SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MICHALA BOBKA,
predstavljeni 8. maja 2018(1)
Zadeva C‑304/17
Helga Löber
proti
Barclays Bank Plc
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah – Delikti ali kvazidelikti – Naložbe, ki temeljijo na pomanjkljivem prospektu – Kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka – Upoštevnost bančnega računa“
I. Uvod
1. Helga Löber je vložila denar v certifikate v obliki obveznic na prinosnika, ki jih je izdala družba Barclays Bank Plc. Da bi kupila te certifikate, je zneske prenesla s tekočega (osebnega) bančnega računa, vodenega na Dunaju, Avstrija, na skrbniška računa v Gradcu in Salzburgu. Plačilo za sporne certifikate je bilo nato opravljeno s teh skrbniških računov.
2. Certifikati so nato izgubili vrednost. H. Löber je menila, da jo je k odločitvi o naložbi napeljal pomanjkljiv (v smislu: zavajajoč) prospekt, ki je bil izdan v zvezi s certifikati. Vložila je tožbo proti družbi Barclays Bank zaradi plačila 34.459,06 EUR s pripadki. Ta znesek po njenem mnenju ustreza škodi, ki ji je bila povzročena z napačnim prikazovanjem, ki ga je družba Barclays Bank storila z izdajo pomanjkljivega prospekta.
3. Tožbo je vložila pri sodišču na Dunaju, kjer ima stalno prebivališče. To je tudi kraj, kjer je voden njen tekoči bančni račun, s katerega je opravila prvo nakazilo, da bi napravila naložbo. Vendar sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da nista pristojni za obravnavo zadeve. Zadevo zdaj obravnava Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija). To sodišče v bistvu sprašuje, kateri od uporabljenih bančnih računov – če sploh kateri – je upošteven za določitev sodišča, ki je pristojno za obravnavo zadevnega zahtevka.
II. Pravni okvir
4. Ker se je postopek v glavni stvari začel 16. novembra 2012, se ratione temporis(2)uporablja Uredba (ES) št. 44/2001(3).
5. V uvodnih izjavah 11 in 12 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:
„(11) Pravila o pristojnosti morajo biti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. […]
(12) Poleg stalnega prebivališča toženca mora obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva.“
6. Člen 2(1) Uredbe št. 44/2001 določa, da so „[o]b upoštevanju določb te uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“.
7. Člen 3(1) Uredbe št. 44/2001 določa, da so „[o]sebe s stalnim prebivališčem v državi članici […] lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 […] poglavja [II]“.
8. V skladu s členom 5, točka 3, ki je del oddelka 2 poglavja II, je „[o]seba s stalnim prebivališčem v državi članici […] lahko tožena v drugi državi članici: […] v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek […]“.
III. Dejansko stanje, nacionalni postopek in vprašanje za predhodno odločanje
9. Družba Barclays Bank (v nadaljevanju: tožena stranka) ima sedež v Londonu, Združeno kraljestvo, in podružnico v Frankfurtu na Majni, Nemčija. Tožena stranka je izdajateljica „certifikatov X1 Global EUR Index“ v obliki obveznic na prinosnika (v nadaljevanju: certifikati), ki so jih vpisali institucionalni vlagatelji. Ti institucionalni vlagatelji so nato certifikate na sekundarnih trgih prodali potrošnikom, ki so med drugim v Avstriji.
10. Vrednost certifikatov (in s tem znesek vračila) je bila določena na podlagi indeksa, sestavljenega iz portfelja več ciljnih skladov. Ta portfelj je oblikovala in z njim upravljala družba X1 Fund Allocation GmbH s sedežem v Nemčiji.
11. Certifikati so bili izdani na podlagi (nemškega) „osnovnega prospekta“ z dne 22. septembra 2005 in pogojev z dne 20. decembra 2005. O osnovnem prospektu je bil uradno obveščen pristojni nacionalni organ, Österreichische Kontrollbank AG.
12. Javna ponudba za vpis je potekala od 20. decembra 2005 do 24. februarja 2006. Certifikati so bili izdani 31. marca 2006. Klirinška družba za ta nakup je bila delniška družba s sedežem v Frankfurtu na Majni.
13. H. Löber s stalnim prebivališčem na Dunaju (v nadaljevanju: tožeča stranka) je za izvedbo naložb naprej prenesla ustrezne zneske s svojega tekočega (osebnega) bančnega računa, vodenega na Dunaju, na skrbniška bančna računa, vodena pri dveh različnih avstrijskih bankah s sedežem v Salzburgu in Gradcu (v nadaljevanju: klirinška računa). S teh klirinških računov je nato vložila 28.648,43 EUR v certifikate (v dveh delih: 8. novembra 2006 in 4. avgusta 2007).
14. Predložitveno sodišče je navedlo, da so bila zaradi ravnanja direktorja prodaje in svetovalca za sklade družbe X1 Fund Allocation (v nadaljevanju: direktor družbe X1 Fund Allocation) vložena sredstva izgubljena.
15. Tožeča stranka je vložila tožbo proti toženi stranki in zahtevala plačilo 34.459,06 EUR s pripadki v zameno za prenos njenega deleža v certifikatih. Tožeča stranka je svoj zahtevek za plačilo po eni strani utemeljevala s pogodbeno odgovornostjo, po drugi strani pa z odgovornostjo, ki izhaja iz prospekta. V zvezi z drugim tožbenim razlogom je navedla, da je tožena stranka zamolčala upoštevna tveganja in informacije o obliki naložb in skladov, s katerimi je upravljal direktor družbe X1 Fund Allocation. Prav tako je trdila, da so bile navedbe v prospektu zelo zavajajoče.
16. V zvezi s pristojnostjo za zahtevek iz naslova odgovornosti, ki izhaja iz prospekta, se je tožeča stranka sklicevala na člen 5, točka 3, Uredbe št 44/2001.
17. Tožena stranka je ugovarjala pristojnosti avstrijskih sodišč in navedla, da je treba tožbo zavreči.
18. Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija), ki je odločalo na prvi stopnji, se je s sklepom z dne 18. julija 2016 izreklo za mednarodno nepristojno. Sklenilo je, da tožeča stranka pristojnosti sodišča, ki mu je bila zadeva predložena, v zvezi s pogodbenim zahtevkom ne more utemeljevati ne s členom 15(1) ne s členom 5, točka (1)(a), Uredbe št. 44/2001. Zahtevki na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornosti, ki so obsegali zahtevke iz naslova odgovornosti, ki izhaja iz prospekta, naj bi bili v skladu s pogoji iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Vendar tožeča stranka ni trdila, da je do škode prišlo neposredno na njenem bančnem računu, vodenem na Dunaju. Certifikate naj bi namreč pridobila prek klirinških računov. Do nastanka škode naj bi tako prišlo v Gradcu in Salzburgu.
19. Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) je ta sklep po pritožbi potrdilo s sklepom z dne 6. decembra 2016. Glede pogodbenega zahtevka je štelo, da je kraj izpolnitve v smislu člena 5, točka (1)(a), Uredbe št. 44/2001 Frankfurt na Majni. Tako naj avstrijska sodišča na tej podlagi ne bi imela mednarodne pristojnosti. Glede zahtevka iz naslova odgovornosti, ki izhaja iz prospekta, se naj tožeča stranka ne bi mogla sklicevati na člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ker je ta zahtevek na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornosti tesno povezan s pogodbenim zahtevkom.
20. Pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, je bila vložena revizija. To sodišče je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je na podlagi člena 5, točka 3, [Uredbe št. 44/2001] za zahtevke v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, ki izhajajo iz prospekta, če
– je vlagatelj odločitev o naložbi na podlagi pomanjkljivega prospekta sprejel v kraju svojega stalnega prebivališča
– in je na podlagi te odločitve kupnino za vrednostni papir, ki ga je kupil na sekundarnem trgu, s svojega računa pri avstrijski banki nakazal na klirinški račun pri drugi avstrijski banki, od koder je bila kupnina po naročilu tožeče stranke nakazana prodajalcu,
(a) pristojno sodišče, na območju katerega ima vlagatelj stalno prebivališče,
(b) pristojno sodišče, na območju katerega je sedež/poslovalnica banke, pri kateri ima tožeča stranka svoj bančni račun, s katerega je kupnino nakazala na klirinški račun,
(c) pristojno sodišče, na območju katerega je sedež/poslovalnica banke, pri kateri je voden klirinški račun,
(d) pristojno eno od teh sodišč po izbiri tožeče stranke,
(e) ni pristojno nobeno od teh sodišč?“
21. Pisna stališča so predložili tožeča stranka, tožena stranka, grška vlada in Evropska komisija.
IV. Presoja
22. Zgradba teh sklepnih predlogov je taka. Najprej bom podal nekaj uvodnih ugotovitev o naravi spornega zahtevka (razdelek A). Nato bom navedel upoštevno sodno prakso, v kateri se je za določitev pristojnosti v zvezi s civilnimi delikti upošteva kraj sredstev ali bančnega računa tožeče stranke (razdelek B). Nazadnje, predlagal bom merila za presojo pristojnosti v obravnavani zadevi ob hkratnem upoštevanju posebne vrste zatrjevanega civilnega delikta (razdelek C).
A. Pogodba ali civilni delikt?
23. Predložitveno sodišče ugotavlja, da je treba šteti, da zatrjevana odgovornost tožene stranke, ki izhaja iz prospekta, ne spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“. Ugotavlja, da gre pri spornem zahtevku za nepogodbeno odškodninsko odgovornost in da je zato upoštevna določba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001.
24. Komisija se strinja s to presojo.
25. Spomniti je treba, da mora tako opredelitev opraviti predložitveno sodišče na podlagi konkretnih okoliščin zadeve. To izhaja tudi iz sodbe Kolassa,(4) v kateri je to Sodišče presojalo različne usmeritve sodne prakse v zvezi z zahtevki iz naslova odgovornosti, ki izhajajo iz prospekta, v okoliščinah, ki so bile glede na dejansko stanje podobne obravnavani zadevi.
26. Prvič, Sodišče je ugotovilo, da Harald Kolassa kot tožeča stranka ne more vložiti tožbe v kraju stalnega prebivališča ob sklicevanju na člen 16(1) Uredbe št. 44/2001. Tako je bilo, ker ni bilo mogoče šteti, da se njegov zahtevek nanaša na pogodbo, ki jo je sklenil potrošnik v smislu člena 15(1) te uredbe. Med njim in toženo banko – izdajateljico prospekta – ni bila sklenjena pogodba.(5)
27. Drugič, Sodišče je izključilo uporabo pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji, ker ni bilo nobene obveznosti, ki bi jo tožena stranka v odnosu do tožeče stranke svobodno sprejela.(6)
28. Tretjič, Sodišče je ugotovilo, da je treba sporni zahtevek, ki se nanaša na odgovornost izdajatelja certifikata na podlagi prospekta, šteti za zahtevek na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornosti, „če ta odgovornost ne spada na področje zadev v zvezi s pogodbenimi razmerji“.(7)
29. Iz predložitvene odločbe sklepam, da je predložitveno sodišče že preverilo in na podlagi dejanskega stanja v tej zadevi ugotovilo, da zahtevek tožeče stranke nima pogodbene podlage in da bi ga bilo treba šteti za zahtevek na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Zato bom tudi sam štel, da je tako.
B. Upoštevna sodna praksa
30. Pri razlagi člena 5, točka 3, Bruseljske konvencije,(8) ki ustreza členu 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, je Sodišče navedlo, da je treba izraz „kraj, kjer je prišlo [do škodnega dogodka]“, razumeti tako, da se nanaša tako na kraj, v katerem je škoda nastala (posledica), kot tudi na kraj dogodka, zaradi katerega jenastala (vzrok).(9)
31. Sodišče je dalje razvijalo te pojme v poznejši sodni praksi ob različnem dejanskem stanju.
32. V zadevi Dumez France in Tracoba(10) sta francoski družbi zahtevali odškodnino za škodo, ki je domnevno nastala zaradi stečaja njunih podružnic s sedežem v Nemčiji. Ta stečaj je bil posledica odpovedi kreditov za financiranje razvojnega projekta, zaradi česar je bil ta projekt ustavljen. Družbi sta trdili, da je bil kraj nastanka škode za oškodovanki, ki sta škodo utrpeli kot posledico izgube prvotnega oškodovanca, kraj, kjer je prišlo do oškodovanja njunega interesa – kraj njunega sedeža.
33. Sodišče se s tem ni strinjalo. Navedlo je, da je mogoče izraz „kraj, v katerem je nastala škoda“, razumeti „zgolj kot kraj, kjer je vzročni dogodek, na katerem temelji deliktna ali kvazideliktna odgovornost, neposredno povzročil škodljive učinke osebi, ki je neposredna žrtev tega dogodka“.(11)Neposredna škoda je bila torej povzročena v Nemčiji nemškim podružnicam tožečih strank. Nasprotno pa „kraja, v katerem je nastala škoda“, ni mogoče razlagati, kot da se nanaša na kraj, v katerem sta posredni oškodovanki utrpeli posledice za svoje premoženje. Tako je Sodišče sklenilo, da za civilni delikt niso pristojna francoska sodišča, ker je bila škoda, ki sta jo zatrjevali družbi, zgolj posredna, medtem ko so neposredne posledice utrpele njune podružnice v Nemčiji.(12)
34. Sklep, da mora biti vpliv na premoženje neke osebe (škoda) prvoten (ali neposreden) za razliko od naknadnih škodljivih (ali posrednih) posledic,(13) je bil potrjen v sodbi Marinari.(14) Antonio Marinari, ki je imel stalno prebivališče v Italiji, je tožil banko s sedežem v Združenem kraljestvu za škodo, ki mu je domnevno nastala. Banka je zavrnila vračilo zadolžnic, ki jih je predložil. Domnevala je, da je izvor teh zadolžnic sumljiv, in obvestila policijo, ki je A. Marinarija aretirala. A. Marinari je po izpustitvi vložil tožbo pri sodišču kraja svojega stalnega prebivališča.
35. Sodišče se ni strinjalo, da bi lahko bila pristojna italijanska sodišča, in je navedlo, da izraza „kraj, kjer je prišlo [do škodnega dogodka]“, „ni mogoče razlagati tako široko, da bi obsegal vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je že povzročil škodo, ki pa je dejansko nastala drugje“ in „ne vključuje kraja, kjer naj bi oškodovanec po svojem zatrjevanju utrpel finančno škodo, ki je sledila prvotni škodi, ki je nastala in ki jo je ta oseba utrpela v drugi [državi članici]“.(15)
36. Ta pristop je bil ponovno potrjen v sodbi Kronhofer.(16) V tej zadevi so tožene stranke s stalnim prebivališčem v Nemčiji (po telefonu) prepričale tožečo stranko s stalnim prebivališčem v Avstriji v sklenitev pogodbe o nakupu delniških opcij. Rudolf Kronhofer je na naložbeni račun v Nemčiji nakazal zahtevani znesek, ki je bil nato uporabljen za sporno naložbo. Po tem, ko je izgubil del vloženega zneska, je tožil tožene stranke v Avstriji.
37. Sodišče je razsodilo, da avstrijska sodišča niso pristojna. Opozorilo je, da sta tako kraj nastanka škode kot tudi kraj dogodka, zaradi katerega je nastala škoda, v Nemčiji. Navedlo je, da se „besedna zveza ‚kraj, kjer je nastal škodni dogodek‘, ne nanaša na kraj prebivališča tožeče stranke, v katerem bi bil ‚center njegovega premoženja‘ samo zaradi tega, ker naj bi bil tam utrpel finančno škodo zaradi izgube delov premoženja, ki je nastala in jo je utrpel v drugi državi pogodbenici“.(17)Priznanje, da so avstrijska sodišča v tej zadevi pristojna, „bi […] povzročil[o], da bi bila določitev […] sodišča odvisna od negotovih okoliščin, kot so kraj, kjer je ‚center premoženja‘ oškodovanca, in bi bilo torej v nasprotju s krepitvijo pravne varnosti oseb, ki so nastanjene v Skupnosti, ki s tem, da tožeči stranki omogoča, da zlahka določi sodišče, pred katerim lahko toži, in toženi stranki, da razumno predvideva sodišče, pred katerim je lahko tožena, […] sestavlja enega izmed ciljev Konvencije […]“.(18) V večini primerov bi tudi povzročilo podelitev pristojnosti sodiščem kraja stalnega prebivališča tožeče stranke.(19)
38. V sodbi CDC Hydrogen Peroxide je Sodišče ob razlagi pojma „kraj, v katerem je nastala škoda“, v okviru konkurenčnega prava razsodilo, da škoda, ki se izraža v povečanih stroških oškodovanca zaradi umetno zvišanih cen, povzročenih z omejevalnim sporazumom, praviloma nastane v kraju oškodovančevega sedeža.(20)Kot sem navedel drugje, se ta sklep ne sklada najbolje z zgoraj navedenimi zadevami, v katerih se je Sodišče na podlagi člena 5, točka 3, Bruseljske konvencije in Uredbe št. 44/2001 izogibalo podelitvi pristojnosti sodiščem stalnega prebivališča tožeče stranke.(21) Sodišče je namreč večkrat navedlo, da bi to obrnilo splošno pravilo, da pristojnost temelji na stalnem prebivališču tožene stranke in da člen 5, točka 3, ne daje nikakršne podlage za tak obrat. Tako je, ker se s pravilom o posebni pristojnosti iz člena 5, točka 3, ne uresničuje cilj varstva šibkejše stranke, ampak cilj učinkovitega izvajanja sodne oblasti.(22) Tako temelji na obstoju tesne povezave med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škode ali kjer ta grozi.(23)
39. V sodbi Kolassa(24) je Sodišče ugotovilo, da so pristojna sodišča kraja, kjer je bil voden bančni računi, na katerem je vlagatelj utrpel finančno škodo. Kot se je zgodilo v obravnavani zadevi, je H. Kolassa vlagal v certifikate, ki jih je izdala tožena stranka v tisti zadevi (ki je tožena stranka tudi v tej zadevi). Po tem, ko so certifikati izgubili vrednost, je H. Kolassa tožil toženo stranko v kraju svojega stalnega prebivališča na Dunaju. Sodišče je zato preverilo, ali bi bilo lahko na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 pristojno sodišče kraja stalnega prebivališča kot „kraja, v katerem je nastala škoda“.
40. Sodišče je razsodilo, da je to mogoče. Pojasnilo je, se lahko sodišča izrečejo za pristojna na tej podlagi „zlasti, če je navedena škoda nastala neposredno na bančnem računu te tožeče stranke pri banki s sedežem na območju pristojnosti teh sodišč“.(25) Dodalo je še, da „mora izdajatelj certifikata [to je tožena stranka], ki ne izpolni svojih zakonskih obveznosti v zvezi s prospektom, če se odloči za uradno obvestilo o prospektu v zvezi s tem certifikatom v drugih državah članicah, pričakovati, da bi lahko nezadostno obveščeni subjekti s stalnim prebivališčem v teh državah članicah vložili v te certifikate in utrpeli škodo“.(26) Sodišče je tako poudarilo pomen uradnega obvestila o prospektu dani državi članici, ki potencialno sproži odločitev zadevnih vlagateljev za naložbe.(27)
41. Sodba Kolassa je vzpodbudila različne odzive pravnih strokovnjakov. Kritike so bili med drugim deležni fragmentacija sodišč, kar je manj predvidljivo za izdajatelje, in iz tega izhajajoči višji stroški sodnih postopkov; povezava, navedena v točki 55 sodbe, med stalnim prebivališčem vlagatelja in krajem, v katerem je nastala škoda; ter dejstvo, da se v točki 56 omenja uradno obvestilo o prospektu, ki sicer v obrazložitvi Sodišča v tej zadevi ni omenjeno.(28)
42. Nekaj mesecev po sodbi Kolassa je Sodišče izdalo sodbo Universal Music.(29) Družba Universal Music s sedežem na Nizozemskem je bila v postopku nakupa delnic v češki družbi. Zaradi napake enega od odvetnikov češke družbe pri pripravi dokumentov za transakcijo je bila cena delnic višja od predvidene. Spor, ki je iz tega nastal med družbo Universal Music in prodajalcem, je bil rešen pred arbitražno komisijo v Češki republiki. Družba Universal Music je znesek poravnave plačala s svojega nizozemskega bančnega računa. Ta družba je nato na Nizozemskem tožila odvetnike, odgovorne za napako.
43. Sodišče je navedlo, da „za ,kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka‘, če ni drugih naveznih okoliščin, ni mogoče šteti kraja v državi članici, kjer je nastala škoda, če gre pri tej škodi izključno za finančno izgubo, ki je nastala neposredno na bančnem računu tožeče stranke in je neposredna posledica protipravnega ravnanja, ki je bilo storjeno v drugi državi članici“.(30) Sodišče je navedlo, da je v sodbi Kolassa sicer sprejelo, da je „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, lahko kraj vodenja bančnega računa tožeče stranke, vendar je razložilo, da „je [bila] ta ugotovitev napravljena v posebnih okoliščinah zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba, za katerega je bil značilen obstoj okoliščin, zaradi katerih so ta sodišča pristojna“.(31) Kot je bilo navedeno zgoraj,(32) je Sodišče v sodbi Kolassa res poudarilo obstoj uradnega obvestila v dani državi članici, ki je vlagatelje na sekundarnem trgu napeljalo k naložbam.
44. Sodišče je, potem ko je sodbo Kolassa na ta način omejilo, v skladu s sodbo Kronhofer sklenilo, da finančne škode, do katere pride neposredno na bančnem računu tožeče stranke, ni mogoče šteti za upoštevno navezno okoliščino. Sodišče je pojasnilo, da tako merilo ne bi bilo zanesljivo, ker bi lahko v tej zadevi družba, ki je vložila tožbo, izbirala med več bančnimi računi, s katerih bi lahko plačala zadevni znesek.(33)
45. Pošteno je priznati – podobno kot je Komisija navedla v pisnih stališčih – da ob istočasnem branju zlasti sodb Kronhofer, Kolassa in Universal Music ostaja neka negotovost glede pravila o pristojnosti, ki ga je treba uporabiti za zahtevke iz naslova odgovornosti, ki izhaja iz prospekta, in glede pomena finančne škode, ki sčasoma lahko nastala na bančnem računu neke osebe. V naslednjem razdelku bom glede tega podal nekaj usmeritev, predvsem pa se bom osredotočil na natančno naravo zatrjevane nepogodbene odškodninske odgovornosti. Šele ko bo pojasnjena natančna narava zatrjevane nepogodbene odškodninske odgovornosti, bodo jasnejši tudi elementi, za katere je mogoče šteti, da so jo povzročili, in njene posledice.
C. Merila za določitev pristojnosti v obravnavani zadevi
46. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba Uredbo št. 44/2001 razlagati samostojno ob upoštevanju njenega sistema in ciljev(34) ter tako, da se zlasti zagotovi visoko raven predvidljivosti pravil o pristojnosti.(35) Ta pravila temeljijo na splošnem pravilu iz člena 2, da je treba osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožiti pred sodišči te države članice. Odstopanja, kakršno je tisto iz člena 5, točka 3, ki je sporno v obravnavani zadevi, je treba razlagati ozko.(36)
47. Člen 5, točka 3, temelji na obstoju posebej tesne navezne okoliščine med sporom in sodišči kraja, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, kar utemeljuje podelitev pristojnosti tem sodiščem iz razlogov, ki se nanašajo na cilj učinkovitega izvajanja sodne oblasti in učinkovitega vodenja postopkov. Ta sodišča zlasti zaradi bližine in zbiranja dokazov praviloma najlaže odločijo v sporu.(37)
48. S temi cilji v mislih bi bilo treba za razlago pojma „kraj, kjer je prišlo [do škodnega dogodka]“, v obravnavani zadevi najprej pojasniti natančno naravo zatrjevanega civilnega delikta (del 1). Ta opredelitev je ključna za ugotovitev kraja dogodka, zaradi katerega je nastala škoda (del 2), in kraja, v katerem je nastala škoda (del 3).
1. Točna narava zatrjevane kršitve
49. Dogodki se zgodijo v zaporedju ali sklopih. Klasični problem nepogodbene odškodninske odgovornosti tako v vsebinskem smislu (za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka) kot tudi v procesnem smislu (za odločitev o mednarodni pristojnosti) je izbira tistega dogodka, ki je hkrati potreben in odločilen glede na škodo, ki je nastala.(38)
50. Vendar je v obravnavani zadevi nalogo izbora dogodka iz časovnice ali zaporedja dogodkov, ki bi lahko bil upošteven za določitev mednarodne pristojnosti, že opravilo nacionalno sodišče. Predložitveno sodišče sprašuje o mednarodni pristojnosti glede na en, točno določen dogodek: vlagateljevo odločitev o naložbi, ki je temeljila na morda pomanjkljivem (v smislu: zavajajočem) prospektu. Povedano drugače, civilni delikt, ki ga je pomenilo napačno prikazovanje, je domnevno navedel tožečo stranko k naložbi, ki je posledično pripeljala do finančne izgube na njenem bančnem računu.
51. V splošnem je mogoče napačno prikazovanje razumeti kot dajanje neresničnih ali zavajajočih navedb o naravi nečesa, zlasti dejstev. V kontekstu finančnih naložb pomeni, da je bila oseba z neresničnimi ali zavajajočimi informacijami napeljana k naložbi, ki je ta oseba ne bi napravila, če bi bila dobila točne informacije.
52. Spomniti je treba, da obravnavana zadeva v ničemer ne prejudicira verjetnosti uspeha zahtevka po vsebini. Nanaša se zgolj na presojo pristojnosti. Zato so pomanjkljivost prospekta, obstoj škode in vzročna zveza med njima ter odgovornost tožene stranke za uradno obvestilo o spornem prospektu v Avstriji(39) elementi, ki jih morajo ugotoviti nacionalna sodišča.
53. Določitev tega konkretnega dogodka, ki jo je že opravilo nacionalno sodišče, je ključna, saj jasno opredeljuje eno točko v zaporedju dogodkov in en (morebiti) škodni dogodek, na podlagi katerega je mogoče nato za ugotovitev mednarodne pristojnosti določiti kraj, ki ni kraj prejšnjih ali kasnejših dogodkov v isti zadevi. Zlasti je treba poudariti, da se domnevni civilni delikt, ki je sporen v obravnavani zadevi, ne nanaša na domnevno neustrezno upravljanje skladov s strani direktorja družbe X1 Fund Allocation, ki je omenjeno v predložitveni odločbi.(40)
54. Po tem, ko sem poudaril točno naravo dogodka, ki bo upošteven za to, da bo predložitveno sodišče določilo mednarodno pristojnost v obravnavani zadevi, se bom zdaj posvetil pojmu „kraj, kjer je prišlo [do škodnega dogodka]“:(41) „kraju dogodka, zaradi katerega je nastala škoda“, in „kraju, v katerem je nastala škoda“, v konkretnih okoliščinah napačnega prikazovanja, očitanega v obravnavani zadevi.
2. Dogodek, zaradi katerega je nastala škoda
55. Kot uvodno okoliščino glede konteksta je treba navesti, da se sporni zahtevek nanaša na produkte kapitalskih trgov. Možnost, da subjekt na kapitalskem trgu na danem ozemlju ponuja tak produkt, je odvisna od veljavne zakonodaje Unije in nacionalne zakonodaje.(42) To dejstvo v praksi pomeni, da se sme zakonito trženje danega produkta kapitalskih trgov praviloma dovoliti na ozemlju države članice šele po tem, ko je zadevni pristojni nacionalni organ odobril zadevni prospekt ali bil o njem uradno obveščen. V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče potrdilo, da je bila o osnovnem prospektu uradno obveščena Österreichische Kontrollbank.
56. V takih okoliščinah se pojavi vprašanje, kdaj (ali pod kakšnimi pogoji) je bilo na podlagi upoštevnega prava mogoče, da je bil vlagatelj, kakršen je tožeča stranka, napeljan k temu, da se zanese na domnevno nepravilne informacije tožene stranke. Kaj je bil odločilni dogodek za nastanek (domnevne) škode, ki jo je pomenilo dejstvo, da je bil zapeljan v napravo problematične naložbe?
57. V obravnavanih okoliščinah si je mogoče zamisliti tri možnosti.
58. Prvič, za upoštevni trenutek bi bilo mogoče šteti trenutek, ko so sporne informacije dane na voljo javnosti in s tem v splošnem dostopne za to, da morda zavedejo (katerega koli) vlagatelja. V obravnavani zadevi bi to pomenilo trenutek, ko je tožena stranka prvič objavila prospekt, domnevno na katerem koli trgu in v kateri koli državi članici, vključno s prospektom, objavljenim za vlagatelje na primarnih trgih.
59. Drugič, upoštevni trenutek bi lahko bil trenutek, od katerega lahko začne prospekt po zakonu vplivati na naložbeno ravnanje upoštevne skupine vlagateljev. V obravnavani zadevi sestavljajo to upoštevno skupino, ob upoštevanju nacionalne segmentacije ureditve spornega kapitalskega trga, vlagatelji na sekundarnih trgih v Avstriji.
60. Tretjič, upoštevni trenutek bi lahko bil, ko je sporni prospekt napeljal zadevnega vlagatelja, kakršen je tožeča stranka, k sprejetju odločitve o naložbi.
61. Mislim, da ne bi bilo razumno sprejeti prve možnosti (povsem prva objava prospekta), enostavno zato, ker je ta trenutek preveč oddaljen od odločitve, ki jo razumno sprejme posamični vlagatelj na konkretnem sekundarnem trgu. Dejansko taka „prva“ objava verjetno ne bo imela neposrednega vpliva na odločitev posameznega vlagatelja ali skupine vlagateljev. Takim posameznim vlagateljem na sekundarnem trgu se običajno predstavijo druge informacije, v obravnavani zadevi očitno tudi v drugem jeziku. Pravno gledano ti vlagatelji ne bodo mogli vlagati, dokler ni zagotovljena taka pravna možnost na zadevnem nacionalnem trgu. Poleg tega bi praktično gledano sklicevanje na prvo objavo, namenjeno javnosti, v splošnem pomenilo, da bo upoštevna pristojnost vedno pristojnost po sedežu izdajatelja, neodvisno od morebitnih pravnih ovir za oškodovanca zatrjevanega civilnega delikta, da dejansko izpelje vlaganje na podlagi „prve“ objave prospekta.
62. Za tretjo zgoraj predstavljeno možnost prav tako menim, da ne ponuja razumne rešitve. Na podlagi te možnosti bi bilo pravilo o pristojnosti odvisno od močno naključnih in negotovih posameznih okoliščin, ki bi jih bilo v praksi praktično nemogoče ugotoviti. Dejansko pomeni, da bi se moralo sodišče zanesti zgolj na lastno izjavo tožeče stranke o tem, kdaj in kje se je odločila za naložbo. Naj navedem primer: posamezen vlagatelj lahko preuči letak z novo naložbeno priložnostjo, ki je na voljo v prostorih banke na Dunaju, ga nato vzame s sabo in ga bere med letalskim poletom v Dubrovnik, pri čemer razmišlja, ali naj vlaga na podlagi informacij v njem, in se nazadnje odloči za naložbo med zajtrkom na terasi hotela v Firencah, saj ga je k temu spodbudil prijatelj, ki ga po telefonu kliče iz Prage.
63. Tako se mi zdi edina razumna možnost, da se objektivno ugotovi kraj nastanka škodnega dogodka, ki je zavedel vlagatelja, drugi scenarij, predstavljen zgoraj: dejanski trenutek, od katerega lahko prospekt v skladu z veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo začne vplivati na naložbeno ravnanje upoštevne skupine vlagateljev na upoštevnem zadevnem trgu. Pristojnost bi bila tako opredeljena na nacionalni in ne na krajevni ravni. Tako je, ker ima objava prospekta istočasno posledice za celotno nacionalno ozemlje. Nato, logično, krajevno pristojnost na tem nacionalnem ozemlju izbere tožeča stranka.
64. Bistveni element z mojega stališča je to, da je morala biti Avstrija uradno obveščena o prospektu, da bi ta prospekt sploh imel možnost, da zavede tožečo stranko. Sicer ga v Avstriji posamezni vlagatelji ne bi mogli zakonito vpisati.(43)
65. Hkrati pa – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – ko se je pojavila možnost za ponudbo certifikatov na avstrijskem sekundarnem trgu, je bila ta možnost takoj na voljo za celotno ozemlje Avstrije. Tako kljub temu, da člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 določa krajevno in ne le mednarodne pristojnosti, ugotavljam, da narava civilnega delikta, ki ga je pomenilo napačno prikazovanje, ne omogoča določitve kraja znotraj nacionalnega ozemlja, kajti ko se storilcu civilnega delikta dovoli vpliv na dano nacionalno ozemlje, ta vpliv takoj obsega celotno ozemlje, ne glede na dejanska sredstva, uporabljena za objavo konkretnega prospekta.(44)
66. Tako je enostavno zato, ker je narava spornega civilnega delikta drugačna od narave spornih civilnih deliktov v, na primer, zadevi Bier.(45) Ta zadeva se je nanašala na onesnaženje vode, ki ga je povzročila družba, ki je v Franciji spuščala industrijske odpadke in domnevno povzročila škodo podjetju za vzgajanje sadik na Nizozemskem. Okoljsko onesnaževanje namreč prečka meje, za kar ne potrebuje nobenih dovoljenj. Nasprotno pa je nemogoče, da pride do napačnega prikazovanja izdajatelja certifikatov za obveznice na prinosnika, ki povzroči napravo naložbe, dokler teh certifikatov na podlagi upoštevnega prava ni mogoče ponuditi na določenem nacionalnem trgu.
67. Glede na te ugotovitve je moj vmesni sklep tak: pri zahtevku na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornosti zaradi napačnega prikazovanja, ki ga je povzročila objava domnevno pomanjkljivega prospekta v zvezi s certifikati za obveznice na prinosnika, ki jih je mogoče kupiti na določenem nacionalnem sekundarnem trgu, in posledica česar je izguba naložbe, je „dogodek, zaradi katerega je nastala škoda“, nastal na ozemlju države članice, v kateri bi bili ti certifikati lahko veljavno vpisani, to je v obravnavani zadevi Avstrija.
3. Kraj, v katerem je nastala škoda
68. Škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka v obravnavani zadevi, je denarna škoda. Pojavlja se vprašanje, ali je izguba, utrpljena neposredno na bančnem računu tožeče stranke, upoštevna navezna okoliščina, zaradi katere bi kraj vodenja bančnega računa tožeče stranke postal „kraj, v katerem je nastala škoda“. Če je tako, predložitveno sodišče sprašuje, kateri od računov, uporabljenih v transakciji, bi dejansko bil upošteven.
69. Na začetku je koristno spomniti, da se pojem „škoda“ v besedni zvezi „kraj, v katerem je nastala škoda“, nanaša na škodo, povzročeno v smislu neposredne škodljive posledice za pravno varovane interese določene tožeče stranke. Zato se v zgoraj navedeni sodni praksi(46) Sodišče še naprej sklicuje na „prvotno škodo“ (damage) v smislu „prvotnega oškodovanja“ (harm), izključuje pa kraje (poznejše) „posredne finančne škode“, ki izhaja iz prvotnega oškodovanja.
70. Pred katero posebno škodo je zavarovana tožeča stranka in kdaj lahko pride do te vrste škode, je odvisno od konkretne vrste nepogodbene odškodninske odgovornosti, ki jo uveljavlja. V primeru civilnega delikta, ki ga je pomenilo napačno prikazovanje in ki izhaja iz zatrjevano pomanjkljivega prospekta, je oškodovanje v smislu neposredne škode, pred katero je oseba zavarovana, to, da ne sprejme odločitve o naložbi na podlagi zavajajočih informacij, ki je ta oseba, če bi v celoti poznala prava dejstva, ne bi sprejela.
71. Denarni izraz posledic takega oškodovanja v smislu finančne izgube je nato logična posledica takega škodnega dogodka. Ne glede na pomen take finančne izgube v ekonomskem smislu bo ta za določitev pristojnosti zgolj denarni izraz škode, do katere je že prišlo zaradi napeljevanja k sprejetju škodljive odločitve o naložbi. Povedano drugače, menim, da izguba, izračunana ob upoštevanju sredstev ali finančnih virov na bančnem računu tožeče stranke, ne pomeni točno tiste vrste škode, proti kateri varuje nepogodbena odškodninska odgovornost zaradi napačnega prikazovanja.
72. Kaj je potem taka neposredna škoda v smislu takojšnjih škodljivih posledic za posamezno tožečo stranko? Zdi se mi, da v položajih, kot je ta, ki je opisan v obravnavanem postopku, neposredna škoda nastane v trenutku (in na kraju), ko na podlagi zavajajočih informacij v prospektu vlagatelj prevzame pravno zavezujočo in izvršljivo obveznost, da bo vložil v zadevni finančni instrument.
73. To ustreza konsistentni usmeritvi iz zgoraj opisane sodne prakse,(47) v kateri je Sodišče štelo, da je finančna škoda, ki se kaže v učinku na bančni račun ali premoženje neke osebe, locirana „preveč oddaljeno“, da bi jo bilo mogoče šteti za upoštevno navezovalno okoliščino, ki opredeljuje „kraj, kjer je prišlo do škode“.
74. Sodišče je nazadnje do istega sklepa prišlo v sodbi Universal Music, v kateri je ugotovilo, da je do upoštevne škode prišlo v Češki republiki, ker je poravnava, sklenjena pred arbitražno komisijo v Češki republiki, to določila kot dejstvo. Do tega je prišlo na datum, ko sta bili določeni dejanska prodajna cena in temu ustrezajoča obveznost (in „nepovratna bremenitev“), da se opravi plačilo. Dejstvo, da je bilo za izpolnitev poravnave opravljeno nakazilo z bančnega računa na Nizozemskem, ni bilo upoštevno.(48) Dodal bi, da dejstvo, da se je družba Universal Music odločila za plačilo z nizozemskega računa, morda ni bilo presenetljivo, saj je nizozemska družba, vendar bi prav tako lahko izbrala bančni račun podružnice v drugi državi članici. Poleg tega se s pravilom iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 načeloma določa krajevna pristojnost in ne le mednarodna pristojnost. Zato je bila točna lokacija računa družbe Universal Music na Nizozemskem nekaj, česar tožena stranka skorajda ni mogla vedeti in predvideti, prav tako pa nima nobene tesne povezave s sporno tožbo v tisti zadevi.
75. Neupoštevnost take poznejše finančne izgube kot navezna okoliščina je bila priznana tudi v sodbi Kolassa, v kateri je Sodišče navedlo, da „zgolj dejstvo, da tožeča stranka utrpi finančne posledice, ne upravičuje podelitve pristojnosti sodiščem kraja prebivališča tožeče stranke, če sta, kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Kronhofer […], tako kraj vzročnega dogodka kot kraj, v katerem je nastala škoda, na ozemlju druge države članice“.(49)
76. Res je, da je Sodišče ugotovilo, da je kraj vodenja bančnega računa upošteven za določitev pristojnosti, vendar je bila ta ugotovitev podprta s tem, da je Sodišče preverilo, da je tožena stranka v Avstriji resnično notificirala domnevno pomanjkljive informacije. Šele po takem koraku je lahko vlagatelj, kot je H. Kolassa, prevzel pravno zavezujočo in izvršljivo obveznost, da bo vložil določen znesek denarja, kar se je domnevno zgodilo na kraju, kjer se vodi njegov bančni račun.
77. Kdaj in kje postane taka zaveza zavezujoča in izvršljiva, se določa po nacionalnem pravu in na podlagi preveritve nacionalnega sodišča glede na naravo zadevne transakcije. V večini primerov bo to trenutek, ko je vlagatelj podpisal prodajno pogodbo v zvezi z zadevnimi certifikati. V takem položaju bo iz tega izhajajoče znižanje razpoložljivih sredstev na njegovem bančnem računu pomenilo „zgolj“ škodljivi učinek, ki izhaja iz škode, do katere je že prišlo.
78. Kraj, za katerega se domneva, da je na njem prišlo do take zakonsko zavezujoče obveznosti za vlaganje, bo po mojem mnenju kraj, v katerem je nastala škoda. Točno lokacijo tega kraja bo treba določiti na podlagi nacionalnega prava glede na dostopne dejanske dokaze. Verjetno bo v prostorih poslovalnice banke, kjer je bila podpisana zadevna pogodba o vlaganju, kar lahko ustreza, tako kot v zadevi Kolassa, kraju, v katerem se vodi bančni račun.
79. Ta rezultat je po mojem mnenju skladen s cilji učinkovitega izvajanja sodne oblasti in učinkovitega vodenja postopkov,(50) saj bo sodišče po kraju, kjer tožeča stranka sprejme zadevno zavezo o vlaganju, verjetno dobro usposobljeno za zbiranje dokazov, zasliševanje prič, presojo okoliščin, v katerih je bil storjen civilni delikt, ki ga je pomenilo napačno prikazovanje, in oceno iz tega izhajajoče škode. Poleg tega je ta rezultat skladen tudi s ciljem predvidljivosti pravil o pristojnosti: kot je Sodišče navedlo v sodbi Kolassa,(51) mora tožena stranka, ko uradno obvesti konkretno državo članico, pričakovati, da bi vlagatelji na sekundarnem trgu, ki imajo stalno prebivališče v tej državi članici, lahko vlagali v te certifikate in utrpeli izgubo.
80. Zato glede na zgornjo analizo za določitev pristojnosti ni treba upoštevati posameznih bančnih računov, ki jih omenja predložitveno sodišče in ki jih je tožeča stranka uporabila za naložbe. Menim, da je kraj vodenja bančnega račun sam po sebi komajda lahko odločilen za določitev pristojnosti na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Kakor je Sodišče odločilo v zadevi Universal Music (in tudi v zadevi Kronhofer), bančni račun sam po sebi ne pomeni upoštevne navezne okoliščine.(52) Bančni račun je nevtralna zadeva – odpreti ga je mogoče kjer koli in v času sedanje realnosti e‑bančništva upravljati od koder koli. Vprašanje, postavljeno v obravnavani zadevi, ter številni bančni računi, ki jih je v okviru opravljene naložbe uporabila tožeča stranka, samo podkrepijo dejstvo, da bi bila, če bi se kot navezna okoliščina upošteval bančni račun, pristojnost na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 odvisna od transakcijskih metod v vsaki zadevi in na koncu vse prej kot predvidljiva.
81. Zato je moj drugi vmesni sklep, da je treba izraz „kraj, v katerem je nastala škoda“, razlagati tako, da se nanaša na kraj, v katerem je vlagatelj na sekundarnem trgu, kakršen je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, na podlagi domnevno pomanjkljivega prospekta prevzel pravno zavezujočo in izvršljivo obveznost o naložbi v certifikate.
V. Predlog
82. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori:
V zvezi z zahtevkom na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornosti zaradi napačnega prikazovanja, ki ga je povzročila objava domnevno pomanjkljivega prospekta v zvezi s certifikati za obveznice na prinosnika, ki jih je mogoče kupiti na določenem nacionalnem trgu, posledica katere je bila izguba naložbe, je pojem „kraj, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“ iz člena 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah treba razlagati tako, da je ta kraj na ozemlju in obsega celotno ozemlje države članice, v kateri je bilo mogoče certifikate veljavno vpisati, in kot kraj, kjer je vlagatelj na sekundarnem trgu, kakršen je tožeča stranka, na podlagi tega prospekta prevzel pravno zavezujočo in izvršljivo obveznost investirati.