Združeni zadevi T-407/06 in T-408/06

Zhejiang Aokang Shoes Co., Ltd in Wenzhou Taima Shoes Co., Ltd

proti

Svetu Evropske unije

„Damping – Uvoz obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama – Tržnogospodarska obravnava podjetja – Individualna obravnava – Vzorčenje – Pravica do obrambe – Enako obravnavanje – Škoda – Legitimno pričakovanje – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Vzorčenje

(Uredba Sveta št. 384/96, člena 9(6) in 17(1), (2) in (3))

2.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz iz držav brez tržnega gospodarstva, kot so tiste iz člena 2(7)(b) Uredbe št. 384/96 – Vzorčenje

(Uredba Sveta št. 384/96, členi 2(7)(b), 9(6) in 17(1) in (3))

3.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Protidampinški postopek – Pravica do obrambe – Posredovanje dokumenta o dokončnem razkritju podjetjem s strani Komisije

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 20(2) in (4))

4.      Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe – Spoštovanje v okviru upravnih postopkov – Protidamping – Obveznost institucij, da obveščajo zadevna podjetja – Dodaten dokument o dokončnem razkritju

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 20(5))

5.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Upoštevno obdobje

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 3(2))

1.      V skladu z besedilom člena 17(1) in (3) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 je uporaba vzorčenja kot tehnike, s katero se lahko upošteva veliko število pritožnikov, izvoznikov ali uvoznikov, vrst izdelkov ali transakcij, omejitev preiskave. Tako presojo potrjuje člen 9(6) navedene osnovne uredbe, v skladu s katerim proizvajalci, ki niso zajeti z vzorcem, niso vključeni v preiskavo.

Osnovna uredba vendarle določa, da morajo institucije Skupnosti, če se ta omejitev izvede, izpolniti dve obveznosti. Najprej mora biti izbrani vzorec reprezentativen v smislu člena 17(1) in (2) navedene osnovne uredbe. Nato člen 9(6) iste uredbe določa, da stopnja dampinga, določena za proizvajalce, ki niso zajeti z vzorcem, ne sme presegati tehtanega povprečja stopenj dampinga, določenega za stranke iz vzorca.

(Glej točki 83 in 84.)

2.      Ob uporabi tehnike vzorčenja iz člena 17 osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 lahko proizvajalci, ki niso zajeti z vzorcem, zahtevajo izračun individualne stopnje dampinga, za katero je potrebna odobritev zahtevka za tržnogospodarsko ali individualno obravnavo, če gre za države iz člena 2(7)(b) navedene osnovne uredbe, le na podlagi člena 17(3) te uredbe. Vendar pa daje slednja določba Komisiji diskrecijsko pravico, da presodi, ali bi ob upoštevanju števila takih zahtevkov njihova preučitev pomenila preveliko obremenitev in bi onemogočila pravočasen konec preiskave.

Iz navedenega je razvidno, da osnovna protidampinška uredba gospodarskim subjektom, ki niso zajeti z vzorcem, ne daje nepogojne pravice do izračuna individualne stopnje dampinga. Odobritev takega zahtevka je namreč odvisna od odločitve Komisije o uporabi člena 17(3) navedene osnovne uredbe. Dalje, ker je odobritev ene ali druge obravnave v skladu s členom 2(7)(b) iste uredbe namenjena le za določitev metode izračuna normalne vrednosti za izračun individualnih stopenj dampinga, Komisiji ni treba preučiti zahtevkov, ki so jih vložili gospodarski subjekti, ki niso bili zajeti z vzorcem, če je v okviru uporabe člena 17(3) osnovne uredbe odločila, da bi izračun takih stopenj pomenil preveliko obremenitev in bi onemogočil pravočasen konec preiskave.

Uporaba teh pravil ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja družb iz vzorca in družb, ki v njem niso bile zajete, kajti ti dve skupini sta namreč v različnih položajih, saj mora za prve Komisija obvezno izračunati individualno stopnjo dampinga, kar je pogojeno s preučitvijo in odobritvijo takšnega zahtevka za eno ali drugo obravnavo, medtem ko ji za druge te stopnje ni treba določiti.

Poleg tega načelo enakega obravnavanja glede družb, ki niso bile zajete z vzorcem, ne nalaga Komisiji, naj se izreče o vseh zahtevkih, ki so ji bili predloženi, tako da bi se lahko za proizvajalce ali izvoznike, ki niso bili zajeti z vzorcem, ampak bi se jim odobrila ena ali druga obravnava, uporabila povprečna stopnja dampinga družb iz vzorca, ki jim je bila odobrena ena ali druga obravnava.

Če je namreč število zahtevkov tolikšno, da bi njihova preučitev institucijama Skupnosti onemogočila pravočasen konec preiskave, se tema v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe ni treba izreči o vseh teh zahtevkih, tudi če je namen tega le razlikovanje družb, ki niso zajete z vzorcem, na tiste, ki bi jim bilo mogoče odobriti eno ali drugo obravnavo, ali na tiste, ki jim ga ne bi bilo mogoče odobriti, da bi se zanje uporabila povprečna stopnja dampinga družb iz vzorca, ki jim je bila odobrena ena ali druga obravnava, ne da bi se izračunala individualna stopnja dampinga.

(Glej točke od 87 do 89 in od 92 do 94.)

3.      Podjetjem, ki jih zadeva preiskava, ki ji sledi sprejetje protidampinške uredbe, mora biti med upravnim postopkom omogočeno, da primerno predstavijo svoja stališča o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokaznih elementih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala.

V tem okviru nepopolnost dokončnega razkritja, ki so ga stranke zahtevale na podlagi člena 20(2) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96, povzroči nezakonitost uredbe o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev samo, če zainteresirane stranke zaradi te opustitve niso mogle primerno braniti svojih interesov. To bi bilo zlasti v primeru, če bi se opustitev nanašala na dejstva ali preudarke, različne od tistih, ki so bili uporabljeni pri začasnih ukrepih, čemur je treba v skladu z navedeno določbo v dokumentu o dokončnem razkritju nameniti posebno pozornost. Enako velja za primer, če bi se opustitev nanašala na dejstva ali preudarke, različne od tistih, s katerimi je utemeljena odločitev, ki jo sprejme Komisija ali Svet po predložitvi dokumenta o dokončnem razkritju, kot je razvidno iz člena 20(4), zadnji stavek, navedene osnovne uredbe.

Vendar pa dejstvo, da je Komisija svojo analizo spremenila po tem, ko so zainteresirane stranke dale pripombe glede dokumenta o dokončnem razkritju, samo po sebi ne pomeni kršitve pravice do obrambe. Kot je razvidno iz člena 20(4), zadnji stavek, osnovne uredbe, dokument o dokončnem razkritju namreč ne onemogoča, da bi Komisija ali Svet sprejela poznejšo odločitev. Ta določba nalaga Komisiji le dolžnost, da v najkrajšem času razkrije dejstva in ugotovitve, ki se razlikujejo od tistih, na katerih je temeljil njen prvotni pristop, ki je vsebovan v dokumentu o dokončnem razkritju. Zato je, da bi se presodilo, ali je Komisija spoštovala pravice zainteresiranih strank, ki izhajajo iz člena 20(4), zadnji stavek, osnovne uredbe, treba preveriti še, ali ju je Komisija obvestila o dejstvih in ugotovitvah, uporabljenih pri novi analizi škode in oblike ukrepov, potrebnih za njeno odpravo, če se razlikujejo od uporabljenih v dokumentu o dokončnem razkritju.

(Glej točke 108, 132, 133, 138 in 139.)

4.      Komisija je s tem, da je proizvajalcu, zoper katerega je potekala protidampinška preiskava, določila rok za predložitev pripomb glede dodatnega dokumenta o dokončnem razkritju, krajši od deset dni, kršila člen 20(5) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96. Vendar ta okoliščina sama po sebi ne more povzročiti ničnosti izpodbijane uredbe. Dokazati je treba namreč tudi, da je dejstvo, da je bil na voljo krajši rok od zakonskega, lahko konkretno vplivalo na njegovo pravico do obrambe v zadevnem postopku.

(Glej točko 145.)

5.      Uvedba protidampinških dajatev ne pomeni sankcije za predhodno ravnanje, temveč zaščitni ukrep zoper nelojalno konkurenco, ki izhaja iz dampinga. Zato je treba za določitev protidampinških dajatev, ki ščitijo industrijo Skupnosti pred dampingom, preiskavo opraviti na podlagi kar najbolj aktualnih informacij.

Kadar instituciji Skupnosti ugotovita, da se uvoz proizvodov, za katere je do nedavnega veljala količinska omejitev, poveča po prenehanju veljavnosti teh omejitev, lahko to povečanje upoštevata pri presoji škode, ki nastane industriji Skupnosti.

(Glej točki 155 in 156.)