SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 4. marca 2010(*)
„Damping – Uvoz obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama – Tržnogospodarska obravnava podjetja – Individualna obravnava – Vzorčenje – Pravica do obrambe – Enako obravnavanje – Škoda – Legitimno pričakovanje – Obveznost obrazložitve“
V združenih zadevah T-407/06 in T-408/06,
Zhejiang Aokang Shoes Co., Ltd, s sedežem v Yongjiaju (Kitajska),
tožeča stranka v zadevi T-407/06,
Wenzhou Taima Shoes Co., Ltd, s sedežem v Wenzhouju (Kitajska),
tožeča stranka v zadevi T-408/06,
ki ju zastopajo I. MacVay, solicitor, R. Thompson, QC, in K. Beal, barrister,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata J.-P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischem, odvetnikom,
tožena stranka,
ob intervenciji
Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata H. van Vliet in T. Scharf, zastopnika,
Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC), s sedežem v Bruslju (Belgija), ki so jo najprej zastopali P. Vlaemminck, G. Zonnekeyn in S. Verhulst, nato P. Vlaemminck in A. Hubert, odvetniki,
in
BA.LA. di Lanciotti Vittorio & C. Sas, s sedežem v Monte Uranu (Italija), in šestnajst drugih intervenientk, navedenih v prilogi, ki jih zastopajo G. Celona, P. Tabellini in C. Cavaliere, odvetniki,
intervenientke,
zaradi predlogov za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 1472/2006 z dne 5. oktobra 2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Vietnama (UL L 275, str. 1) v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE EVROPSKE UNIJE (osmi senat),
v sestavi E. Martins Ribeiro, predsednica, S. Papasavvas (poročevalec) in A. Dittrich, sodnika,
sodna tajnica: C. Kantza, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. februarja 2009
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Člen 1(1) in (2) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996, L 56, str. 1), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: osnovna uredba), določa:
„1. Protidumpinška dajatev se lahko uporabi za vsak dumpinški izdelek, čigar sprostitev v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo.
2. Izdelek šteje kot dumpinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Skupnost manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenim za državo izvoznico.“
2 V skladu s členom 2(1), prvi pododstavek, osnovne uredbe „[n]ormalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici“.
3 Člen 2(7)(b) osnovne uredbe glede pogojev za tržnogospodarsko obravnavo določa:
„Pri proti dampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz […] Ljudske republike Kitajske […] se normalna vrednost določi v skladu z odstavki 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, […] pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda. Kadar ni tako, se uporabljajo pravila, določena v skladu s pododstavkom (a).“
4 Člen 9(6) osnovne uredbe določa:
„6. Ko Komisija omeji svojo preiskavo v skladu s členom 17, nobena proti dumpinška dajatev, ki se nanaša na uvoz od izvoznikov ali proizvajalcev, ki so se javili v skladu s členom 17, vendar niso bili vključeni v preiskavo, ne presega tehtanega povprečja stopnje dumpinga, ki je bilo ugotovljeno za stranke v vzorcu. […] Individualne dajatve se uporabijo pri uvozu od katerega koli izvoznika ali proizvajalca, za katerega velja individualna obravnava, kot jo določa člen 17.“
5 V zvezi z uporabo vzorčenja člen 17(1) in (3) osnovne uredbe določa:
„1. V primerih, ko gre za veliko število pritožnikov, izvoznikov ali uvoznikov, vrst izdelkov ali transakcij, se lahko preiskava omeji na smiselno število strank, izdelkov ali transakcij, tako da uporabi vzorce, ki so statistično utemeljeni na osnovi informacij, ki so dostopne ob času izbora, ali pa se preiskava lahko omeji na največji reprezentativni obseg proizvodnje, prodaje ali izvoza, ki ga je mogoče dovolj dobro preiskati v času, ki je na razpolago.
[…]
3. V primerih, kjer je bila preiskava v skladu s tem členom omejena, se vseeno izračuna individualna stopnja dumpinga za vsakega izvoznika ali proizvajalca, ki v začetku ni bil izbran, ki predloži potrebne informacije v okviru časovnih rokov, ki jih določa ta uredba, razen v primerih, ko je število izvoznikov ali proizvajalcev tako veliko, da bi posamezne preiskave predstavljale preveliko obremenitev in bi onemogočile, da se preiskava v primernem času zaključi.“
6 V zvezi z določanjem škode člen 3(1), (2) in (6) osnovne uredbe določa:
„1. V zvezi s to uredbo pomeni izraz ‚škoda‘, če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.
2. Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje tako (a) obsega dumpinškega uvoza in učinka dumpinškega uvoza na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke kot tudi (b) posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti.
[…]
6. Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dumpinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni v skladu s odstavkom 3, odgovorni za učinek na industrijo Skupnosti, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.“
7 V skladu s členom 9(4), zadnji stavek, osnovne uredbe „[z]nesek proti dampinške dajatve ne sme preseči ugotovljene stopnje dampinga, mora pa biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode industriji Skupnosti.“
8 Člen 18(3) in (4) osnovne uredbe določa:
„3. Če informacije, ki jih predloži kaka zainteresirana stranka, niso idealne v vseh pogledih, jih vseeno ne bi bilo treba zanemariti, pod pogojem, da pomanjkljivosti niso takšne, da bi povzročile pretirane težave pri doseganju razumno točnih ugotovitev, in pod pogojem, da so informacije na ustrezen način in pravočasno predložene, da so preverljive in da je zainteresirana stranka delovala po svojih najboljših zmožnostih.
4. Če se dokazi ali informacije ne sprejmejo, mora biti stranka, ki jih pošilja, takoj obveščena o razlogih za to in ji mora biti dana priložnost, da dostavi nadaljnje razlage v določenem časovnem roku. Če se razlage ocenijo kot nezadovoljive, se razlogi za zavrnitev takih dokazov ali informacij razkrijejo in navedejo v objavljenih ugotovitvah.“
9 Člen 20(1), (2), (4) in (5) osnovne uredbe določa:
„1. Pritožniki, uvozniki in izvozniki in njihova predstavniška združenja in predstavniki države izvoznice lahko zahtevajo razkritje podrobnosti, na katerih temeljijo bistvena dejstva in premisleki, na osnovi katerih so bili uvedeni začasni ukrepi. Zahteve po takem razkritju se vložijo v pisni obliki takoj po uvedbi začasnih ukrepov, razkritje pa sledi v pisni obliki v najkrajšem možnem času.
2. Stranke iz odstavka 1 lahko zahtevajo dokončno razkritje bistvenih dejstev in premislekov, na osnovi katerih se namerava priporočiti uvedbo dokončnih ukrepov, ali pa zaključek preiskave ali postopka brez uvedbe ukrepov, pri čemer se še posebna pozornost posveča razkritju katerih koli dejstev ali premislekov, ki so drugačni od tistih, ki so bili uporabljeni pri začasnih ukrepih.
[…]
4. Končno razkritje je podano v pisni obliki. Izda se v najkrajšem možnem času ob ustreznem upoštevanju zaščite zaupnih informacij in običajno ne kasneje kot en mesec pred dokončno odločitvijo ali pred trenutkom, ko Komisija predloži kakršen koli predlog za dokončne ukrepe v skladu z členom 9. Če Komisija ob tem času še ne more razkriti določenih dejstev ali premislekov, se ta razkrijejo kasneje v najkrajšem možnem času. To razkritje ne vpliva na katerokoli kasnejšo odločitev, ki jo lahko sprejme Komisija ali Svet, toda če ta odločitev temelji na kakih drugačnih dejstvih ali premislekih, se ta razkrijejo v najkrajšem možnem času.
5. Pripombe, ki so dane po dokončnem razkritju, se upoštevajo samo v primeru, če se prejmejo v roku, ki ga v vsakem posameznem primeru določi Komisija in ki znaša vsaj 10 dni, pri čemer se na ustrezen način upošteva nujnost primera.“
10 Točka 6.9. Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT) (UL L 336, str. 103, v nadaljevanju: protidampinški sporazum iz leta 1994), ki je v Prilogi 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL 1994, L 336, str. 3), določa:
„Pred dokončno ugotovitvijo oblasti obvestijo vse zainteresirane strani o bistvenih dejstvih v obravnavi, ki pomenijo podlago za odločitev o tem, ali naj se uporabijo dokončni ukrepi. Tako obvestilo je treba opraviti v ustreznem času, da lahko udeleženci branijo svoje interese“.
Dejansko stanje in izpodbijana uredba
11 Tožeči stranki, Zhejiang Aokang Shoes Co., Ltd in Wenzhou Taima Shoes Co., Ltd, sta družbi s sedežem na Kitajskem, ki proizvajata in izvažata obutev.
12 Za uvoz obutve iz nekaterih razredov kombinirane nomenklature iz Kitajske se je uporabljal sistem količinskih kvot, ki je prenehal veljati 1. januarja 2005.
13 Na podlagi pritožbe, ki jo je 30. maja 2005 vložila Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (Evropska konfederacija obutvene industrije; v nadaljenvanju: CEC), je Komisija Evropskih skupnosti začela protidampinški postopek glede uvoza nekatere obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama. Obvestilo o začetku tega postopka je bilo objavljeno v Uradnem listu Evropske unije 7. julija 2005 (UL C 166, str. 14, v nadaljevanju: obvestilo o začetku postopka).
14 Glede na veliko število zadevnih strank je bilo v točki 5.1(a) obvestila o začetku postopka v skladu s členom 17 osnovne uredbe predvideno vzorčenje.
15 Tožeči stranki sta Komisiji 25. julija 2005 predložili podatke, zahtevane v točki 5.1(e) obvestila o začetku postopka, da bi se jima odobrila tržnogospodarska obravnava (v nadaljevanju: TGO) ali, če ta ne bi bila odobrena, individualna obravnava (v nadaljevanju: IO). Zastopnik tožečih strank je v sporočilu po elektronski pošti z dne 13. januarja 2006 Komisijo vprašal o njenih namerah glede nadaljnjega postopka v zvezi z zahtevki za TGO/IO, ki so jih vložili izvozniki, ki niso bili zajeti z vzorcem in katerih zahtevki niso bili individualno proučeni. V sporočilu po elektronski pošti z dne 17. januarja 2006 je Komisija navedla, da se o tem ne more izreči, saj preiskava še poteka.
16 Komisija je 23. marca 2006 sprejela Uredbo (ES) št. 553/2006 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Vietnama (UL L 98, str. 3, v nadaljevanju: začasna uredba).
17 V skladu z uvodno izjavo 9 začasne uredbe je preiskava dampinga in škode zajela obdobje od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Preučitev elementov, pomembnih za oceno škode, je zajela obdobje od 1. januarja 2001 do 31. marca 2005 (v nadaljevanju: obravnavano obdobje).
18 Ob upoštevanju potrebe po določitvi normalne vrednosti za izdelke kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ki jim TGO morda ne bo odobrena, je bil preveritveni obisk z namenom določitve normalne vrednosti na podlagi podatkov iz primerljive države, v tem primeru Federativne republike Brazilije, opravljen v prostorih treh brazilskih družb (uvodna izjava 8 začasne uredbe).
19 V zvezi z zadevnim proizvodom je iz uvodnih izjav 10, 11, 40 in 41 začasne uredbe razvidno, da zajema predvsem sandale, škornje, obutev za prosti čas in mestno obutev, pri čemer ima vsa ta obutev zgornji del iz usnja ali umetnega usnja. Poleg tega je iz uvodnih izjav od 12 do 31 začasne uredbe razvidno, da je Komisija iz opredelitve zadevnega proizvoda izključila športno obutev, izdelano po posebni tehnologiji (Special Technology Athletic Footwear, v nadaljevanju: STAF), vanjo pa je vključila otroško obutev.
20 Komisija je v okviru določanja dampinga uporabila tehniko vzorčanja. V skladu z uvodno izjavo 55 začasne uredbe je bilo med kitajskimi proizvajalci izvozniki, ki so se javili, da bi bili vključeni v vzorec, 154 takih, ki so med preiskavo izvažali v Skupnost. V skladu s to isto uvodno izjavo so se te družbe na začetku štele kot sodelujoče družbe in so bile upoštevane pri izbiri vzorca.
21 Iz uvodne izjave 57 začasne uredbe je razvidno, da je Komisija na koncu v vzorec vključila trinajst kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki predstavljajo 20 % obsega kitajskega izvoza v Skupnost. V skladu z uvodno izjavo 59 iste uredbe sta bili merili, upoštevani pri izbiri zadevnega vzorca, velikost proizvajalca izvoznika glede izvoza v Skupnost in njegova velikost glede domače prodaje. V zvezi s slednjim je Komisija v uvodni izjavi 60 začasne uredbe navedla, da podatki o domači prodaji povečujejo reprezentativnost vzorca, saj so iz njih razvidne informacije o cenah in stroških, povezanih s proizvodnjo in prodajo zadevnega izdelka na domačih trgih. V skladu z uvodno izjavo 61 začasne uredbe so kitajske družbe, zajete z vzorcem, predstavljale 25 % obsega izvoza v Skupnost in 42 % prodaje, ki so jo na domačem trgu opravili proizvajalci, ki so sodelovali v preiskavi. V skladu z isto uvodno izjavo izključitev izdelkov STAF ni bistveno vplivala na reprezentativnost vzorcev.
22 V skladu z uvodno izjavo 62 začasne uredbe so bili proizvajalci izvozniki, ki niso bili upoštevani v vzorcu, obveščeni, da bo protidampinška dajatev na njihov izvoz izračunana v skladu z določbami člena 9(6) osnovne uredbe. V zvezi z zahtevki, ki so jih vložili ti proizvajalci izvozniki glede izračuna individualne stopnje dampinga v skladu s členoma 9(6) in 17(3) osnovne uredbe, je Komisija v uvodni izjavi 64 začasne uredbe navedla, da bi bila njihova individualna obravnava prevelika obremenitev in bi ji preprečila, da pravočasno konča preiskavo. V teh okoliščinah je bila stopnja dampinga za te proizvajalce določena na podlagi tehtanega povprečja stopenj dampinga družb iz vzorca (uvodni izjavi 135 in 143 začasne uredbe).
23 Komisija je na podlagi členov 14(2) in 20(1) osnovne uredbe z dopisom z dne 7. aprila 2006 tožečima strankama poslala kopijo začasne uredbe in dokument, ki vsebuje informacije o podrobnostih, na katerih temeljijo bistvena dejstva in ugotovitve, na podlagi katerih so bile uvedene začasne protidampinške dajatve (v nadaljevanju: dokument o začasnem razkritju). Komisija je tožeči stranki pozvala, naj ji morebitne pripombe o teh dokumentih posredujeta do 8. maja 2006.
24 Komisija je po faksu 7. julija 2006 tožečima strankama na podlagi člena 20, od (2) do (4), osnovne uredbe poslala dokument o dokončnem razkritju o bistvenih dejstvih in ugotovitvah, na katerih je temeljil predlog za uvedbo dokončnih protidampinških dajatev.
25 Komisija je pod naslovom H tega dokumenta predstavila svoje mnenje glede dokončnih protidampinških ukrepov, ki naj bi jih predlagala Svetu Evropske unije. Glede vrste ukrepov je navedla, prvič, da zaveze proizvajalcev, da ne bodo prodajali pod ravnijo ceno, pri kateri bi bila odpravljena pomembna škoda, povzročena industriji Skupnosti, niso primeren ukrep, in, drugič, da je treba uporabiti sistem odloženih dajatev (točke od 278 do 291 dokumenta o dokončnem razkritju).
26 V zvezi s sistemom odloženih dajatev je Komisija navedla, da je imela količina uvoza pomemben škodljiv učinek na industrijo Skupnosti od 1. januarja 2005 dalje, ko je prenehal veljati sistem kvot (glej točko 12 zgoraj). Industrija Skupnosti je namreč v prvih treh mesecih leta 2005, ki so bili vključeni v obdobje preiskave (glej točko 17 zgoraj), doživela sorazmerno največji padec v obravnavanem obdobju glede na več pokazateljev, kot so donosnost, prodajne cene, tržni deleži, prodaja, zaposlenost in proizvodnja. V teh okoliščinah je Komisija namenila posebno pozornost količinskemu elementu dampinških praks pri ugotavljanju obstoja škode. Tako je menila, da je le uvoz nad določenim obsegom povzročil škodo in da zato posredovanje v obliki dajatev ad valorem ni nujno za ponovno vzpostavitev pogojev lojalne konkurence. Zato naj bi se uporabile protidampinške dajatve le za količine uvoženega proizvoda nad neko letno količino. V obravnavanem primeru naj bi bil takšen sistem odloženih dajatev primeren za odstranitev škode, ker bi se upoštevali učinki sistema kvot in ker bi uravnotežil interese zadevnih strank. Tako bi morale predlagane protidampinške dajatve veljati za uvoz, ki presega 140 milijonov parov obutve letno iz Kitajske. Ta količina je odražala oceno Komisije o uvozu iz Kitajske v letu 2005 ob upoštevanju uvoženih količin v letu 2004 (točke od 285 do 287 in 291 dokumenta o dokončnem razkritju).
27 Komisija je tako predlagala določitev dokončne protidampinške dajatve, enake stopnji odprave škode, na uvoz več kot 140 milijonov parov obutve na leto iz Kitajske. Ta stopnja je bila določena na ravni prodaje pod ceno, in sicer 23 % (točka 293 dokumenta o dokončnem razkritju).
28 Komisija je pozvala tožeči stranki, naj ji posredujeta pripombe glede dokumenta o dokončnem razkritju do 17. julija 2006.
29 Komisija je tožečim strankam z dopisom z dne 28. julija 2006 poslala dodaten dokument o dokončnem razkritju. V skladu s prvima odstavkoma je bil namen tega dokumenta obvestiti zadevne osebe o spremembi oblike dokončnih protidampinških dajatev, ki bodo predlagane. Generalni direktorat (GD) Komisije „Trgovina“ je preučil stališča, ki so jih podale nekatere zadevne stranke o sistemu odloženih dajatev, ki je bil sprva predviden (glej točke od 25 do 27 zgoraj). Komisija je s tem dokumentom opustila idejo takega sistema. V okviru svojega novega pristopa je Komisija poudarila, da se je povečanje uvoza, ki je bilo dejansko škodljivo, zgodilo v letu 2004, in to ob koncu obdobja preiskave, in da je bilo leto 2005 prvo leto, ko za uvoz obutve iz Kitajske ni več veljal sistem kvot. Poleg tega je Komisija določila količino uvoza, ki ni bila škodljiva, tako, da se je oprla na uvoz iz Kitajske in Vietnama v letu 2003, to je 109 milijonov parov obutve. V skladu s tem novim pristopom je bilo treba pri določanju stopnje odprave škode upoštevati gospodarski vpliv te količine. Tako je bila na eni strani stopnja odprave škode znižana, da bi se upoštevala količina neškodljivega uvoza, na drugi strani pa so veljale dokončne dajatve od prvega uvoženega para. V skladu s to metodo, ki obsega štiri faze, predstavljene v tem dokumentu, je Komisija za uvoz iz Kitajske na podlagi „pravila nižje dajatve“ določila dokončno protidampinško dajatev, enako stopnji, potrebni za odpravo škode, in sicer 16,5 %.
30 Komisija je za formalizacijo tega novega predloga dopisu z dne 28. julija 2006 priložila točke, ki morajo biti v novem naslovu H dokumenta o dokončnem razkritju in nadomestiti tiste, ki so bile v navedenem naslovu tega dokumenta (glej točko 25 zgoraj). Komisija je v točkah 278 in 279, ki morata biti v novem naslovu H dokumenta o dokončnem razkritju, navedla, da je lahko samo uvoz, ki je pred odpravo sistema kvot presegal določen obseg, povzročil pomembno škodo, tako da je bilo treba pri določitvi ravni odprave škode na podlagi rezultatov iz obdobja preiskave upoštevati dejstvo, da nekatere uvožene količine niso povzročile škode. Zato je bilo treba pri določitvi ravni odprave škode upoštevati količine, ki niso povzročale velike škode. Komisija je v točki 280 istega dokumenta predstavila uporabljeno metodo.
31 Komisija je pozvala tožeči stranki, naj ji posredujeta pripombe o dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju do 2. avgusta 2006. Tožeči stranki sta do tega dne predložili svoja stališča.
32 Svet je 5. oktobra 2006 sprejel Uredbo (ES) št. 1472/2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Vietnama (UL L 275, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba). Na podlagi izpodbijane uredbe je Svet uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz obutve z zgornjim delom iz usnja ali umetnega usnja, razen športne obutve, obutve STAF, copatov in druge hišne obutve ter obutve z zaščitno kapico, s poreklom iz Kitajske ter uvrščene pod več oznak kombinirane nomenklature (člen 1 izpodbijane uredbe). Stopnja dokončne protidampinške dajatve, veljavne za neto ceno franko meja Skupnosti pred plačilom dajatve, je bila za obutev, ki jo proizvajata tožeči stranki, določena na 16,5 %. Na podlagi člena 3 izpodbijane uredbe ta uredba velja za obdobje dveh let.
33 Svet je v uvodnih izjavah od 60 do 65 izpodbijane uredbe obravnaval vprašanja v zvezi z zahtevki več družb za odobritev TGO, glede katerih se Komisija ni izrekla.
34 V skladu s temi uvodnimi izjavami dejstvo, da Komisija ni posamično odgovorila na vsak zahtevek, ki ji je bil v zvezi s tem predložen, ne pomeni kršitve osnovne uredbe. Nasprotno, to je v skladu z njenim členom 17. Metoda vzorčenja, določena v tem členu, se uporabi tudi, če večje število zadevnih družb zahteva odobritev TGO ali IO. V obravnavanem primeru uprava zaradi izjemno velikega števila zahtevkov, ki so jih vložile zadevne družbe, ni imela druge alternative, kot da preuči le tiste, ki so jih vložile družbe iz vzorca, da bi lahko uskladila obveznost največje možne individualne preučitve spisa z upoštevanjem zavezujočih rokov. Zato se je za druge družbe, ki niso bile zajete z vzorcem, uporabilo tehtano povprečje stopenj, izračunanih za podjetja v vzorcu. Iz tega je razvidno, da je prav tako treba zavrniti pritožbe, oblikovane med upravnim postopkom, da izračun dampinga ni reprezentativen.
35 Ti preudarki naj bi veljali tudi za zahtevke za odobritev IO.
36 V zvezi s stopnjo dajatev, potrebno za odpravo škode, povzročene z uvozom iz Kitajske, je Svet v uvodnih izjavah od 296 do 301 izpodbijane uredbe pojasnil, pri čemer je povzel točke od 275 do 280, ki spadajo pod nov naslov H dokumenta o dokončnem razkritju in so bile priložene dodatnemu dokumentu o dokončnem razkritju (glej točko 30 zgoraj), da je bilo treba upoštevati posebnosti tega postopka in zlasti obstoj sistema kvot do 1. januarja 2005. Ker je sistem kvot preprečil, da bi industriji Skupnosti nastala pomembna škoda, povečanje uvoza po prenehanju veljavnosti tega sistema pa je povzročilo posebej veliko škodo, je Svet menil, da je lahko pred odpravo sistema kvot le uvoz nad neko količino povzročil pomembno škodo. Tako je morala raven škode, določena na podlagi rezultatov iz obdobja preiskave, odražati dejstvo, da nekatere uvožene količine niso povzročile pomembne škode. Na podlagi tega izračuna, ki je temeljil na vrednosti uvoženih količin v letu 2003, je bil za uvoz iz Kitajske namesto ravni 23 % ugotovljena raven škode 16,5 %, ki bi se uporabila v skladu z uvodno izjavo 295 izpodbijane uredbe, če Svet ne bi upošteval posebnosti obravnavanega primera.
Postopek in predlogi strank
37 Tožeči stranki sta v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. decembra 2006 vložili ti tožbi.
38 Komisija je 2. aprila 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predloga, naj se ji v obravnavanih zadevah dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta. Komisija je z dopisom z dne 4. oktobra 2007 Splošno sodišče obvestila, da se odpoveduje vložitvi intervencijske vloge, vendar se bo udeležila obravnave.
39 CEC je 5. aprila 2007 v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložila predloga, naj se ji v obravnavanih zadevah dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta.
40 Provincia di Ascoli Piceno (Italija), Comune di Monte Urano (Italija), BA.LA. di Lanciotti Vittorio & C. Sas in šestnajst drugih italijanskih družb, ki proizvajajo obutev in so navedene v prilogi, so v sodnem tajništvu Splošnemu sodišču 13. aprila 2007 vložile predloge, naj se jim v obravnavanih zadevah dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta.
41 Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 4. septembra 2007 ugodil predlogom za intervencijo, ki so jih vložile Komisija, CEC, družba BA.LA. di Lanciotti Vittorio & C. in šestnajst drugih italijanskih družb, ki proizvajajo obutev (v nadaljevanju: italijanski proizvajalci). Predloga Provincia di Ascoli Piceno in Comune di Monte Urano pa sta bila zavrnjena.
42 Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat, ki mu je bila zato obravnavana zadeva dodeljena.
43 Provincia di Ascoli Piceno in Comune di Monte Urano sta v sodno tajništvo Sodišča 4. oktobra 2007 na podlagi člena 57, prvi odstavek, Statuta Sodišča vložili pritožbi, v katerih sta predlagali razveljavitev sklepa z dne 4. septembra 2007 v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo njuna predloga za intervencijo. Predsednik Sodišča je s sklepoma z dne 25. januarja 2008 v zadevah Provincia di Ascoli Piceno in Comune di Monte Urano proti Svetu (C‑463/07 P(I) in C‑462/07 P(I), neobjavljena v ZOdl.) zavrnil ti pritožbi.
44 CEC in italijanski proizvajalci so intervencijske vloge vložili 15. in 18. oktobra 2007.
45 Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je po opredelitvi strank s sklepom z dne 8. januarja 2009 odločil, da se v skladu s členom 50 Poslovnika Splošnega sodišča zadevi T‑407/06 in T‑408/06 združita za ustni postopek in izdajo sodbe.
46 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče odločilo, da začne ustni postopek.
47 Stranke so ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 11. februarja 2009.
48 Tožeči stranki sta Splošnemu sodišču predlagali, naj:
– razglasi ničnost izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša nanju;
– Svetu naloži plačilo stroškov;
– intervenientkam naloži plačilo lastnih stroškov.
49 Svet je predlagal Splošnemu sodišču , naj:
– zavrže tožbi kot nedopustni ali ju zavrne kot neutemeljeni;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
50 Komisija je predlagala Splošnemu sodišču , naj zavrne tožbi.
51 CEC in italijanski proizvajalci so predlagali Splošnemu sodišču , naj:
– zavrne tožbi;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pravo
52 Tožeči stranki v utemeljitev svojih tožb navajata sedem tožbenih razlogov:
– kršitev člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe in načela enakega obravnavanja;
– kršitev člena 9(5) osnovne uredbe;
– kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj;
– kršitev pravice do obrambe, obveznosti obrazložitve in pravice do učinkovitega sodnega varstva;
– napačen izračun njunih stopenj dampinga;
– kršitev člena 20 osnovne uredbe in pravice do obrambe ter neobstoj obrazložitve v zvezi s škodo, nastalo industriji Skupnosti;
– napačno uporabo prava in očitno napako pri presoji v zvezi s škodo, povzročeno industriji Skupnosti.
53 Tožeči stranki s prvimi tremi in petim tožbenim razlogom trdita, da je Komisija večkrat napačno uporabila pravo, ker jima je zavrnila TGO ali IO, ne da bi preučila njuna zahtevka za TGO/IO.
54 Vsi ti tožbeni razlogi bodo v nadaljevanju obravnavani skupaj.
Prvi trije in peti tožbeni razlog: kršitev členov 2(7)(b) in (c) ter 9(5) osnovne uredbe, načel enakega obravnavanja in varstva legitimnih pričakovanj ter napačen izračun stopenj dampinga tožečih strank
Trditve strank
55 Tožeči stranki trdita, da določbe iz člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe ne dovoljujejo, da bi se na podlagi njenega člena 17 uvozniku zavrnila pravica do vložitve zahtevka za TGO in možnost, da ga preuči Komisija.
56 To je najprej razvidno iz razlage besedila člena 2(7) osnovne uredbe. V skladu z njim bi moral zahtevek za TGO vložiti vsak posamezen proizvajalec in ta zahtevek bi moral biti proučen v zvezi z vsakim o njih, instituciji Skupnosti pa bi morali na podlagi dokazov, ki jih predloži vložnik, odgovoriti na vprašanje, ali izpolnjuje upoštevna merila, pri čemer pa člen 17 osnovne uredbe v zvezi s tem ne predvideva nobene izjeme. Tako naj Svet ne bi imel pooblastila za določitev stopnje dampinga niti za obravnavo vprašanj v zvezi s škodo, ne da bi odločil o zahtevkih za TGO.
57 Ta pristop potrjujejo preudarki v zvezi z zgodovino nastanka člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe in cilj te določbe, ki je posamična preučitev ravnanja in pogojev za dejavnost različnih podjetij ob upoštevanju gospodarskih reform na Kitajskem. „Obrazec za zahtevek za TGO/IO“ potrjuje obveznost Komisije, da preuči takšen zahtevek, ne da bi v zvezi s tem predvidel izjemo.
58 Stališče Sveta je poleg tega v nasprotju s sodno prakso, v kateri je že bilo potrjeno, prvič, da se lahko TGO odobri le izvoznikom, ki so vložili zahtevek in izpolnjujejo upoštevne pogoje, in drugič, da se rezultat analize tega zahtevka ne more uporabiti splošneje. Sodna praksa je tudi potrdila, da se postopek odobritve TGO razlikuje od postopka za sprejetje dokončnih protidampinških dajatev in da morata instituciji posamično preučiti vsak zahtevek za TGO. V obravnavanem primeru pa naj tožeči stranki ne bi imeli niti možnosti, da bi izpodbijali presojo institucij o vprašanju, ali izpolnjujeta pogoje za odobritev TGO.
59 Analizo tožečih strank potrjuje tudi upravna praksa institucij, ki nista nikoli zavrnili preučitve zahtevka za TGO, in to celo kadar je bilo veliko vlagateljev zahtevkov ter kljub uporabi tehnike vzorčenja.
60 Prav tako načelo enakega obravnavanja nalaga institucijama, naj preučita vse zahtevke za TGO, ne le tiste, ki so jih vložile družbe, zajete z vzorcem. Navesti ni mogoče nobenega objektivnega razloga, ki bi utemeljeval to „diskriminacijo“, in člena 17 osnovne uredbe ni mogoče uporabiti tako, da bi se omogočalo takšno neenako obravnavanje zadevnih gospodarskih subjektov. Nasprotno, sodna praksa je izključila možnost uporabe vzorčenja pri odločanju o zahtevkih za TGO/IO. Poleg tega bi v nasprotju s trditvami Sveta sestavljanje vzorca brez podatkov o odstotku kitajskih gospodarskih subjektov, ki bi jim bilo treba odobriti TGO, škodilo reprezentativnosti.
61 Tako bi morali instituciji ob uporabi vzorčenja za družbe, ki niso zajete z vzorcem, ampak katerih zahtevkom za TGO/IO je bilo ugodeno, uporabiti tehtano povprečje stopenj dampinga, določenih za družbe iz vzorca, ki jim je bila odobrena TGO ali glede na primer IO. Ta postopek, ki ne bi vključeval izračuna individualne stopnje dampinga za vsakega izvoznika, ki ni zajet z vzorcem, ampak mu je bila odobrena TGO, ne bi pomenil upravnega bremena, ki ga Svet ne bi mogel nositi.
62 Zaradi metode, ki jo uporabljata instituciji, pa se vsi gospodarski subjekti, ki niso zajeti z vzorcem, obravnavajo enako, ne da bi se razlikovalo med tistimi, ki jim je treba odobriti TGO, in tistimi, ki se jim tako obravnavanje zavrne.
63 Te trditve in sklepi veljajo tudi glede zahtevkov za odobritev IO na podlagi člena 9(5) osnovne uredbe. Tožeči stranki sta namreč vložili zahtevek za IO za primer, če bi bil njun zahtevek za TGO zavrnjen. Ta določba vsebuje posebna merila, ob upoštevanju katerih mora Komisija preučiti zahtevke. Ta pa je preučila le zahtevke izvoznikov za IO, zajetih z vzorcem, ne da bi o tem predhodno obvestila tožeči stranki.
64 Tožeči stranki menita, da jezikovna in teleološka razlaga člena 9(5) osnovne uredbe, načelo enakega obravnavanja in prejšnja upravna praksa potrjujejo njune sklepe.
65 Če bo Splošno sodišče zavrnilo prva tožbena razloga, tožeči stranki trdita, da sta instituciji kršili načelo varstva legitimnih pričakovanj, ker nista preučili njunih zahtevkov za TGO/IO. V obvestilu o začetku postopka sta bili namreč tožeči stranki in vsi zadevni izvozniki pozvani, naj v določenem roku vložita zahtevke za TGO/IO, in navedeno je bilo, da bo normalna vrednost za proizvajalce, zahtevkom katerih bo ugodeno, določena v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe. Po mnenju tožečih strank Komisija torej ni mogla retroaktivno spremeniti svojega stališča in zavrniti preučitve pravilno vloženih zahtevkov. Poleg tega je Komisija v obvestilu o začetku postopka predvidela uporabo različnih določb in postopkov za izvedbo vzorčenja in preučitev zahtevkov za TGO/IO. V „Obrazcu za zahtevek za TGO/IO“ je bilo nedvomno navedeno, da bo vsak zahtevek proučen.
66 Po mnenju tožečih strank morata torej instituciji obvestiti zadevne izvoznike o spremembi postopkov, ki so se dolgo časa uporabljali. Brez takega obvestila sta lahko tožeči stranki legitimno pričakovali, da bo Komisija preučila njune zahtevke za TGO/IO in da bo Svet ravnal, kot je bilo opisano v točki 61 zgoraj. V teh okoliščinah je bila tožečima strankama odvzeta možnost, da predstavita svoje mnenje o utemeljenosti njunih zahtevkov med upravnim postopkom, pa tudi možnost, da pred sodiščem Skupnosti izpodbijata presojo institucij v zvezi s tem. Preudarki v zvezi s poenostavitvijo dela uprave ne morejo izpodbiti presoje tožečih strank.
67 Nazadnje tožeči stranki menita, da je Svet z uporabo člena 17 osnovne uredbe namesto njenih členov 2(7) in 9(5) prekinil svojo prejšnjo prakso in napačno izračunal stopnjo dampinga. V skladu s to prakso se je tehtano povprečje stopenj gospodarskih subjektov iz vzorca, ki jim je bila odobrena TGO ali IO, uporabilo za gospodarske subjekte, ki niso bili zajeti z vzorcem in ki jim je bila TGO ali IO odobrena. Po tej metodi bi za tožeči stranki morala veljati stopnja dampinga za družbo Foshan City Nanhai Golden Step Industrial Co., Ltd (v nadaljevanju: Golden Step), ki je družba iz vzorca in ji je bila odobrena TGO. V obravnavanem primeru pa se je za tožeči stranki uporabila 28,9-odstotna stopnja dampinga, kar ustreza tehtanemu povprečju stopenj dampinga, ki veljajo za družbe iz vzorca, katerih zahtevki za TGO/IO so bili zavrnjeni, to je brez upoštevanja 9,7-odstotne stopnje, izračunane za družbo Golden Step. Tudi če se predpostavi, da je Svet pravilno želel uporabiti tehtano povprečje stopenj družb iz vzorca za vse družbe, ki niso zajete z vzorcem, pa to ni storil v obravnavanem primeru.
68 Svet najprej spominja, da mora biti nadzor sodišča Skupnosti nad presojo institucij Skupnosti na področju ukrepov trgovinske zaščite proti dampinškemu uvozu omejen na preverjanje, ali so bila upoštevana postopkovna pravila, ali je bilo dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, pravilno ugotovljeno ter ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali zlorabo pooblastil.
69 Nato Svet opozarja, da odobritev TGO/IO ni sama sebi namen, ampak je faza pri izračunu stopnje dampinga. Instituciji torej vzorčenja ne uporabljata za odločanje o zahtevkih TGO/IO, ampak za določitev stopnje dampinga izvoznikov, kar je pristop, dovoljen s členom 17 osnovne uredbe. Zato je treba zavrniti trditev, da osnovna uredba ne vsebuje določbe, ki dovoljuje različno obravnavanje izvoznikov iz vzorca in izvoznikov, ki niso zajeti z vzorcem.
70 V zvezi z uporabljenim postopkom Svet navaja, da kadar instituciji uporabita vzorčenje v zvezi z izvozniki iz držav, ki nimajo tržnega gospodarstva, preučijo posamezen položaj vsakega izvoznika iz vzorca in, če je to potrebno, zahtevek, ki ga je ta vložil. Za izvoznike, ki niso zajeti z vzorcem, instituciji uporabljata tehtano povprečje stopenj dampinga, ugotovljenih za stranke iz vzorca (v obravnavanem primeru 28,9 %). Zadnjenavedeni gospodarski subjekti pa lahko predložijo potrebne podatke, da bi se zanje izračunala individualna stopnja dampinga pod pogoji iz člena 17(3) osnovne uredbe. Ta določba institucijama v zvezi s tem daje široko diskrecijsko pravico, saj jima ni treba preučiti teh zahtevkov, če je število izvoznikov ali proizvajalcev tako veliko, da bi posamezne preiskave pomenile preveliko obremenitev in bi onemogočile, da se preiskava konča v primernem času. Iz tega izhaja, da odobritev TGO izvozniku, ki ni zajet z vzorcem, v ničemer ne vpliva na njegov položaj, kadar Komisija odloči, da zanj ne bo izračunala individualne stopnje dampinga v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe.
71 V obravnavanem primeru je 141 kitajskih in 73 vietnamskih izvoznikov, ki niso bili zajeti z vzorcem, vložilo zahtevke za TGO/IO. Instituciji sta torej ravnali pravilno, da na podlagi člena 17(3) osnovne uredbe nista preučili teh zahtevkov, ker bi ta preučitev, celo v obliki analize dokumentov, onemogočila pravočasen konec preiskave. V teh okoliščinah je Svet za izvoznike, ki niso bili zajeti z vzorcem, uporabil tehtano povprečje stopenj dampinga vseh izvoznikov iz vzorca.
72 Po mnenju Sveta se sodna praksa, ki sta jo navedli tožeči stranki, ne nanaša na način, kako morata instituciji opraviti vzorčenje za izračun stopenj dampinga ob izvozu iz držav, ki nimajo tržnega gospodarstva, niti na presojo zahtevkov za TGO, ki so jih vložile družbe, ki niso zajete z vzorcem. Zato ta sodna praksa ne podpira stališča tožečih strank.
73 Poleg tega dejstvo, da sta instituciji v okviru prejšnjih preiskav, ki so vključevale manjše število družb, preučili zahtevke za TGO/IO, ki so jih vložili gospodarski subjekti, ki niso bili zajeti z vzorcem, ni upoštevno, saj je, na eni strani, uporabljeni postopek v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe in, na drugi strani, namen diskrecijske pravice, dane institucijama, omogočiti prilagoditev njune prakse posebnostim vsakega posameznega primera. Iz tega je razvidno, da instituciji nista kršili „prepovedi diskriminacije“. Poleg tega je različno obravnavanje družb iz vzorca in družb, ki z njim niso bile zajete, objektivno utemeljeno z izjemno velikim številom zahtevkov, katerih posamična preučitev bi onemogočila pravočasen konec preiskave.
74 Poleg tega je uporaba tehtanega povprečja stopenj dampinga družb iz vzorca, ki jim je bila odobrena TGO ali IO, odvisno od primera, za družbe, ki niso bile zajete z vzorcem, vendar je bilo ugodeno njihovemu zahtevku za TGO/IO, le možnost, ki jo imata instituciji. Osnovna uredba ne določa, da morajo uporabiti ta pristop. Tožeči stranki poleg tega nista dokazali, da je zaradi uporabe člena 17 osnovne uredbe v obravnavanem primeru rezultat očitno neustrezen.
75 Svet meni, da je treba iz istih razlogov zavrniti drugi tožbeni razlog, saj je postopkovni okvir, ki velja za preučitev zahtevkov za TGO, enak tistemu, ki velja za zahtevke za IO.
76 V zvezi s tretjim tožbenim razlogom Svet opozarja, da je uspešno sklicevanje na načelo varstva legitimnih pričakovanj pogojeno, prvič, s tem da je uprava dala zadevni osebi natančna in nepogojna individualna zagotovila, ter, drugič, s tem da so ta zagotovila pri tej osebi povzročila utemeljena pričakovanja. V obravnavanem primeru pa ni bil izpolnjen noben od teh pogojev.
77 Komisija naj namreč nikoli ne bi dala tožečima strankama natančnega in nepogojnega zagotovila, da bo preučila njuna zahtevka za TGO/IO, tudi če ne bosta izbrani za vzorec. V točki 5.1(b) obvestila o začetku postopka je bilo v zvezi s tem pojasnjeno, da če bo Komisija uporabila vzorčenje za proizvajalce izvoznike, se bo lahko odločila, da ne bo izračunala individualnih stopenj dampinga za tiste, ki ne bodo zajeti z vzorcem, če bo njihovo število tako veliko, da bi bila posamična preučitev prevelika obremenitev in bi onemogočila pravočasen konec preiskave.
78 Vsak skrben gospodarski subjekt bi lahko torej razumel, da Komisija, razen če bo zajet z vzorcem ali če bo število proizvajalcev izvoznikov manjše od predvidenega, ne bo določila individualne stopnje dampinga, ne bo izračunala normalne vrednosti na podlagi podatkov, ki so razvidni iz njegovega knjigovodstva, in torej ne bo odločala o njegovem zahtevku za TGO/IO. Isto velja za „Obrazec za zahtevek za TGO/IO“, ker Komisija, ko je poslala ta obrazec proizvajalcem, ni poznala števila zahtevkov, ki jih bo prejela, niti števila ali istovetnosti družb, ki bodo zajete z vzorcem. Zato naj tega obrazca ne bi bilo mogoče razlagati, da daje natančno zagotovilo, da bodo preučeni vsi zahtevki za TGO/IO.
79 Poleg tega tožeči stranki nista dokazali, da jima je nastala škoda, ker se njuno legitimno pričakovanje domnevno ni uresničilo. Nazadnje, instituciji se s svojim ravnanjem nista oddaljili od prejšnje prakse niti nista prekoračili omejitev svoje diskrecijske pravice.
80 V zvezi s petim tožbenim razlogom Svet meni, da trditve, predstavljene v okviru tega tožbenega razloga, temeljijo na napačni tezi, da sta instituciji uporabili vzorčenje za odločanje o zahtevkih za TGO/IO. Poleg tega je Svet za tožeči stranki uporabil tehtano povprečje stopenj dampinga vseh družb iz vzorca (vključno z družbo Golden Step).
81 CEC se pridružuje trditvam Sveta in poudarja, da je Komisija uporabila tehniko vzorčenja za izračun stopenj dampinga, in ne za odločanje o zahtevkih za TGO ali IO. Ob upoštevanju števila izvoznikov, ki so zahtevali TGO ali IO, so bili pogoji za uporabo te tehnike očitno izpolnjeni. Institucijama torej v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe ni bilo treba odločati o zahtevkih za TGO/IO, ki so jih vložili izvozniki, ki niso bili zajeti z vzorcem, ker bi taka preučitev onemogočila pravočasen konec preiskave. Poleg tega taka obveznost nasprotuje cilju te določbe.
82 V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela varstva legitimnih pričakovanj CEC dodaja, da gospodarski subjekti ne morejo utemeljeno pričakovati, da bo ohranjen položaj, ki se lahko spremeni v okviru diskrecijske pravice institucij Skupnosti.
Presoja Splošnega sodišča
83 Prvič, opozoriti je treba, da je v skladu z besedilom člena 17(1) in (3) osnovne uredbe uporaba vzorčenja kot tehnike, s katero se lahko upošteva veliko število pritožnikov, izvoznikov ali uvoznikov, vrst izdelkov ali transakcij, omejitev preiskave. Tako presojo potrjuje člen 9(6) osnovne uredbe, v skladu s katerim proizvajalci, ki niso zajeti z vzorcem, niso vključeni v preiskavo.
84 Osnovna uredba vendarle določa, da morata instituciji, če se ta omejitev izvede, izpolniti dve obveznosti. Najprej mora biti izbrani vzorec reprezentativen v smislu člena 17(1) in (2) osnovne uredbe. Nato člen 9(6) osnovne uredbe določa, da stopnja dampinga, določena za proizvajalce, ki niso zajeti z vzorcem, ne sme presegati tehtanega povprečja stopenj dampinga, določenega za stranke iz vzorca.
85 Drugič, zadnjenavedena določba v povezavi s členom 17(3) osnovne uredbe, na katerega napotuje, daje vsakemu proizvajalcu, ki ni zajet z vzorcem, možnost, da zahteva izračun individualne stopnje dampinga, če predloži vse potrebne podatke v za to določenih rokih in če to ne pomeni prevelike obremenitve za Komisijo niti ne onemogoči pravočasnega konca preiskave.
86 Tretjič, člen 2(7)(b) osnovne uredbe določa, da se normalna vrednost določi v skladu z odstavki od 1 do 6 iste določbe, če se na podlagi vloženih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, pokaže, da so izpolnjeni pogoji iz točke (c) istega odstavka.
87 Kot trdi Svet, lahko proizvajalci, ki niso zajeti z vzorcem, le na podlagi člena 17(3) osnovne uredbe zahtevajo izračun individualne stopnje dampinga, ki je pogojen z odobritvijo zahtevka za TGO/IO, če gre za države, na katere se nanaša člen 2(7)(b) te uredbe. Vendar daje člen 17(3) osnovne uredbe Komisiji diskrecijsko pravico, da presodi, ali bi ob upoštevanju števila zahtevkov za TGO/IO njihova preučitev pomenila preveliko obremenitev in bi onemogočila pravočasen konec preiskave.
88 Iz navedenih preudarkov je razvidno, najprej, da ob uporabi tehnike vzorčenja osnovna uredba gospodarskim subjektom, ki niso zajeti z vzorcem, ne daje nepogojne pravice do izračuna individualne stopnje dampinga. Odobritev takega zahtevka je namreč odvisna od odločitve Komisije o uporabi člena 17(3) osnovne uredbe.
89 Dalje, ker je odobritev TGO ali IO v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe namenjena le za določitev metode izračuna normalne vrednosti za izračun individualnih stopenj dampinga, Komisiji ni treba preučiti zahtevkov za TGO/IO, ki so jih vložili gospodarski subjekti, ki niso bili zajeti z vzorcem, če je v okviru uporabe člena 17(3) osnovne uredbe odločila, da bi izračun takih stopenj pomenil preveliko obremenitev in bi onemogočil pravočasen konec preiskave.
90 Nazadnje, v obravnavanem primeru ni sporno, da bi izračun individualnih stopenj dampinga za vse gospodarske subjekte, ki niso bili zajeti z vzorcem in ki so glede tega vložili zahtevke, pomenil preveliko obremenitev za institucije in bi onemogočil pravočasen konec preiskave.
91 Zato je treba zavrniti trditve tožečih strank, da mora Komisija na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe preučiti zahtevke za TGO/IO, ki so jih vložili gospodarski subjekti, ki niso bili zajeti z vzorcem, tudi če se za njih ne bo uporabila individualna stopnja dampinga. V zvezi s tem je treba dodati, da sodna praksa, ki jo navajata tožeči stranki, v skladu s katero Komisija odloči o odobritvi TGO ali IO na podlagi preučitve vsakega zahtevka, ki ji je predložen, ne pomeni, da mora ta institucija preučiti vsak zahtevek, tudi če ne namerava izračunati individualnih stopenj dampinga v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe.
92 Isto velja za trditev tožečih strank, ki temelji na kršitvi načela enakega obravnavanja družb iz vzorca in družb, ki v njem niso bile zajete (glej točko 60 zgoraj). Ti dve skupini družb sta namreč v različnih položajih, saj mora za prve Komisija obvezno izračunati individualno stopnjo dampinga, kar je pogojeno s preučitvijo in odobritvijo zahtevka za TGO/IO, medtem ko ji za druge te stopnje ni treba določiti. Zato upoštevanje načela enakega obravnavanja, ki prepoveduje različno obravnavanje primerljivih položajev in enako obravnavanje različnih položajev, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno, ne zahteva enakega obravnavanja teh dveh skupin družb.
93 V zvezi s trditvijo o kršitvi načela enakega obravnavanja glede družb, ki niso bile zajete z vzorcem, v obravnavanem primeru v nasprotju z mnenjem tožečih strank ni mogoče šteti, da to načelo Komisiji nalaga, naj se izreče o vseh zahtevkih za TGO/IO, ki so ji bili predloženi, tako da bi se lahko za proizvajalce ali izvoznike, ki niso bili zajeti z vzorcem, ampak bi se jim odobrila TGO ali IO, uporabila povprečna stopnja dampinga družb iz vzorca, ki jim je bila odobrena TGO ali IO.
94 Kot je bilo namreč navedeno v točkah od 87 do 91 zgoraj, če je število zahtevkov za TGO/IO tolikšno, da bi njihova preučitev institucijama onemogočila pravočasen konec preiskave, se jima v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe ni treba izreči o vseh teh zahtevkih, tudi če je namen tega le razlikovanje družb, ki niso zajete z vzorcem, na tiste, ki bi jim bilo mogoče odobriti TGO ali IO, in tiste, ki jim tega ne bi bilo mogoče, da bi se zanje uporabila povprečna stopnja dampinga družb iz vzorca, ki jim je bila odobrena TGO ali IO, ne da bi se izračunala individualna stopnja dampinga.
95 V obravnavanem primeru so kitajski proizvajalci izvozniki pri Komisiji vložili 141 zahtevkov za TGO/IO, tako da je Komisija, tudi če bi jih bilo mogoče preučiti le na podlagi dokumentov, ne da bi bilo treba preveriti te podatke na preveritvenih obiskih v prostorih zadevnih proizvajalcev ali izvoznikov, pravilno menila, da je število zahtevkov očitno preveliko, da bi jih lahko preučila, ne da bi ogrozila pravočasen konec preiskave.
96 Zato je treba ugotoviti, da je različno obravnavanje, ki ga navajata tožeči stranki in ki je neločljivo povezano s tehniko vzorčenja iz člena 17 osnovne uredbe, v obravnavanem primeru objektivno utemeljeno s posebej velikim številom zahtevkov za TGO/IO, ki so bili vloženi pri Komisiji.
97 Čeprav je bila Komisija upravičena ravnati tako, kot sta tožeči stranki opisali v točki 61 zgoraj, pa je k temu ne zavezujeta niti osnovna uredba niti načelo enakega obravnavanja.
98 Iz istih razlogov je treba zavrniti drugi tožbeni razlog, saj glede preučitve zahtevkov za IO, ki so jih vložile družbe, ki niso bile zajete z vzorcem, veljajo isti preudarki.
99 V zvezi z domnevno kršitvijo načela varstva legitimnih pričakovanj je treba navesti, da se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso na to načelo sklicuje vsaka zadevna oseba, pri kateri je institucija Skupnosti ustvarila upravičena pričakovanja. Poleg tega se na kršitev tega načela ne more sklicevati nihče, če mu uprava ni dala natančnih zagotovil (sodba Sodišča z dne 22. junija 2006 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 in C‑217/03, ZOdl., str. I‑5479, točka 147).
100 Iz točke 5.1(a)(i), četrta alinea, obvestila o začetku postopka in zlasti iz prve opombe k tej točki pa je razvidno, da je Komisija obvestila zadevne gospodarske subjekte o možnosti uporabe tehnike vzorčenja v skladu s členom 17 osnovne uredbe in da se lahko v tem primeru zahteva izračun individualnih stopenj za družbe, ki niso zajete z vzorcem, na podlagi člena 17(3) osnovne uredbe. Ta podatek se je ponovil v točki 5.1(b) obvestila o začetku postopka. Tako dejstvo, da so bili zadevni gospodarski subjekti pozvani k vložitvi zahtevka za TGO/IO, ni natančno, brezpogojno in skladno zagotovilo, da bo ta zahtevek proučen.
101 V tem okviru je treba tudi priznati, da neukrepanje Komisije v daljšem obdobju ne pomeni zagotovila, ki bi pri tožečih strankah lahko ustvaril legitimno pričakovanje. To neukrepanje namreč ne vpliva na jasno besedilo obvestila o začetku postopka.
102 V zvezi z očitkom, da sta instituciji prekinili prakso prejšnjih preiskav, je treba opozoriti, da Komisija ni prekoračila diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 17(3) osnovne uredbe, ko je menila, da bi ji preučitev vseh zahtevkov za TGO/IO, ki so jih vložili kitajski proizvajalci izvozniki, ki niso zajeti z vzorcem, onemogočila konec preiskave v rokih, določenih z osnovno uredbo. Ustaljena sodna praksa je, da če imajo institucije diskrecijsko pravico pri izbiri sredstev, potrebnih za uresničitev svoje politike, gospodarski subjekti ne morejo legitimno pričakovati, da se bo obdržalo prvotno izbrano sredstvo, ki ga lahko te institucije spremenijo v okviru izvajanja svoje pristojnosti (sodbi Sodišča z dne 7. maja 1987 v zadevi Nippon Seiko proti Svetu, 258/84, Recueil, str. 1923, točka 34, in z dne 10. marca 1992 v zadevi Canon proti Svetu, C‑171/87, Recueil, str. I‑1237, točka 41).
103 Nazadnje je treba v zvezi s petim tožbenim razlogom navesti, da ker instituciji nista napačno uporabili prava, ko nista preučili zahtevkov za TGO/IO, ki so jih predložili gospodarski subjekti, ki niso bili zajeti z vzorcem, in ker so za njih uporabile povprečno stopnjo dampinga družb iz vzorca, zaradi tega nista napačno izračunali stopnje dampinga tožečih strank. V zvezi s tem je treba dodati, kot je pojasnil Svet, da je bila stopnja dampinga družbe Golden Step upoštevana pri izračunu tehtanega povprečja stopenj dampinga iz vzorca.
104 Iz navedenega je razvidno, da je treba prve tri tožbene razloge in peti tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe, kršitev obveznosti obrazložitve in pravice do učinkovitega sodnega varstva
Trditve strank
105 Tožeči stranki trdita, da sta instituciji Skupnosti s tem, da sta ju šele julija 2006 obvestili o namenu, da ne bosta preučili njunih zahtevkov za TGO/IO, kršili njuno pravico do obrambe in člen 18(4) osnovne uredbe ter nista izpolnili obveznosti obrazložitve odločbe. Čeprav sta bili tožeči stranki z dokumentom o dokončnem razkritju obveščeni, da njuna zahtevka za TGO/IO ne bosta proučena zaradi nevključitve v vzorec, pa naj v tej fazi ne bi več mogli izpodbijati odločbe o oblikovanju vzorca. V začasni uredbi ni bilo navedeno, da zahtevki za TGO/IO, ki so jih predložili proizvajalci, ki niso vključeni v vzorec, ne bodo proučeni niti da je bil vzorec oblikovan glede na odstotek kitajskih gospodarskih subjektov, ki bi jim bilo treba odobriti TGO. Tožeči stranki poleg tega pozivata Svet, naj predloži obvestilo kitajske vlade, s katerim je ta izpodbijala reprezentativnost vzorca.
106 Ker Komisija prvih enajst mesecev preiskave ni sporočila metode za oblikovanje vzorca, tožečima strankama ni bilo omogočeno, da bi od nje zahtevali, naj oblikuje vzorec na podlagi kandidatov, ki bi jim lahko bila odobrena TGO. To dejstvo je tudi kršilo točko 6.9 protidampinškega sporazuma iz leta 1994 (glej točko 10 zgoraj). Poleg tega ne bi bilo mogoče izključiti, da bi kitajski organi nasprotovali sestavi vzorca, če bi vedeli, da instituciji ne nameravata preučiti zahtevkov za TGO/IO, ki so jih predložile družbe, ki jih vzorec ne zajema. V teh okoliščinah se je poseglo tudi v pravico tožečih strank do učinkovitega sodnega varstva, ker niso imele možnosti predstaviti svojih trditev o zavrnitvi njunih zahtevkov za TGO/IO.
107 Svet ob podpori Komisije, CEC in italijanskih proizvajalcev izpodbija utemeljenost trditev tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
108 Najprej je treba spomniti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso na podlagi načela spoštovanja pravice do obrambe podjetjem, ki jih zadeva postopek preiskave, ki mu sledi sprejetje protidampinške uredbe, med upravnim postopkom omogočeno, da primerno predstavijo svoja stališča o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokaznih elementih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala (sodbi Sodišča z dne 27. junija 1991 v zadevi Al‑Jubail Fertilizer proti Svetu, C‑49/88, Recueil, str. I‑3187, točka 17, in z dne 3. oktobra 2000 v zadevi Industrie des poudres sphériques proti Svetu, C‑458/98 P, Recueil, str. I‑8147, točka 99; sodbi Splošnega sodišča z dne 19. novembra 1998 v zadevi Champion Stationery in drugi proti Svetu, T‑147/97, Recueil, str. II‑4137, točka 55, in z dne 21. novembra 2002 v zadevi Kundan in Tata proti Svetu, T‑88/98, Recueil, str. II‑4897, točka 132).
109 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je Komisija, kot je razvidno iz uvodnih izjav 62, 64, 135 in 143 začasne uredbe, navedla, da bo vsaka protidampinška dajatev, ki se nanaša na proizvajalce, ki niso zajeti z vzorcem, izračunana v skladu z določbami člena 9(6) osnovne uredbe in da je bila stopnja dampinga teh proizvajalcev določena na podlagi tehtanega povprečja stopenj dampinga družb iz vzorca.
110 Komisija je torej v začasni uredbi predstavila svoje stališče glede metode izračuna stopnje dampinga gospodarskih subjektov, ki niso bili zajeti z vzorcem, v skladu s katero se uporabi povprečna stopnja dampinga družb iz vzorca. V skladu s to metodo zahtevki za TGO/IO, ki so jih predložili ti gospodarski subjekti, niso bili proučeni, saj v okviru zadevnega postopka taka preučitev ne bi bila smotrna.
111 Iz tega je razvidno, da sta tožeči stranki imeli od takrat, ko sta jima bila sporočena začasna uredba in dokument o začasnem razkritju (glej točko 23 zgoraj), možnost sporočiti svoji stališči o metodi, ki jo je uporabila Komisija za izračun njune stopnje dampinga. Iz teh istih razlogov je treba zavrniti očitek, da je bila kršena točka 6.9 protidampinškega sporazuma iz leta 1994, saj ta določba nalaga preiskovalnim organom le, da navedejo dejstva in preudarke, na katerih temelji določitev dokončnih dajatev.
112 V zvezi z očitkom, da bi Komisija morala tožeči stranki obvestiti o svojem namenu, da ne bo preučila njunih zahtevkov za TGO/IO v fazi, v kateri bi lahko učinkovito izpobijali reprezentativnost vzorca, je treba opozoriti, da je Komisija, kot je bilo navedeno v točki 100 zgoraj, v obvestilu o začetku postopka zadevne gospodarske subjekte obvestila o možnosti uporabe tehnike vzorčenja v skladu s členom 17 osnovne uredbe in da se lahko v tem primeru zahteva izračun individualnih stopenj za družbe, ki niso zajete z vzorcem, na podlagi člena 17(3) osnovne uredbe.
113 Ob upoštevanju dejstva, da je nepreučitev zahtevkov za TGO/IO, ki so jih predložila podjetja, ki niso zajeta z vzorcem, v skladu s členoma 2(7)(b) in 17 osnovne uredbe (glej točke od 88 do 91 zgoraj), bi morali tožeči stranki od začetka preiskave vedeti, da lahko Komisija opusti preučitev takih zahtevkov, če so izpolnjeni pogoji iz člena 17(3) te uredbe. Poleg tega Komisiji ni bilo treba sprejeti dokončnega stališča v zvezi s tem že ob začetku preiskave, ker takrat še ni imela na razpolago vseh elementov, na podlagi katerih bi lahko presodila, ali lahko izračuna individualne stopnje dampinga za gospodarske subjekte, ki niso bili zajeti z vzorcem. Zato je treba ta očitek zavrniti.
114 Ker so očitki, navedeni v točki 106 zgoraj, temeljili na predpostavki, da instituciji nista upoštevali svojih obveznosti na področju varstva pravice tožečih strank do obrambe, jih je treba prav tako zavrniti.
115 Iz tega sledi, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 20 osnovne uredbe, kršitev pravice do obrambe in neobstoj obrazložitve
Trditve strank
116 Tožeči stranki trdita, da jima instituciji nista ustrezno sporočili nove analize dejstev glede škode, nastale industriji Skupnosti, niti jima nista omogočili, da bi predstavili svoje pripombe v zvezi s to novo presojo glede oblike dokončnih dajatev (glej točke od 24 do 30 zgoraj). Poleg tega Komisija ni dovolj pojasnila razlogov, zakaj je morala spremeniti svojo analizo in uporabiti druge podatke, in ne tiste iz prvega predloga.
117 Medtem ko je Komisija v dokumentu o dokončnem razkritju z dne 7. julija 2006 menila, da uvoz v obsegu 140 milijonov parov obutve na leto industriji Skupnosti ni povzročil škode, je v dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju z dne 28. julija 2006 to številko občutno znižala, in sicer na 41,5 milijona parov, ne da bi pojasnila razloge, ki upravičujejo to spremembo; ta je zaradi manipulacije glede referenčnih let imela „sprevržen učinek“, tako da je zamenjala višino naloženih dajatev med Kitajsko in Vietnamom. Ekonomski smisel kvot, uvedenih prek sistema odloženih dajatev, je v zoperstavljanju pritiskom, ki nastanejo zaradi uvoza, ki se vendarle ne bi štel za nelojalnega, medtem ko so protidampinški ukrepi odgovor na nelojalno trgovanje v obliki dampinga. Razlike med sistemoma so pomembne tudi glede mednarodne trgovine, saj sistem odloženih dajatev pomeni, da je neka količina uvoza popolnoma oproščena dajatev, medtem ko se sistem, ki je bil na koncu sprejet, nanaša na celoten uvoz. Glede na navedene razlike petdnevni rok, ki ga je Komisija določila tožečima strankama za predstavitev njunih pripomb glede novega predloga, ni zadosten, glede česar sta se tožeči stranki pritoževali v upravnem postopku.
118 Izpodbijana uredba – ki v uvodni izjavi 301 upošteva zadnji predlog Komisije – ne vsebuje zadostne obrazložitve glede tega razhajanja in v njej niso navedeni razlogi, ki bi upravičevali uporabo nove metode. V uvodni izjavi 301 izpodbijane uredbe je zgolj ponovljeno besedilo točke 280 dodatnega dokumenta o dokončnem razkritju, ki pa tudi ni vseboval podrobnejših pojasnil. Poleg tega dodatni dokument o dokončnem razkritju ni vseboval nobenega številčnega podatka ali izračuna, ki bi utemeljil metodo, opisano v uvodni izjavi 301 izpodbijane uredbe, in ni omogočil pojasnitve, zakaj so se uporabila leta, vrednosti in količine, drugačne od tistih iz prvega predloga. Poleg tega sta instituciji kršili člen 20 osnovne uredbe, na podlagi katerega se zahteva razkritje podrobnosti o bistvenih dejstvih in premislekih, na osnovi katerih namerava Komisija predlagati sprejetje dokončnih ukrepov. Preučitev dejstev, na katerih temelji nov pristop Komisije, namreč ni bila niti pojasnjena niti utemeljena.
119 Poleg tega je Komisija s tem, da tožečima strankama ni omogočila učinkovitega uveljavljanja stališč glede številnih pomembnih vprašanjih, kot so razumnost novega predloga, natančnost in upoštevnost navajanih dejstev in okoliščin, opravljenih izračunov in podatkov, s katerimi je Komisija utemeljila svoje ugotovitve glede dampinga in škode, ki je nastala industriji Skupnosti, kršila njuni pravici do obrambe. Sistema namreč temeljita na bistveno različnih preučitvah dejanskega stanja. Zaradi teh razlik so za kitajske in vietnamske proizvajalce nastale popolnoma različne posledice, ne da bi Komisija pojasnila, kako je prišla do takšnega rezultata, niti ni omogočila zadevnim osebam izvrševanja njihove pravice do obrambe.
120 Namen Sveta zmanjšati razlike med obema predlogoma s pojasnilom, da je pri sprejetem sistemu upoštevano dejstvo, da le uvoz nad določenim obsegom povzroča škodo, je pomenil naložitev protidampinških dajatev za uvoz, ki ne povzroča škode, kar je v nasprotju s členom 1(1) osnovne uredbe. Tega, da sta lahko tožeči stranki podali pripombe glede tega sistema v roku, krajšem od minimalnega desetdnevnega roka iz člena 20(5) osnovne uredbe, namreč ni mogoče uporabiti zoper njiju niti ne spremeni dejstva, da informacije, jih je dala Komisija, niso bile zadostne. Vprašanje, ali rok, ki ga je določila Komisija, zadostuje za spoštovanje pravice tožečih strank do obrambe, bi namreč bilo treba presojati glede na obseg spremembe metode, ki jo je sprejela Komisija, in glede na neobstoj podatkov ali pojasnil v zvezi z novo presojo pravnega in dejanskega položaja. V zvezi s tem tožeči stranki navajata, da če instituciji ne podata primernega pojasnila glede uporabljene metode in presoje dejstev, potem dana jima možnost podati nekaj pripomb nima velikega pomena in ne pomeni, da so bile izpolnjene zahteve iz člena 20 osnovne uredbe, splošnih načel prava Skupnosti ali prava STO. Poleg tega je Komisija sama sprejela zelo omejujoč časovni okvir, zaradi česar je bila izključena vsakršna možnost podaljšanja roka, odobrenega za predložitev pripomb o dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju. Poleg tega so se večmesečni pogovori nanašali na sistem odloženih dajatev, in ne na sistem, ki je bil na koncu sprejet.
121 Tožeči stranki menita, da zaradi napak v dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju in zaradi prekratkega roka nista imeli možnosti Komisiji pojasniti, zakaj je bil sprejeti pristop neprimeren ali nerazumen, niti predstaviti svojih stališč glede metode ali številčnih podatkih, na katerih temelji v tem dokumentu vsebovani predlog. Instituciji so tako kršile člen 20 osnovne uredbe, ker tožečima strankama nista razkrili bistvenih dejstev in preudarkov, na katerih temelji izpodbijana uredba.
122 Nazadnje tožeči stranki dodajata, da če bi jima bilo omogočeno dati pripombe glede dodatnega dokumenta o dokončnem razkritju na primeren način, bi navedli, prvič, da predlagani sistem pomeni kršitev člena 1(1) osnovne uredbe, saj vodi do naložitve protidampinške dajatve za uvoz, ki ne povzroča škode, drugič, da bi morala biti za vsako od njiju izračunana stopnja individualne škode in, tretjič, da je zadnji predlog Komisije nerazumen in nesorazmeren, saj je imela spremenjena presoja dejanskega stanja – ki ni bila niti pojasnjena niti utemeljena – „sprevržen učinek“, ki je zamenjal breme protidampinških ukrepov med Kitajsko in Vietnamom.
123 Svet opozarja, da tako sistem odloženih dajatev kot metoda, ki je bila na koncu uporabljena, temeljita na ideji, da v obravnavanem primeru le uvoz nad neko količino povzroča pomembno škodo in da je bilo treba to okoliščino upoštevati pri metodi, sprejeti za določitev stopnje dokončnih dajatev. Le način upoštevanja te okoliščine se razlikuje glede na metodo izračuna dokončnih dajatev, ki je bila na koncu izbrana.
124 Svet poudarja, da Komisija s sprejetjem dodatnega dokumenta o dokončnem razkritju ni uporabila „neškodljive vrednosti“, glede katere tožeči stranki trdita, da je nista mogli izračunati glede na elemente, ki so jima bili sporočeni. Nasprotno, količinski element dampinga, to je količina uvoza, ki je predmet dampinga, je ostal bistvo nove metode, vsako sklicevanje na vrednost uvoza za določeno leto pa je bilo mogoče izračunati na podlagi elementov v točkah 157 in 159 dokumenta o dokončnem razkritju.
125 Poleg tega je pojasnilo metode, da je bil pri določitvi ravni odprave škode upoštevan gospodarski vpliv količine uvoza, ki nima škodljivega učinka (glej točko 29 zgoraj), omogočilo tožečima strankama, da sta predstavili podrobne komentarje v zvezi s tem v svoji elektronski pošti z dne 2. avgusta 2006. Če bi tožeči stranki potrebovali dodatne podatke za izvrševanje svojih pravic, bi morali glede tega vložiti poseben zahtevek.
126 Svet, ki ga podpira CEC, zavrača tudi zatrjevano kršitev pravice do obrambe, do katere naj bi prišlo zato, ker sta tožeči stranki imeli le pet dni za predložitev svojega stališča v zvezi z dodatnim dokumentom o dokončnem razkritju. Ob upoštevanju, prvič, da tožeči stranki nista predložili pripomb glede dodatnega dokumenta o dokončnem razkritju niti zahteve za podaljšanje za to določenega roka, drugič, da je postopek že zelo napredoval in, tretjič, da se je o upoštevanju količinskega elementa dampinga razpravljalo več mesecev, bi bilo treba presoditi, da je bil zadevni rok dovolj dolg. Tožeči stranki nikakor nista dokazali, da jima ni bilo omogočeno braniti svojih interesov zaradi tega roka, saj sta v zvezi s tem predstavili podrobna stališča, v tožbi pa ni drugih elementov, ki bi jih lahko predložili. Svet meni, da v teh okoliščinah ni treba odgovoriti na trditve, ki bi jih tožeči stranki predložili, če bi jima bil določen daljši rok.
127 Nazadnje Svet v zvezi s trditvami o zakonitosti na koncu sprejetega sistema glede na člen 1(1) osnovne uredbe Svet meni, da jih ni treba upoštevati, saj se obravnavani tožbeni razlog nanaša le na kršitev pravice tožečih strank do obrambe.
Presoja Splošnega sodišča
128 Tožeči stranki s šestim tožbenim razlogom zatrjujeta, da sta, prvič, instituciji kršili člen 20 osnovne uredbe, ker Komisija ni razkrila elementov, na podlagi katerih je opravila izračune v dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju, in ker jima ni določila roka, ki bi bil dovolj dolg in v skladu z odstavkom 5 istega člena, da bi predstavili popolna stališča glede njenega novega predloga.
129 Drugič, tožeči stranki zatrjujeta, da instituciji nista niti v dokumentu o dokončnem razkritju ali dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju niti v izpodbijani uredbi pojasnili razlogov, ki bi utemeljili metodo, uporabljeno za upoštevanje količine uvoza, ki ne povzroča škode in s katero se je želelo zmanjšati stopnjo škode, namesto da bi se od naložitve protidampinških dajatev oprostil uvoz, ki ne povzroča škode. To pomeni kršitev pravice tožečih strank do obrambe in neobstoj obrazložitve.
130 Naprej je treba opozoriti, da člen 20 osnovne uredbe določa podrobna pravila glede izvrševanja pravice do izjave zainteresiranih strank, zlasti izvoznikov, ki je ena od temeljnih pravic, ki jih priznava pravni red Skupnosti, in ki vključuje pravico do obveščenosti o bistvenih dejstvih in preudarkih, na osnovi katerih se namerava predlagati uvedba dokončnih protidampinških dajatev (glej v tem smislu zgoraj v točki 108 navedeni sodbi Al-Jubail Fertilizer proti Svetu, točka 15, in Champion Stationery in drugi proti Svetu, točka 55).
131 V teh okoliščinah je treba trditve tožečih strank glede kršitve člena 20 osnovne uredbe razlagati tako, da se navezujejo na kršitev njune pravice do obrambe, kot je opredeljena v pravnem redu Skupnosti, vključno s to določbo (glej v tem smislu zgoraj v točki 108 navedeno sodbo Kundan in Tata proti Svetu, točka 131).
132 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora biti v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 108 zgoraj, podjetjem, ki jih zadeva preiskava, na podlagi katere bo sprejeta protidampinška uredba, med upravnim postopkom omogočeno, da primerno predstavijo svoja stališča o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokaznih elementih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala.
133 Poudariti je treba tudi, da nepopolnost dokončnega razkritja povzroči nezakonitost uredbe o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev samo, če zainteresirane stranke zaradi te opustitve niso mogle primerno braniti svojih interesov. To bi bilo med drugim v primeru, če bi se opustitev nanašala na dejstva ali preudarke, različne od tistih, ki so bili uporabljeni pri začasnih ukrepih, čemur je treba v skladu s členom 20(2) osnovne uredbe v dokumentu o dokončnem razkritju nameniti posebno pozornost. Iz istih razlogov bi to bilo tudi v primeru, če bi se opustitev nanašala na dejstva ali preudarke, različne od tistih, s katerimi je utemeljena odločitev, ki jo sprejme Komisija ali Svet po predložitvi dokumenta o dokončnem razkritju, kot je razvidno iz člena 20(4), zadnji stavek, osnovne uredbe.
134 Kot je bilo opozorjeno v točkah od 25 do 27 zgoraj, je Komisija v obravnavanem primeru najprej v dokumentu o dokončnem razkritju zagovarjala sistem odloženih dajatev, ki je temeljil na dejstvu, da je le uvoz, ki presega 140 milijonov parov obutve na leto, povzročil škodo v smislu člena 3 osnovne uredbe. Ta presoja se je opirala na obstoj sistema količinskih kvot do 1. januarja 2005, ki je preprečil nastanek takšne škode, in na izračun količin, ki so bile uvožene iz Kitajske leta 2005. V skladu s tem predlogom bi se morala naložiti dokončna protidampinška dajatev za uvoz iz Kitajske, ki presega 140 milijonov parov obutve na leto. Ta dajatev je bila enaka stopnji prodaje pod ceno, in sicer v obravnavanem primeru 23 %.
135 Vendar pa je Komisija v dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju – kot je bilo predstavljeno v točkah 29 in 30 zgoraj – spremenila svoj predlog glede oblike dajatev, ki so potrebne za odpravo škode. Ta novi pristop naj bi utemeljeval tudi obstoj uvoza, ki ne povzroča škode v smislu člena 3 osnovne uredbe. Vendar je iz dodatnega dokumenta o končnem razkritju razvidno, da se tako način izračuna količine uvoza, ki ne povzroča škode, kot vpliv te količine na obliko predlaganih dokončnih dajatev razlikujeta od tistih iz dokumenta o dokončnem razkritju.
136 Natančneje, Komisija je, prvič, v dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju spomnila, da je stopnja prodaje pod ceno za uvoz iz Kitajske 23 %. Drugič, ugotovila je, da je količina uvoza iz te države med preiskavo znašala 38 % uvoza iz obeh ciljih držav. Ta odstotek je glede na celoten uvoz iz Kitajske in Vietnama v letu 2003 (109 milijonov parov obutve) pomenil približno 41,5 milijona parov obutve, kar je količina, za katero se je štelo, da ni povzročila škode industriji Skupnosti. Tretjič, Komisija je ocenila, da ta količina pomeni 28,26 % uvoza iz Kitajske v letu 2005. Četrtič in nazadnje, Komisija je prvotno ugotovljeno raven škode (23 %) zmanjšala za 28,26 %, tako da je bila „tehtana“ raven škode določena na 16,5 %.
137 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da so razlike med metodo, ki je bila predstavljena v dokumentu o dokončnem razkritju, in metodo, ki je bila prestavljena v dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju, te. Prvič, namesto da bi Komisija ugotovila letno količino uvoza, ki ne povzroča škode, glede na uvoz iz Kitajske v letu 2005, je to letno količino določila tako, da je pomnožila 109 milijonov v letu 2003 uvoženih parov z 38 %. Gre za odstotek uvoza iz te države glede na celoten uvoz iz dveh ciljnih držav med preiskavo. Drugič, namesto da bi Komisija to letno količino, ki je bila v točkah od 278 do 280 dodatnega dokumenta o dokončnem razkritju opredeljena kot količina, ki ne povzroča škode, oprostila protidampinške dajatve, se jo je odločila upoštevati tako, da bo zmanjšala raven odprave škode in da bo protidampinške dajatve uporabila že pri prvem uvoženem paru obutve.
138 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da dejstvo, da je Komisija svojo analizo spremenila po tem, ko so zainteresirane stranke dale pripombe glede dokumenta o dokončnem razkritju, samo po sebi ne pomeni kršitve pravice do obrambe. Kot je razvidno iz člena 20(4), zadnji stavek, osnovne uredbe, dokument o dokončnem razkritju namreč ne onemogoča, da bi Komisija ali Svet sprejela poznejšo odločitev. Ta določba nalaga Komisiji le dolžnost, da v najkrajšem času razkrije dejstva in ugotovitve, ki se razlikujejo od tistih, na katerih je temeljil njen prvotni pristop, ki je vsebovan v dokumentu o dokončnem razkritju. Prek te predstavitve je namreč zainteresiranim strankam omogočeno razumeti razloge, na podlagi katerih sta instituciji sprejeli drugačno stališče.
139 Zato je, da bi se presodilo, ali je Komisija spoštovala pravice tožečih strank, ki izhajajo iz člena 20(4), zadnji stavek, osnovne uredbe, treba preveriti še, ali ju je Komisija obvestila o dejstvih in ugotovitvah, uporabljenih pri novi analizi škode in oblike ukrepov, potrebnih za njeno odpravo, če se razlikujejo od uporabljenih v dokumentu o dokončnem razkritju (glej točko 133 zgoraj).
140 V zvezi s tem je Komisija najprej v dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju navedla, da zaradi novega predloga razlikovanje med različnimi kategorijami uvoznikov ni več potrebno.
141 Nato sta tožeči stranki v zvezi s podatki, na podlagi katerih je Komisija popravila raven škode s 23 % na 16,5 %, napačno navedli, da do njih nista imeli dostopa. Metoda, opisana v točki 136 zgoraj in ki se nanaša na popravek ravni škode z upoštevanjem obsega uvoza, ki ne povzroča škode, je predvidena v dodatnem dokumentu o dokončnem razkritju. Res je, da ta dokument ne vsebuje točnega podatka o obsegu uvoza iz Kitajske v letu 2005, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti, da delež 28,26 % ustreza resničnosti. Vendar je glede na to, da po mnenju Komisije 41,5 milijona parov obutve pomeni 28,26 % celotnega uvoza iz Kitajske v letu 2005, iz tega mogoče sklepati, da je ta uvoz znašal 146,85 milijona parov obutve. Poleg tega sta tožeči stranki sami povzeli ta izračun v svojem dopisu z dne 2. avgusta 2006, poslanim z elektronsko pošto (glej točko 31 zgoraj).
142 Iz navedenega izhaja, da je Komisija tožeči stranki obvestila o sklepanju, na podlagi katerega je izračunala raven škode z upoštevanjem obsega uvoza, ki ne povzroča škode. Navedla je tudi vse številčne podatke, za katere je menila, da so glede tega upoštevni, tako da pravica tožečih strank do obrambe v zvezi s tem ni bila kršena.
143 Poudariti je tudi treba, kot je navedel Svet (glej točko 127 zgoraj), da se tožbeni razlog tožečih strank, kot je bil predstavljen v tožbah, nanaša na kršitvi njune pravice do obrambe, in ne na kršitev člena 1(1) osnovne uredbe. Zato vprašanje, ali je sistem, ki je bil sprejet v izpodbijani uredbi, v skladu s členom 1(1) osnovne uredbe, ker je bila z njim naložena protidampinška dajatev za uvoz, ki je nižja od letne ravni, za katero se je štelo, da ni povzročila škode, ni bilo predloženo v presojo Splošnemu sodišču.
144 Glede roka, določenega tožečima strankama, se stranke strinjajo, da je potekel 2. avgusta 2006.
145 Komisija je s tem, da je tožečima strankama določila rok za predložitev pripomb glede dodatnega dokumenta o dokončnem razkritju, krajši od deset dni, kršila člen 20(5) osnovne uredbe (zgoraj v točki 108 navedena sodba Champion Stationery in drugi proti Svetu, točka 80). Vendar ta okoliščina sama po sebi ne more povzročiti ničnosti izpodbijane uredbe. Dokazati je treba namreč tudi, da je dejstvo, da sta tožeči stranki imeli na voljo krajši rok od zakonskega, lahko konkretno vplivalo na njuno pravico do obrambe v zadevnem postopku (sodba Splošnega sodišča z dne 28. oktobra 2004 v zadevi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, T‑35/01, ZOdl., str. II‑3663, točka 331).
146 V zvezi s tem je treba navesti, da sta tožeči stranki v dopisu z dne 2. avgusta 2006, poslanim z elektronsko pošto, opozorili na izračune Komisije in da sta predstavili alternativni izračun, ki naj bi vodil do drugačnega in po njunem mnenju pravičnega rezultata. Torej sta tožeči stranki razumeli način sklepanja Komisije in sta tudi imeli možnost predlagati drugačen pristop. Poleg tega tožeči stranki nista razložili, zakaj v roku, ki jima ga je določila Komisija, nista mogli uveljavljati kršitve člena 1(1) osnovne uredbe. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da sta imeli možnost primerno predstaviti svoje stališče.
147 Iz navedenega je razvidno, da pravica tožečih strank do obrambe ni bila kršena.
148 Iz istih razlogov je treba zavrniti trditve tožečih strank o tem, da ni bila obrazložena metoda, ki je bila uporabljena za izračun ravni odprave škode. Obrazložitev izpodbijane uredbe je namreč treba presojati ob upoštevanju zlasti informacij, ki so bile sporočene tožečima strankama, in stališč, ki sta jih predložili v upravnem postopku (sodba Splošnega sodišča z dne 15. decembra 1999 v združenih zadevah Petrotub in Republica proti Svetu, T‑33/98 in T‑34/98, Recueil, str. II‑3837, točka 107).
149 V obravnavanem primeru – kot je razvidno iz točke 36 zgoraj – uvodne izjave od 296 do 301 izpodbijane uredbe vsebujejo preučitve, na podlagi katerih je Svet sprejel sistem, ki je bil na koncu uveden. Zato je treba glede na to, da je Komisija tožeči stranki obvestila o načinu sklepanja, na podlagi katerega je izračunala raven škode ob obsegu uvoza, ki ne povzroča škode, in glede na to, da jima je predstavila vse številčne podatke, za katere je menila, da jih je treba pri tem upoštevati (glej točke od 140 do 142 zgoraj), ugotoviti, da je izpodbijana uredba pravno zadostno obrazložena.
150 Zato je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.
Sedmi tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitna napaka pri presoji škode, nastale industriji Skupnosti
Trditve strank
151 Tožeči stranki menita, da pri določitvi škode ni bilo upoštevano dovolj dolgo obdobje normalnega uvoza, zato ta odločitev ne temelji na zanesljivih in objektivnih podatkih. Ker namreč obdobje preiskave zajema čas od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005, je sklep Komisije, da je povečanje uvoza po prenehanju veljavnosti sistema kvot odločilno negativno vplivalo na industrijo Skupnosti, temeljil le na prvem četrtletju 2005. Očitni indici o obstoju pomembne škode v letu 2004, na katere se Komisija sklicuje v točki 277, ki je v novem naslovu H dodatnega dokumenta o dokončnem razkritju, ne dokazujejo, da je bila pomembna škoda dejansko povzročena v letu 2004. Neobstoj pomembne škode v letu 2004 dokazuje tudi to, da je bilo povečanje uvoza v tem letu v primerjavi z letom 2003 majhno, in neobstoj pomembne škode je potrjen v točki 285 dokumenta o dokončnem razkritju.
152 Prvi trije meseci leta 2005 so bili uvodno obdobje odprtja trga, na katerem je več kot dvanajst let veljal strog sistem količinskih kvot. Kot je Komisija navedla v dokumentu o dokončnem razkritju, so to obdobje, ki je sledilo prenehanju veljavnosti sistema kvot, umetno popačila pričakovanja, povezana s tem dogodkom. Izpodbijana uredba je torej temeljila na podatkih, ki se nanašajo na kratko obdobje, iz katerega zaradi ukinitve kvot ni bilo mogoče pridobiti zanesljivih podatkov. Iz tega je razvidno, da je Svet kršil člen 3(2) osnovne uredbe. Poleg tega ni dokazano, da je Komisija preučila dejavnike škode glede na celotno obravnavano obdobje.
153 Nazadnje tožeči stranki opozarjata, da namen sistema kvot ni bil odpraviti posledic uvoza, ki je bil predmet dampinga.
154 Svet ob podpori Komisije, CEC in italijanskih proizvajalcev izpodbija utemeljenost trditev tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
155 Prvič, opozoriti je treba, da uvedba protidampinških dajatev ne pomeni sankcije za predhodno ravnanje, temveč zaščitni ukrep zoper nelojalno konkurenco, ki izhaja iz dampinga. Zato je treba za določitev protidampinških dajatev, ki ščitijo industrijo Skupnosti pred dampingom, preiskavo opraviti na podlagi kar najbolj aktualnih informacij (zgoraj v točki 108 navedena sodba Industrie des poudres sphériques proti Svetu, točki 91 in 92, in sodba Splošnega sodišča z dne 14. novembra 2006 v zadevi Nanjing Metalink proti Svetu, T‑138/02, ZOdl., str. II‑4347, točka 60).
156 Tako lahko, kadar instituciji ugotovita, da se uvoz proizvodov, za katere je do nedavnega veljala količinska omejitev, poveča po prenehanju veljavnosti teh omejitev, to povečanje upoštevata pri presoji škode, ki nastane industriji Skupnosti.
157 Drugič, presoja Komisije v točki 283 dokumenta o dokončnem razkritju, da se je količina uvoženih proizvodov po prenehanju veljavnosti sistema kvot povečala, ne dokazuje, da sta se instituciji pri ugotovitvah obstoja škode oprli le na ta količinski element.
158 Nazadnje – kot je razvidno iz uvodnih izjav 162, od 168 do 170, od 187 do 206 in od 216 do 240 izpodbijane uredbe – sta instituciji upoštevali številne dejavnike v zvezi s škodo in vzročno zvezo, ki se ne nanašajo le na zadnje četrtletje obdobja preiskave, temveč tudi na obravnavano obdobje.
159 Iz tega sledi, da je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti.
160 Glede na navedeno je treba tožbi zavrniti v celoti.
Stroški
161 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeči stranki nista uspeli, zato se jima v skladu s predlogom Sveta naloži plačilo stroškov.
162 V skladu s členom 87(4) Poslovnika nosijo Komisija, CEC in italijanski proizvajalci svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1) Tožbi se zavrneta.
2) Zhejiang Aokang Shoes Co., Ltd in Wenzhou Taima Shoes Co., Ltd nosita svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.
3) Komisija Evropskih skupnosti, Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC), BA.LA. di Lanciotti Vittorio & C. Sas in šestnajst drugih intervenientk, navedenih v prilogi, nosijo svoje stroške.
Martins Ribeiro | Papasavvas | Dittrich |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 4. marca 2010.
Podpisi
Stvarno kazalo
Pravni okvir
Dejansko stanje in izpodbijana uredba
Postopek in predlogi strank
Pravo
Prvi trije in peti tožbeni razlog: kršitev členov 2(7)(b) in (c) ter 9(5) osnovne uredbe, načel enakega obravnavanja in varstva legitimnih pričakovanj ter napačen izračun stopenj dampinga tožečih strank
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe, kršitev obveznosti obrazložitve in pravice do učinkovitega sodnega varstva
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 20 osnovne uredbe, kršitev pravice do obrambe in neobstoj obrazložitve
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Sedmi tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitna napaka pri presoji škode, nastale industriji Skupnosti
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Stroški
Priloga
Calzaturificio Elisabet Srl, s sedežem v Monte Uranu (Italija),
Calzaturificio Iacovelli di Iacovelli Giuseppe & C. Snc, s sedežem v Monte Uranu,
Calzaturificio Leopamy Srl, s sedežem v Monte Uranu,
Calzaturificio Lunella Srl, s sedežem v Monte Uranu,
Calzaturificio Mia Shoe Snc di Gattafoni Carlo & C., s sedežem v Monte Uranu,
Calzaturificio Primitempi di Monaldi Geri, s sedežem v Monte Uranu,
Calzaturificio R.G. di Rossi & Galiè Srl, s sedežem v Monte Uranu,
Calz. S.G. di Seghetta Giampiero e Sergio Snc, s sedežem v Monte Uranu,
Carim Srl, s sedežem v Monte Uranu,
Florens Shoes SpA, s sedežem v Monte Uranu,
Gattafoni Shoe Snc di Gattafoni Giampaolo & C., s sedežem v Monte Uranu,
Grif Srl, s sedežem v Monte Uranu,
Missouri Srl, s sedežem v Monte Uranu,
New Swing Srl, s sedežem v Monte Uranu,
Podosan Medical Shoes di Cirilli Michela, s sedežem v Monte Uranu,
Viviane Sas, s sedežem v Monte Uranu.