SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 25. maja 2023(1)
Zadeva C‑10/22
Liberi editori e autori (LEA)
proti
Jamendo SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale ordinario di Roma (sodišče v Rimu, Italija))
„Predhodno odločanje – Direktiva 2014/26/EU – Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic – Organizacije za kolektivno upravljanje pravic – Neodvisni subjekti za upravljanje – Začetek opravljanja dejavnosti upravljanja avtorskih pravic – Direktiva 2000/31/ES – Storitve informacijske družbe – Člen 3 – Prosti pretok storitev informacijske družbe – Direktiva 2006/123/ES – Člen 16 – Svoboda opravljanja storitev – Člen 17 – Odstopanja – Člen 56 PDEU“
Uvod
1. Začetki kolektivnega upravljanja avtorskih pravic segajo v 18. stoletje, ko je bila na pobudo Pierra-Augustina Carona de Beaumarchaisa, dramatika, ki je bil ogorčen nad nepoštenimi praksami Comédie française, ustanovljena skupina dramatikov, ki je nato postala Société des auteurs et compositeurs dramatiques. V Italiji so leta 1882 osebnosti, kot so Giuseppe Verdi, Giosuè Carducci in Edmondo De Amicis, ustanovile Società Italiana degli Autori, ki je postala Società Italiana degli Autori ed Editori (v nadaljevanju: SIAE), ki deluje še danes.
2. Smisel kolektivnega upravljanja avtorskih pravic ni le varovanje interesov imetnikov pravic v razmerju do uporabnikov del, pri čemer je to varovanje učinkovitejše, ker je kolektivno.(2) Zaradi številnih kanalov za razširjanje del in akterjev, ki pri tem sodelujejo, okrepljenih z globalizacijo kulture in torej izkoriščanja del, je namreč individualno upravljanje pravic avtorjev pogosto neučinkovito ali celo nemogoče. Le organizacija, ki zastopa več avtorjev in ima ustrezno upravno strukturo, lahko učinkovito in ekonomsko uspešno izdaja dovoljenja za uporabo del različnim uporabnikom, zbira in imetnikom pravic razdeli pripadajoča nadomestila ter nadzoruje, ali uporabniki spoštujejo pogoje za uporabo del, in celo preganja kršitve.
3. Vendar pa kolektivno upravljanje ne koristi le imetnikom pravic. Od njega imajo koristi tudi uporabniki, saj imajo možnost, da se za pridobitev dovoljenja za uporabo več del obrnejo na eno samo organizacijo, ne da bi jim bilo treba iskati različne imetnike avtorskih pravic in z njimi posamično sklepati pogodbe.
4. Ta potreba po učinkovitosti tako na strani imetnikov pravic kot na strani uporabnikov je privedla do monopolnega položaja kolektivnih organizacij v njihovih državah. Ta monopol je lahko zakonski, kot je bil do nedavnega primer SIAE v Italiji, ali dejanski, kadar sočasno obstaja več kolektivnih organizacij, ki pa so specializirane glede na kategorije del ali pravic, ki jih upravljajo, tako da ima vsaka organizacija monopol na svojem področju dejavnosti. Čeprav vsaka kolektivna organizacija izdaja dovoljenja za uporabo del na svojem ozemlju v skladu z načelom teritorialnosti avtorske pravice prek mreže pogodb o medsebojnem zastopanju, pa na mednarodni ravni lahko ponuja dovoljenja za dela iz repertoarjev organizacij drugih držav, torej praktično z vsega sveta.
5. Tak sistem ima seveda pomembne prednosti. Prvič, uporabnikom omogoča, da s plačilom enega nadomestila, ki je pogosto pavšalno, dostopajo do praktično vseh del določene kategorije, ki so na trgu, in da uporabljajo ta dela brez skrbi, da bi morda kršili avtorske pravice. Drugič, ta sistem omogoča manj znanim umetnikom in delom, ki so javnosti manj znana, zlasti zaradi kulturnih in jezikovnih razlogov, da so hkrati na trgu enakovredno z umetniki, ki so v javnosti bolj priljubljeni, ne da bi uporabniki iz repertoarja „izbirali“ le najbolj priljubljena in zato najbolj donosna dela. Tretjič, sistem dovoljenj po načelu teritorialnosti in pogodb o zastopanju omogoča organizacijam, ki upravljajo „manjše“ repertoarje, da na svojem ozemlju prejmejo delež prihodkov od uporabe del mednarodnega slovesa, brez katerih upravljanje lastnega repertoarja morda ne bi bilo donosno zaradi visokih fiksnih stroškov, ki nastanejo zaradi takega upravljanja. Nazadnje, četrtič, nadzor nad uporabo del in pregon kršitev sta prav tako organizirana v skladu z načelom teritorialnosti, kar ta nadzor močno olajšuje in omogoča omejitev njegovih stroškov.
6. Vendar se ta sistem kolektivnega upravljanja, ki temelji na monopolu in teritorialnosti, sooča z dvema velikima izzivoma, prvim pravnim in drugim dejanskim.
7. Po eni strani se v pravu Unije v zvezi s tem sistemom postavljajo vprašanja tako z vidika konkurenčnega prava kot tudi z vidika svoboščin notranjega trga. Čeprav so odločbe sodišč Unije na teh dveh področjih omogočile vzpostavitev določenega ravnovesja,(3) nikakor niso razpršile vseh dvomov o združljivosti monopolnega položaja organizacij za kolektivno upravljanje pravic s pravom Unije.
8. Drugič, pojav digitalizacije in interneta je korenito spremenil krajino umetniškega ustvarjanja in razširjanja del. Za ustvarjanje in razširjanje literarnih, glasbenih ali avdiovizualnih del ni več potrebna podpora založbe ali studia. Za mnoge avtorje se je izkazalo, da razširjanje prek interneta večinoma zadostuje, kar tudi poenostavlja upravljanje njihovih pravic in omogoča, da je njihovo individualno uveljavljanje veliko bolj realno. Hkrati pa vse več individualnih uporabnikov del nima niti sredstev niti potrebe po dostopu do celotnega repertoarja kolektivnih organizacij. Na križišču te ponudbe in povpraševanja so se pojavili neodvisni subjekti za upravljanje, ki so povsem komercialne narave in pogosto delujejo prek interneta, njihov pravni status in odnosi z organizacijami za kolektivno upravljanje pravic pa so še vedno vir sporov, čeprav jih je zakonodajalec Unije izrecno priznal.
9. V teh okoliščinah mora Sodišče odgovoriti na vprašanje za predhodno odločanje v tej zadevi.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2000/31/ES
10. Člen 2(a) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu(4) opredeljuje storitve informacijske družbe kot „storitve v smislu člena 1(2) Direktive 98/34/ES[(5)], spremenjene z Direktivo 98/48/ES“.
11. Direktiva 98/34 je bila razveljavljena z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe.(6) Člen 1(2) Direktive 98/34 je bil nadomeščen s členom 1(b) Direktive 2015/1535, ki se glasi:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(b) ‚storitev‘ pomeni katero koli storitev informacijske družbe ali katero koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitev.
Za namene te opredelitve:
(i) ‚na daljavo‘ pomeni, da se storitev opravi, ne da bi bile stranke sočasno navzoče;
(ii) ‚elektronsko‘ pomeni, da se storitev pošlje na začetnem kraju in sprejme na cilju z elektronsko opremo za obdelavo (skupaj z digitalnim zgoščevanjem) in shranjevanje podatkov ter se v celoti prenaša, pošilja in sprejema po žici, radijsko, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi;
(iii) ‚na zahtevo prejemnika storitev‘ pomeni, da se storitev opravi s prenosom podatkov na posamezno zahtevo.
[…]“
12. Člen 3 Direktive 2000/31, naslovljen „Notranji trg“, določa:
„1. Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.
2. Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.
3. Odstav[ka] 1 in 2 se ne uporabljata za področja, navedena v Prilogi.
4. Države članice lahko v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od drugega odstavka, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) ukrepi so:
(i) potrebni zaradi enega od naslednjih razlogov:
– javnega reda, predvsem preprečevanja, odkrivanja in kazenskega pregona kaznivih dejanj, vključno z varstvom mladoletnikov in bojem proti podžiganju sovraštva zaradi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti, ter kršitev človekovega dostojanstva v zvezi s posamezniki,
– varstva javnega zdravja,
– javne varnosti, vključno z varstvom nacionalne varnosti in zaščite,
– varstva potrošnikov, vključno z varstvom investitorjev;
(ii) in naravnani proti storitvi informacijske družbe, ki posega v cilje iz točke (i) ali predstavlja resno in nevarno tveganje, da bo ogrozila te cilje;
(iii) sorazmerni s temi cilji;
[…]“
13. V skladu s prilogo k Direktivi 2000/31:
„V skladu s členom 3(3) se člen 3(1) in (2) ne uporablja:
– za avtorsko pravico, [sorodne] pravice […]
[…]“
Direktiva 2006/123/ES
14. Člen 1, od (1) do (3), Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu(7) določa:
„1. Ta direktiva uvaja splošne določbe, ki ponudnikom storitev olajšujejo uveljavljanje svobode ustanavljanja in prostega pretoka storitev ter hkrati ohranjajo visoko raven kakovosti storitev.
2. Ta direktiva ne obravnava liberalizacije storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so pridržane za javne ali zasebne subjekte, niti privatizacije javnih subjektov, ki opravljajo storitve.
3. Ta direktiva ne obravnava odprave monopolov, ki opravljajo storitve […].“
15. Člen 3(1) te direktive določa:
„V primeru nasprotij med določbami te direktive in drugimi akti Skupnosti, ki urejajo posebne vidike začetka opravljanja in opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih ali za posebne poklice, imajo prednost določbe drugih aktov Skupnosti, ki se uporabljajo na teh posebnih področjih ali za te posebne poklice. […]“
16. V skladu s členom 4, točke 1, 5 in 7, navedene direktive:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(1) ‚storitev‘ pomeni vsako pridobitno dejavnost samozaposlene osebe, ki se praviloma opravlja za plačilo, kakor je navedeno v členu 50 Pogodbe;
[…]
(5) ‚ustanovitev‘ pomeni dejansko izvajanje gospodarske dejavnosti, kakor je navedeno v členu 43 Pogodbe, s strani ponudnika za nedoločen čas in s stalno infrastrukturo, kjer se dejavnost opravljanja storitev dejansko izvaja;
[…]
(7) ‚zahteva‘ pomeni vsako obveznost, prepoved, pogoj ali omejitev iz zakonov ali upravnih predpisov držav članic […]“
17. Člen 16(1) in (2) Direktive 2006/123 določa:
„1. Države članice spoštujejo pravico ponudnikov, da storitev opravljajo v državi članici, v kateri sicer nimajo sedeža.
Država članica, v kateri se storitev opravlja, na svojem ozemlju zagotovi svobodo začetka opravljanja in svobodo opravljanja.
Države članice ne pogojujejo začetka opravljanja ali opravljanja storitev na svojem ozemlju z upoštevanjem katerih koli zahtev, ki ne spoštujejo naslednji[h] načel:
(a) nediskriminacije: zahteva ne sme biti niti neposredno niti posredno diskriminatorna glede državljanstva ali v primeru pravnih oseb glede države članice, v kateri imajo sedež;
(b) potrebe: zahteva mora biti utemeljena z razlogi javnega reda, javne varnosti, javnega zdravja ali varstva okolja;
(c) sorazmernosti: zahteva mora biti ustrezna za izpolnitev zastavljenega cilja in ne sme presegati tega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.
2. Države članice ne smejo omejiti pravice opravljanja storitev, če ima ponudnik sedež v drugi državi članici, z uveljavljanjem katere koli od naslednjih zahtev:
[…]
(d) uporabe določenih pogodbenih dogovorov med ponudnikom in prejemnikom, ki preprečujejo ali omejujejo opravljanje storitev samozaposlenim osebam;
[…]“
18. Nazadnje, člen 17, točka 11, te direktive določa:
„Člen 16 se ne uporablja za:
[…]
(11) avtorske pravice, sorodne pravice […]“
Direktiva 2014/26/EU
19. V skladu s členom 3(a) in (b) Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu(8):
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(a) ‚organizacija za kolektivno upravljanje pravic‘ pomeni vsako organizacijo, ki je z zakonom ali z dodelitvijo, licenco ali katerim koli drugim pogodbenim dogovorom pooblaščena za upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu več kot enega imetnika pravic in v skupno korist teh imetnikov pravic, pri čemer je to njen edini ali glavni namen, in ki izpolnjuje eno ali obe naslednji merili:
(i) je v lasti ali pod nadzorom svojih članov;
(ii) je organizirana na nepridobitni osnovi;
(b) ‚neodvisni subjekt za upravljanje‘ pomeni vsako organizacijo, ki je z zakonom ali z dodelitvijo, licenco ali katerim koli drugim pogodbenim dogovorom pooblaščena za upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu več kot enega imetnika pravic in v skupno korist teh imetnikov pravic, pri čemer je to njen edini ali glavni namen, in ki:
(i) ni v celoti ali deloma v neposredni ali posredni lasti ali pod nadzorom imetnikov pravic in
(ii) je organizirana na pridobitni osnovi“.
20. Člen 5(2), (4) in (6) te direktive določa:
„2. Imetniki pravic imajo pravico, da organizacijo za kolektivno upravljanje pravic po lastni izbiri pooblastijo za upravljanje pravic, kategorij pravic ali vrst del in druge vsebine po lastni izbiri ter za ozemlja po lastni izbiri, ne glede na državo članico državljanstva, prebivališča ali sedeža organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali imetnika pravic. Če organizacija za kolektivno upravljanje pravic nima objektivnih utemeljenih razlogov za zavrnitev upravljanja, je obvezana k upravljanju takšnih pravic, kategorij pravic ali vrst del in druge vsebine, če upravljanje takšnih pravic spada med njene dejavnosti.
[…]
4. Imetniki pravic imajo pravico, da prekinejo pooblastilo za upravljanje pravic, kategorij pravic ali vrst del in druge vsebine, ki so ga podelili organizaciji za kolektivno upravljanje pravic ali da iz organizacije za kolektivno upravljanje pravic umaknejo katere koli pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine po lastni izbiri, kot so določene v skladu z odstavkom 2 […].
[…]
6. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic ne omejujejo uveljavljanja pravic iz odstavkov 4 in 5 z zahtevo, da se kot pogoj za izvrševanje teh pravic upravljanja pravic ali kategorij pravic ali vrst del in druge vsebine, ki so predmet prekinitve ali umika, pooblasti druga organizacija za kolektivno upravljanje pravic.“
Italijansko pravo
21. Člen 180 legge n. 633 – Protezione del diritto d’autore e di altri diritti connessi al suo esercizio (zakon št. 633 o varstvu avtorske pravice in drugih pravic, povezanih z njenim izvajanjem) z dne 22. aprila 1941,(9) kakor je bil spremenjen z decreto legge n. 148 recante „Disposizioni urgenti in materia finanziaria e per esigenze indifferibili“ (uredba-zakon št. 148 o „nujnih določbah v finančnih zadevah in za neodložljive potrebe“) z dne 16. oktobra 2017(10) (v nadaljevanju: zakon o varstvu avtorske pravice), določa:
„Dejavnost posrednika, kakor koli se izvaja, v vseh neposrednih ali posrednih oblikah ukrepanja, posredovanja, pooblaščanja, zastopanja in odstopa za izvajanje pravic uprizoritve, izvedbe, recitacije, radiodifuzije, vključno s priobčitvijo javnosti prek satelita, ter mehanskega in kinematografskega reproduciranja varovanih del, je pridržana izključno [SIAE] in drugim kolektivnim organizacijam iz [decreto legislativo n. 35 – Attuazione della direttiva 2014/26/UE sulla gestione collettiva dei diritti d’autore e dei diritti connessi e sulla concessione di licenze multiterritoriali per i diritti su opere musicali per l’uso online nel mercato interno (zakonska uredba št. 35, s katero se prenaša Direktiva 2014/26) z dne 15. marca 2017(11) (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 35/2017)].
Ta dejavnost se izvaja za:
1. podeljevanje, v imenu in v interesu imetnikov pravice, licenc in dovoljenj za gospodarsko uporabo varovanih del;
2. prejemanje prihodkov iz navedenih licenc in dovoljenj;
3. razdelitev teh prihodkov imetnikom pravice.
[…]
Ta izključna pooblastila ne posegajo v pravico, ki jo imajo avtor, njegovi dediči ali po njem upravičene osebe, da neposredno uresničujejo pravice, ki so jim priznane s tem zakonom.
[…]“
22. Člen 4(2) zakonske uredbe št. 35/2017 določa:
„Imetniki pravic lahko organizaciji za kolektivno upravljanje pravic ali neodvisnemu subjektu za upravljanje, ki ga sami izberejo, zaupajo upravljanje pravic ali zadevnih kategorij ali vrst del in drugih varovanih gradiv na ozemljih, ki jih navedejo, ne glede na državo članico državljanstva, prebivališča ali sedeža organizacije za kolektivno upravljanje pravic, neodvisnega subjekta za upravljanje ali imetnika pravic, brez poseganja v določbe člena 180 [zakona o varstvu avtorske pravice], ki se nanaša na dejavnost posredovanja avtorskih pravic.“
Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, postopek in vprašanje za predhodno odločanje
23. Liberi editori e autori (v nadaljevanju: LEA) je organizacija za kolektivno upravljanja pravic, ki jo ureja italijansko pravo in je pooblaščena za posredovanje avtorskih pravic v Italiji.(12)
24. Jamendo SA je družba luksemburškega prava. Njena dejavnost je sestavljena iz dveh delov. Na eni strani pod imenom Jamendo Music na svojem spletnem mestu daje javnosti na voljo glasbena dela, ki so jih umetniki objavili na tem spletnem mestu na podlagi tako imenovanih licenc „Creative Commons“.(13) Na drugi strani pa pod imenom Jamendo Licensing upravlja avtorske pravice na glasbenih delih, ki so ji jih v ta namen zaupali umetniki, in izdaja dovoljenja samo za dva načina uporabe, in sicer kot ambientalno glasbo v trgovinah in drugih ustanovah, odprtih za javnost, ter kot glasbeno podlago za avdiovizualna dela, zlasti tista, ki se pozneje razširjajo na internetu. Družba Jamendo se tako v tem drugem delu svoje dejavnosti predstavlja kot neodvisni subjekt za upravljanje v smislu člena 3(b) Direktive 2014/26. Ta dejavnost pokriva predvsem italijansko ozemlje. Ta drugi del pa je predmet spora v postopku v glavni stvari in te zadeve. Po podatkih, ki jih je predložila družba Jamendo, se njena dejavnost upravljanja tako v zvezi s pravicami, ki ji jih zaupajo umetniki, kot z izdajanjem dovoljenj za uporabo v celoti izvaja prek spleta, in sicer na njenem spletnem mestu. Poleg tega pogodbe, ki jih družba Jamendo sklene z umetniki, zahtevajo, da so ti neodvisni, kar zlasti pomeni, da ne smejo biti včlanjeni v nobeno organizacijo za kolektivno upravljanje pravic niti z njo povezani na način, ki bi jim preprečeval uporabo storitev upravljanja družbe Jamendo po vsem svetu.
25. LEA je pri Tribunale ordinario di Roma (sodišče v Rimu, Italija), predložitvenem sodišču, zoper družbo Jamendo vložila opustitveno tožbo, s katero je želela doseči, da se tej družbi naloži prenehanje dejavnosti posredovanja na področju avtorskih pravic v Italiji. V utemeljitev te tožbe LEA trdi, da družba Jamendo to dejavnost v Italiji opravlja nezakonito, ker, prvič, ni vpisana na seznam organizacij, pooblaščenih za posredovanje avtorskih pravic v Italiji, drugič, ker ne izpolnjuje posebnih zahtev iz zakonske uredbe št. 35/2017 in, tretjič, ker pred začetkom opravljanja dejavnosti ni obvestila Ministero delle comunicazioni (ministrstvo za telekomunikacije, Italija), s čimer ni upoštevala člena 8 navedene zakonske uredbe.
26. Družba Jamendo pred predložitvenim sodiščem trdi, da je bila Direktiva 2014/26 nepravilno prenesena v italijanski pravni red, in zatrjuje, da italijanski zakonodajalec neodvisnim subjektom za upravljanje ni podelil pravic iz te direktive. V zvezi s tem družba Jamendo navaja, da lahko v Italiji v skladu s členom 180 zakona o varstvu avtorske pravice dejavnosti posredovanja opravljajo le SIAE in druge v njem navedene organizacije za kolektivno upravljanje pravic, zaradi česar neodvisni subjekti za upravljanje ne morejo delovati na področju posredovanja avtorskih pravic in so prisiljeni sklepati pogodbe o zastopanju s SIAE ali drugimi pooblaščenimi organizacijami za kolektivno upravljanje pravic.
27. Tribunale ordinario di Roma (sodišče v Rimu) se v bistvu strinja z razlago italijanskega prava, ki sta jo predlagali stranki v postopku v glavni stvari. V teh okoliščinah je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednje vprašanje:
„Ali je treba Direktivo [2014/26] razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu zakonu, ki dostop na trg posredovanja avtorskih pravic ali podeljevanja licenc uporabnikom pridržuje samo subjektom, ki so v skladu z opredelitvijo iz iste direktive opredeljeni kot organizacije za kolektivno upravljanje pravic, in izključuje tiste subjekte, ki so opredeljeni kot neodvisni subjekti za upravljanje in so ustanovljeni v isti ali v drugih državah članicah?“
28. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je sodno tajništvo Sodišča prejelo 5. januarja 2022. Stranki v postopku v glavni stvari, Evropska komisija in avstrijska vlada so predložile pisna stališča. Te stranke in italijanska vlada so bile zastopane na obravnavi 9. februarja 2023.
Analiza
29. Pred analizo utemeljenosti tega predloga za sprejetje predhodne odločbe je treba podati nekaj pojasnil v zvezi z njegovo dopustnostjo. Poleg tega se mi zdi nujno pojasniti določbe prava Unije, ki se uporabijo, in obseg vprašanja za predhodno odločanje.
Dopustnost
30. Pred Sodiščem sta stranki v postopku v glavni stvari zavzeli podobna stališča in zahtevali ugotovitev, da to, da se posredovanje avtorskih pravic pridrži izključno organizacijam za kolektivno upravljanje pravic, neodvisne subjekte za upravljanje pa se iz tega izključi, kakor je določeno v italijanskem pravu, ni združljivo s pravom Unije. Zato bi bilo mogoče podvomiti o resničnosti spora v postopku v glavni stvari in o potrebi po razlagi prava Unije, za katero prosi predložitveno sodišče. To vprašanje je na obravnavi sicer izrecno postavila italijanska vlada, ki je trdila, da je spor fiktiven in umeten, da bi postavila pod vprašaj dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe. Vendar menim, da bo mogoče z razjasnitvijo posebnega položaja LEA in njene vloge na italijanskem trgu razpršiti te dvome.
31. Podoben spor je namreč že nastal med SIAE in družbo Soundreef Ltd, neodvisnim subjektom za upravljanje s sedežem v Združenem kraljestvu, ki je želel delovati v Italiji. V tej zadevi je isto nacionalno sodišče kot v tej zadevi Sodišču v predhodno odločanje predložilo podobno vprašanje. Vendar je po sklenitvi pogodbe med strankama umaknilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.(14) V skladu s to pogodbo je bila organizacija za kolektivno upravljanje pravic po italijanskem pravu, in sicer LEA, pooblaščena za zastopanje družbe Soundreef na italijanskem ozemlju.
32. LEA v svojem pisnem stališču pojasnjuje, da kot nepridobitna organizacija za kolektivno upravljanje pravic ne more v zadostni meri zagotoviti svojega gospodarskega razvoja in se soočiti s konkurenco subjektov, kot je družba Jamendo, konkurenco, ki je glede na trenutno stanje italijanskega prava nelojalna. Zato ima legitimni interes, da doseže prepoved dejavnosti družbe Jamendo. Hkrati je LEA kot zastopnica družbe Soundreef tudi zainteresirana, da razlaga prava Unije, ki jo bo podalo Sodišče, pripelje do liberalizacije italijanskega pravnega okvira. Zato ima v zvezi s tem enake interese kot družba Jamendo.
33. Dejstvo, da se stranki v postopku v glavni stvari strinjata glede razlage prava Unije, zato po mojem mnenju ne vpliva na resničnost spora v postopku v glavni stvari in posledično na dopustnost tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.(15)
Določbe prava Unije, ki se uporabijo, in obseg vprašanja za predhodno odločanje
34. Predložitveno sodišče je svoje vprašanje predložilo v predhodno odločanje z vidika Direktive 2014/26. Vendar se zdi, kot bom pokazal v nadaljevanju, da zgolj ta direktiva ne omogoča rešitve problema, s katerim se sooča to sodišče. Zato menim, da je treba analizirati druge določbe prava Unije, da bi to sodišče dobilo odgovor, ki bi bil koristen za rešitev spora o glavni stvari.(16)
Direktiva 2014/26
35. Ob branju uvodnih izjav Direktive 2014/26 je mogoče dobiti vtis, da ta akt uvaja splošno liberalizacijo kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v Uniji, tudi v korist neodvisnih subjektov za upravljanje. Gre zlasti za uvodne izjave 4,(17) 8(18) in 15(19). Vendar je iz normativnega dela te direktive razvidno, da je bila ta ambicija le delno dosežena, če sploh, kar zadeva neodvisne subjekte za upravljanje.
36. Res je, da člen 5 Direktive 2014/26 imetnikom pravic daje široko izbiro glede organizacije za kolektivno upravljanje pravic, ki ji želijo zaupati upravljanje svojih pravic, ne da bi določil kakršno koli omejitev glede kraja stalnega prebivališča ali sedeža bodisi imetnika pravic bodisi zadevne organizacije. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic ne smejo brez utemeljenega razloga zavrniti upravljanja pravic, vključno s pravicami imetnikov pravic s stalnim prebivališčem ali sedežem na ozemlju drugih držav članic.
37. Nasprotno pa Direktiva 2014/26 ne vsebuje nobenega pravila niti v zvezi pogoji začetka opravljanja dejavnosti organizacij za kolektivno upravljanje pravic niti v zvezi z ozemlji, za katera lahko te organizacije izdajajo dovoljenja za uporabo. Zato ta direktiva ne nasprotuje nacionalnim pravilom držav članic, ki omejujejo začetek opravljanja dejavnosti teh organizacij kot ozemeljski obseg dovoljenj za uporabo, ki jih te organizacije lahko izdajo.(20) Izbira, ki jo imajo imetniki pravic na podlagi člena 5 te direktive, mora biti torej omejena na organizacije za kolektivno upravljanje pravic, ki imajo v skladu z nacionalnim pravom različnih držav članic dovoljenje za opravljanje dejavnosti v teh državah članicah.
38. Poleg tega Direktiva 2014/26 priznava obstoj neodvisnih subjektov za upravljanje, tako da jih opredeli in zanje določi nekatere obveznosti do imetnikov pravic in uporabnikov ter nadzorne ukrepe držav članic.(21) Vendar v tej direktivi ni nobene določbe, ki bi omenjala prost dostop teh subjektov do trga upravljanja avtorskih pravic. Člen 5 navedene direktive določa le svobodno izbiro imetnikov pravic med organizacijami za kolektivno upravljanje pravic in ne omenja neodvisnih subjektov za upravljanje, zaradi česar je prvi stavek uvodne izjave 15 le črka na papirju. Le člen 5(6) iste direktive, ki organizacijam za kolektivno upravljanje pravic prepoveduje omejevanje pravice do umika pravic imetnikov, tako da bi zahtevale, da svoje pravice zaupajo drugi organizaciji za kolektivno upravljanje pravic, nakazuje, da se lahko ti imetniki pravic zatečejo k drugim načinom upravljanja svojih pravic, kot so individualno upravljanje ali upravljanje prek neodvisnih subjektov za upravljanje. Vendar pa nikakor ni zagotovljeno, da lahko ti subjekti prosto začnejo opravljati to dejavnost.
39. Odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, kot ga je oblikovalo predložitveno sodišče, je torej lahko le nikalen, saj Direktiva 2014/26 ne nasprotuje predpisom držav članic, ki omejujejo začetek opravljanja dejavnosti upravljanja avtorskih pravic.(22) Zato menim, da je treba analizirati druge določbe prava Unije, da bi to sodišče dobilo odgovor, ki bi bil koristen za rešitev spora o glavni stvari.
Druge določbe prava Unije, ki se uporabijo
40. Družba Jamendo glede na informacije v njenem stališču opravlja dejavnost predvsem, če ne izključno, prek spleta, in sicer na svojem spletnem mestu. Ne samo, da po tej poti imetniki pravic družbi Jamendo zaupajo upravljanje svojih pravic, ampak tudi družba Jamendo po tej poti izdaja dovoljenja za uporabo. Zdi se torej, da gre za storitev, ki se opravlja na daljavo, elektronsko in na zahtevo prejemnika, torej za storitev informacijske družbe v smislu Direktive 2000/31. Zato je treba vprašanje, zastavljeno v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, preučiti v luči te direktive. Ker pa predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari ni predvidelo uporabe te direktive, ni navedlo, ali je po njegovem mnenju storitve družbe Jamendo mogoče opredeliti kot „storitev informacijske družbe“ v smislu te direktive. To bo moralo torej presoditi samo.
41. Če bi predložitveno sodišče na podlagi dejanske presoje, ki sem jo pravkar omenil, menilo, da dejavnost družbe Jamendo ne spada na področje uporabe Direktive 2000/31, bi se postavilo vprašanje, ali se za to dejavnost uporablja Direktiva 2006/123.(23) Res je, da je Sodišče izključilo uporabo določb Direktive 2006/123 o svobodi opravljanja storitev za dejavnost organizacij za kolektivno upravljanje pravic.(24) Spodaj bom analiziral vprašanje, ali ta izključitev velja za neodvisne subjekte za upravljanje. Vendar naj na začetku poudarim, da če Direktiva 2014/26 molči o prostem dostopu organizacij za kolektivno upravljanje pravic in neodvisnih subjektov za upravljanje do trga, je to verjetno zato, ker so avtorji te direktive šteli za očitno, da se za to dejavnost uporablja Direktiva 2006/123, o čemer priča prvotni predlog Direktive 2014/26.(25)
42. Končno, če ne bi bilo mogoče šteti, da se Direktiva 2000/31 in Direktiva 2006/123 uporabljata za dejavnost neodvisnih subjektov za upravljanje, bi bilo treba problematiko, ki jo odpira ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, analizirati glede na upoštevne določbe Pogodbe.
Formulacija vprašanja za predhodno odločanje
43. Glede na navedeno menim, da je treba vprašanje za predhodno odločanje v tej zadevi razumeti tako, da se ne nanaša le na razlago Direktive 2014/26, temveč splošneje na razlago vseh določb prava Unije, ki so pomembne za dejansko stanje, na katero se nanaša spor o glavni stvari. To dejansko stanje se mora poleg tega odražati v odgovoru Sodišča, saj lahko določi tako določbe prava Unije, ki se uporabijo, kot tudi manevrski prostor, ki ga imajo v zvezi z njimi na voljo države članice.
44. Poleg tega predložitveno sodišče v svojem vprašanju za predhodno odločanje navaja, da so iz dejavnosti upravljanja avtorskih pravic izključeni neodvisni subjekti za upravljanje, „ustanovljeni bodisi v isti državi [članici(26)] bodisi v drugih državah članicah“. Vendar pa nič iz spisa ne potrjuje, da se spor o glavni stvari nanaša na kakršen koli neodvisen subjekt za upravljanje s sedežem v Italiji, saj je edini zadevni subjekt družba Jamendo, ki ima sedež v Luksemburgu. Ker bi se lahko pravila, ki se uporabljajo v teh dveh primerih in se nanašajo na svobodo ustanavljanja oziroma svobodo opravljanja storitev, razlikovala, bi bil odgovor glede začetka opravljanja dejavnosti neodvisnega subjekta za upravljanje s sedežem v zadevni državi članici hipotetičen. Zato predlagam, da se analiza vprašanja za predhodno odločanje omeji na položaj neodvisnega subjekta za upravljanje s sedežem v drugi državi članici.
45. Tako je predložitveno sodišče s svojim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu vprašalo, ali je treba upoštevne določbe prava Unije razlagati tako, da nasprotujejo zakonodaji države članice, ki dostop do dejavnosti upravljanja avtorskih pravic pridržuje izključno organizacijam za kolektivno upravljanje pravic,(27) pri čemer izključuje neodvisne subjekte za upravljanje s sedežem v drugih državah članicah.
Vprašanje za predhodno odločanje
46. Kot sem že omenil,(28) čeprav sama Direktiva 2014/26 ne omogoča rešitve problema, s katerim se sooča predložitveno sodišče, se lahko za spor v postopku v glavni stvari uporabljajo druge določbe prava Unije. Zato bom analiziral posledice njihove uporabe za ta spor in odgovor, ki ga je po mojem mnenju treba dati na zgoraj formulirano vprašanje za predhodno odločanje.
Direktiva 2000/31
47. Na podlagi razpoložljivih informacij bi se storitve, ki jih zagotavlja družba Jamendo, pri čemer mora predložitveno sodišče to preveriti, verjetno morale šteti za storitve informacijske družbe, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2000/31.(29) Zato menim, da je treba odgovor na vprašanje za predhodno odločanje najprej poiskati v tej direktivi.
48. Prvič, člen 2(h) Direktive 2000/31 uvaja pojem „koordinirano področje“, ki zajema zahteve, ki so določene z nacionalnim pravom držav članic in veljajo za ponudnike storitev informacijske družbe in za te storitve, ne glede na to, ali so bile te zahteve določene posebej za to kategorijo storitev ali pa so splošne. Koordinirano področje med drugim zajema zahteve za začetek opravljanja dejavnosti storitev informacijske družbe, zlasti v zvezi z dovoljenjem in priglasitvijo.
49. Drugič, člen 3 Direktive 2000/31 razlikuje med pravili, ki veljajo za ponudnike s sedežem v zadevni državi članici, in pravili, ki veljajo za ponudnike s sedežem v drugih državah članicah. V prvem primeru morajo države članice v skladu s členom 3(1) te direktive zagotoviti, da ponudniki s sedežem na njihovem ozemlju upoštevajo določbe, ki veljajo zanje v skladu z nacionalnim pravom. Po drugi strani, kar zadeva ponudnike s sedežem v drugih državah članicah, člen 3(2) te direktive državam članicam prepoveduje omejevanje prostega pretoka storitev iz teh drugih držav članic. Ti dve določbi torej uvajata načelo države članice izvora in vzajemno priznavanje pogojev za začetek opravljanja dejavnosti storitev informacijske družbe (in njeno opravljanje) med državami članicami.
50. Ker ima družba Jamendo sedež v Luksemburgu, je v Italiji v položaju ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici. Vendar omejitev dejavnosti, ki izhaja iz pridržka, določenega v italijanskem pravu, da lahko storitve posredovanja na področju avtorskih pravic opravljajo samo organizacije za kolektivno upravljanje pravic, po mojem mnenju jasno spada na koordinirano področje kot zahteva v zvezi z začetkom opravljanja storitvene dejavnosti. Ta omejitev torej spada pod prepoved iz člena 3(2) Direktive 2000/31 in je v nasprotju s to določbo.
51. Res je, da lahko države članice v skladu s členom 3(4) Direktive 2000/31 sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od te prepovedi za zadevne storitve, če so izpolnjeni pogoji iz pododstavka (a) te določbe. Vendar izpodbijana omejitev ni ukrep, sprejet v zvezi z določeno storitvijo, temveč je splošna.(30) Poleg tega ne ustreza nobenemu od razlogov iz člena 3(4)(a)(i) te direktive, in sicer razlogov javnega reda, varovanja javnega zdravja, javne varnosti ali varstva potrošnikov.
52. Dejansko naj bi bila sporna omejitev utemeljena z zagotavljanjem pravilnega delovanja sistema upravljanja avtorskih pravic v interesu tako imetnikov kot uporabnikov, vključno s promocijo manj znanih avtorjev in del. Niti imetnikov pravic, ki upravljanje svojih avtorskih pravic zaupajo organizaciji za kolektivno upravljanje pravic ali neodvisnemu subjektu za upravljanje, niti uporabnikov, ki zaprosijo za dovoljenje za javno uporabo del, ni mogoče opredeliti kot potrošnikov, saj to delajo v okviru poklicne in pridobitne dejavnosti. Poleg tega pravilno delovanje sistema upravljanja avtorskih pravic, ki vključuje promocijo določenih avtorjev ali del, zagotavlja uresničevanje zasebnih interesov in zagotovo ni stvar javnega reda.
53. Res je tudi, da člen 3(3) Direktive 2000/31 v povezavi s Prilogo k tej direktivi izključuje kombinirano uporabo člena 3(1) in (2) te direktive, zlasti „v primeru avtorske in sorodnih pravic“. Po mojem mnenju je treba to izključitev razlagati tako, da so avtorske in sorodne pravice izvzete iz načela vzajemnega priznavanja, torej se še naprej uporabljajo nacionalni predpisi tudi za ponudnike storitev s sedežem v drugih državah članicah.(31)
54. Vendar gre za materialno pravo, ki ureja avtorsko in sorodne pravice v skladu z načelom teritorialnosti teh pravic. Tako v primeru, ko storitev informacijske družbe vključuje uporabo del, zavarovanih z avtorsko ali sorodnimi pravicami (na primer spletno razširjanje del), ali zahteva tako uporabo, določbe Direktive 2000/31 ponudnika ne odvezujejo obveznosti pridobitve dovoljenja za uporabo za ozemlja vseh držav članic, v katerih se opravlja njegova storitev, in ne le za državo članico, v kateri ima sedež.
55. Po drugi strani pa v besedilu te določbe Priloge k Direktivi 2000/31 ali v njenem namenu ne vidim razloga, da bi jo razlagali tako, da iz področja uporabe člena 3 Direktive 2000/31 izključuje storitve upravljanja avtorskih ali sorodnih pravic. Zato pridržek, da lahko samo kolektivne organizacije opravljajo te storitve, ki je določen v italijanskem pravu, ne spada pod to odstopanje od načela vzajemnega priznavanja.
56. Komisija je, ko jo je Sodišče na obravnavi zaslišalo glede uporabe Direktive 2000/31 za storitve, kakršen opravlja družba Jamendo, izrazila pridržek in poudarila, da mora ponudnik takih storitev, ki med drugim izdaja dovoljenja za uporabo del v „fizičnih“ trgovinah, nadzorovati tudi uporabo teh del v teh trgovinah, česar pa ni mogoče storiti prek spleta. Vendar, prvič, ni nobenega podatka, da družba Jamendo dejansko opravlja tak nadzor. Drugič, če bi bila taka „fizična“ pomožna storitev izključena iz uporabe načela vzajemnega priznavanja, določenega v tej direktivi na podlagi člena 2(h)(ii), tretja alinea, to ne bi preprečilo uporabe določb te direktive za storitve, ki so bistvo njene dejavnosti in se opravljajo elektronsko.
57. Glede na navedeno menim, da je treba, če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da dejavnost družbe Jamendo spada na področje uporabe Direktive 2000/31, člen 3(2) te direktive razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki dostop do dejavnosti upravljanja avtorskih pravic pridržuje izključno organizacijam za kolektivno upravljanje pravic, pri čemer izključuje neodvisne subjekte za upravljanje s sedežem v drugih državah članicah.
Direktiva 2006/123
58. Če bi predložitveno sodišče menilo, da dejavnost družbe Jamendo ne spada na področje uporabe Direktive 2000/31, bi bilo treba to dejavnost obravnavati kot „fizično“ opravljanje storitev. Take storitve so načeloma urejene z določbami Direktive 2006/123. Zato je treba preučiti, prvič, možnost uporabe te direktive za dejavnosti, kot so dejavnosti družbe Jamendo, in drugič, posledice njene uporabe v obravnavani zadevi.
– Možnost uporabe Direktive 2006/123
59. Direktiva 2006/123 določa podrobna pravila o izvajanju dveh temeljnih svoboščin notranjega trga, in sicer svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev. Ugotoviti, katera od teh svoboščin velja za dejavnost, kot je dejavnost družbe Jamendo, ni tako očitno, kot se zdi.
60. Tako Komisija v svojem pisnem stališču meni, da to ni mogoče, ker predložitveno sodišče ni predložilo zadostnih informacij. Vendar predlaga, da se opre na merila razlikovanja, ki jih je Sodišče določilo v svoji prelomni sodbi Gebhard.(32) V skladu s temi merili svoboda ustanavljanja vsakemu državljanu države članice omogoča, da v drugi državi članici opravlja gospodarsko dejavnost prek stalne poslovne enote in za nedoločen čas. Po drugi strani pa svoboda opravljanja storitev zajema vse storitve, ki se ne ponujajo stalno in nepretrgoma iz kraja poslovanja v namembni državi članici.(33) Ugotoviti je treba, da ta merila za razlikovanje zgolj povzemajo same pogoje Pogodbe. V skladu s členom 49 PDEU se svoboda ustanavljanja namreč nanaša na ustanavljanje vseh oblik podjetij in opravljanje njihovih dejavnosti, medtem ko je v skladu s členom 57, tretji odstavek, PDEU svoboda opravljanja storitev sestavljena iz začasnega izvajanja dejavnosti ponudnika storitev v namembni državi članici.
61. Vendar, kot na številnih drugih področjih, je internet močno spremenil te kategorije, ki obstajajo v „resničnem“ svetu.(34) Medtem ko Pogodba in pozneje merila, določena v sodbi Gebhard,(35) na eni strani združujejo trajno opravljanje dejavnosti v državi članici prek stalne poslovne enote v tej državi članici, na drugi strani pa začasno opravljanje dejavnosti brez take poslovne enote, internet omogoča trajno opravljanje dejavnosti brez stalne poslovne enote v državi članici, v kateri se ta dejavnost opravlja. Če se storitev, ki se opravlja prek interneta, tako ali tako opravlja na daljavo, ni pomembno, ali se ponudnik in prejemnik fizično nahajata v isti državi članici ali v dveh različnih državah članicah.
62. Torej se izkaže, da so merila iz sodbe Gebhard(36) v zvezi s storitvam, ki se opravljajo prek interneta, zastarela in da je treba za razlikovanje vzeti druge podlage.
63. Menim, da je treba kljub potencialno trajni naravi dejavnosti, ki se opravlja prek interneta v eni državi članici iz druge države članice, tako dejavnost analizirati z vidika svobode opravljanja storitev. Nasprotna rešitev bi namreč pripeljala do absurdnega rezultata, da bi se ponudnik, ki nima sedeža v državi članici, v kateri se storitev opravi, kljub temu štel za ponudnika s sedežem v tej državi in bi moral spoštovati zakonodajo te države članice ne le glede svoje dejavnosti kot take, temveč tudi glede ustanovitve in delovanja svojega podjetja. To postane še bolj absurdno, če upoštevamo, da so dejavnosti, ki se izvajajo na internetu, pogosto namenjene več ali celo vsem državam članicam.
64. Ta ugotovitev je posredno potrjena v Direktivi 2000/31. Čeprav ta direktiva ne zavzema odprto stališča o razlikovanju med svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev ter združuje ustrezne določbe pod oznako „notranji trg“,(37) vseeno jasno razlikuje med državami članicami, v katerih ima ponudnik sedež(38) in katerih obveznosti so opredeljene v členu 3(1), ter državami članicami, v katerih se storitev opravlja iz druge države članice in ki morajo upoštevati pravila iz člena 3(2) in naslednjih. To razlikovanje torej odraža razliko med uresničevanjem svobode ustanavljanja in uresničevanjem svobode opravljanja storitev.(39)
65. Zato in glede na informacije o dejavnosti družbe Jamendo, vsebovane v predložitveni odločbi in dopolnjene v stališču te družbe, menim, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti določbe o svobodi opravljanja storitev.
66. V Direktivi 2006/123 so določbe o svobodi opravljanja storitev vsebovane v členu 16 te direktive. Vendar se v skladu s členom 17, točka 11, te direktive člen 16 med drugim ne uporablja za „avtorsko in sorodne pravice“.
67. V sodbi OSA je Sodišče odločilo, da se člen 16 Direktive 2006/123 zaradi te izključitve ne uporablja za dejavnosti organizacij za kolektivno upravljanje avtorskih pravic.(40) Sodišče, ki je v zvezi s tem sledilo generalni pravobranilki E. Sharpston,(41) je namreč menilo, da ker se lahko izključijo iz področja uporabe navedenega člena 16 le storitve, se mora izključitev iz člena 17, točka 11, te direktive nujno nanašati na storitve s področja avtorske in sorodnih pravic, kot so storitve, ki jih opravljajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic.(42)
68. Vendar se mi ta ugotovitev ne zdi prepričljiva glede na naslednje preudarke. Ker gre za vprašanje temeljnega pomena za razlago Direktive 2006/123, Sodišču predlagam, naj ponovno preuči pomen in obseg izključitev iz področja uporabe te direktive.
69. Direktiva 2006/123 določa številne izključitve iz področja uporabe te direktive ne glede na to, ali so splošne ali pa specifične za njen člen 16. Kadar se izključitev nanaša na eno kategorijo storitev, je to izrecno navedeno v tej direktivi. To velja zlasti za izključitve, naštete v členu 2(2) te direktive, ki uporablja izraz „storitve“ za označitev vsake zadevne dejavnosti. To velja tudi za nekatere izključitve, naštete v členu 17 Direktive, zlasti v točki 1, ki se nanaša na „storitve splošnega gospodarskega pomena“, in v točki 5, ki se nanaša na „dejavnosti sodne izterjave dolgov“.
70. Po drugi strani pa se nekatere druge izključitve očitno ne nanašajo na kategorije storitev. To velja zlasti za člen 2(3) Direktive 2006/123, v skladu s katerim se ta direktiva ne uporablja za področje obdavčevanja. Sodišče je že razsodilo, da se ta izključitev ne nanaša na storitve, ampak na davčna pravila držav članic.(43) Enako nujno velja za izključitve iz člena 17 te direktive, in sicer v točkah 6 (ki se izrecno nanaša na „zahteve držav članic, v katerih se storitev opravlja“), 8 („upravne formalnosti v zvezi s prostim gibanjem oseb in njihovim bivališčem“) in 9 („možnost držav članic, da zahtevajo vizum ali dovoljenje za bivanje“), 12 („akti, ki po zakonu zahtevajo udeležbo notarja“), 14 („registracija vozil“) in 15 („določbe v zvezi s pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi“), ki se očitno ne nanašajo na kategorije storitev, temveč ukrepe, veljavne v državah članicah. Nazadnje, izključitve iz člena 17, točka 2, 3, 4, 10 in 13, iste direktive, ki se nanašajo na „zadeve“, ki jih urejajo različni akti prava Unije, se očitno ne nanašajo na kategorije storitev, temveč ureditev na področjih, ki so že usklajena na ravni prava Unije.
71. Predpostavka, da se izključitve iz področja uporabe člena 16 Direktive 2006/123, določene v členu 17 te direktive, lahko nanašajo le na storitve, torej ni potrjena in je ni mogoče uporabiti kot podlago za razlago izključitve, določene v točki 11 tega člena, ki se nanaša, naj ponovim, na „avtorsko in sorodne pravice“.
72. Kot je navedeno zgoraj, se večina izključitev iz člena 17 Direktive 2006/123 nanaša na ukrepe, ki veljajo v državah članicah. Te izključitve je treba razumeti tako, da svoboda čezmejnega opravljanja storitev, kakor je opredeljena v členu 16 te direktive, ne preprečuje uporabe teh ukrepov in da se ponudniki storitev ne morejo sklicevati na to svobodo, da bi se izognili obveznostim, ki so jim naložene s temi ukrepi.
73. Izključitev, predvideno v členu 17, točka 11, Direktive 2006/123, je treba po mojem mnenju razlagati na enak način. Iz te določbe izhaja le, da člen 16 te direktive ne preprečuje uporabe materialnega avtorskega prava države članice, v kateri se opravljajo storitve, in obveznosti ponudnika, zlasti glede dovoljenja, potrebnega za uporabo del. To bi bila torej taka razlaga kot v primeru podobne izključitve, določene v Direktivi 2000/31.(44) Po drugi strani pa bi zakonodajalec Unije, če bi želel iz področja uporabe člena 16 Direktive 2006/123 izključiti storitve upravljanja avtorske in sorodnih pravic, to izrecno formuliral.
74. Zato menim, da se člen 16 Direktive 2006/123 v celoti uporablja za neodvisne subjekte za upravljanje, kot so opredeljeni v Direktivi 2014/26.
– Učinki Direktive 2006/123
75. Člen 16(1) Direktive 2006/123, tako kot člen 3 Direktive 2000/31, državam članicam dovoljuje, da svobodo opravljanja storitev ponudnikov s sedežem v drugih državah članicah omejijo le z ukrepi, utemeljenimi z enim od štirih razlogov, naštetih v tretjem pododstavku tega odstavka 1, in sicer z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem ter varstvom okolja. Sporne omejitve pa ni mogoče utemeljiti z nobenim od teh razlogov.(45)
76. Poleg tega so v členu 16(2) Direktive 2006/123 naštete zahteve, ki omejujejo svobodo opravljanja storitev in so absolutno prepovedane. Člen 16(2)(d) te direktive se nanaša na „uporabo določenih pogodbenih dogovorov med ponudnikom in prejemnikom, ki preprečujejo ali omejujejo opravljanje storitev samozaposlenim osebam“. Vendar mora organizacija za kolektivno upravljanje pravic v skladu s členom 3(a) Direktive 2014/26 izpolnjevati vsaj enega od naslednjih pogojev, in sicer da je v lasti ali pod nadzorom svojih članov ali da je organizirana na nepridobitni osnovi. Italijansko pravo, ki določa, da lahko dejavnost posredovanja na področju avtorskih pravic opravljajo le organizacije za kolektivno upravljanje pravic, tako od ponudnikov storitev zahteva, da bodisi sprejmejo posebno pogodbeno ureditev z imetniki pravic, ki so prejemniki njihovih storitev, bodisi da svojo dejavnost opravljajo nepridobitno. V obeh primerih to omejuje neodvisno opravljanje storitev, bodisi tako, da je ponudnik odvisen od prejemnikov, bodisi tako, da mu onemogoča, da bi svojo dejavnost opravljal na ekonomsko donosen način. Menim, da je taka zahteva očitno v nasprotju s členom 16(2)(d) Direktive 2006/123.
77. V skladu s členom 1(2) Direktive 2006/123 ta direktiva ne obravnava liberalizacije storitev splošnega gospodarskega pomena. Vendar pa je na obravnavi italijanska vlada izpostavila tako naravo storitev, ki jih opravljajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic. Vendar ta določba ne izključuje storitev splošnega gospodarskega pomena iz področja uporabe te direktive.(46) Poleg tega sporna omejitev ne pomeni dodelitve naloge splošnega pomena določeni organizaciji,(47) temveč pridržek določene gospodarske dejavnosti, in sicer posredovanja na področju avtorskih pravic, kategoriji gospodarskih subjektov, in sicer organizacijam za kolektivno upravljanje pravic.
78. Če imajo te organizacije na podlagi določb italijanskega prava in Direktive 2014/26 določene obveznosti do imetnikov pravic, te obveznosti niso naložene v splošnem interesu, temveč v interesu teh imetnikov pravic, ki predstavljajo posebno poklicno skupino in se razlikuje od celotnega prebivalstva. Te obveznosti je mogoče primerjati na primer z obveznostmi družbe do njenih delničarjev. Te pa niso naloga splošnega pomena.(48) Zato v nasprotju z italijansko vlado tukaj vidim jasno razliko med vlogo organizacij za kolektivno upravljanje avtorskih pravic in storitvami splošnega pomena, ki so na podlagi člena 17, točka 1, Direktive 2006/123 izključene iz uporabe člena 16 te direktive, kot so poštne storitve, distribucija električne energije, plina in vode ali ravnanje z odpadki.(49)
79. Nazadnje, kar zadeva člen 1(3) Direktive 2006/123, ne obravnava odprave monopolov, ki opravljajo storitve, dvomim, da ima ta določba zaradi svoje nejasnosti in abstraktnosti kakršno koli avtonomno normativno vrednost. Vsekakor pa se mi zdi, da v tem primeru ni mogoče govoriti o monopolu.
80. Po eni strani je Direktiva 2014/26 s tem, ko je imetnikom pravic dala široko možnost izbire glede načina upravljanja njihovih pravic, ki vključuje tako izbiro organizacije za kolektivno upravljanje pravic iz druge države članice kot tudi individualno upravljanje, bistveno oslabila monopolni položaj organizacij za kolektivno upravljanje pravic v tem delu njihove dejavnosti.
81. Po drugi strani pa je italijanska zakonodaja s tem, da je dopustila ustanovitev organizacij kolektivnega upravljanja, konkurenčnih SIAE, kot je LEA, in da je dopustila neposredno opravljanje dejavnosti posredovanja na italijanskem trgu s strani organizacij za kolektivno upravljanje pravic iz drugih držav članic, sama odpravila ekskluzivnost SIAE, ki nima več monopolnega položaja niti de jure niti de facto.
82. Člen 1(2) in (3) Direktive 2006/123 zato po mojem mnenju ne preprečuje uporabe določb te direktive, vključno z njenim členom 16, za dejavnost upravljanja avtorskih pravic s strani neodvisnih subjektov za upravljanje.
83. Zato menim, da je treba člen 16(1) in (2)(d) Direktive 2006/123, če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da se Direktiva 2000/31 ne uporablja za dejavnost družbe Jamendo, razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki dejavnost upravljanja avtorskih pravic pridržuje organizacijam za kolektivno upravljanje pravic, pri čemer izključuje neodvisne subjekte za upravljanje s sedežem v drugih državah članicah.
Člen 56 PDEU
84. Razlaga direktiv 2000/31 in 2006/123 bi morala zadostovati za rešitev spora, ki ga obravnava predložitveno sodišče, z vidika prava Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba vsak nacionalni ukrep na področju, ki je bilo predmet popolne harmonizacije v pravu Unije, presojati glede na ta harmonizacijski ukrep, ne pa glede na primarno pravo.(50) Če pa se Sodišče ne bi strinjalo z mojo analizo glede uporabe Direktive 2006/123, bom podredno na kratko analiziral položaj v tej zadevi z vidika člena 56 PDEU.(51)
85. Sodišče se je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba OSA, že soočilo s položajem, podobnim temu iz postopka v glavni stvari. V tej sodbi je najprej ugotovilo, da prepoved čezmejnega opravljanja storitev upravljanja avtorskih pravic zaradi monopola nacionalne organizacije za kolektivno upravljanje pravic na tem področju pomeni omejitev svobode opravljanja storitev, ki mora biti utemeljena z enim od nujnih razlogov v splošnem interesu, med katerimi je varstvo pravic intelektualne lastnine.(52)
86. Sodišče je nato menilo, da je monopol na področju upravljanja pravic, ki se nanašajo na kategorijo varovanih predmetov urejanja, zaupano organizaciji za kolektivno upravljanje pravic, skupaj s sistemom pogodb o medsebojnem zastopanju s podobnimi tujimi organizacijami, del okvira teritorialnega varstva avtorskih pravic ter primerno in sorazmerno z zastavljenim ciljem.(53)
87. Zlasti je ugotovilo, da ni druge metode za enako učinkovito varstvo avtorskih pravic in da bi to, da bi lahko uporabniki pridobili dovoljenje za uporabo del od katere koli organizacije za kolektivno upravljanje pravic za katero koli ozemlje, povzročilo velike težave pri nadzoru nad uporabo pravic in razdelitvijo avtorskih honorarjev.(54) Ker se je Sodišče zavedalo prihajajočih sprememb v pravnem okolju upravljanja avtorskih pravic,(55) je še posebej omenilo, da se njegova analiza nanaša na „trenutno stanje prava Unije“.(56)
88. Vendar menim, da ugotovitve v sodbi OSA v zvezi s to točko niso prav koristne za rešitev te zadeve. V tej zadevi namreč ne gre za pravico uporabnika, da se obrne na organizacijo za kolektivno upravljanje pravic druge države članice, da bi pridobil dovoljenje za uporabo del, na katerih pravice upravlja nacionalna organizacija, kot je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba OSA, temveč za pravico neodvisnega subjekta za upravljanje, da upravlja pravice, katerih upravljanje ni zaupano nobeni drugi organizaciji za kolektivno upravljanje pravic s sedežem na nacionalnem ozemlju ali drugje.
89. Vendar, kot sem že ugotovil v delu teh sklepnih predlogov, v katerem sem se posvetil Direktivi 2006/123, tako zaradi Direktive 2014/26 kot zaradi liberalizacije italijanskega prava na tem področju monopol, podoben tistemu, ki ga je analiziralo Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba OSA, v Italiji ne obstaja več, saj lahko posredovanje na področju avtorskih pravic opravljajo različne organizacije za kolektivno upravljanje pravic, bodisi nacionalne bodisi s sedežem v drugih državah članicah. Samo neodvisni subjekti za upravljanje ne morejo opravljati te dejavnosti. V teh okoliščinah takega različnega obravnavanja ni mogoče utemeljiti z argumenti, ki jih je Sodišče uporabilo v sodbi OSA.
90. Italijanska vlada se v utemeljitev sklicuje na posebnost organizacij za kolektivno upravljanje pravic, ki jih nadzorujejo njihovi člani in so nepridobitne, na obveznosti, ki jih imajo do imetnikov pravic, in na koristi centraliziranega upravljanja avtorskih pravic za repertoarje, ki so v javnosti manj priljubljeni, in s tem za razvoj kulture.
91. Vendar je treba najprej pripomniti, da v skladu s členom 2(4) Direktive 2014/26 številne obveznosti organizacij za kolektivno upravljanje pravic veljajo tudi za neodvisne subjekte za upravljanje. Tako so ti subjekti, kar zadeva jamstva imetnikom pravic, v primerljivem položaju kot organizacije za kolektivno upravljanje pravic.
92. Drugič, vsekakor je res, da lahko članstvo v pomembni organizaciji za kolektivno upravljanje pravic z njeno mrežo pogodb o medsebojnem zastopanju koristi številnim umetnikom in spodbuja obsežno razširjanje njihovih del. Vendar to ne velja vedno za vsakogar(57) in v trenutnih tržnih razmerah se lahko nekateri vsaj začasno zadovoljijo z omejenimi storitvami upravljanja, kakršne ponuja družba Jamendo. Zdi se mi, da so imetniki avtorskih pravic dovolj obveščeni, da lahko samostojno izberejo najučinkovitejši način zaščite svojih interesov. Varstvo teh pravic kot nujni razlog v splošnem interesu ne more upravičiti ovir pri uresničevanju tega varstva na način, ki je najprimernejši za zadevne osebe.
93. Zato menim, da izključitev neodvisnih subjektov za upravljanje iz dejavnosti posredovanja na področju avtorskih pravic, kot je določena v italijanskem pravu, ni upravičena na podlagi člena 56 PDEU.
Predlog
94. Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje Tribunale ordinario di Roma (sodišče v Rimu, Italija) odgovori tako:
Člen 3(2) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu ter člen 16(1) in (2)(d) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta zakonodaji države članice, ki dejavnost upravljanja avtorskih pravic pridržuje organizacijam za kolektivno upravljanje pravic in izključuje neodvisne subjekte za upravljanje s sedežem v drugih državah članicah.