Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 16. maja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Člen 45 PDEU – Prosto gibanje delavcev – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti – Uredba (EU) št. 492/2011 – Člen 7(2) – Družinski dodatek – Delavec, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, ki je bil s sodno odločbo nameščen k temu delavcu – Delavec rezident in delavec nerezident – Različno obravnavanje – Neupravičenost“
V zadevi C‑27/23, [Hocinx](i),
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Luksemburg) z odločbo z dne 19. januarja 2023, ki je na Sodišče prispela 23. januarja 2023, v postopku
FV
proti
Caisse pour l’avenir des enfants,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Jürimäe, predsednica senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika tretjega senata, N. Piçarra, N. Jääskinen (poročevalec) in M. Gavalec, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za FV J.-M. Bauler, avocat,
– za Caisse pour l’avenir des enfants A. Rodesch in B. Rodesch, avocats,
– za Evropsko komisijo F. Clotuche-Duvieusart in B.-R. Killmann, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. januarja 2024
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 45 PDEU, člena 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL 2011, L 141, str. 1), člena 67 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72 in popravek v UL 2004, L 200, str. 1) ter člena 60 Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL 2009, L 284, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med FV, obmejnim delavcem, in Caisse pour l’avenir des enfants (sklad za prihodnost otrok, Luksemburg, v nadaljevanju: CAE), ker je ta sklad zavrnil dodelitev družinskega dodatka za otroka, ki je na podlagi sodne odločbe nameščen v gospodinjstvo FV.
Pravo Unije
Uredba št. 2019/1111
3 V skladu s členom 1(2)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (UL 2019, L 178, str. 1) se ta uredba uporablja za „namestitev otroka v oskrbo zavoda ali rejniške družine“.
4 Člen 30(1) Uredbe št. 2019/1111 določa:
„Odločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.“
Uredba št. 492/2011
5 Člen 7 Uredbe št. 492/2011 določa:
„1. Delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.
2. Delavec uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.
[…]“
Uredba št. 883/2004
6 V uvodni izjavi 8 Uredbe št. 883/2004 je navedeno:
„Splošno načelo enakega obravnavanja je zlasti pomembno za delavce, ki ne prebivajo stalno v državi članici svoje zaposlitve, vključno z obmejnimi delavci.“
7 Člen 1 te uredbe določa:
„V tej uredbi:
[…]
(f) ‚obmejni delavec‘ pomeni vsako osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v eni državi članici in stalno prebiva v drugi državi članici, v katero se praviloma vrača vsak dan ali najmanj enkrat na teden;
[…]
(z) ‚družinska dajatev‘ pomeni vse storitve ali denarne dajatve, namenjene pokrivanju družinskih izdatkov, razen predujmov preživnin in posebnih dodatkov ob rojstvu in posvojitvi otroka iz Priloge I.“
8 Člen 2(1) navedene uredbe določa:
„Ta uredba se uporablja za državljane države članice, osebe brez državljanstva in begunce, ki stalno prebivajo v državi članici, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic, ter za njihove družinske člane in preživele osebe.“
9 Člen 3(1) te uredbe določa:
„Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:
[…]
(j) družinske dajatve.“
10 Člen 4 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Enako obravnavanje“, določa:
„Če v tej uredbi ni določeno drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.“
Direktiva 2004/38
11 Člen 2 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46, ter popravki v UL 2004, L 229, str. 35, in UL 2005, L 197, str. 34) določa:
„Za namene te direktive:
1. ‚državljan Unije‘ pomeni vsako osebo, ki ima državljanstvo države članice;
2. ,družinski član‘ pomeni:
(a) zakonca;
(b) partnerja, s katerim je državljan Unije sklenil registrirano partnerstvo na podlagi zakonodaje države članice, če zakonodaja države članice gostiteljice obravnava registrirana partnerstva kot enakovredna zakonski zvezi in v skladu s pogoji, določenimi v ustrezni zakonodaji države članice gostiteljice;
(c) potomce v ravni črti, ki so mlajši od 21 let ali so vzdrževane osebe, in tiste zakonca ali partnerja, opredeljenega v točki (b);
(d) vzdrževane prednike v ravni črti in vzdrževane prednike v ravni črti zakonca ali partnerja, opredeljenega v točki (b);
[…]“
Luksemburško pravo
12 Upoštevni določbi luksemburškega prava sta člena 269 in 270 code de la sécurité sociale (zakonik o socialni varnosti) v različici, ki se uporablja od 1. avgusta 2016, ko je začel veljati loi du 23 juillet 2016, portant modification du code de la sécurité sociale, de la loi modifiée du 4 décembre 1967 concernant l’impôt sur le revenu, et abrogeant la loi modifiée du 21 décembre 2007 concernant le boni pour enfant (zakon z dne 23. julija 2016 o spremembi zakonika o socialni varnosti, spremenjenega zakona z dne 4. decembra 1967 o davku od dohodkov in razveljavitvi spremenjenega zakona z dne 21. decembra 2007 o dodatku za otroka (Mémorial A 2016, str. 2348, v nadaljevanju: zakonik)
13 Člen 269(1) zakonika, naslovljen „Pogoji za dodelitev“, določa:
„Uvede se dodatek za prihodnost otrok, v nadaljevanju imenovan družinski dodatek.
Pravico do družinskega dodatka ima(-jo):
(a) vsak otrok, ki dejansko in neprekinjeno prebiva v Luksemburgu in ima tam zakonito prebivališče;
(b) družinski člani, kakor so opredeljeni v členu 270, vsakogar, za kogar veljajo luksemburška zakonodaja in uredbe Unije ali drug dvo- ali večstranski instrument, ki ga je Luksemburg sklenil na področju socialne varnosti in ki določa plačevanje družinskih dajatev v skladu z zakonodajo države zaposlitve. Družinski člani morajo stalno prebivati v državi, na katero se nanašajo zadevne uredbe ali instrumenti.“
14 Člen 270 tega zakonika določa:
„V skladu s členom 269(1)(b) se za družinske člane osebe, v zvezi s katerimi nastane pravica do družinske dajatve, štejejo zakonski otroci, zunajzakonski otroci in posvojeni otroci te osebe.“
15 Člen 273(4) navedenega zakonika v zvezi z otroki rezidenti določa:
„V primeru namestitve otroka s sodno odločbo se družinski dodatek izplačuje fizični ali pravni osebi, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka ter pri kateri ima otrok zakonito prebivališče in pri kateri dejansko in neprekinjeno prebiva.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
16 Oseba FV, ki dela v Luksemburgu in prebiva v Belgiji, ima status obmejnega delavca in tako zanjo glede družinskih dodatkov velja luksemburški sistem. Otrok FW je od 26. decembra 2005 na podlagi sodne odločbe, ki jo je izdalo belgijsko sodišče, nameščen v gospodinjstvo osebe FV.
17 Upravni odbor CAE je z odločbo z dne 7. februarja 2017 osebi FV z retroaktivnim učinkom od 1. avgusta 2016 odvzel pravico do družinskih dodatkov, ki jih je prejemala za otroka FW, z obrazložitvijo, da ker ta otrok ni v sorodstvenem razmerju z osebo FV, nima statusa „družinskega člana“ v smislu člena 270 zakonika.
18 Conseil arbitral de la sécurité sociale (sodišče za socialno varnost, Luksemburg) je to odločbo spremenilo in zadevo vrnilo v odločanje CAE.
19 Conseil supérieur de la Sécurité Sociale (višje sodišče za socialno varnost) pa je 27. januarja 2022 spremenilo odločbo Conseil arbitral de la sécurité sociale (sodišče za socialno varnost) in potrdilo odločbo CAE z dne 7. februarja 2017. Oseba FV je vložila kasacijsko pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Luksemburg), ki je predložitveno sodišče.
20 To sodišče pojasnjuje, da ima v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo otrok rezident neposredno pravico do izplačila družinskih dajatev. Za otroke nerezidente pa je, nasprotno, taka pravica določena le na podlagi izvedene pravice za „družinske člane“ obmejnega delavca, kar pomeni, da ta opredelitev ne vključuje otrok, ki so v gospodinjstvo takega delavca nameščeni s sodno odločbo.
21 Navedeno sodišče se s sklicevanjem na sodbo z dne 2. aprila 2020, Caisse pour l’avenir des enfants (Otrok zakonca obmejnega delavca) (C‑802/18, EU:C:2020:269), sprašuje, ali je to različno obravnavanje v skladu s pravom Unije. Iz te sodbe naj bi namreč izhajalo, da je treba izraz „otrok obmejnega delavca“, ki je lahko posredno upravičen do socialnih ugodnosti, razumeti tudi tako, da ta izraz vključuje otroka, ki je v sorodstvenem razmerju z zakoncem ali registriranim partnerjem zadevnega delavca, če slednji zagotavlja preživljanje tega otroka.
22 V teh okoliščinah je Cour de cassation prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje postavilo to vprašanje:
„Ali načelo enakega obravnavanja, zagotovljeno s členom 45 PDEU in členom 7(2) Uredbe [št. 492/2011], ter člen 67 Uredbe [št. 883/2004] in člen 60 Uredbe [št. 987/2009] nasprotujejo določbam države članice, na podlagi katerih obmejni delavci ne morejo prejemati družinskega dodatka, povezanega z njihovim opravljanjem zaposlitvene dejavnosti v tej državi članici, za otroke, ki so bili k njim nameščeni s sodno odločbo, čeprav imajo vsi otroci, ki so nameščeni s sodno odločbo in prebivajo v navedeni državi članici, pravico do tega dodatka, ki se izplačuje fizični ali pravni osebi, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka ter pri kateri ima otrok zakonito prebivališče in pri kateri dejansko in neprekinjeno prebiva? Ali lahko na odgovor na postavljeno vprašanje vpliva dejstvo, da obmejni delavec zagotavlja preživljanje tega otroka?“
Vprašanje za predhodno odločanje
23 Predložitveno sodišče z edinim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 45 PDEU in člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da nasprotujeta zakonodaji države članice, na podlagi katere delavec nerezident ne more prejemati družinskega dodatka, povezanega z opravljanjem zaposlitvene dejavnosti v tej državi članici, za otroka, ki je bil k njemu nameščen na podlagi sodne odločbe ter za katerega ima pravico do varstva in vzgoje, medtem ko ima otrok, ki je bil nameščen s sodno odločbo in prebiva v navedeni državi članici, pravico do prejemanja tega dodatka, ki se izplača fizični ali pravni osebi, ki ima pravico do varstva in vzgoje tega otroka, ter ali okoliščina, da delavec nerezident skrbi za otroka, ki je pri njem nameščen, vpliva na odgovor na to vprašanje.
24 Najprej je treba ugotoviti, da se ta zadeva nanaša le na vprašanje, ali lahko država članica za dodelitev dodatka, kot je družinski dodatek iz postopka v glavni stvari, uporabi različne pogoje za dodelitev za delavca rezidenta in delavca nerezidenta.
25 V teh okoliščinah vprašanja za predhodno odločanje ni mogoče obravnavati ob upoštevanju člena 67 Uredbe št. 883/2004 in člena 60 Uredbe št. 987/2009, saj se ti določbi ne nanašata na položaj samega delavca, ampak na položaj njegovih družinskih članov, ki stalno prebivajo v drugi državi članici.
26 Ob tem je treba najprej opozoriti, da člen 45(2) PDEU določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 je na posebnem področju dodeljevanja socialnih ugodnosti poseben izraz tako določenega načela enakega obravnavanja, pri čemer je v tej določbi pojasnjeno, da delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic, katerih državljan ni, uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 6. oktobra 2020, Jobcenter Krefeld, C‑181/19, EU:C:2020:794, točki 44 in 78, ter z dne 21. decembra 2023, Chief Appeals Officer in drugi, C‑488/21, EU:C:2023:1013, točka 49).
27 Dalje, Sodišče je že imelo priložnost razsoditi, na eni strani, da družinski dodatek iz postopka v glavni stvari, ki je povezan s tem, da obmejni delavec opravlja zaposlitveno dejavnost, pomeni socialno ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011. Na drugi strani je ta dodatek tudi dajatev socialne varnosti, ki spada med družinske dajatve iz člena 3(1)(j) Uredbe št. 883/2004 (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Caisse pour l’avenir des enfants (Otrok zakonca obmejnega delavca), C‑802/18, EU:C:2020:269, točki 31 in 40).
28 Sodišče pa je večkrat razsodilo, da načelo enakega obravnavanja, določeno v členu 45(2) PDEU in členu 7(2) Uredbe št. 492/2011, ne prepoveduje le neposredne diskriminacije na podlagi državljanstva, ampak tudi vse posredne oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat (sodba z dne 2. aprila 2020, Caisse pour l’avenir des enfants (Otrok zakonca obmejnega delavca), C‑802/18, EU:C:2020:269, točka 54 in navedena sodna praksa).
29 V zvezi s tem načelom, na katerem temelji prosto gibanje delavcev, je Sodišče že razsodilo, da se za čim boljše zagotavljanje enakega obravnavanja vseh oseb, ki delajo na ozemlju ene države članice, v skladu s členom 4 Uredbe št. 883/2004 v povezavi z uvodno izjavo 8 te uredbe za osebo, ki opravlja zlasti zaposlitveno dejavnost v državi članici, praviloma uporablja zakonodaja te države članice, zato mora biti ta oseba v skladu s tem členom tam upravičena do enakih dajatev kot državljani te države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2022, Komisija/Avstrija (Obdavčitev družinskih dajatev), C‑328/20, EU:C:2022:468, točka 108 in navedena sodna praksa).
30 Kot pa je bilo opozorjeno v točki 26 te sodbe, člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 to načelo enakega obravnavanja izraža s tem, da določa, da delavec druge države članice uživa enake socialne ugodnosti kot delavci rezidenti.
31 Ker obmejni delavci prispevajo k financiranju socialnih politik države članice gostiteljice z vidika davkov in socialnih prispevkov, ki jih plačujejo v tej državi, ker tam opravljajo zaposlitveno dejavnost, morajo biti upravičeni do družinskih dajatev ter socialnih in davčnih ugodnosti pod enakimi pogoji kot domači delavci (glej v tem smislu sodbe z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska, C‑542/09, EU:C:2012:346, točka 66; z dne 16. junija 2022, Komisija/Avstrija (Obdavčitev družinskih dajatev), C‑328/20, EU:C:2022:468, točka 109, in z dne 21. decembra 2023, Chief Appeals Officer in drugi, C‑488/21, EU:C:2023:1013, točka 71).
32 V obravnavanem primeru delavci nerezidenti v skladu z nacionalno zakonodajo, ki se uporablja, kar zadeva otroke, ki so nameščeni v gospodinjstva teh delavcev, nimajo enakih pogojev za družinski dodatek iz postopka v glavni stvari kot delavci rezidenti, saj obmejni delavec v nasprotju z delavcem rezidentom tega dodatka ne prejema za otroka, ki je nameščen v njegovo gospodinjstvo ter za katerega ima pravico do varstva in vzgoje.
33 Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da imajo v skladu s členom 269(1)(a) zakonika vsi otroci, ki dejansko in neprekinjeno prebivajo v Luksemburgu ter imajo tam zakonito prebivališče, pravico do družinskega dodatka. Kar zadeva otroke, ki so nameščeni na podlagi sodne odločbe, člen 273(4) tega zakonika določa, da se ta dodatek v primeru take namestitve izplača fizični ali pravni osebi, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka ter pri kateri ima ta otrok zakonito prebivališče in pri kateri dejansko in neprekinjeno prebiva.
34 Nasprotno pa ima v skladu s členom 269(1)(b) in členom 270 zakonika pravico do družinskega dodatka obmejni delavec le za otroke, ki se na podlagi zadnjenavedene določbe štejejo za družinske člane tega delavca, in sicer za otroke, rojene v zakonski zvezi, zunajzakonske otroke in posvojene otroke te osebe.
35 V teh okoliščinah za otroka, ki je nameščen v gospodinjstvo delavca, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja, in ki ima zakonito prebivališče ter dejansko in neprekinjeno prebiva pri tem delavcu, ni mogoče dodeliti družinske dajatve, ki za obmejnega delavca pomeni „socialno ugodnost“, medtem ko so do nje upravičeni otroci, ki imajo zakonito prebivališče ter dejansko in neprekinjeno prebivališče pri delavcih, ki so državljani države članice gostiteljice. Tako različno obravnavanje, ki lahko škoduje državljanom drugih držav članic, saj nerezidenti najpogosteje niso državljani te države, pomeni posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva.
36 Okoliščina, da je odločbo o namestitvi izdalo sodišče države članice, ki ni država članica gostiteljica zadevnega delavca, ne sme vplivati na to sklepanje.
37 Pristojni luksemburški organi morajo namreč priznati sodno odločbo druge države članice o namestitvi in ji priznati enako pravno veljavnost, kot jo ima enakovredna nacionalna sodna odločba. To izhaja iz razlage člena 1(2)(d) v povezavi s členom 30(1) Uredbe 2019/1111. Te določbe ustrezajo v bistvu enakim določbam iz člena 1(2)(d) in člena 21(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243), ki se je uporabljala na dan začetka veljavnosti zakona z dne 23. julija 2016, s katerim je bil spremenjen zakonik, in ki je bila razveljavljena z Uredbo 2019/1111.
38 Da bi bila posredna diskriminacija iz točke 35 te sodbe upravičena, mora biti primerna za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno za dosego tega cilja (glej v tem smislu sodbi z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska, C‑542/09, EU:C:2012:346, točki 55 in 73, in z dne 2. aprila 2020, Caisse pour l’avenir des enfants (Otrok zakonca obmejnega delavca), C‑802/18, EU:C:2020:269, točki 56 in 58). Vendar predložitveno sodišče ni navedlo nobenega legitimnega cilja, s katerim bi bilo mogoče upravičiti takšno posredno diskriminacijo.
39 Zato je treba šteti, da člen 45 PDEU in člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 nasprotujeta določbam države članice, na podlagi katerih delavci nerezidenti, drugače kot delavci rezidenti, ne morejo pridobiti socialne ugodnosti, kot je družinski dodatek iz postopka v glavni stvari, za otroke, ki so nameščeni v njihovo gospodinjstvo, za katere imajo pravico do varstva in vzgoje in ki imajo pri njih zakonito prebivališče ter pri njih dejansko in neprekinjeno prebivajo.
40 Nazadnje, v zvezi z vprašanjem, ali okoliščina, da delavec nerezident vzdržuje otroka, ki je nameščen v njegovo gospodinjstvo ter za katerega ima pravico do varstva in vzgoje, vpliva na odgovor na postavljeno vprašanje, zadostuje ugotovitev, da je mogoče to okoliščino v okviru dodelitve družinskega dodatka takemu delavcu upoštevati le, če nacionalna zakonodaja, ki se uporabi, določa tak pogoj za dodelitev tega dodatka delavcu rezidentu, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, ki je pri njem nameščen, sicer bi bilo kršeno enako obravnavanje obmejnih delavcev.
41 Glede na zgoraj navedene razloge je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 45 PDEU in člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da nasprotujeta zakonodaji države članice, v skladu s katero delavec nerezident ne more prejemati družinskega dodatka, povezanega z njegovim opravljanjem zaposlitvene dejavnosti v tej državi članici, za otroka, ki je bil k njemu nameščen na podlagi sodne odločbe ter za katerega ima pravico do varstva in vzgoje, medtem ko ima otrok, ki je bil nameščen s sodno odločbo in ki ima stalno prebivališče v navedeni državi članici, pravico do tega dodatka, ki se izplačuje fizični ali pravni osebi, ki ima pravico do varstva in vzgoje tega otroka. Okoliščina, da delavec nerezident vzdržuje otroka, ki je bil k njemu nameščen, se v okviru dodeljevanja družinskega dodatka temu delavcu za otroka, ki je bil nameščen v njegovo gospodinjstvo, lahko upošteva le, če nacionalna zakonodaja, ki se uporablja, določa tak pogoj za dodelitev tega dodatka delavcu rezidentu, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, nameščenega v njegovo gospodinjstvo.
Stroški
42 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 45 PDEU in člen 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta zakonodaji države članice, v skladu s katero delavec nerezident ne more prejemati družinskega dodatka, povezanega z njegovim opravljanjem zaposlitvene dejavnosti v tej državi članici, za otroka, ki je bil k njemu nameščen na podlagi sodne odločbe ter za katerega ima pravico do varstva in vzgoje, medtem ko ima otrok, ki je bil nameščen s sodno odločbo in ki ima stalno prebivališče v navedeni državi članici, pravico do tega dodatka, ki se izplačuje fizični ali pravni osebi, ki ima pravico do varstva in vzgoje tega otroka. Okoliščina, da delavec nerezident vzdržuje otroka, ki je bil k njemu nameščen, se v okviru dodeljevanja družinskega dodatka temu delavcu za otroka, ki je bil nameščen v njegovo gospodinjstvo, lahko upošteva le, če nacionalna zakonodaja, ki se uporablja, določa tak pogoj za dodelitev tega dodatka delavcu rezidentu, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, nameščenega v njegovo gospodinjstvo.
Podpisi