Zadeva C‑752/22
EP
proti
Maahanmuuttovirasto
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus)
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 14. marca 2024
„Predhodno odločanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109/ES – Člena 12 in 22 – Okrepljena zaščita pred odstranitvijo – Uporaba – Državljan tretje države, ki prebiva na ozemlju države članice, ki ni država članica, ki mu je podelila status rezidenta za daljši čas – Sklep te druge države članice o odstranitvi zaradi javnega reda in javne varnosti v državo članico, ki mu je podelila ta status – Prepoved začasnega vstopa na ozemlje navedene druge države članice, ki jo izreče ta druga država članica – Neizpolnitev obveznosti, da se v tej isti drugi državi članici vloži prošnja za dovoljenje za prebivanje v skladu z določbami poglavja III Direktive 2003/109 – Sklep o odstranitvi tega državljana tretje države v njegovo državo izvora, ki ga je zadnjenavedena država članica sprejela iz istih razlogov“
1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109 – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Področje uporabe – Odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, vendar ima v drugi državi članici status rezidenta za daljši čas – Uporaba določb Direktive 2003/109/EU
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115; Direktiva Sveta 2003/109)
(Glej točko 50.)
2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109 – Zaščita pred odstranitvijo – Področje uporabe – Odstranitev državljana tretje države, ki je rezident za daljši čas, s strani druge države članice z ozemlja Evropske unije zaradi javnega reda ali javne varnosti – Odstranjeni državljan tretje države, ki v nasprotju s prepovedjo vstopa prebiva na ozemlju druge države članice in v njej ni vložil prošnje za dovoljenje za prebivanje na podlagi določb poglavja III Direktive 2003/109 – Vključitev
(Direktiva Sveta 2003/109, uvodna izjava 16 in členi 2(d), 15 in 22)
(Glej točke od 54 do 71 in točko 1 izreka.)
3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109 – Zaščita pred odstranitvijo – Sklep o odstranitvi z ozemlja Unije zaradi javnega reda ali javne varnosti, ki je bil sprejet za državljana tretje države, ki je rezident za daljši čas – Določbe o zaščiti pred odstranitvijo – Neposredni učinek
(Direktiva Sveta 2003/109, členi 2(d), 12(3) in 22(3))
(Glej točke 73, 74 in od 76 do 79 ter točko 2 izreka.)
Povzetek
Sodišče, pri katerem je Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je izreklo o vprašanju, ali je državljan tretje države, ki je v državi članici rezident za daljši čas, upravičen do okrepljene zaščite pred odstranitvijo z ozemlja Unije, določene z Direktivo 2003/109(1), v drugo državo članico, na ozemlje katere je prišel v nasprotju s prepovedjo vstopa.
EP, ruski državljan, ima dovoljenje za prebivanje za rezidenta za daljši čas – EU, ki ga je izdala Estonija za obdobje petih let in ki potrjuje, da ima v tej državi članici status rezidenta za daljši čas. EP je bil pred dodelitvijo tega statusa večkrat na Finskem, kjer so mu bili izrečeni štirje sklepi o odstranitvi v Estonijo, v treh od teh sklepov pa mu je bila hkrati izrečena prepoved vstopa na finsko ozemlje. Ti sklepi so bili sprejeti po tem, ko je bil EP na Finskem obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj.
Maahanmuuttovirasto (urad za priseljevanje, Finska) je s sklepom z dne 19. novembra 2019 odločil, da EP izžene v Rusijo, med drugim zato, ker je ogrožal javni red in javno varnost na Finskem. Medtem ko EP ni ugovarjal svoji odstranitvi v Estonijo, je ugovarjal odstranitvi v Rusijo. Trdil je, da je skoraj vse svoje življenje prebival v Estoniji in da z Rusijo ni imel drugih vezi razen državljanstva. Potem ko je bila njegova tožba zoper sklep o izgonu na prvi stopnji zavrnjena, je EP vložil pritožbo pri vrhovnem upravnem sodišču, ki je predložitveno sodišče.
Urad za priseljevanje je pred predložitvenim sodiščem med drugim trdil, da se Direktiva 2003/109 ne uporablja za odstranitev EP, ker ni zakonito prebival na finskem ozemlju. Izdana mu je bila namreč prepoved vstopa na finsko ozemlje in ni zaprosil za dovoljenje za prebivanje na Finskem, potem ko je tja vstopil z dovoljenjem za prebivanje za rezidenta za daljši čas – EU, ki ga je izdala druga država članica. Zato naj bi se ob upoštevanju teh dveh okoliščin za njegovo odstranitev uporabila Direktiva 2008/115(2). Na podlagi te pa naj bi bil predmet sklepa o vrnitvi lahko le vrnitev v tretjo državo, in ne v drugo državo članico. Poleg tega naj bi se postavljalo vprašanje, ali navedeni okoliščini preprečujeta, da bi bil EP upravičen do okrepljene zaščite pred odstranitvijo, ki jo zagotavlja člen 22(3) Direktive 2003/109(3).
V teh okoliščinah je predložitveno sodišče vprašalo Sodišče, ali se v obravnavanem primeru uporabijo določbe Direktive 2003/109 o okrepljeni zaščiti pred odstranitvijo državljanov tretjih držav in ali imajo te določbe neposredni učinek, tako da se je mogoče nanje sklicevati v razmerju do pristojnih javnih organov. Sodišče je na obe vprašanji odgovorilo pritrdilno.
Presoja Sodišča
Na prvem mestu, Sodišče najprej navaja, da ker so določbe Direktive 2003/109 o okrepljeni zaščiti pred odstranitvijo državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, za take državljane „ugodnejše“ od določb o odstranitvi iz Direktive 2008/115, se za odstranitev državljana tretje države – ki je rezident za daljši čas, kot je ta iz postopka v glavni stvari – z ozemlja Unije uporabijo te prvonavedene določbe(4).
Dalje, poudarilo je, da člen 22(3) Direktive 2003/109 ne more biti podlaga za razlago te določbe, v skladu s katero naj se okrepljena zaščita pred odstranitvijo, ki jo določa ta člen, ne bi uporabljala, če državljan tretje države, ki ima status rezidenta za daljši čas v prvi državi članici, v nasprotju s prepovedjo vstopa prebiva na ozemlju druge države članice in pri pristojnih organih te države članice ni vložil prošnje za dovoljenje za prebivanje na podlagi določb poglavja III te direktive. Vendar se člen 22(1)(b) in (c) te direktive izrecno nanaša na ti dve okoliščini kot razloga, ki upravičujeta sprejetje sklepa o odstranitvi takega državljana tretje države z ozemlja navedene države članice(5). Takšno izrecno sklicevanje na ti dve okoliščini kot razloga, s katerima je mogoče utemeljiti sprejetje sklepa o odstranitvi, potrjuje ugotovitev, ki je bila izpeljana že iz člena 22(3) te direktive, v skladu s katero obstoj teh okoliščin ne povzroči, da se zadnjenavedena določba ne uporabi.
Natančneje, glede razloga, ki se nanaša na to, da posameznik ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje, je res, da bi izrazi, uporabljeni v členu 22(1) te direktive – in sicer sklicevanje na možnost, da se zavrne podaljšanje ali da se odvzame dovoljenje za prebivanje, izdano na podlagi določb poglavja III te direktive – lahko bili razumljeni, kot da se člen 22(1) nanaša le na položaj, v katerem je takšno dovoljenje odvzeto ali ni podaljšano. Vendar ostaja dejstvo, da se navedeni člen 22(1) ne nanaša izrecno le na ukrepe, s katerimi druga država članica zavrne podaljšanje ali odvzame dovoljenje za prebivanje, izdano na podlagi določb tega poglavja III, ampak tudi na druge ukrepe, kot so ravno sklepi o odstranitvi z ozemlja te države članice.
Takšno jezikovno in kontekstualno razlago člena 22(3) Direktive 2003/109 potrjuje tudi namen te določbe. Ta razlaga, ki temelji na razmejitvi področij uporabe odstavkov 1 oziroma 3 člena 22 Direktive 2003/109 glede na to, ali gre za odstranitev z ozemlja druge države članice ali za odstranitev z ozemlja Unije in iz tega izhajajočo spremenljivo geometrijo okrepljene zaščite pred odstranitvijo, namreč preprečuje obstoj vrzeli v sistemu „okrepljene zaščite pred odstranitvijo“, ki ga zagotavlja člen 22 te direktive in tako zagotavlja učinkovitost tega sistema.
Na drugem mestu, Sodišče je ugotovilo, da imata člen 12(3) in člen 22(3) Direktive 2003/109 neposredni učinek v korist zadevnih državljanov tretjih držav, tako da se ti lahko sklicujejo na ti določbi proti pristojnim javnim organom. Ti določbi sta namreč brezpogojni in dovolj natančni, saj brez določanja pogojev ali sprejemanja dodatnih ukrepov nedvoumno zavezujeta drugo državo članico, da v primeru, ko za državljana tretje države, ki je rezident za daljši čas, sprejme sklep o odstranitvi z ozemlja Unije zaradi javnega reda ali javne varnosti, zagotovita izpolnjevanje različnih pogojev(6) in jamstev(7), ki jih isti določbi določata v korist takega državljana tretje države in ki so del cilja okrepljene zaščite pred odstranitvijo z ozemlja, ki mu sledi Direktiva 2003/109.