Zadeva C‑90/22
„Gjensidige“ ADB
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas)
Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 21. marca 2024
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 45 – Zavrnitev priznanja sodne odločbe – Člen 71 – Razmerje med to uredbo in konvencijami na posebnem področju – Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) – Člen 3 – Litispendenca – Dogovor o pristojnosti – Pojem ,javni red‘“
1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 1215/2012 – Razmerje do konvencij na posebnem področju – Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga – Odločba v zvezi s tožbo, vloženo na podlagi te pogodbe – Možnost zavrnitve priznanja te sodne odločbe, ker je v nasprotju z dogovorom o pristojnosti – Uporaba Uredbe
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1215/2012, člen 71(1) in (2)(b))
(Glej točke 41 in od 44 do 47.)
2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 1215/2012 – Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb – Razlogi za zavrnitev – Kršitev izključne pristojnosti – Področje uporabe – Odločba, ki jo je sodišče države članice izdalo v nasprotju z dogovorom o pristojnosti – Izključitev – Kršitev javnega reda zaprošene države – Neobstoj
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1215/2012, člena 25 in 45(1)(a) in (e)(ii) ter (3))
(Glej točke 52, 53, od 56 do 59 in od 72 do 76 ter izrek.)
Povzetek
Sodišče, ki mu je bil predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, je pojasnilo obseg razlogov za zavrnitev priznanja sodnih odločb, izdanih v državah članicah, iz Uredbe Bruselj Ia,(1) če se je sodišče izvora izreklo za pristojno v nasprotju z dogovorom o pristojnosti iz pogodbe o mednarodnem prevozu.
Družba ACC Distribution UAB je s prevozno družbo Rhenus Logistics UAB sklenila pogodbo o prevozu blaga z Nizozemske v Litvo. Ker je bil del blaga med prevozom ukraden, je družba Gjensidige ADB, zavarovalnica, družbi ACC Distribution plačala odškodnino.
Družba Rhenus Logistics je februarja 2017 pri nizozemskem sodišču vložila tožbo za ugotovitev omejitve svoje odgovornosti. Navedeno sodišče se je izreklo za pristojno za odločanje in je štelo, da je dogovor o pristojnosti litovskih sodišč iz pogodbe, ki sta jo podpisali družbi ACC Distribution in Rhenus Logistics, ničen, ker omejuje izbiro pristojnih sodišč, določeno v Konvenciji o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (v nadaljevanju: CMR).(2)
Družba Gjensidige je septembra 2017 pri litovskem sodišču vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi Rhenus Logistics naloži vračilo odškodnine, plačane družbi ACC Distribution. Navedeno sodišče je prekinilo odločanje, dokler nizozemsko sodišče leta 2019 ni sprejelo pravnomočne odločbe o omejitvi odgovornosti družbe Rhenus Logistics. Litovsko sodišče je nato tožbo, ki jo je vložila družba Gjensidige, zavrnilo zaradi pravnomočnosti odločbe nizozemskega sodišča. Ta zavrnitev je bila potrjena v pritožbenem postopku.
Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve), pri katerem je družba Gjensidige vložila pritožbo, se sprašuje o združljivosti CMR z Uredbo Bruselj Ia v delu, v katerem ta konvencija omogoča neuporabo dogovorov o izbiri sodišča, ki so v skladu s to uredbo načeloma izključni.(3) Poleg tega, čeprav meni, da ta uredba ne določa izrecno razloga za zavrnitev priznanja sodne odločbe, izdane v nasprotju z dogovorom o pristojnosti, se to sodišče sprašuje, ali bi bilo treba varstvo teh sporazumov razširiti na priznanje in izvršitev take sodne odločbe. Zato je sklenilo, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.
Presoja Sodišča
Sodišče je najprej, ker pogodba o mednarodnem prevozu iz postopka v glavni stvari spada tako na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia kot CMR, preučilo, ali je treba vprašanje morebitne zavrnitve priznanja sodne odločbe, izdane kljub obstoju dogovora o pristojnosti v korist sodišč druge države članice, presojati ob upoštevanju Uredbe Bruselj Ia ali CMR.
V zvezi s tem Uredba Bruselj Ia(4) na eni strani določa, da se sodne odločbe, ki jih v državi članici izda sodišče, ki je oprlo svojo pristojnost na konvencijo na posebnem pravnem področju, priznajo in izvršijo v drugih državah članicah v skladu s to uredbo, katere določbe je vsekakor mogoče uporabiti tudi takrat, kadar ta konvencija določa pogoje za priznanje in izvršitev teh sodnih odločb. Kar zadeva CMR,(5) je ta omejena na to, da izvršitev sodbe pogojuje z izpolnitvijo zahtev obličnosti, ki so v ta namen predpisane v zadevni državi, vendar te zahteve ne smejo voditi v stvarno revizijo.
Na drugi strani uporaba take konvencije ne sme biti v nasprotju z načeli, na katerih temelji pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah v Uniji. Kar posebej zadeva načelo medsebojnega zaupanja, sodišče zaprošene države nikakor ni primernejše od sodišča države izvora za odločanje o pristojnosti zadnjenavedenega, tako da Uredba Bruselj Ia načeloma ne dovoljuje, da bi sodišče ene države članice preverjalo pristojnost sodišča druge države članice.
V teh okoliščinah je treba vprašanje morebitne zavrnitve priznanja presojati ob upoštevanju Uredbe Bruselj Ia.
Sodišče je po tem pojasnilu na prvem mestu na podlagi odstavka 1(a)(6) in (e)(ii)(7) člena 45 Uredbe Bruselj Ia ugotovilo, da sodišče države članice priznanja sodne odločbe sodišča druge države članice ne more zavrniti zato, ker se je zadnjenavedeno sodišče izreklo za pristojno v nasprotju z dogovorom o pristojnosti.
Na drugem mestu, ta jezikovna razlaga je potrjena s sobesedilom, v katero sta umeščeni navedeni določbi, ter s cilji in namenom Uredbe Bruselj Ia. Sodišče je opozorilo, da je v sistemu, vzpostavljenem s to uredbo, vzajemno priznavanje pravilo, medtem ko so razlogi za zavrnitev priznanja našteti izčrpno. Zakonodajalec Unije pa se je odločil, da med temi razlogi ne bo navedel kršitve določb te uredbe o dogovoru o pristojnosti. Varstvo dogovorov o pristojnosti, določeno v tej uredbi,(8) zato ne povzroči, da bi kršitev teh dogovorov sama po sebi pomenila razlog za zavrnitev priznanja.
Na tretjem mestu, Sodišče je poudarilo, da v obravnavani zadevi na podlagi ničesar v spisu, ki mu je na voljo, ni mogoče sklepati, da bi bil s priznanjem odločbe nizozemskega sodišča nesprejemljivo kršen litovski pravni red, ker bi bilo z njim kršeno eno od temeljnih načel. Zlasti zgolj dejstva, da o tožbi ne odloči sodišče, določeno v dogovoru o pristojnosti, in zato o tej tožbi ni odločeno v skladu s pravom države članice, v kateri je to sodišče, ni mogoče šteti za tako hudo kršitev pravice do poštenega sojenja, da bi bilo priznanje sodne odločbe o navedeni tožbi očitno v nasprotju z javnim redom zaprošene države članice.