Pritožba, ki so jo Sonasurf Internacional – Shipping, Lda (Zona Franca da Madeira), Mastshipping – Shipping, Sociedade Unipessoal, Lda (Zona Franca da Madeira), in Latin Quarter — Serviços Marítimos Internacionais, Lda (Zona Franca da Madeira) vložile 8. januarja 2024 zoper sklep Splošnega sodišča (peti senat) z dne 27. oktobra 2023 v zadevah T-718/22 in T-723/22, Eutelsat Madeira in drugi/Komisija (Zona Franca de Madeira)
(Zadeva C-9/24 P)
Jezik postopka: portugalščina
Stranke
Pritožnice: Sonasurf Internacional – Shipping, Lda (Zona Franca da Madeira), Mastshipping – Shipping, Sociedade Unipessoal, Lda (Zona Franca da Madeira), Latin Quarter – Serviços Marítimos Internacionais, Lda (Zona Franca da Madeira) (zastopnici: S. Fernandes Martins in M. Mendonça Saraiva, odvetnici)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predloga
Pritožnice Sodišču predlagajo, naj:
(i) Razveljavi sklep Splošnega sodišča (peti senat) z dne 27. oktobra 2023, izdan v zadevi T-723/22, in namesto tega sodišča razglasi ničnost Sklepa Komisije (EU) 2022/14141 z dne 4. decembra 2020 o shemi pomoči SA.21259 (2018/C) (ex 2018/NN), ki jo je Portugalska država izvajala v korist Zona Franca da Madeira.
In, v delu, v katerem se ugodi zgoraj navedenim predlogom:
(ii) nasprotni stranki naloži plačilo stroškov postopka.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
1. Prvi pritožbeni razlog: Napačna presoja izpodbijanega sklepa glede spoštovanja pojma „ustvarjanje delovnih mest“:
– V nasprotju s tem, kar trdi Splošno sodišče, je Komisija Portugalski državi naložila uporabo metode LDE/EPDČ – glej v tem smislu točke od 173 do 179 in 216 Sklepa Komisije.
– Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da po mnenju Splošnega sodišča tako sklepa iz let 2007 in 2013 kot sam ratio, na katerem temelji odobritev Režima III, govorijo v prid obvezni uporabi metode LDE/EPDČ. Pritožnica meni, da to sklepanje nima pravne podlage, saj niti sklepa iz let 2007 in 2013 niti oddelek 5 Smernic 2007-2013 – ki se uporablja za pomoč za tekoče poslovanje, ki je kategorija, v katero spada Režim III – ne vsebujejo sklicevanja na metodo LDE/EPDČ.
– Navedena metoda je urejena le v opombi 52 oddelka 4 Smernic 2007-2013, ki se uporablja samo za pomoč za naložbe, ki je kategorija, v katero Režim III ne spada.
– Ker se opomba 52 Smernic 2007-2013 ne uporablja in ker v evropskem pravu ni nobene ustrezne opredelitve „ustvarjanja delovnih mest“, je treba spoštovanje tega pojma za namene uporabe Režima III presojati v skladu z nacionalnim pravom, ob upoštevanju načel sorazmernosti in subsidiarnosti, ki na področju deljene pristojnosti omejujeta zakonodajni poseg Unije na tisto, kar je nujno za doseganje ciljev Pogodb.
– Ne obstaja kolizija med portugalskim delovnim pravom in pravili prava Unije, natančneje pravili, ki se uporabljajo na področju državnih pomoči, ki bi upravičevala odstopanje od portugalskega delovnega prava.
– Uporaba portugalskega delovnega prava ne vodi nujno k zlorabi in ne preprečuje merjenja dejanskega delovnega časa na način, ki ga predlaga Komisija.
– Sistematična uporaba merila LDE/EPDČ je v nasprotju s portugalskim pravom, ker ne upošteva ranljivih položajev, varovanih s tem pravom, kot sta starševstvo in bolezen.
– Splošno sodišče bi moralo z deduktivnim sklepanjem utemeljiti odstopanje od nacionalnega prava s prednostno uporabo metode, določene v evropskem pravu, česar pa ni storilo, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit, tako da ga je treba razglasiti za ničnega in ga nadomestiti z drugim, s katerim se Sklep Komisije (EU) 2022/1414 z dne 4. decembra 2020 v celoti razglasi za ničen.
2. Drugi pritožbeni razlog: napačna presoja izpodbijanega sklepa, ker se je štelo, da Sklep Komisije (EU) 2022/1414 z dne 4. decembra 2020 ne krši načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj
– Niti v sklepih iz let 2007 in 2013 niti v Smernicah 2007-2013 ni opredeljena metoda, ki se uporablja za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja „ustvarjanje delovnih mest“, pri čemer ni sporno, da bi tako razlaga običajne prakse Komisije kot obseg in struktura Režima III bralca pripeljali do sklepa, da se metoda opredelitve delovnih mest LDE/EPDČ ne uporablja. Če se torej šteje, kot je to storilo Splošno sodišče, da je zadevni pogoj mogoče razlagati le v smislu, ki ga je predlagala Komisija, je treba ugotoviti, da je zadevna pravna ureditev nejasna.
– Splošno sodišče je napačno presodilo, da je dolgotrajna nedejavnost Komisije (vsaj tekom osmih let) neškodljiva, saj – čeprav je res, da Komisija ni imela določenega roka za izvedbo nadzora – to ne more povzročiti, da taka nedejavnost ne bi imela pravnih posledic.
– Pritožnice so bile prepričane, da je Režim III popolnoma združljiv z notranjim trgom, pri čemer je njihovo prepričanje temeljilo na dejstvu, da je ta režim odobrila Komisija in da je ta poleg tega tako nasledil povsem podoben režim – Režim II – v zvezi s katerim ni bilo nikoli dvoma o združljivosti z evropskim pravom.
– Periodično dajanje na voljo – Komisiji s strani Portugalske države – elementov, ki so omogočali nadzor nad uporabo teh pomoči, skupaj z neobstojem kakršne koli javne izjave Komisije o nezakonitosti teh elementov pomenita natančna zagotovila glede zakonitosti uporabe pomoči s strani Portugalske države, kar je pri upravičencih iz Režima III ustvarilo legitimna pričakovanja v tem smislu.
– Ni verjetno, da bi „povprečni upravičenec“ do pomoči (v smislu pravnega pojma „osebe z reakcijo, ki jo je običajno mogoče pričakovati“) na mestu pritožnice, glede na nedejavnost Komisije in neobstoj izrecnih sklicevanj v tem smislu, uporabil pojem „ustvarjanje delovnih mest“ iz opombe 52 Smernic 2007-2013 – torej z uporabo metode LDE/EPDČ – niti da bi sploh tehtal možnost uporabe tega pojma, saj ni nič kazalo v tem smislu.
– Zato je treba glede na očitno napako pri presoji izpodbijanega sklepa, ker se je štelo, da načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj nista bili kršeni, navedeni sklep razglasiti za ničen.
____________
1 UL 2022, L 217, str. 49.