Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 27. junija 2024(1)
Zadeva C‑236/23
Mutuelle assurance des travailleurs mutualistes (Matmut)
proti
TN,
Société MAAF assurances,
Fonds de garantie des assurances obligatoires de dommages (FGAO),
PQ
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija))
„Predhodno odločanje – Direktiva 2009/103/ES – Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Obseg jamstva v korist tretje osebe, ki ga zagotavlja obvezno zavarovanje – Nacionalna ureditev, ki določa možnost uveljavljanja ničnosti zavarovalne pogodbe proti potniku oškodovancu na podlagi njegove namerne lažne izjave ob sklenitvi pogodbe“
I. Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi spominja na okoliščine iz sodbe Fidelidade-Companhia de Seguros,(2) v kateri je Sodišče pojasnilo, da direktive s področja zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki bi učinkovala tako, da bi bilo mogoče proti tretjim oškodovancem uveljavljati ničnost zavarovalne pogodbe za civilno odgovornost pri uporabi motornih vozil zaradi začetno navedenih lažnih izjav zavarovalca o identiteti lastnika in običajnega voznika vozila, udeleženega v prometni nesreči.
2. V tej zadevi želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba enako razlago uporabiti tudi v položaju, v katerem je potnik oškodovanec, proti kateremu se uveljavlja ničnost zavarovalne pogodbe, hkrati zavarovalec in avtor takih začetno navedenih lažnih izjav. Če je odgovor pritrdilen, se postavlja še vprašanje, ali lahko zavarovatelj, čeprav proti tretjemu oškodovancu ne more uveljavljati ničnosti pogodbe, zoper njega vloži zahtevek za povračilo zneskov, plačanih v skladu z zavarovalno pogodbo.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
3. V členu 1, točka 2, Direktive 2009/103/ES(3) je pojem „oškodovanec“ opredeljen kot „oseb[a], ki ima pravico do odškodnine zaradi izgube ali poškodbe, ki so jo povzročila vozila“.
4. Člen 3 te direktive določa:
„Vsaka država članica ob upoštevanju člena 5 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki se običajno nahajajo na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem.
Na podlagi ukrepov iz prvega pododstavka se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.
[…]
Zavarovanje iz [prvega odstavka] obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.“
5. Člen 12(1) navedene direktive določa:
„Brez poseganja v drugi pododstavek člena 13(1) zavarovanje iz člena 3 krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.“
6. Člen 13 te direktive določa:
„1. Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev da se vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s členom 3 štejejo za neveljavne glede odškodninskih zahtevkov tretjih oseb, ki so bili oškodovanci nesreče in, ki izključujejo iz zavarovanja uporabo ali vožnjo:
(a) oseb, ki za to nimajo izrecnega ali implicitnega dovoljenja;
(b) oseb, ki nimajo vozniškega dovoljenja za vožnjo takega vozila;
(c) oseb, ki kršijo zakonske tehnične zahteve v zvezi s stanjem in varnostjo tega vozila.
Vendar se lahko predpis ali določba iz prvega pododstavka, točka (a) uveljavlja proti osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko zavarovatelj dokaže, da so vedele, da je bilo vozilo ukradeno.
Države članice imajo – v primeru nesreč, ki se zgodijo na njihovem ozemlju – možnost, da ne uporabijo določbe v prvem pododstavku, če lahko oškodovanec dobi odškodnino za škodo od organa socialne varnosti.
2. Za ukradena in s silo pridobljena vozila lahko države članice določijo, da plača odškodnino namesto zavarovatelja organ, naveden v členu 10(1), po pogojih iz odstavka 1 tega člena. Če vozilo izvira z ozemlja druge države članice, ta organ ne sme vložiti zahtevka do nobenega organa v tej državi članici.
Države članice, ki zagotovijo, da plača odškodnino v primeru ukradenih in s silo pridobljenih vozil organ, naveden v členu 10(1), lahko v zvezi z materialno škodo določijo franšizo do največ 250 EUR, za katero odgovarja oškodovanec.
3. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se vse zakonske določbe ali pogodbene klavzule v zavarovalni polici, ki potnika izključujejo iz takšnega kritja, ker naj bi vedel ali naj bi moral vedeti, da je bil voznik vozila v času nesreče pod vplivom alkohola ali drugih opojnih snovi, štejejo v zvezi z zahtevki takega potnika za nične.“
B. Francosko pravo
7. V skladu s členom L. 113-8 code des assurances (zakonik o zavarovanju) je pogodba o zavarovanju nična v primeru zavarovančevega namernega zamolčanja ali lažne izjave, če takšno zamolčanje ali lažna izjava spremeni predmet tveganja ali ublaži zavarovateljevo mnenje o njem, čeprav tveganje, ki ga je zavarovanec zamolčal ali izkrivil, ni vplivalo na nesrečo.
III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
8. PQ je 5. oktobra 2012 pri družbi Mutuelle assurance des travailleurs mutualistes (Matmut) sklenil pogodbo o avtomobilskem zavarovanju. Ob sklenitvi te pogodbe je PQ izjavil, da je edini voznik zavarovanega vozila.
9. To vozilo, ki ga je vozil TN, ki je bil pod vplivom alkohola, je bilo 28. septembra 2013 udeleženo v prometni nesreči z drugim vozilom, zavarovanim pri Mutuelle d’assurance des artisans de France (MAAF). PQ, ki je bil potnik v prvem vozilu, je bil v tej nesreči poškodovan.
10. TN, proti kateremu je bil uveden postopek pred tribunal correctionnel (kazensko sodišče, Francija), je bil spoznan za krivega med drugim za to, da je kot voznik motornega vozila pod vplivom alkohola osebi PQ nenamerno povzročil poškodbe, povezane z več kot trimesečno nezmožnostjo za delo.
11. PQ je vložil civilne odškodninske zahtevke. Med kazensko obravnavo je družba Matmut v zvezi s temi zahtevki uveljavljala ugovor ničnosti zavarovalne pogodbe zaradi lažne izjave PQ glede identitete običajnega voznika zadevnega vozila. Družba Matmut je zahtevala, naj se jo oprosti odgovornosti, in predlagala, naj odškodnino PQ izplača Fonds de garantie des assurances obligatoires de dommages (FGAO), ki je organ, pristojen za izplačilo odškodnine med drugim oškodovancem v prometnih nesrečah, katerih povzročitelj ni zavarovan.
12. Tribunal correctionnel (kazensko sodišče) je s sodbo z dne 17. decembra 2018 pogodbo razglasilo za nično zaradi zavarovančeve namerne lažne izjave. Družbo Matmut je oprostilo odgovornosti, osebi TN je naložilo, da oškodovancem povrne škodo, in razglasilo izvršljivost sodbe zoper sklad FGAO.(4)
13. TN, sklad FGAO in družba MAAF so zoper to sodbo vložili pritožbo pri cour d’appel (višje sodišče, Francija), ki je to sodbo potrdilo v delu, v katerem je bila zavarovalna pogodba med PQ in družbo Matmut razglašena za nično.
14. Cour d’appel (višje sodišče) je ugotovilo, da je bil ob sklenitvi pogodbe o zavarovanju s PQ TN lastnik zadevnega vozila in njegov običajni voznik. Presodilo je, da je PQ tako namerno podal lažno izjavo glede identitete običajnega voznika, zaradi katere se je očitno spremenilo mnenje zavarovatelja glede tveganja, saj je bil TN predhodno obsojen zaradi vožnje pod vplivom alkohola.
15. Vendar je cour d’appel (višje sodišče) za razliko od tribunal correctionnel (kazensko sodišče) menilo, da je mogoče uveljavljati odgovornost družbe Matmut in je torej izključilo odgovornost sklada FGAO. Po mnenju tega sodišča ob upoštevanju primarnosti prava Unije pred nacionalnim pravom ničnosti zavarovalne pogodbe zaradi namerne lažne izjave, ki je določena v členu L. 113-8 zakonika o zavarovanju, ni mogoče uveljavljati zoper oškodovance v prometnih nesrečah ali njihove pravne naslednike. Dejstvo, da je bil oškodovanec potnik v vozilu, ki je povzročilo nesrečo, zavarovalec ali lastnik tega vozila, naj ne bi omogočalo, da bi se mu odrekel status „tretjega oškodovanca“.
16. Družba Matmut je zoper sodbo cour d’appel (višje sodišče) vložila pritožbo pri kazenskem senatu Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), ker naj bi prvonavedeno sodišče v nasprotju s členoma L. 113-8 in R. 211-13 zakonika o zavarovanju(5) napačno ugotovilo, da proti PQ ni mogoče uveljavljati ničnosti zavarovalne pogodbe.
17. Ker je kazenski senat menil, da je v tej pritožbi potrebno mnenje senata, specializiranega za zavarovalno pravo, mu je postavil vprašanje o možnosti uveljavljanja ničnosti zavarovalne pogodbe, ki je posledica namerne lažne izjave, proti oškodovancu, ki je hkrati potnik v vozilu, ki je povzročilo nesrečo, in sklenitelj zavarovanja.
18. Drugi civilni senat Cour de cassation (kasacijsko sodišče), ki mu je bilo postavljeno to vprašanje in je predložitveno sodišče, podrobno pojasnjuje stališče francoskega prava glede možnosti uveljavljanja ničnosti zavarovalne pogodbe proti oškodovancem v nesreči, za katero je mogoče uveljavljati odgovornost zavarovatelja. Tako iz sodne prakse Cour de cassation (kasacijsko sodišče) izhaja, da je za slabo vero zavarovalca, ki se sankcionira z ničnostjo zavarovalne pogodbe, značilen namen, da zavede zavarovatelja. Vpliv te lažne izjave na nesrečo ni pomemben. Poleg tega ničnost retroaktivno vpliva na zavarovalno pogodbo, tako da se šteje, da ta ni nikoli obstajala.
19. Cour de cassation (kasacijsko sodišče) je na splošno menilo, da se lahko ničnost pogodbe, ki je posledica zavarovančeve lažne izjave, uveljavlja proti oškodovancu, če je zavarovatelj, ki je zavrnil kritje, ustrezno predlagal, da odškodnino krije sklad FGAO.
20. To sodišče od sodbe z dne 29. avgusta 2019(6) zagovarja stališče, da ničnosti zavarovalne pogodbe, ki jo narekujejo določbe zakonika o zavarovanju, ni mogoče uveljavljati proti oškodovancem v prometni nesreči ali njihovim pravnim naslednikom in da od sklada FGAO v takem primeru ni mogoče zahtevati izplačila odškodnine oškodovancem. Do takega preobrata v sodni praksi je prišlo zaradi razlage navedenih določb ob upoštevanju direktiv s področja zavarovanja.
21. Predložitveno sodišče dodaja, da je francoski zakonodajalec nato v zakonik o zavarovanju vključil člen L. 211-7-1, da bi ga uskladil s pravom Unije. Pojasnjuje, da v skladu s to določbo ničnosti zavarovalne pogodbe ni mogoče uveljavljati zoper oškodovance v prometni nesreči ali njihove pravne naslednike in da jim mora zavarovatelj, ki zagotavlja civilno odgovornost zaradi udeleženega vozila, izplačati odškodnino. V navedeni določbi je pojasnjeno, da zavarovatelj vstopi v pravice odškodninskega upnika zoper osebo, odgovorno za nesrečo, do višine zneskov, ki jih je izplačal.
22. Zdi se, da se ta določba, ki ostaja veljavna, za dejansko stanje iz spora o glavni stvari, to je sklenitev pogodbe in nesrečo, ki sta se zgodili leta 2012 oziroma 2013, ratione temporis ne uporablja.
23. Ob tem predložitveno sodišče navaja, da se Cour de cassation (kasacijsko sodišče) od razvoja svoje sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 29. avgusta 2019, in začetka veljavnosti člena L. 211-7-1 zakonika o zavarovanju ni nikoli izreklo o vprašanju, ali ničnosti pogodbe o zavarovanju ni mogoče uveljavljati zoper oškodovanca, ki je bil potnik v vozilu, kadar je ta oseba tudi zavarovalec in avtor namerne lažne izjave, ki je povzročila ničnost te pogodbe. Predložitveno sodišče navaja, da se nobena od sodb Sodišča ne nanaša na položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.
24. V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) s sklepom z dne 30. marca 2023, ki je na Sodišče prispel 7. aprila 2023, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člena 3 in 13 Direktive 2009/103 […] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi se ničnost pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil razglasila za izvršljivo zoper potnika oškodovanca, kadar je ta hkrati zavarovalec, ki je ob sklenitvi pogodbe podal namerno lažno izjavo, ki je povzročila to ničnost?“
25. Pisna stališča so Sodišču predložili družba Matmut, TN, družba MAAF, sklad FGAO, PQ, francoska vlada in Komisija. Sodišče je odločilo, da se v tej zadevi obravnava ne opravi.
IV. Analiza
A. Obseg vprašanja za predhodno odločanje in njegovo preoblikovanje
26. Predložitveno sodišče z edinim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali pravo Unije nasprotuje temu, da se lahko ničnost zavarovalne pogodbe uveljavlja zoper potnika oškodovanca, kadar je ta hkrati zavarovalec, katerega napačne izjave so vzrok te ničnosti.
27. Vendar je iz tega predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se to sodišče sprašuje tudi o tem, ali bi lahko zavarovatelj, če bi bilo ugotovljeno, da ničnosti zavarovalne pogodbe ni mogoče uveljavljati zoper oškodovanca, ki je zavarovalec, proti njemu vložil zahtevek na podlagi namerne povzročitve zmote, storjene ob sklenitvi pogodbe, da bi dobil povrnjene vse zneske, plačane na podlagi pogodbe.
28. Ugotavljam, da v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni pojasnjeno, ali je družba Matmut v okviru postopka v glavni stvari vložila tak zahtevek niti ali je njegova vložitev v okviru postopka, kakršen je ta v glavni stvari, sploh mogoča.
29. V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu nacionalnega sodišča zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(7)
30. Na drugem mestu, v skladu z ustaljeno sodno prakso(8) je v postopku sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenem s členom 267 PDEU, naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ne preprečuje, da Sodišče nacionalnemu sodišču ne bi predložilo vseh elementov razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju o zadevi, o kateri to odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh informacij, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora.
31. Zato mora včasih Sodišče pri uresničevanju svoje naloge na področju predhodnega odločanja preoblikovati vprašanja za predhodno odločanje, za katera tudi po preoblikovanju, ki se opravi v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 29 teh sklepnih predlogov, še vedno velja domneva upoštevnosti.(9)
32. V obravnavani zadevi kljub pomanjkljivim informacijam iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z možnostjo, da zavarovatelj vloži zahtevek zoper oškodovanca, ki je zavarovalec, ni očitno, da problematika skladnosti vložitve takega zahtevka s pravom Unije ne bi imela nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari ali bi bil problem hipotetičen. Čeprav se namreč postopek v glavni stvari nanaša na kazensko odgovornost povzročitelja nesreče, se v okviru tega postopka kljub vsemu preučujejo civilni odškodninski zahtevki. Kot poleg tega ponazarjajo pisna stališča strank, ki so v njih obširno razpravljale o tej problematiki, ta predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje vse elemente, potrebne za koristen odgovor na vprašanje v zvezi s skladnostjo takega zahtevka.
33. V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj vprašanje za predhodno odločanje preoblikuje tako, da želi predložitveno sodišče na prvem mestu z njim izvedeti, ali je treba člena 3 in 13 Direktive 2009/103 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče proti potniku oškodovancu, če je hkrati zavarovalec, uveljavljati ničnost zavarovalne pogodbe za civilno odgovornost pri uporabi motornih vozil zaradi namerne lažne izjave tega zavarovalca glede običajnega voznika zadevnega vozila.
34. V skladu z mojim predlogom za preoblikovanje želi predložitveno sodišče na drugem mestu izvedeti, ali je treba v primeru pritrdilnega odgovora na to vprašanje navedeni določbi razlagati tako, da nasprotujeta tudi nacionalni ureditvi, ki zavarovatelju omogoča vložitev zahtevka zoper potnika oškodovanca, če je ta hkrati zavarovalec, ki temelji na njegovi namerni lažni izjavi glede običajnega voznika zadevnega vozila, da se zavarovatelju tako povrnejo vsi zneski, ki jih je plačal temu potniku oškodovancu na podlagi navedene pogodbe.
B. Možnost uveljavljanja ničnosti zavarovalne pogodbe
35. Zakonski pogoji veljavnosti zavarovalne pogodbe niso urejeni s pravom Unije, ampak s pravom držav članic.(10) Vendar morajo te kljub vsemu zagotoviti, da lahko na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja vsi potniki oškodovanci v nesreči, ki jo je povzročilo vozilo, dobijo odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli. Iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da morajo države članice svoje pristojnosti na tem področju izvajati ob spoštovanju prava Unije in da nacionalne določbe, ki urejajo odškodnino za nesreče, ki so nastale pri uporabi vozil, Direktivi 2009/103 ne morejo odvzeti polnega učinka.(11)
36. Tako je treba za odgovor na prvi del vprašanja za predhodno odločanje v prvi fazi opredeliti, ali potnik oškodovanec, ki je hkrati zavarovalec in avtor lažnih izjav, podanih ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, spada med osebe, ki se jim z Direktivo 2009/103 prizadeva zagotoviti varstvo. Le v primeru pritrdilnega odgovora bi bil namreč ta potnik oškodovanec zaradi možnosti, da se proti njemu uveljavlja ničnost zavarovalne pogodbe, lahko prikrajšan za pravico do odškodnine, s čimer bi bil ogrožen polni učinek te direktive. Tako bom v drugi fazi, če bo to primerno, preučil, ali je zaradi možnosti uveljavljanja te ničnosti proti zadevni osebi poseženo v navedeno direktivo in njen polni učinek.
1. Varstvo tretjih oškodovancev
a) Splošno pravilo o varstvu oškodovancev
37. Namen Direktive 2009/103 je zlasti zagotoviti, da bodo oškodovanci v nesrečah, ki jih povzročijo vozila, primerljivo obravnavani ne glede na to, kje v Uniji se je nesreča zgodila, in tako zagotoviti varstvo oškodovancev v nesrečah, ki jih povzročijo motorna vozila.(12) Določbe te direktive so namreč rezultat razvoja ureditve Unije na področju obveznega zavarovanja, ki je stalno zasledovala izpolnitev in krepitev tega cilja varstva oškodovancev nesreč, ki jih povzročijo ta vozila.(13)
38. V zvezi s tem so bile z Direktivo 2009/103, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 1, kodificirane prejšnje direktive o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja te odgovornosti, ne da bi se spremenila njihova vsebina. Sodno prakso v zvezi s temi predhodnimi direktivami je zato mogoče uporabiti za razlago enakovrednih določb Direktive 2009/103.(14)
39. Da bi uresničili cilj „primerljivega“ varstva oškodovancev v Uniji, je z Direktivo 2009/103 določeno splošno pravilo, v skladu s katerim imajo ti pravico, da jim zavarovatelj izplača odškodnino, ob čemer so določene izjeme od tega pravila. S tega vidika je seznam navedenih izjem izčrpen in jih je treba razlagati ozko.(15)
40. V zvezi s tem iz člena 1, točka 2, v povezavi s členom 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103 izhaja, da varstvo, ki ga je treba zagotoviti na podlagi te direktive, zajema katero koli osebo, ki je na podlagi nacionalne zakonodaje o civilni odgovornosti upravičena do odškodnine za škodo, povzročeno z motornimi vozili.(16)
41. Natančneje, člen 3 Direktive 2009/103 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njihovem ozemlju, krita z zavarovanjem, ter med drugim določa vrste škod in tretje oškodovance, ki morajo biti kriti s tem zavarovanjem. Glede pravic, ki so priznane tretjim oškodovancem, člen 3, prvi odstavek, te direktive nasprotuje temu, da bi se zavarovalnica za civilno odgovornost pri uporabi motornih vozil lahko sklicevala na zakonske določbe ali pogodbene klavzule, da bi tretjim oškodovancem zavrnila plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala v nesreči, povzročeni z zavarovanim vozilom. V členu 13(1) navedene direktive je zgolj opozorjeno na to obveznost v zvezi z nekaterimi posebnimi primeri, navedenimi v tej določbi.(17)
42. To, ali v obravnavani zadevi potnik oškodovanec, ki je hkrati zavarovalec in avtor lažnih izjav, spada med „tretje oškodovance“, ki se jim z Direktivo 2009/103 prizadeva zagotoviti varstvo, je treba opredeliti ob upoštevanju navedenih preudarkov.
b) Potnik kot oškodovanec
43. Obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki ga določa Direktiva 2009/103, med drugim krije, kot je zahtevano v členu 12(1) te direktive, telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.
44. Sodišče je že pojasnilo, da je cilj določb prejšnjih direktiv, ki ustrezajo določbam Direktive 2009/103, zagotoviti, da obvezno avtomobilsko zavarovanje ob upoštevanju izjem, določenih v teh direktivah, vsem potnikom, ki so oškodovanci v nesreči, ki jo je povzročilo neko vozilo, omogoča, da se jim izplača odškodnina za škodo, ki so jo utrpeli.(18)
45. Res je, da je v členu 13(1)(a) Direktive 2009/103 določena izjema, ki lahko vpliva na položaj potnikov, ki niso voznik. V skladu s to določbo lahko namreč država članica določi, da je mogoče (pogodbeno ali zakonsko) izključitveno določbo uveljavljati proti osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, če lahko zavarovatelj dokaže, da so vedele, da je bilo to vozilo ukradeno. Vendar ni sporno, da se to v obravnavani zadevi ni zgodilo.
46. Torej z vidika obveznega zavarovanja, za katero se uporablja Direktiva 2009/103, zaradi okoliščine, da je bil oškodovanec potnik v vozilu, ki mu je povzročilo škodo, ta oseba ne more biti prikrajšana za pravico do odškodnine za škodo, povzročeno zaradi prometne nesreče.
c) Zavarovalec kot oškodovanec
47. V obravnavani zadevi se ena od strank zavarovalne pogodbe, to je zavarovalec, sklicuje na status „oškodovanca v nesreči“, da bi mu zavarovalnica priznala odškodnino.
48. Kot sem v zvezi s tem že navedel,(19) se v Direktivi 2009/103 in sodni praksi Sodišča za opredelitev upravičencev do varstva na podlagi prava Unije uporablja pojem „tretje osebe, ki so bili oškodovanci“ oziroma „tretji oškodovanci“. Uporaba tega pojma nas lahko napelje na misel, da se varstvo, ki ga ponuja ta direktiva, uporablja izključno za osebe, ki niso pogodbeno povezane („tretje“) z zavarovateljem, katerega odgovornost bi se lahko uveljavljala.
49. Vendar je, na prvem mestu, pojem „tretja oseba, ki je oškodovanec“ naveden le v členu 13 Direktive 2009/103. Ta določba, naslovljena „Izključitvene določbe“, državam članicam nalaga, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se za namene uporabe člena 3 te direktive glede odškodninskih zahtevkov tretjih oseb, ki so bili oškodovanci nesreče, štejejo za neveljavne vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki izključujejo iz zavarovanja uporabo ali vožnjo vozila v posebnih okoliščinah, ki so podrobno navedene v tej prvi določbi.
50. V uvodni izjavi 15 Direktive 2009/103 je pojasnjen cilj člena 13 te direktive in navedeno, da bi bilo treba v interesu oškodovancev učinke nekaterih izključitvenih določb omejiti na razmerja med zavarovateljem in osebo, odgovorno za nesrečo. A contrario, iz te uvodne izjave je razvidno, da take (zakonske in pogodbene) izključitvene določbe v skladu s členom 13 navedene direktive in ob upoštevanju izjem, ki jih ta direktiva določa, torej ne učinkujejo glede razmerij med zavarovateljem in katerim koli oškodovancem razen osebe, odgovorne za nesrečo. Torej je treba v skladu z navedeno uvodno izjavo napotilo na „tretje osebe, ki so bili oškodovanci nesreče“, iz te določbe razlagati tako, da se ta izraz nanaša na oškodovance v prometni nesreči razen njenega povzročitelja. Splošneje, pojem „tretje osebe, ki so bili oškodovanci“ iz navedene določbe lahko torej zajema tudi osebe v pogodbenem razmerju z zavarovateljem.
51. Na drugem mestu, taka razlaga Direktive 2009/103 se ujema z razlago generalnega pravobranilca P. Mengozzija, ki je v sklepnih predlogih v zadevi Churchill Insurance Company in Evans predlagal, naj se šteje, da so v primeru nesreče „tretji“ dejansko vse osebe razen voznika, ki je povzročil nesrečo.(20)
52. Na tretjem mestu, Sodišče je že pojasnilo, da zaradi okoliščine, da je oškodovanec v prometni nesreči zavarovalec, te osebe ni mogoče izključiti iz pojma „tretja oseba, ki je oškodovanec“ v smislu določb direktiv predhodnic Direktive 2009/103, ki ustrezajo členu 12(3) in členu 13(1) te direktive.(21)
53. Torej potnika oškodovanca niti zaradi dejstva, da je zavarovalec, ni mogoče izključiti iz varstva, ki ga Direktiva 2009/103 zagotavlja oškodovancem v prometnih nesrečah.
d) Avtor lažnih izjav kot oškodovanec
54. Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da zadevna oseba ni le potnik oškodovanec v prometni nesreči, ki je v pogodbenem razmerju z zavarovateljem, katerega odgovornost se uveljavlja, ampak tudi avtor namerne lažne izjave, ki je povzročila ničnost zavarovalne pogodbe.
55. Kot sem ugotovil,(22) Direktiva 2009/103 vsebuje izjemo, ki omogoča, da se oškodovancem ob upoštevanju položaja, ki so ga sami povzročili, odškodnina ne izplača, in sicer osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, če zavarovalnica lahko dokaže, da so vedele, da je bilo to vozilo ukradeno. Nasprotno pa ta direktiva ne določa take izjeme, če je bila zavarovalna pogodba sklenjena na podlagi lažnih izjav zavarovalca.
56. Zato, kot je razsodilo Sodišče,(23) se zavarovalnica na podlagi okoliščine, da je pogodbo sklenila na podlagi opustitev navedb ali lažnih izjav zavarovalca, ne more sklicevati na zakonske določbe o ničnosti pogodbe in to uveljavljati proti oškodovancu, da bi se izognila obveznosti plačila odškodnine za škodo, ki mu je nastala v nesreči z zavarovanim vozilom. Drugače povedano, z vidika Direktive 2009/103 dejstvo, da je potnik oškodovanec zavarovalec, ki je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe podal te lažne izjave, ne spremeni ničesar z vidika njegovega statusa „tretje osebe, ki je oškodovanec“, v smislu te direktive in varstva, zagotovljenega osebam s tem statusom.
57. Zdaj je treba preveriti, ali te ugotovitve ne omaje trditev v zvezi z načelom prepovedi goljufij in zlorab. Družba Matmut namreč v pisnih stališčih trdi, da z vidika tega načela ni mogoče sprejeti, da bi se lahko avtor lažnih izjav skliceval na zavarovanje in tako izkoristil svojo goljufijo.
e) Načelo prepovedi goljufij in zlorab
1) Opredelitev problematike
58. Direktiva 2009/103 ne ureja vprašanja zlorabe pravic, ki so zavarovalcu podeljene s to direktivo. Vendar v pravu Unije obstaja splošno načelo, po katerem uporabe ureditve na podlagi tega prava ni mogoče tako razširiti, da bi zajemala zlorabe in goljufije. Poleg tega se mi zdi, da je Sodišče uporabo tega načela v okviru možnosti uveljavljanja ničnosti zavarovalne pogodbe predvidelo v nedavnem sklepu Liberty Seguros.
59. Vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je Sodišče analiziralo v tej zadevi, je temeljilo na zahtevku, s katerim je zavarovatelj predlagal ugotovitev ničnosti zavarovalne pogodbe zaradi lažnih izjav zavarovalca glede dejavnosti, ki jo bo opravljal z zadevnim vozilom. Nacionalno sodišče, ki je obravnavalo ta zahtevek, se je moralo izreči o vprašanju, ali je mogoče to ničnost uveljavljati proti tretjim oškodovancem v prometni nesreči.
60. Sodišče je odgovorilo nikalno, pri čemer je zlasti menilo, da v položaju, v katerem je zavarovalec prikrival resnično dejavnost, ki jo je nameraval opravljati z zadevnim vozilom in potniki niso mogli ne vedeti, da je zavarovalčeva storitev nezakonita, ni mogoče trditi, da se na pravo Unije sklicuje zaradi izogibanja nacionalnemu pravu in pridobitve koristi, ki je v nasprotju z nameni in cilji prava Unije.(24)
61. Zdi se, da je želelo Sodišče v tem odlomku povedati, da zadevni položaj ne ustreza glavnima okoliščinama, v katerih je mogoče analizirati pojem zlorabe, in sicer ko se s sklicevanjem na pravo Unije izogiba nacionalnemu pravu in ko se sklicuje na določbe prava Unije zaradi pridobitve koristi na način, ki je v nasprotju z nameni in cilji istih določb.(25)
62. Če navedeni odlomek – ob upoštevanju njegovega okvira – prav razumem, položaj, ki ga je obravnavalo Sodišče, ustreza drugi okoliščini, to je položaju, v katerem so se na pravo Unije sklicevali oškodovanci v prometni nesreči, ki so želeli uveljaviti svoj status „tretjih oškodovancev“, da zaradi ničnosti zavarovalne pogodbe kot posledice lažnih izjav zavarovalca ne bi bili prikrajšani za pravico do odškodnine.
63. Nasprotno pa se želi v obravnavani zadevi – ob upoštevanju razlogovanja družbe Matmut – zavarovalec sklicevati na status „tretjega oškodovanca“, da bi dosegel isti cilj. V takem položaju naj bi se na pravo Unije, natančneje na člena 3 in 13 Direktive 2009/103, sklicevalo zaradi izogibanja uporabi nacionalne določbe v zvezi z ničnostjo zavarovalne pogodbe, ki jo je sicer mogoče uveljaviti zoper avtorja lažnih izjav.
64. V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili, če to ne posega v učinkovitost prava Unije, preveriti, ali so v sporu o glavni stvari podani elementi, ki pomenijo zlorabo ali goljufijo.(26) Sodišče lahko, ko odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, po potrebi nacionalnim sodiščem da indice, da jih vodi pri presoji konkretne zadeve, ki jo obravnavajo.(27) Torej bom navedel nekaj pojasnil o izvajanju načela prepovedi goljufij in zlorab, če bi se Sodišče predložitvenemu sodišču odločilo dati take indice.
2) Pojasnila o izvajanju načela prepovedi goljufij in zlorab
65. Za ugotovitev obstoja zlorabe morata biti hkrati izpolnjena objektivni in subjektivni element.
66. V skladu s sodno prakso Sodišča(28) sta za dokaz zlorabe po eni strani potrebna skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa ureditev Unije, cilj te ureditve ni bil dosežen, in po drugi strani subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev.
67. Ker se zdi, da je v obravnavani zadevi a priori poseženo v cilj, zastavljen z ureditvijo Unije, menim, da je primerno analizo začeti ne z objektivnim, ampak s subjektivnim elementom, da se tako opredeli, kakšen namen je imela zadevna oseba, in preveri, ali je ta namen pomenil zlorabo, ter, če bo to primerno, ali bi lahko želeni rezultat ogrozil cilj prava Unije.(29)
68. Cilj, zastavljen s členoma 3 in 13 Direktive 2009/103, je namreč zagotoviti, da ima ob pridržku izjem, določenih s to direktivo, vsak oškodovanec v prometni nesreči pravico do odškodnine, in onemogočiti uporabo nacionalnih predpisov in pogodbenih določb, zaradi katerih bi bila lahko ta pravica omejena.
69. Ni sporno, da je bil PQ v prometni nesreči iz postopka v glavni stvari poškodovan in da ima v skladu z zakonodajo, ki se uporablja, pravico do povračila škode, ki jo je utrpel. Poleg tega nič ne kaže na to, da bi se ta nesreča zgodila v umetno ustvarjenih okoliščinah ali da bi glede na to, da je voznik izključen iz kroga oseb, kritih z zavarovanjem,(30) PQ, namesto da bi sam vozil vozilo, zavzel sopotnikovo mesto, da bi lahko v primeru nesreče od zavarovatelja prejel odškodnino.
70. Poleg tega ni mogoče spregledati, da družba Matmut v svoji trditvi ne navaja, da je TN v času nesreče vozil zadevno vozilo, ampak da ta ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni bil opredeljen kot običajni voznik tega vozila. Če bi bil v zvezi s tem PQ običajni voznik vozila, TN pa bi ga vozil le občasno, se vprašanje ničnosti zavarovalne pogodbe ne bi postavljalo. Direktiva 2009/103 namreč nasprotuje temu, da se obveznost zavarovatelja, da plača odškodnino oškodovancu v prometni nesreči, v kateri je bilo udeleženo zavarovano vozilo, izključi, če je to nesrečo povzročila oseba, ki ni oseba, na katero se nanaša zavarovalna polica.(31)
71. Tako se trditev družbe Matmut nanaša na to, da je PQ ob sklenitvi zavarovalne pogodbe podal lažno izjavo in da želi izključiti – ne v korist katerega koli oškodovanca, ampak v svojo osebno korist – uporabo nacionalne določbe, v skladu s katero je ta zavarovalna pogodba zaradi navedene lažne izjave nična.
72. V zvezi s tem moram ugotoviti, da Sodišče za opis subjektivnega elementa zlorabe ali goljufije uporablja različne formulacije.
73. V nekaterih sodbah Sodišče namreč navaja, da subjektivni element zajema namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev(32), medtem ko v drugih poudarja, da navedeni element obstaja le, če je bistveni namen zadevnih ravnanj zgolj pridobiti tako korist(33).
74. Vsekakor je treba ugotoviti, da v zvezi z izogibanjem nacionalnemu pravu s sekundarnim pravom prepoved takih praks ni upoštevna, kadar bi zadevne transakcije lahko imele drug temelj kot zgolj pridobitev neupravičene koristi.(34)
75. Treba je torej preučiti, ali je bistveni namen zadevnega ravnanja PQ zgolj izogibanje nacionalnim določbam, ki bi se sicer uporabljale. V zvezi s tem preverjanje obstoja zlorabe zahteva, da predložitveno sodišče upošteva vsa dejstva in okoliščine primera, vključno s tistimi, ki so nastali pred transakcijo, za katero se zatrjuje, da pomeni zlorabo, in po njej.(35)
76. Po mojem razumevanju predloga za sprejetje predhodne odločbe je PQ lažne izjave podal, da bi izpolnil obveznost zavarovanja zadevnega vozila in si ob tem zagotovil ugodnejšo zavarovalno premijo, kot bi jo moral plačati, če bi zavarovatelj poznal identiteto običajnega voznika tega vozila. Kot se namreč zdi na podlagi predložitvene odločbe, je bil razlog za te lažne izjave ta, da TN ne bi bil naveden kot običajni voznik navedenega vozila, ker je bil predhodno obsojen zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Očitno pa je, da je ta okoliščina spremenila mnenje zavarovatelja glede tveganja.
77. Torej – ob pridržku preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče – ni mogoče šteti, da je bil bistveni namen lažnih izjav, ki jih je podal PQ, ta, da bi se sam skliceval na člena 3 in 13 Direktive 2009/103 ter da bi se izognil nacionalni določbi v zvezi z zakonskimi pogoji za ničnost zavarovalnih pogodb. Ob upoštevanju navedenega je treba z vidika določb te direktive PQ obravnavati kot „tretjega oškodovanca“ v nesreči.
78. V zvezi z navedenimi preverjanji je treba dodati, da mora imeti oseba, ki se ji očitajo goljufiva ravnanja ali zlorabe, možnost zavrniti elemente, na katerih ta trditev temelji, ob spoštovanju jamstev v zvezi s pravico do poštenega sojenja.(36)
79. Naj zaradi popolnosti še dodam, da bi se bilo mogoče vprašati, ali ne bi bilo treba člena L. 113-8 zakonika o zavarovanju šteti za nacionalno določbo, s katero si francoski zakonodajalec prizadeva odpraviti posledice goljufij in zlorab zavarovalcev. Vendar je uporaba take nacionalne določbe mogoča le v položaju, v katerem bi se ravnanje zadevne osebe v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi goljufij in zlorab vsekakor obravnavalo kot goljufija ali zloraba.(37) Z uporabo take nacionalne določbe se namreč ne sme poseči v polni učinek in enotno uporabo členov 3 in 13 Direktive 2009/103.(38) Z njo torej ni mogoče spremeniti obsega teh določb,(39) kar bi se zgodilo, če bi bil zavarovalcu in avtorju lažnih izjav odvzet status „tretje osebe, ki je oškodovanec“, v smislu teh določb.
80. V teh okoliščinah je treba še opredeliti, ali polni učinek členov 3 in 13 Direktive 2009/103 nasprotuje temu, da se proti tretjemu oškodovancu, ki je zavarovalec in avtor lažnih izjav, podanih ob sklenitvi te pogodbe, uveljavlja ničnost zavarovalne pogodbe.
2. Polni učinek členov 3 in 13 Direktive 2009/103
a) Možnost uveljavljanja ničnosti pogodbe proti tretjemu oškodovancu
81. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali lahko to, da zavarovalnica zavrne pravico do odškodnine, izhaja iz možnosti, da se proti zavarovalcu uveljavlja ničnost zavarovalne pogodbe zaradi lažnih izjav tega zavarovalca.
82. Kot sem že navedel,(40) namen Direktive 2009/103 ni harmonizacija zakonskih pogojev veljavnosti zavarovalnih pogodb. Čeprav lahko države članice prosto določajo te pogoje, morajo svoje pristojnosti izvajati ob spoštovanju prava Unije, nacionalne določbe, ki urejajo odškodnino za nesreče, ki so nastale pri uporabi vozil, pa tej direktivi ne morejo odvzeti polnega učinka.
83. Čeprav torej Direktiva 2009/103 ne nasprotuje nacionalni določbi, v skladu s katero se zavarovalna pogodba razglasi za nično, če je bila sklenjena na podlagi lažnih izjav zavarovalca, so s to direktivo omejeni učinki ničnosti, če lahko ta ogrozi polni učinek navedenega akta prava Unije.
84. V zvezi s tem bi bila posledica možnosti uveljavljanja ničnosti zavarovalne pogodbe proti potniku oškodovancu, ki je zavarovalec, ta, da ta oseba ne bi prejela odškodnine, s čimer bi bilo poseženo v polni učinek Direktive 2009/103. Te razlage ne omaje možnost, da bi navedeni osebi odškodnino izplačal sklad FGAO.
b) Posredovanje organa, zadolženega za izplačilo odškodnin oškodovancem
85. Predložitveno sodišče dvomi o tem, da bi lahko odgovor na vprašanje, ali mora sklad FGAO oškodovancu plačati odškodnino, če bi se štelo, da je proti njemu mogoče uveljaviti ničnost pogodbe, vplival na razlago, ki jo je treba podati.
86. V zvezi s tem mora v skladu s členom 10 Direktive 2009/103 vsaka država članica „ustanovi[ti] ali pooblasti[ti] organ z nalogo zagotavljanja odškodnine najmanj do mejnih vrednosti zavarovalne obveznosti za materialno škodo ali telesne poškodbe, ki jih povzroči neznano vozilo ali vozilo, ki ne izpolnjuje obveznosti zavarovanja iz člena 3“.
87. Kot pa je pojasnilo Sodišče,(41) ugotovitve, da bi lahko nacionalna določba povzročila neizplačilo odškodnine tretjim oškodovancem in posledično posegala v polni učinek Direktive 2009/103, ni mogoče omajati z možnostjo, da oškodovancu izplača odškodnino organ, ustanovljen zaradi izpolnitve obveznosti iz člena 10 te direktive.
88. Ukrepanje takega organa je bilo namreč določeno kot skrajni ukrep, ki velja le v primeru, da je škodo povzročilo vozilo, glede katerega ni bila izpolnjena obveznost zavarovanja. Zavarovanje za civilno odgovornost pri uporabi motornih vozil je obvezno in države članice morajo zagotoviti, da ob upoštevanju izjem, določenih z Direktivo 2009/103, vsak lastnik ali imetnik vozila, ki je običajno na njihovem ozemlju, sklene pogodbo z zavarovalnico. Če država članica ne izpolni navedene obveznosti nadzora, to ne bi smelo škodovati oškodovancem v prometnih nesrečah, zato – če se to že zgodi – jim mora odškodnino plačati organ, ki ga ustanovi ali pooblasti ta država članica. Na posredovanje pooblaščenega organa pa se ni mogoče sklicevati, da bi zavarovatelja razbremenili njegove odgovornosti, če je bila obveznost sklenitve zavarovalne pogodbe izpolnjena.
3. Predlog glede prvega dela vprašanja za predhodno odločanje
89. Na podlagi analize, ki sem jo pravkar opravil, najprej menim, da dejstvo, da je potnik oškodovanec zavarovalec, ki je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe podal lažne izjave o identiteti običajnega voznika, ne spremeni ničesar z vidika njegovega statusa „tretje osebe, ki je oškodovanec“, v smislu Direktive 2009/103 in varstva, zagotovljenega osebam s tem statusom.(42) Dalje, v okoliščinah obravnavane zadeve ni mogoče šteti, da se mu lahko to varstvo zavrne na podlagi izvajanja načela prepovedi goljufij in zlorab.(43) Nazadnje, tej direktivi bi bil odvzet polni učinek, če bi zavarovatelj tej osebi zavrnil pravico do odškodnine na podlagi možnosti uveljavljanja ničnosti zavarovalne pogodbe zaradi teh lažnih izjav.(44)
90. V teh okoliščinah je treba na prvi del vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člena 3 in 13 Direktive 2009/103 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče proti potniku oškodovancu, če je hkrati zavarovalec, uveljavljati ničnost zavarovalne pogodbe za civilno odgovornost pri uporabi motornih vozil zaradi namerne lažne izjave tega zavarovalca glede običajnega voznika zadevnega vozila.
C. Pravica do vložitve regresnega zahtevka
91. Naj spomnim, da se drugi del vprašanja za predhodno odločanje nanaša na to, ali je treba člena 3 in 13 Direktive 2009/103 razlagati tako, da nasprotujeta tudi nacionalni ureditvi, ki zavarovatelju omogoča vložitev zahtevka zoper potnika oškodovanca, če je ta hkrati zavarovalec, na podlagi njegove namerne lažne izjave glede običajnega voznika zadevnega vozila, da se zavarovatelju tako povrnejo vsi zneski, ki jih je plačal temu potniku oškodovancu na podlagi navedene pogodbe.
92. Za odgovor na drugi del vprašanja za predhodno odločanje bom najprej preučil, ali so pogoji za uveljavljanje odgovornosti zavarovalca zaradi začetnih lažnih izjav urejeni s pravom Unije. Če to ne drži, bom nato obravnaval vprašanje, ali to pravo kljub vsemu nasprotuje možnosti, da bi se odgovornost tega zavarovalca uveljavljala prek regresnega zahtevka zavarovatelja.
1. Pogoji za odgovornost zavarovalca
93. Čeprav se Sodišče še ni imelo priložnosti izreči o tem, ali je s pravom Unije skladna pravica zavarovatelja, da vloži regresni zahtevek zoper potnika oškodovanca, ki je hkrati zavarovalec in avtor lažnih izjav, podanih ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, je mogoče s tega vidika koristne ugotovitve izpeljati iz sodne prakse.(45)
94. Regresni zahtevek zoper oškodovanca v nesreči se je obravnaval v sodbi Churchill Insurance Company Limited in Evans.(46)
95. Ta sodba se je nanašala na določbo nacionalnega prava, na podlagi katere je lahko zavarovatelj od zavarovanca izterjal znesek, izplačan iz naslova njegove odgovornosti na podlagi zavarovalne pogodbe. Iz besedila navedene sodbe je razvidno, da se je ta določba razlagala na dva različna načina, o katerih so razpravljale stranke.
96. Po prvi razlagi je namreč zadevna nacionalna določba predvidevala regresni zahtevek zoper zavarovanca za povrnitev te odškodnine, če je ta povzročil ali dovolil uporabo vozila vozniku, ki je povzročil nesrečo.(47) Po drugi razlagi je ta določba učinkovala tako, da je bil iz zavarovanja samodejno izključen zavarovani potnik, ki je bil oškodovanec v prometni nesreči in je nezavarovanemu vozniku dal dovoljenje za vožnjo.(48) Predložitveno sodišče se je odločilo za navedeno drugo razlago, na kateri torej temelji tudi sodba Sodišča.
97. Še pomembneje, besedilo te sodbe nas lahko napelje na ugotovitev, da določba, na podlagi katere je zavarovanec samodejno izključen iz upravičenja do morebitne odškodnine, ki bi mu jo bilo treba izplačati (druga razlaga), spada na področje uporabe Direktive 2009/103, medtem ko določba, s katero je zavarovatelju podeljena pravica do uveljavljanja civilne odgovornosti svoje sopogodbenice z vložitvijo regresnega zahtevka (prva razlaga), ne spada na področje uporabe te direktive.
98. Sodišče je namreč najprej navedlo, da mora upoštevati razlago nacionalnega prava, kakršno je uporabilo predložitveno sodišče, torej drugo razlago, nato pa je ugotovilo, da se vprašanji za predhodno odločanje „n[ista] nanaša[li] na združljivost pravila o civilni odgovornosti s pravom Unije, ampak na združljivost določbe, ki po razlagi predložitvenega sodišča s samodejno izključitvijo iz upravičenja do morebitne odškodnine, dolžne zavarovancu, omejuje obseg kritja civilne odgovornosti, s tem pravom“.(49) Sodišče je tako menilo, da se za vprašanji za predhodno odločanje torej uporablja ureditev Unije s tega področja.
99. Taka razlaga sodbe Churchill Insurance Company Limited in Evans(50) je podprta tudi s sklepom BUL INS(51), v katerem je Sodišče navedlo, da se člen 13 Direktive 2009/103 nanaša na morebitne omejitve zavarovalnega kritja civilne odgovornosti v razmerju do tretjih oškodovancev v nesreči, ne pa na regresne zahtevke, ki jih vloži zavarovatelj po izplačilu odškodnine oškodovancu.
100. Torej pogoji v zvezi z uveljavljanjem odgovornosti zavarovalca glede zneskov, ki jih plača zavarovatelj zaradi nesreče, niso urejeni s pravom Unije. Opredeliti je treba še, ali bi lahko pogoji za uveljavljanje te odgovornosti, na katere se nanaša drugi del vprašanja za predhodno odločanje, vseeno posegali v polni učinek Direktive 2009/103.
2. Polni učinek Direktive 2009/103 in regresni zahtevek
101. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali lahko zavarovatelj zoper zavarovalca vloži regresni zahtevek, da bi tako izterjal vse zneske, ki jih je plačal zadnjenavedenemu v skladu z zavarovalno pogodbo.
102. Čeprav pogoji za nastanek odgovornosti zavarovalca spadajo v pristojnost držav članic, morajo te svojo pristojnost na tem področju izvrševati ob spoštovanju prava Unije, ne da bi posegale v njegov polni učinek.
103. V zvezi s tem Sodišče v sodni praksi o polnem učinku Direktive 2009/103 razlikuje med na eni strani določbami s področja zavarovanja, s katerimi se omejuje kritje civilne odgovornosti zavarovatelja v razmerju med tretjimi oškodovanci in zavarovateljem, ter na drugi strani določbami nacionalne ureditve civilne odgovornosti, ki določajo odgovornost zavarovanca v razmerju do takih tretjih oškodovancev.(52) Načeloma lahko v polni učinek te direktive posegajo predvsem prvonavedene določbe.(53) Na splošno je namreč odgovornost zavarovatelja izpeljana iz civilne odgovornosti, ki jo nosi zavarovanec, namen navedene direktive pa ni harmonizacija ureditev te civilne odgovornosti v državah članicah.
104. Poleg tega je treba v skladu z isto sodno prakso za to, da se zagotovi polni učinek določb prava Unije v zvezi z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, te določbe razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki posegajo v ta polni učinek, ker s tem, da je z njimi pravica oškodovanca do pridobitve odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil samodejno izključena oziroma nesorazmerno omejena, ogrožajo uresničevanje cilja varstva oškodovancev v prometnih nesrečah, za katerega izpolnitev in krepitev si zakonodajalec Unije stalno prizadeva.(54)
105. Ob upoštevanju te sodne prakse je treba ugotoviti, da se lahko z nacionalno ureditvijo, ki zavarovatelju omogoča vložitev zahtevka zoper potnika oškodovanca, če je ta hkrati zavarovalec in avtor lažnih izjav, podanih ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, da bi od njega izterjal vse zneske, ki so bili temu potniku oškodovancu plačani na podlagi zavarovalne pogodbe, posega v pravico tega posameznika do odškodnine iz obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in torej v polni učinek Direktive 2009/103.
106. Taka nacionalna ureditev namreč učinkuje na razmerje med tretjim oškodovancem in zavarovateljem, ne da bi vplivala na civilno odgovornost zavarovanca, neposredno odgovornega za prometno nesrečo. Tega preudarka ni mogoče omajati z okoliščino, da je njen namen sankcionirati lažne izjave, ki jih je podal zavarovalec ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Dejstvo, da je potnik oškodovanec zavarovalec, ki je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe podal lažne izjave o identiteti običajnega voznika, namreč ne spremeni ničesar z vidika njegovega statusa „tretje osebe, ki je oškodovanec“, v smislu Direktive 2009/103.(55)
107. V zvezi s tem sicer drži, da je Sodišče v sodbi Ruiz Bernáldez(56) menilo, da „pogodba o obveznem zavarovanju lahko določa, da ima zavarovatelj v takih primerih možnost vložiti regresni zahtevek zoper zavarovanca“. Vendar te sodbe ni mogoče razumeti tako, da pravo Unije ne nasprotuje temu, da lahko zavarovatelj vloži regresni zahtevek zoper osebo, s katero je sklenil zavarovalno pogodbo, če je ta hkrati tretja oseba, ki je oškodovanec, v smislu Direktive 2009/103.
108. Kot poudarja francoska vlada, je bil namreč v sodbi Ruiz Bernáldez(57) zavarovanec voznik vozila in povzročitelj škode, zato se vprašanje tveganja, da bi bilo zaradi tega zahtevka poseženo v pravico oškodovanca do odškodnine, ni postavljalo. Poleg tega so se preudarki Sodišča natančneje nanašali na določbo zavarovalne pogodbe, na podlagi katere je zavarovatelj lahko vložil regresni zahtevek zoper zavarovanca, da bi od njega izterjal zneske, ki jih je izplačal oškodovancu v prometni nesreči, ki jo je voznik povzročil pod vplivom alkohola.(58) Nasprotno, nič iz te sodbe ne kaže na to, da bi bilo tak zahtevek brez kakršne koli omejitve prava Unije mogoče vložiti zoper osebo, ki ji je zavarovatelj izplačal odškodnino. Nasprotno, Sodišče je navedlo, da „v pogodbi o obveznem zavarovanju ni mogoče določiti, da zavarovatelju v nekaterih primerih in, natančneje, v primeru, ko je voznik vozil pod vplivom alkohola, ni treba plačati odškodnine za telesne poškodbe in materialno škodo, ki je bila z zavarovanim vozilom povzročena tretjim osebam“.(59)
109. Še pomembneje, z regresnim zahtevkom, kakršen je ta, na katerega se nanaša drugi del vprašanja za predhodno odločanje, se ne upošteva potreba po zagotovitvi sorazmernosti ukrepa, zaradi katerega je oškodovanec prikrajšan za pravico, da od zavarovatelja prejme odškodnino.
110. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je namreč ničnost pogodbe posledica lažnih izjav, zaradi katerih so se spremenili mnenje zavarovatelja glede tveganja in s tem stroški zavarovanja, ne da bi to kakor koli vplivalo na nesrečo in obseg škode. Če pa je – pod krinko sankcioniranja lažnih izjav zavarovalca v zvezi z identiteto običajnega voznika zadevnega vozila – vložen zahtevek za povračilo vseh zneskov, plačanih zadevni osebi iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči, navedeni zahtevek v praksi povzroči, da je ta oseba dokončno in nesorazmerno prikrajšana za varstvo, ki se z Direktivo 2009/103 zagotavlja oškodovancem v takih nesrečah.
111. V teh okoliščinah je treba na drugi del vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člena 3 in 13 Direktive 2009/103 razlagati tako, da nasprotujeta tudi nacionalni ureditvi, ki zavarovatelju omogoča vložitev zahtevka zoper potnika oškodovanca, če je ta hkrati zavarovalec, na podlagi njegove namerne lažne izjave glede običajnega voznika zadevnega vozila, da se zavarovatelju tako povrnejo vsi zneski, ki jih je plačal temu potniku oškodovancu na podlagi navedene pogodbe.
V. Predlog
112. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), odgovori:
Člena 3 in 13 Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti
je treba razlagati tako, da
– nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče proti potniku oškodovancu, če je hkrati zavarovalec, uveljavljati ničnost zavarovalne pogodbe za civilno odgovornost pri uporabi motornih vozil zaradi namerne lažne izjave tega zavarovalca glede običajnega voznika zadevnega vozila;
– nasprotujeta tudi nacionalni ureditvi, ki zavarovatelju omogoča vložitev zahtevka zoper potnika oškodovanca, če je ta hkrati zavarovalec, na podlagi njegove namerne lažne izjave glede običajnega voznika zadevnega vozila, da se zavarovatelju tako povrnejo vsi zneski, ki jih je plačal temu potniku oškodovancu na podlagi navedene pogodbe.