SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(občna seja)

z dne 29. junija 2011

Zadeva F‑7/07

Marie-Thérèse Angioi

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Poziv za izkaz interesa – Predizbirni postopek – Zahteve v zvezi z jezikovnimi znanji – Diskriminacija – Težave med potekom preizkusov“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero M.‑T. Angioi predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 14. marca 2006, s katero je Evropski urad za izbor osebja v okviru poziva za izkaz interesa zaradi sestavitve zbirke podatkov kandidatov za zaposlitev kot pogodbenih uslužbencev odločil, da jo izloči iz nadaljnjih predizbirnih testov zaradi nezadostnih rezultatov pri prvih testih, namenjenih oceni njenih verbalnih in numeričnih sposobnosti.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka in Evropska komisija nosita svoje stroške. Kraljevina Španija in Italijanska republika kot intervenientki nosita svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Natečaj – Pogoji za pripustitev – Jezikovna znanja – Izbira glavnega jezika

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 82(3)(e))

2.      Pravo Unije – Razlaga – Večjezična besedila – Odstopanja med različnimi jezikovnimi različicami

3.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Natečaj – Pogoji za pripustitev – Jezikovna znanja – Zahteva po zadovoljivem znanju določenega jezika – Utemeljitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 1d(1) in (6); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 82(3)(e))

4.      Postopek – Intervencija – Razlog, na katerega se podprta stranka ne more sklicevati – Nedopustnost

(Statut Sodišča, člen 40, četrti odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 116(4);Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 110(3) in (4))

5.      Uradniki – Natečaj – Obveznost institucij Unije, da vsem kandidatom zagotovijo nemoten in zakonit potek preizkusov

6.      Uradniki – Pravno sredstvo – Tožba zoper odločbo o izključitvi iz natečaja zaradi nezadostnih rezultatov na predizbirnih testih

7.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Izločitev kandidata zaradi nezadostnih rezultatov na preizkusih z več ponujenimi odgovori – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

8.      Uradniki – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Vsebina preizkusov – Vprašanja z več ponujenimi odgovori – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)

9.      Evropski urad za izbor osebja (EPSO) – Pristojnosti – Organizacija predizbirnih testov pogodbenih uslužbencev in zavrnitev neuspešnih kandidatov – Vključitev

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 82(5); Sklep Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij in Evropskega varuha človekovih pravic 2002/620, člen 3(2))

1.      Pogodbeni uslužbenec se lahko v skladu s členom 82(3)(e) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev zaposli le, če predloži dokazila o dobrem znanju enega od jezikov Unije.

Vendar navedena določba ne nalaga, da bi moral kandidat za pogodbenega uslužbenca dobro znati samo jezik svojega državljanstva ali, če je kandidat državljan države članice z več uradnimi jeziki, tistega, v katerem se je izobraževal.

(Glej točki 67 in 68.)

2.      Potreba po enotni uporabi in posledično razlagi določb prava Unije onemogoča, da bi se besedilo obravnavalo ločeno samo v eni od njegovih različic, ampak zahteva, da se razlaga glede na dejansko voljo njegovega avtorja in njegov namen, med drugim ob upoštevanju različic v drugih jezikih Unije. Če je torej katera jezikovna različica manjšinska glede na druge jezikovne različice besedila, je treba dati prednost drugim.

(Glej točko 72.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 30. november 2009, Zangerl-Posselt proti Komisiji, F‑83/07, točka 49 in navedena sodna praksa, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑62/10 P.

3.      Jezikovne zahteve iz člena 82(3)(e) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, v tem primeru ta, da je treba dobro znati enega od jezikov Unije in zadovoljivo znati še enega od jezikov Unije v obsegu, ki omogoča opravljanje dela, so samo minimalni pogoji za zaposlitev pogodbenih uslužbencev. Zato lahko uprava po potrebi – kadar to nalagajo potrebe službe ali delovnega mesta – zakonito določi jezik ali jezike, katerih dobro ali zadovoljivo znanje se zahteva.

Čeprav lahko taka jezikovna zahteva izhaja iz posebnosti profila dela, ki bi ga pogodbeni uslužbenec opravljal, pa lahko splošneje izhaja tudi iz tega, da v instituciji obstaja en ali več jezikov notranje komunikacije. Kadar ima namreč institucija možnost, tudi če ne sprejme formalne odločitve o tem, da se odloči za omejeno število jezikov notranje komunikacije – če odločitev temelji na objektivnih argumentih, povezanih z operativnimi potrebami –, lahko od pogodbenih uslužbencev, ki jih namerava zaposliti, upravičeno zahteva znanje navedenih jezikov notranje komunikacije.

Vendar je s členom 1d(1) Kadrovskih predpisov izrecno prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi jezika in v skladu z odstavkom 6 istega člena morajo biti ob spoštovanju načela prepovedi diskriminacije in načela sorazmernosti vse omejitve njune uporabe objektivno in razumno utemeljene ter v skladu z legitimnim ciljem v splošnem interesu v okviru kadrovske politike.

Treba je šteti, da je v skladu s takim ciljem poziv za izkaz interesa za zaposlitev pogodbenih uslužbencev za opravljanje različnih nalog v evropskih institucijah, na katerem je izbira drugega jezika omejena na nemščino, angleščino ali francoščino. Glede na položaj, ki ga imajo navedeni jeziki v institucijah, v katerih bi delali izbrani pogodbeni uslužbenci, je cilj jezikovnih zahtev zagotoviti, da imajo ti uslužbenci znanje navedenih jezikov notranje komunikacije. Poleg tega je treba opozoriti na to, da načeloma pogodbeni uslužbenci v nasprotju z uradniki v institucijah ostanejo samo omejen čas in da zato jezikovnih vrzeli teh uslužbencev ni mogoče popravljati s programi usposabljanja.

(Glej točke od 89 do 92, 94, 95 in 97.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. marec 1964, Lassalle proti Parlamentu, 15/63, str. 73 in 74; 15. marec 2005, Španija proti Eurojustu, C‑160/03, v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, točki 49 in 56;

Splošno sodišče Evropske unije: 13. september 2010, Španija proti Komisiji, T‑156/07 in T‑232/07, točki 65 in 75; 13. september 2010, Italija proti Komisiji, T‑166/07 in T‑285/07, točki 81 in 93.

4.      Intervenient ni upravičen zatrjevati tistega, za kar ne bi bilo dopustno, da bi trdila tožeča stranka. To velja pri razlogih, ki se nanašajo na nezakonitosti, ki niso mogle škodovati interesom podprte stranke.

(Glej točko 112.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. februar 1994, Latham proti Komisiji, T‑3/92, točka 53.

5.      Institucije morajo v skladu z načeloma dobrega upravljanja in enakega obravnavanja vsem kandidatom na natečaju zagotoviti kar najbolj nemoten in zakonit potek preizkusov. Vendar nepravilnost, nastala med potekom preizkusov javnega natečaja, vpliva na zakonitost teh preizkusov le, če je bistvenega pomena in če lahko izkrivi rezultate. Če pride do take nepravilnosti, mora tožena institucija dokazati, da ta ni vplivala na rezultate preizkusov.

(Glej točko 123.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 13. december 2006, Neophytou proti Komisiji, F‑22/05, točka 60.

6.      Kandidat bi lahko zanesljivost vseh rezultatov, ki jih je kandidatom sporočil Evropski urad za izbor osebja (EPSO), v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti odločbe o njegovi izključitvi uspešno izpodbijal samo, če bi lahko dokazal, da je izpolnil pogoje, ki jih je določil EPSO, in sicer, da je pri predizbirnih testih dosegel minimalno število pravilnih odgovorov.

(Glej točko 128.)

7.      Razen v posebnih okoliščinah uprava, ki organizira preizkuse za zaposlitev v obliki vprašanj z več ponujenimi odgovori, obveznost obrazložitve izpolni s tem, da kandidatom, ki preizkusov niso opravili, sporoči delež pravilnih odgovorov v odstotkih in jim na zahtevo v zvezi s tem odgovori na kakršno koli vprašanje. Drugače bi bilo samo, če bi tožeča stranka v pritožbi konkretno izpodbijala ustreznost nekaterih vprašanj ali utemeljenost odgovora, ki se je štel za pravilnega, in če bi bil razkorak med njenimi rezultati in pragom uspešnosti tak, da bi se lahko v primeru utemeljenosti pritožbe (za kar bi moralo sodišče ugotoviti nepravilnost dejstev), znašla med kandidati, ki so opravili zadevne preizkuse. Uprava bi morala v tem primeru v odgovoru na pritožbo sporočiti informacije o tem, zlasti besedilo vprašanj, ki so bila tožeči stranki postavljena pri preizkusih.

(Glej točko 138.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Coto Moreno proti Komisiji, F‑127/07, točka 32.

8.      Sodišče za uslužbence lahko pri preizkusih, sestavljenih iz vprašanj z več ponujenimi odgovori, o utemeljenosti razdelitve vprašanj glede na raven zahtevnosti podvomi samo na podlagi preučitve vseh vprašanj, kar pa bi smelo storiti samo, če bi obstajali številni indici, iz katerih bi izhajalo, da so organizatorji pri razdelitvi storili napake, tako da je bilo prekoračeno njihovo polje proste presoje.

(Glej točko 146.)

9.      Iz člena 82(5), prvi stavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev in iz člena 3(2) Sklepa 2002/620 je razvidno, da je Evropski urad za izbor osebja pristojen za organizacijo predizbirnih testov pogodbenih uslužbencev in za zavrnitev prijav kandidatov, ki na navedenih testih niso bili uspešni.

(Glej točki 151 in 152.)