Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 18. aprila 2024(1)
Zadeva C-157/23
Ford Italia SpA
proti
ZP,
Stracciari SpA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija))
„Predhodno odločanje – Odgovornost za proizvode z napako – Direktiva 85/374/EGS – Člen 3(1) – Pojem ,proizvajalec‘ – Razširitev odgovornosti na dobavitelja – Ime, znamka ali drug razlikovalni znak dobavitelja, nameščen na proizvod, ki se delno ujema z imenom, znamko ali drugim razlikovalnim znakom proizvajalca – Člen 3(3) – Oprostitev odgovornosti dobavitelja – Identifikacija proizvajalca – Nacionalna določba, ki dobavitelju nalaga obveznost, da poskrbi za to, da se proizvajalec udeleži postopka, ki poteka“
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na odgovornost gospodarskih subjektov (proizvajalca in dobavitelja) za škodo, nastalo zaradi prometne nesreče, ki se je zgodila v Italiji in v kateri je zračna blazina v vozilu znamke Ford odpovedala.
2. Prvotni spor se nanaša na vprašanje, ali je treba v skladu s členom 3 Direktive 85/374/EGS(2) to odgovornost pripisati proizvajalcu vozila v Nemčiji (Ford Werke Aktiengesellschaft, v nadaljevanju: Ford WAG) ali njegovemu dobavitelju v Italiji (Ford Italia SpA, v nadaljevanju: Ford Italia).
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije. Direktiva 85/374
3. Člen 1 določa:
„Proizvajalec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu“.
4. Člen 3 določa:
„1. ‚Proizvajalec‘ pomeni proizvajalca dokončanih proizvodov, katere koli surovine ali sestavnega dela ali vsako osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec.
[…]
3. Če proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati, se vsak dobavitelj proizvoda šteje za proizvajalca, razen če v razumnem času obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila. […]“
5. Člen 5 določa:
„Kjer je na podlagi določb te direktive za isto škodo odgovornih več oseb, so odgovorne solidarno, brez poseganja v določbe nacionalnega prava v zvezi z regresno pravico.“
B. Italijansko pravo. Uredba predsednika republike št. 224 z dne 24. maja 1988(3)
6. Člen 3(1) v bistvu določa, da je proizvajalec izdelovalec končnega proizvoda ali njegovega sestavnega dela in proizvajalec surovine. V skladu z odstavkom 3 tega člena se za proizvajalca šteje tudi oseba, ki se kot taka predstavlja z namestitvijo svojega imena, znamke ali drugega razlikovalnega znaka na proizvod ali njegovo embalažo.
7. Člen 4, ki se nanaša na odgovornost dobavitelja, v odstavku 1 določa, da če proizvajalca ni mogoče identificirati, je dobavitelj, ki je ta proizvod distribuiral v okviru opravljanja gospodarske dejavnosti, enako odgovoren, če oškodovanca v treh mesecih po vložitvi zahtevka ne obvesti o identiteti in kraju sedeža proizvajalca ali subjekta, ki mu je dobavil proizvod.
8. Člen 4(5) določa, da je tretja oseba, ki je navedena kot proizvajalec ali dobavitelj, lahko v skladu s členom 106 zakonika o civilnem postopku pozvana k udeležbi v postopku in da je lahko toženi dobavitelj oproščen odgovornosti, če se imenovani subjekt spusti v postopek in ne ugovarja taki navedbi.
II. Dejansko stanje, spor in vprašanje za predhodno odločanje
9. ZP je 4. julija 2001 kupil vozilo „Ford Mondeo“ pri družbi Stracciari s sedežem v Italiji, ki je trgovec znamke „Ford“.
10. Vozilo je proizvedla družba Ford WAG s sedežem v Nemčiji, ki svoja vozila distribuira v Italiji prek družbe Ford Italia. Zadnjenavedena družba je uvoznik znotraj Skupnosti in je vozilo dobavila trgovcu znamke Ford (Stracciari).
11. Družbi Ford WAG in Ford Italia sta del iste skupine podjetij.
12. ZP je bil 27. decembra 2001 udeležen v prometni nesreči, v kateri zračna blazina v avtomobilu ni delovala.
13. ZP je 8. januarja 2004 pri Tribunale di Bologna (sodišče v Bologni, Italija) vložil odškodninsko tožbo za povrnitev nastale škode. Tožba je bila vložena zoper družbo Stracciari kot prodajalko in družbo Ford Italia.
14. Družba Ford Italia, ki se je udeležila postopka, je zatrjevala, da vozila ni proizvedla, in kot proizvajalca navedla družbo Ford WAG. Trdila je, da kot dobavitelj ni odgovorna za napako, ki je bila pripisana vozilu, in da je njena odgovornost, ker je proizvajalec identificiran, izključena.(4)
15. Tribunale di Bologna (sodišče v Bologni) je 5. novembra 2012 ugotovilo nepogodbeno odgovornost družbe Ford Italia za škodo, ki je nastala zaradi proizvoda z napako.
16. Družba Ford Italia(5) je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo pri Corte d’appello di Bologna (pritožbeno sodišče v Bologni, Italija), ki je 21. decembra 2018 to pritožbo zavrnilo.
17. Družba Ford Italia je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila kasacijsko pritožbo pri Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), ki je Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je razlaga, v skladu s katero se odgovornost proizvajalca razširi na dobavitelja zgolj zato, ker je ime, blagovna znamka ali drugi razlikovalni znak dobavitelja v celoti ali delno enak imenu, blagovni znamki ali drugemu razlikovalnemu znaku proizvajalca, čeprav dobavitelj svojega imena, blagovne znamke ali drugega razlikovalnega znaka ni fizično namestil na blago, v skladu s členom 3(1) Direktive 85/374/EGS in – če je odgovor na to vprašanje nikalen – zakaj ni?“
III. Postopek pred Sodiščem
18. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 13. marca 2023.
19. Pisna stališča so predložile družbi Stracciari(6) in Ford Italia ter Evropska komisija, ki so se udeležile obravnave 8. februarja 2024.
IV. Presoja
A. Uvodna ugotovitev
20. Dvomi predložitvenega sodišča pri ugotavljanju odgovornosti za proizvod z napako se nanašajo na razlago člena 3(1), drugi stavek, Direktive 85/374. To sodišče želi zlasti izvedeti, ali se ta odgovornost lahko uveljavlja proti dobavitelju, ki na proizvod ni fizično namestil svojega imena, znamke ali drugega razlikovalnega znaka, vendar njegovi identifikacijski podatki v celoti ali delno ustrezajo identifikacijskim podatkom proizvajalca.
21. Ta resda omejen pristop iz vprašanja za predhodno odločanje pomeni, da bo treba glede na okoliščine primera obravnavati predvsem pojem navideznega proizvajalca (ki se kot tak predstavlja z navedbo svojega imena na izdelku).
22. Vendar lahko Sodišče predložitvenemu sodišču zagotovi druge elemente razlage ureditve odgovornosti, določene z Direktivo 85/374, če meni, da je primerno, da se odzove na pristop, ki ga zagovarja družba Ford Italia in ki temelji na uporabi člena 3(3) te direktive.
23. V tem primeru bo treba obravnavati ne le razmejitev pojma „proizvajalec“, bodisi resnični ali navidezni (člen 3(1) Direktive 85/374), temveč tudi oprostitev odgovornosti dobavitelja, ki je identificiral resničnega proizvajalca (člen 3(3) iste direktive).
B. Popolna harmonizacija ureditve odgovornosti, vzpostavljene z Direktivo 85/374
24. V skladu z ustaljeno sodno prakso je „pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga imajo države članice za urejanje odgovornosti za proizvode z napako, v celoti določeno s samo Direktivo [85/374]“.(7)
25. Na podlagi preučitve besedila, cilja in sistematike Direktive 85/374 „je Sodišče presodilo, da je cilj Direktive glede vprašanj, ki jih ureja, doseči popolno uskladitev zakonov in drugih predpisov držav članic“.(8)
26. To velja zlasti za „[k]rog odgovornih oseb, zoper katere ima oškodovanec pravico vložiti tožbo na podlagi sistema odgovornosti iz Direktive 85/374, [ki ga] določata njena člena 1 in 3. Glede na to, da je cilj te direktive doseči popolno harmonizacijo vprašanj, ki jih ureja, je treba določitev kroga odgovornih oseb iz navedenih členov šteti za izčrpno, pri čemer ta določitev ne more biti odvisna od določitve dodatnih meril, ki ne izhajajo iz besedila teh členov“.(9)
27. Poleg proizvajalca končnega proizvoda se lahko „[s]amo v taksativno naštetih primerih […] za proizvajalca šteje druge osebe, in sicer osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec (člen 3(1) Direktive), osebo, ki uvaža proizvod v Skupnost (člen 3(2)), in dobavitelja, ki v primeru, da proizvajalca ni mogoče identificirati, v razumnem času ne obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila (člen 3(3))“.(10)
C. Pojem navideznega proizvajalca: člen 3(1) Direktive Sveta 85/374/EGS
28. V tem sporu je bila tožba vložena proti dobavitelju vozila (družbi Ford Italia) kot proizvajalcu. Zatrjevana napaka se je nanašala na vozilo znamke Ford, ki ga je v Nemčiji izdelala družba Ford WAG, v Italijo pa dobavila družba Ford Italia, uvoznica teh vozil znotraj Skupnosti.
29. Ker družba Ford Italia vozil ne proizvaja, temveč jih uvaža iz druge države članice in jih distribuira v Italiji, bi jo bilo mogoče opredeliti kot proizvajalca v smislu člena 3(1) Direktive 85/374 le, če bi bila navidezni proizvajalec, to je „oseb[a], ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec“.
30. Predložitveno sodišče želi izvedeti, kako je treba obravnavati položaj, v katerem:
– na eni strani dobavitelj ni fizično namestil svojega imena, znamke ali drugega razlikovalnega znaka na izdelek;
– se na drugi strani ime dobavitelja in ime proizvajalca ujemata, saj oba uporabljata razlikovalni znak „Ford“, ki se pojavlja na vozilu in v imenu obeh gospodarskih subjektov.
31. Predložitveno sodišče meni, da lahko odgovor na ta položaj izhaja bodisi iz ozke razlage besedne zveze „[z namestitvijo] svoj[ega] imen[a]“ bodisi iz širše razlage. Načeloma se mu zdita obe dopustni(11):
– pri drugi, širši, naj bi se glede na nacionalno sodno prakso upoštevala zahteva po varstvu potrošnikov;
– prva je ozka in zasleduje usklajevanje pri tehtanju interesov različnih subjektov, udeleženih v proizvodnem in distribucijskem procesu proizvoda.
32. Na podlagi razlogov, navedenih v nadaljevanju, se nagibam k širši razlagi, ki jo je navedlo predložitveno sodišče. Vendar priznavam, da obstajajo tudi močni argumenti v prid drugi rešitvi.(12)
33. Razširitev pojma proizvajalca, tako da vključuje navideznega proizvajalca, je v skladu z namenom, izraženim v četrti uvodni izjavi Direktive 85/374: „ker varstvo potrošnika zahteva[, da se] odgovornost razširi[…] na osebe, ki se predstavljajo kot proizvajalci s pritrjevanjem [svojega] imena, blagovne znamke ali drugega razpoznavnega znaka […]“. V ta namen je „zakonodajalec Unije želel sprejeti široko razlago pojma ‚proizvajalec‘“.(13)
34. Sodišče se je o „objektivni odgovornosti“(14) navideznega proizvajalca izreklo v sodbi Keskinäinen Vakuutusyhtiö Fennia, ki se je nanašala na dejansko stanje, ki je bilo v določeni meri podobno temu iz obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe.(15)
35. V navedeni zadevi je bil odškodninski zahtevek za proizvod z napako (kavni aparat Phillips Saeco, prodan na Finskem) naslovljen na družbo Koninklijke Philips, čeprav je proizvod v Romuniji izdelala družba Saeco International Group SpA, hčerinska družba družbe Koninklijke Philips.
36. Sporno je torej bilo, ali je bila družba Koninklijke Philips navidezna proizvajalka, glede na to, da sta bila „[z]naka Philips in Saeco, ki sta znamki, ki ju je registrirala družba Koninklijke Philips, […] nalepljena na navedeni kavni aparat in na njegovo embalažo. Poleg tega so bili na tem kavnem avtomatu oznaka CE, na kateri je bil znak Saeco, naslov v Italiji in napis ,izdelano v Romuniji‘. Družba Koninklijke Philips ima na Finskem hčerinsko družbo, to je družbo Philips Oy, ki tam trži male gospodinjske aparate znamke Philips, med drugim zadevni kavni aparat.“(16)
37. Med ugotovitvami Sodišča v tej sodbi je mogoče izpostaviti te:
– „oseba, ki se s tem, da na […] proizvod namesti svoje ime, znamko ali drug razlikovalni znak, predstavlja kot proizvajalec, daje vtis, da je vključena v postopek proizvodnje ali da prevzema odgovornost zanj. Zato uporaba teh navedb za to osebo pomeni, da uporablja svojo prepoznavnost, da bi bil ta proizvod v očeh potrošnikov privlačnejši, kar upravičuje, da se lahko v zameno za to na podlagi te uporabe uveljavlja njena odgovornost“;(17)
– „ker je na eni strani več oseb mogoče šteti za proizvajalce in ker na drugi strani lahko potrošnik vloži zahtevek proti kateri koli od njih, iskanje zgolj ene ,najbolj primerne‘ odgovorne osebe, proti kateri bi moral potrošnik uveljavljati svoje pravice, v nasprotju s tem, kar predlaga predložitveno sodišče, ni upoštevno“.(18)
38. Kar Corte di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) izpostavlja zdaj, zadeva, kot sem že navedel, obseg izraza „[z namestitvijo] svoj[ega] imen[a]“. Konkretno želi izvedeti, ali se ta izraz: (i) nanaša izključno na materialno namestitev razlikovalnega elementa s strani osebe, ki ni proizvajalec, z namenom izkoriščanja dvoumnosti ali (ii) vključuje tudi zgolj nenamerno ujemanje identifikacijskih podatkov.
39. Za odgovor na to vprašanje je treba preučiti, kako potekata predstavitev in prodaja izdelka z napako. S tega vidika se zdi, da družba Ford Italia italijanskim potrošnikom dobavlja vozila z razlikovalnim elementom (Ford), katerega prestiž in ugled objektivno in upravičeno vzbujata večje zaupanje potrošnikov. Dobavitelj tako izkorišča ugled blagovne znamke „Ford“, ki jo je vključil v svojo firmo (Ford Italia), za prodajo vozil.
40. Tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Keskinäinen Vakuutusyhtiö Fennia, po mojem mnenju varovanje javnosti upravičuje, da se v primeru, ko se znak dobavitelja (družbe Ford Italia) ujema(19) z znakom resničnega proizvajalca (družbe Ford WGA) in znakom vozila (Ford Mondeo), dobavitelj lahko opredeli kot navidezni proizvajalec za namene člena 3(1) Direktive 85/374.
41. Res je, da dobavitelj fizično ne namesti svojega imena na proizvod, saj je ime na njem že tovarniško nameščeno. Vendar menim, da lahko kupec kot potrošnik, če je na vozilu in v firmi podjetja dobavitelja navedeno isto ime (Ford), dobi vtis(20), da dobavitelj prevzema položaj (in odgovornost), predviden v členu 3(1) Direktive 85/374. V teh okoliščinah od potrošnika ni mogoče zahtevati, da z lastnimi sredstvi odkrije, kdo je (resnični) proizvajalec, ki ni dobavitelj, ki se predstavlja s temi značilnostmi.
42. V zadevah, kot je ta, je ključni dejavnik trojno ujemanje imena dobavitelja (družbe Ford Italia) z imenom na proizvodu (Ford Mondeo) in imenom subjekta, ki je ta proizvod izdelal (družbe Ford WGA). Zaradi tega ujemanja potrošnik domneva, da kakovost vozila zagotavlja dobavitelj, ki se prav s tem, da „uporablja svojo prepoznavnost, da bi bil ta proizvod v očeh potrošnikov privlačnejši“(21), predstavlja kot navidezni proizvajalec in v zameno postane odgovoren za proizvod.
43. Menim, da s tega vidika ni zelo pomembno, ali želi dobavitelj izkoristiti domnevno dvoumnost ali pa je namerno izbral to ime, da bi izkoristil prestiž razlikovalnega elementa resničnega proizvajalca (s katerim je poleg tega korporacijsko povezan).
44. Ponavljam, da je odločilno, da se v razmerju do kupca (in širše javnosti), če vozilo, ki ga distribuira dobavitelj, vsebuje razlikovalni znak, značilen za imeni obeh podjetij („Ford“), ustvari enako zaupanje, kot če bi ga proizvajalec, katerega ime se ujema z imenom dobavitelja, prodajal neposredno, brez posredovanja drugega gospodarskega subjekta.
45. V tem okviru lahko potrošnik brez nadaljnjega raziskovanja razumno meni, da svoje vozilo kupuje od dobavitelja, ki se predstavlja kot (navidezni) proizvajalec. Zato ga je treba „razbremeniti bremena ugotavljanja resničnega proizvajalca, da bi proti njemu lahko vložil odškodninski zahtevek“.(22)
46. Mogoče bi bilo ugovarjati, da je ta razlaga preširoka in presega namen člena 3(1) Direktive 85/374, ki odgovornost za proizvod z napako osredotoča na njegovega proizvajalca, in ne distributerja. Vendar menim, da ta ugovor, četudi obstajajo argumenti, ki govorijo njemu v prid, ne bi smel prevladati nad dematerializirano razlago pojma navideznega proizvajalca v smislu te določbe, ki jo zagovarjam.
47. Strinjam se torej s Komisijo, da opredelitve navideznega proizvajalca ni mogoče omejiti na subjekt, ki svoj razlikovalni znak fizično „namesti“ na proizvod: ta opredelitev „lahko izhaja tudi iz preprostega ujemanja med imenom dobavitelja in imenom proizvoda, zlasti kadar, kot v obravnavanem primeru, tako ujemanje ni naključno, temveč je posledica dejstva, da dobavitelj v Italiji preprodaja vozila blagovne znamke Ford, ki jih kupuje od proizvajalca Ford WAG“(23).
48. Na podlagi te premise lahko oseba, ki je utrpela škodo zaradi proizvoda z napako, zahteva odškodnino od navideznega in resničnega proizvajalca, saj sta solidarno odgovorna.
49. Iz člena 5 in pete uvodne izjave Direktive 85/374 namreč izhaja, „da je odgovornost osebe, ki se predstavlja kot proizvajalec, na isti ravni kot odgovornost resničnega proizvajalca in da se potrošnik lahko svobodno odloči, da od vsakega od njiju zahteva celotno nadomestilo, saj sta odgovorna solidarno“.(24)
50. Zgornje ugotovitve držijo še toliko bolj, ker sta v obravnavani zadevi dobavitelj in resnični proizvajalec del iste skupine podjetij, pri čemer prvi sodeluje v verigi distribucije avtomobilov, ki jih proizvaja drugi, oba pa sta označena z znakom Ford.
51. Naj spomnim, da je dobavitelj vozila (družba Ford Italia) povezan s proizvajalcem (družbo Ford WAG). Družba Ford Italia je teritorialna enota proizvodne in distribucijske mreže vozil Ford, ki jo vodi in usklajuje matična družba.
52. V teh okoliščinah se potrošnik odloči za nakup vozila pri družbi Ford Italia prav zaradi gotovosti, ki jo v njem vzbuja njegov izvor, to je, ker gre za vozilo, ki ga trži uradni dobavitelj, ki se mu predstavlja kot odgovoren za kakovost izdelka (ali pri njem vsaj ustvarja tak vtis). Kupec se je obrnil na dobavitelja mreže Ford, ki deluje prav pod tem imenom (Ford Italia).
53. Sodišče je v zvezi z upoštevnostjo tovrstnih povezav med proizvajalcem in dobaviteljem, čeprav v drugačnih okoliščinah, v sodbi O’Byrne razsodilo:
– „Če je eden izmed členov distribucijske verige tesno povezan s proizvajalcem, na primer hčerinska družba, ki je v njegovi 100-odstotni lasti, je treba ugotoviti, ali je posledica te povezave to, da je ta enota dejansko vključena v postopek izdelave zadevnega proizvoda.“(25)
– „Tako tesno zvezo je treba presojati neodvisno od tega, ali gre za različne pravne osebe ali ne. V nasprotju s tem je pomembno vprašanje, ali gre za podjetja, ki opravljajo različne dejavnosti proizvodnje, ali, nasprotno, za podjetja, od katerih eno, ki je hčerinska družba, deluje le kot distributer ali depozitar proizvoda, ki ga je izdelala družba mati. Naloga nacionalnih sodišč je, da […] ugotovijo, ali so vezi med proizvajalcem in drugo enoto tako tesne, da pojem proizvajalec […] obsega tudi slednje enote […]“.(26)
54. Zadeva O’Byrne se je nanašala na vprašanje, ali je prišlo do „dajanja proizvoda v promet“ v skladu s členom 11 Direktive 85/374, s čimer začne teči (desetletni) rok, v katerem je mogoče uveljavljati pravice oškodovanca.
55. Res je, da je Sodišče v sodbi O'Byrne razmišljalo o razmerju med matično in hčerinsko družbo, da bi ugotovilo, kdaj je bil proizvod z napako dan v promet. Vendar se mi zdi, da je za obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe pomembno, da sodba O'Byrne dopušča široko razlago pojma proizvajalca, ki zajema povezana podjetja, vključena v verigo trženja proizvoda, ne glede na to, ali so ločene pravne osebe ali ne.(27)
56. Vendar pa tako široka razlaga ne bi smela privesti do neselektivnega pripisovanja odgovornosti za škodo, ki jo povzroči proizvod z napako, kateremu koli udeležencu v postopku njegove proizvodnje in trženja. Sodišče je tako neselektivno razširitev v zvezi z danskim pravom zavrnilo v sodbah Skov in Bilka(28) ter Komisija proti Danski(29).
57. S tega vidika se z analizo povezav med družbama Ford WAG in Ford Italia, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, lahko ugotovi posebno tesna povezava, na podlagi katere se, ob ujemanju z vidika uporabe skupnega imena (Ford) v imenih obeh družb in na samem proizvodu z napako, tehtnica lahko prevesi v korist uporabe člena 3(1), drugi stavek, Direktive 85/374.
58. Z navedenim sem odgovoril na vprašanje predložitvenega sodišča, če ga razumemo dobesedno: v tem sporu bi obstajal navidezni proizvajalec (družba Ford Italia), v zvezi s katerim lahko oškodovanec na podlagi člena 3(1) Direktive 85/374 uveljavlja odgovornost za škodo, nastalo zaradi proizvoda z napako.
D. Vpliv člena 3(3) Direktive 85/374
59. V prejšnjih točkah sem obravnaval razlagalne težave, ki jih povzroča pojem navideznega proizvajalca, zdaj pa se bom posvetil trditvam družbe Ford Italia glede uporabe člena 3(3) Direktive 85/374 v sporu, iz besedila katerega ta družba izpeljuje svojo oprostitev odgovornosti(30).
60. Družba Ford Italia pred Sodiščem poudarja, da predložitveno sodišče ni upoštevalo dejstva, da „je bil potrošnik pravočasno obveščen o identiteti in naslovu proizvajalca in da kljub temu ni ukrepal proti njemu“.(31)
61. Družba Ford Italia iz te okoliščine sklepa, da ni šlo za „varstvo potrošnika, ki je brez svoje krivde zaveden zaradi mešanja razlikovalnih znakov s strani subjektov, ki delujejo znotraj iste skupine podjetij, temveč za potrošnika, ki noče zaprositi sodišča za dovoljenje, da proizvajalca znotraj Skupnosti, katerega identiteta in sedež sta mu dobro znana […], pozove k udeležbi v postopku“.(32)
62. Člen 3(3) Direktive 85/374 določa predpostavko, da „proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati“. V teh okoliščinah se „vsak dobavitelj proizvoda šteje za proizvajalca, razen če v razumnem času obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila“.
63. Menim, da v tej zadevi pogoji za uporabo člena 3(3) Direktive 85/374 niso izpolnjeni: „neznanega proizvajalca“ ni, če se prizna, da je bila družba Ford Italia navidezni proizvajalec v smislu, kot je navedeno zgoraj. Poleg tega predložitveno sodišče Sodišča nikakor ne prosi za razlago te določbe, s čimer poudarja, da po njegovem mnenju v tem sporu ni upošteven.(33)
64. Kot je Komisija trdila na obravnavi, člen 3(3) Direktive 85/374 izhaja iz predpostavke, da proizvajalca (bodisi resničnega bodisi navideznega) ni mogoče identificirati. Pojem proizvajalca iz člena 3(3) zajema resničnega in navideznega proizvajalca: če je kateri koli od njiju identificiran, se ta določba ne uporablja.
65. Podredno se bom izrekel o vplivu člena 3(3) Direktive 85/374 na odgovor na vprašanje za predhodno odločanje.
66. Sodišče je to določbo med drugim v sodbi z dne 2. decembra 2009(34) razlagalo tako:
– „[T]o določbo [je treba] razumeti, da se nanaša na primer, v katerem ob upoštevanju okoliščin zadeve oškodovanec zaradi proizvoda, ki naj bi imel napako, proizvajalca tega proizvoda razumno ni mogel identificirati, preden je začel uresničevati svoje pravice zoper njegovega dobavitelja […]“.(35)
– „Podobno je iz člena 3(3) Direktive 85/374 razvidno, da je treba dobavitelja šteti za ,proizvajalca‘, če oškodovanca v razumnem času ni obvestil o identiteti proizvajalca ali svojega dobavitelja.“(36)
– Posredovanje informacij ni brezpogojno, saj „samo dejstvo, da dobavitelj zadevnega proizvoda zanika, da je proizvajalec, in temu ne doda podatka o identiteti proizvajalca […], ne zadostuje za to, da bi se lahko štelo, da je ta dobavitelj oškodovancu sporočil podatke iz člena 3(3) Direktive 85/374, niti za to, da bi se izključilo, da ga je mogoče šteti za ,proizvajalca‘ na podlagi te določbe“.(37)
– Kar zadeva „pogoj v zvezi s sporočitvijo takega podatka v razumnem času v smislu člena 3(3) Direktive 85/374 pomeni obveznost, da dobavitelj, zoper katerega je oškodovanec sprožil postopek, temu na lastno pobudo in nemudoma sporoči identiteto proizvajalca “.(38)
67. Člen 3(3) Direktive 85/374 je torej omejen na to, da določa oprostitev odgovornosti dobavitelja (kadar proizvajalca ni mogoče identificirati), če v razumnem času sam obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca.
68. Vendar Direktiva 85/374 ne določa (postopkovnih ali drugih) mehanizmov, ki jih je treba uporabiti za zagotovitev teh informacij. Načeloma bi bil torej dobavitelj oproščen odgovornosti, če bi oškodovancu v razumnem roku sporočil identiteto resničnega proizvajalca.
69. Direktiva 85/374 pa ne nasprotuje temu, da se z nacionalnim pravom, kadar se informacije posredujejo v okviru sodnega postopka, ki že poteka,(39) eni od strank naloži, da k udeležbi v postopku pozove subjekt, ki je identificiran kot resnični proizvajalec.
70. Ponavljam, da gre za vidik, ki ga člen 3(3) Direktive 85/374 ne ureja in ki ga država članica lahko določi, da bi zagotovila zanesljivost identifikacije resničnega proizvajalca. Taka postopkovna obveznost spada na področje procesne avtonomije držav članic in ni razloga, da bi bila v nasprotju z Direktivo 85/374.
71. Ta postopkovna obveznost lahko temelji na prizadevanju, da se zaščitijo interesi potrošnika, hkrati pa se konkretno določi, kdo ima status proizvajalca. V primeru samodejne oprostitve odgovornosti dobavitelja, ki identificira resničnega proizvajalca, bi se lahko potrošnik znašel v negotovem položaju: postopek, v katerem bi se izvedla taka identifikacija, bi bil končan (zaradi neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke), oškodovanec pa bi moral sprožiti nov postopek proti navedenemu proizvajalcu, pri čemer bi tvegal, da bi slednji zanikal, da je proizvajalec.
72. Razumno se zdi, da nacionalni zakonodajalec v izogib tej dvojni poti za potrošnika(40) določi, da se vse reši v istem postopku, in v ta namen kot ustrezen mehanizem predvidi obveznost poskrbeti za udeležbo (poziv k udeležbi v postopku). Tudi v tem primeru je določitev načina take udeležbe stvar prava posamezne države članice.(41)
73. Ko toženi dobavitelj v postopku identificira proizvajalca, lahko nacionalni pravni red bodisi (a) breme, da proizvajalca pozove k udeležbi v postopku, na primer z razširitvijo ali dopolnitvijo zahtevka, naloži tožeči stranki; bodisi (b) to breme naloži toženi stranki, tako da je ona tista, ki mora zahtevati, da je proizvajalec pozvan k udeležbi v postopku.
74. Za razlago nacionalnega prava je seveda pristojno predložitveno sodišče, ki mora ugotoviti, katero od obeh navedenih rešitev ali katero koli drugo je sprejel italijanski zakonodajalec. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je pritožbeno sodišče člen 4(5) uredbe predsednika republike št. 224 z dne 24. maja 1988 (ki se sklicuje na člen 106 zakonika o civilnem postopku) razlagalo v smislu, s katerim se Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) ne strinja.(42)
75. Menim, da če bi nacionalni predpisi določali, da mora informacijam, ki jih dobavitelj posreduje oškodovancu v okviru že sproženega sodnega postopka, slediti obvezen poziv resničnemu proizvajalcu k udeležbi v postopku, ne bi šlo za kršitev člena 3(3) Direktive 85/374 niti načel učinkovitosti in enakovrednosti:
– ta rešitev ne ogroža učinkovitosti pravic, priznanih z Direktivo 85/374, temveč prispeva k zagotavljanju ustreznega ravnovesja interesov. Pravice oškodovanca in dobavitelja so zagotovljene, saj isto sodišče v eni samem postopku obravnava vsa pravna razmerja med vsemi zadevnimi strankami. Na ta način lahko, če so informacije resnične, dobavitelja razreši odgovornosti in jo pripiše resničnemu proizvajalcu (ki bi v postopku nadomestil dobavitelja kot prvotno toženo stranko);
– kar zadeva načelo enakovrednosti, se zdi, da je rešitev, ki jo italijansko procesno pravo določa za odgovornost proizvajalca proizvodov z napako, enaka rešitvi, določeni za druge primere udeležbe na poziv v členu 106 italijanskega zakonika o civilnem postopku(43), in se uporablja za vse udeležence v sporih na tem področju.
76. Skratka, odločitev, da mora družba Ford Italia nositi negativne posledice neizpolnjevanja svojih morebitnih postopkovnih bremen, če jih nalaga nacionalno pravo, ne bi bila v nasprotju s členom 3(3) Direktive 85/374.(44)
V. Predlog
77. Glede na navedeno predlagam, naj se na vprašanje Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija) odgovori:
Člen 3(1) Direktive Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako
je treba razlagati tako, da
je dobavitelja vozila, ki se potrošnikom predstavlja kot proizvajalec, čeprav na vozilo ni fizično namestil svojega imena, znamke ali druge razlikovalne oznake, mogoče šteti za proizvajalca, če se ime dobavitelja v najpomembnejšem izrazu ujema z imenom, znamko ali drugim razlikovalnim znakom resničnega proizvajalca ter če pripadata isti skupini podjetij in je na vozilu z domnevno napako blagovna znamka, značilna za oba.