SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 20. februarja 2013(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava figurativne znamke Skupnosti MEDINET – Prejšnji nacionalna in mednarodna figurativna znamka MEDINET – Zahteva za prednost prejšnjih nacionalne in mednarodne znamke – Prejšnji znamki v barvi in prijavljena znamka Skupnosti, ki ni v nobeni barvi posebej – Neobstoj enakosti znakov – Člen 34 Uredbe (ES) št. 207/2009 – Obveznost obrazložitve – Člen 75 Uredbe št. 207/2009 – Koristnost ustnega postopka – Člen 77 Uredbe št. 207/2009“
V zadevi T‑378/11,
Franz Wilhelm Langguth Erben GmbH & Co. KG s sedežem v Traben-Trarbachu (Nemčija), ki jo zastopata R. Kunze in G. Würtenberger, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata K. Klüpfel in G. Schneider, agenta,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 10. maja 2011 (zadeva R 1598/2010‑4), v zvezi z zahtevo po prednosti prejšnjih znamk v okviru zahteve za registracijo figurativnega znaka MEDINET kot znamke Skupnosti,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, V. Vadapalas (poročevalec) in K. O’Higgins, sodniki,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 18. julija 2011,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. novembra 2011,
na podlagi obravnave z dne 17. oktobra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Franz Wilhelm Langguth Erben GmbH & Co. KG, je 29. decembra 2009 vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:
3 Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razred 33 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Vina, peneča vina, pijače na osnovi vina“.
4 Hkrati je tožeča stranka pri UUNT v skladu s členom 34 Uredbe št. 207/2009 zahtevala prednost prejšnjih nacionalne in mednarodne figurativne znamke, in sicer znamke, registrirane v Nemčiji pod številko 834732 in mednarodne znamke registrirane pod številko 364053 z učinkom v Avstriji, Beneluksu, Češki republiki, Franciji, na Madžarskem, Italiji, Poljski, Slovaški in Sloveniji, ki sta sestavljeni iz tega znaka:
5 Preizkuševalka je z odločbo z dne 30. junija 2010 zahtevo po prednosti prejšnjih nacionalne in mednarodne znamke zavrnila.
6 Tožeča stranka je pri UUNT 17. avgusta 2010 zoper odločbo preizkuševalke na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 vložila pritožbo.
7 Četrti odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 10. maja 2011 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil. Zlasti je ugotovil, da zahteva po enakosti znamk, ki jo za uveljavljanje prednosti določa člen 34(1) Uredbe št. 207/2009, ni bila izpolnjena, saj prijavljena znamka Skupnosti ni bila v nobeni barvi posebej, medtem ko sta bili prejšnji nacionalna in mednarodna znamka v zlati barvi.
Predlogi strank
8 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
9 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
10 V utemeljitev tožbe tožeča stranka navaja tri razloge, in sicer, prvič, kršitev člena 34(1) Uredbe št. 207/2009, drugič, kršitev člena 75 te uredbe in, tretjič, kršitev člena 77 iste uredbe.
11 Treba je zaporedoma obravnavati drugi, prvi in tretji tožbeni razlog.
12 Najprej je treba ugotoviti, da se tožeča stranka v točki 53 tožbe sklicuje na več trditev, ki jih je že navajala v postopku pred odborom za pritožbe in pred preizkuševalko, in poudarja, da jih je treba izrecno šteti za del te tožbe.
13 Da bi bila tožba dopustna, morajo biti bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, v skladu z ustaljeno sodno prakso za zagotovitev pravne varnosti in dobrega izvajanja sodne oblasti v njenem besedilu pregledno in razumljivo vsaj povzeti. Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na povzetke dokumentov, ki so ji priloženi, splošno sklicevanje na druga pisanja, ki so tudi priložena k tožbi, ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi upoštevnih določb zajeti v tožbi. Tožeča stranka ne navaja specifičnih referenc na točno določene dele svojih pisanj, ki vsebujejo argumente, navajane v okviru postopka pred UUNT, zato je treba njena splošna sklicevanja na ta pisanja ugotoviti za nedopustna (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2012 v zadevi Winzer Pharma proti UUNT – Alcon (BAÑOFTAL), T‑346/09, neobjavljena v ZOdl., točka 43 in navedena sodna praksa).
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 75 Uredbe št. 207/2009
14 Glede na ustaljeno sodno prakso morajo biti v skladu s členom 75 Uredbe št. 207/2009 odločbe UUNT obrazložene. Obseg te obveznosti obrazložitve je enak kot pri obveznosti iz člena 296 PDEU, v skladu s katerim je treba jasno in nedvoumno izpostaviti razlogovanje avtorja akta. Namen te obveznosti je dvojen, in sicer, da se zainteresiranim osebam omogoči, da se zaradi varstva svojih pravic seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa, in da se sodišču Evropske unije omogoči, da nadzira zakonitost odločbe. Vendar od odborov za pritožbe ni mogoče zahtevati, naj podajo natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in dosledno sledila vsem trditvam strank v postopku pred njimi. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, in pristojnemu sodišču, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje svojega nadzora (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2012 v zadevi Gucci proti UUNT – Chang Qing Qing (GUDDY), T‑389/11, neobjavljena v ZOdl., točka 16 in navedena sodna praksa).
15 Poleg tega je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve odločb bistvena procesna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost spornega akta. Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih temelji ta odločba. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost odločbe in ne na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav obsega napačne razloge (glej zgoraj navedeno sodbo GUDDY, točka 17 in navedena sodna praksa).
16 Prvič, tožeča stranka meni, da odbor za pritožbe ni obrazložil zavrnitve njene podrobne argumentacije glede odločb odborov za pritožbe UUNT s področja uveljavljanja prednosti, čeprav se te odločbe nanašajo na dejansko stanje, ki je skoraj enako kot v tej zadevi.
17 Te trditve ni mogoče sprejeti. Odbor za pritožbe namreč ni bil dolžan opraviti podrobne obravnave različnih odločb in je poleg tega v točki 21 izpodbijane odločbe navedel razloge, zaradi katerih odločb, na katere se je sklicevala tožeča stranka, ni štel za upoštevne. Tako je navedel, da so bile te odločbe „v nasprotju z ustaljeno prakso prvostopenjskih oddelkov [UUNT]“ in tudi niso bile „v skladu z veljavnimi predpisi“.
18 Drugič, tožeča stranka ocenjuje, da odbor za pritožbe ni izpolnil svoje obveznosti obrazložitve z ugotovitvijo, da v Uredbi št. 207/2009 ni pravila, v skladu s katerim bi bila črno-bela znamka varovana v vsaki barvi. Dodaja, da če bi odbor za pritožbe preučil načela prava Skupnosti o znamkah, ki jih je sama navajala v tem kontekstu, bi moral vsaj ugotoviti, da je bilo „uveljavljanje delne prednosti“ v tem primeru utemeljeno.
19 Tudi teh trditev ni mogoče sprejeti. Po eni strani je treba namreč ugotoviti, da se odbor za pritožbe v točki 20 izpodbijane odločbe ni zadovoljil s trditvijo, da „[Uredba št. 207/2009] ni [določila] pravnega načela, v skladu s katerim bi bila črno-bela znamka varovana v vseh barvah“ temveč je navedel, da je „[bilo], nasprotno, treba primerjati znamke kot so [bile] registrirane, pri čemer lahko barva znamke, odvisno od primera, šteje za njene dominantne in razlikovalne elemente in lahko vpliva na splošni vtis, ki ga povzroči ta znamka, in poveča ali zmanjša podobnost (in zato področje varstva) glede na elemente, ki sestavljajo nasprotno znamko“.
20 Po drugi strani trditev tožeče stranke, da bi moral odbor za pritožbe ugoditi vsaj „uveljavljanju delne prednosti“, dejansko pomeni očitek odboru za pritožbe, da ni sledil njenemu mnenju, in ne da ni dovolj obrazložil svoje odločbe. Treba pa je opozoriti, da je treba glede na sodno prakso, navedeno v točki 15 zgoraj, vprašanje utemeljenosti obrazložitve ločiti od vprašanja obveznosti obrazložitve.
21 Glede na prej navedeno je odbor za pritožbe dovolj obrazložil razloge za zavrnitev zahteve za prednost prejšnjih znamk v okviru zahteve za registracijo figurativnega znaka MEDINET kot znamke Skupnosti, tako da je tožeča stranka lahko branila svoje pravice, sodišče Unije pa opravilo nadzor nad zakonitostjo odločbe.
22 Drugi tožbeni razlog je treba zato zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: Kršitev člena 34(1) Uredbe št. 207/2009
23 Najprej je treba opozoriti, da čeprav se odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi in stranke v svojih vlogah sklicujejo na prijavljeno znamko Skupnosti kot na črno-belo znamko, to ne pomeni, da je prijavljena znamka Skupnosti v črni in beli barvi, temveč da ni v nobeni barvi posebej.
24 Tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe s tem, da ni ugodil zahtevi za prednost prejšnjih nacionalne in mednarodne znamke v okviru zahteve za registracijo znamke Skupnosti MEDINET, kršil člen 34(1) Uredbe št. 207/2009.
25 Člen 34(1) Uredbe št. 207/2009 določa, da lahko imetnik prejšnje blagovne znamke, registrirane v državi članici, vključno z blagovno znamko, registrirano v Beneluksu ali po mednarodnih sporazumih in z učinkom v državah članicah, ki prijavi enako blagovno znamko, kot blagovno znamko Skupnosti za blago ali storitve, ki so enake ali del tistih, za katere je bila registrirana prejšnja blagovna znamka, za blagovno znamko Skupnosti zahteva prednost glede na prejšnjo blagovno znamko za državo članico, v kateri ali za katero je registrirana.
26 Da bi bilo mogoče ugoditi zahtevi po prednosti prejšnje znamke zaradi zahteve za registracijo znamke Skupnosti, morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: prejšnja znamka in znamka Skupnosti morata biti enaki; proizvodi ali storitve, za katere je prijavljena znamka Skupnosti, morajo biti enaki ali zajeti s proizvodi ali storitvami, na katere se nanaša prejšnja znamka; imetnik zadevnih znamk mora biti enak (sodba Splošnega sodišča z dne 19. januarja 2012 v zadevi Shang proti UUNT (justing), T‑103/11, točka 14).
27 Treba je opozoriti, da je znak enak znamki, če brez sprememb in dodatkov upodablja vse elemente, ki sestavljajo znamko, ali če, gledano v celoti, skriva tako nepomembne razlike, da jih povprečen potrošnik ne opazi (zgoraj navedena sodba justing, točka 16).
28 Pogoj enakosti znaka in znamke je treba razlagati restriktivno zaradi posledic, ki jih ima taka enakost. V konkretnem primeru bo lahko v skladu s členom 34(2) Uredbe št. 207/2009 imetnik znamke Skupnosti, za katero je podal zahtevo po prednosti prejšnje znamke, če se bo odpovedal prejšnji znamki ali dopustil, da njena registracija poteče, še naprej uveljavljal iste pravice, kot bi jih imel, če bi bila prejšnja blagovna znamka še naprej registrirana (zgoraj navedena sodba justing, točka 17).
29 V tej zadevi enakost proizvodov, zajetih s prijavljeno znamko Skupnosti in proizvodov, zajetih s prejšnjima nacionalno in mednarodno znamko, ni sporna. Prav tako med strankama ni sporno, da je imetnik zadevnih znamk enak.
30 Poleg tega je treba poudariti, da čeprav prejšnji nacionalna in mednarodna znamka in prijavljena znamka Skupnosti zajemajo skupni besedni element, in sicer „medinet“, ki je zajet v okviru figurativne oblike križa, sta prvi v zlati barvi, medtem ko druga ni v nobeni barvi posebej.
31 Tožeča stranka meni, prvič, da bi moral odbor za pritožbe zaradi preveritve, ali je pogoj enakosti znaka in znamke izpolnjen, uporabiti načela glede enakosti znamk, ki so bila izoblikovana v okviru postopkov z ugovori. Poleg tega meni, da je odbor za pritožbe kršil razliko med predmetom in obsegom varstva. Nazadnje zahteva za prednost prejšnje znamke naj ne bi pomenila, da po odpovedi nacionalnim pravicam znamka Skupnosti ustvari učinke v zadevnih državah z opiranjem na prednost omenjenih nacionalnih pravic. Nasprotno, obseg varstva ki ga znamka Skupnosti zagotavlja v zadevnih državah, naj bi bil še vedno odvisen od obsega varstva, ki ga dajejo znamke, v zvezi s katerimi se uveljavlja prednost. Ta zadeva naj bi torej odpirala vprašanje obsega varstva, ki ga dajejo zadevne znamke.
32 Kar zadeva enakost znamk je odbor za pritožbe v točki 15 izpodbijane odločbe ocenil, da „te enakosti ni, [bilo] ker je [bila] prejšnja znamka v barvi, znamka, ki je [bila] predmet zahteve za registracijo kot znamka Skupnosti, pa ni [bila] v barvi“. V točki 18 izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe dodal: „[p]riznanje utemeljenosti zahteve za prednost bi dejansko privedlo do nadomestitve prejšnje znamke v barvi z varstvom črno-bele znamke, torej do spremembe upodobitve znamke“. Nazadnje je odbor za pritožbe v točki 19 izpodbijane odločbe menil, da „izpiski iz registra [so] omogoč[ili], da se zgolj nejasno razbere besedni element [‚medinet‘], ki pa je [bil] na prijavi znamke Skupnosti jasno viden“ in da „je [bil] na izpiskih iz registra ta besedni element svetlejši kot ozadje, medtem ko je [bil] od slednjega temnejši v prijavi znamke Skupnosti (črn na belem ozadju)“.
33 Glede vprašanja obsega varstva zadevnih znamk je odbor za pritožbe v točki 20 izpodbijane odločbe navedel, da „obseg varstva prejšnje znamke ali tudi znamke, ki je predmet zahteve za registracijo kot znamka Skupnosti (pod predpostavko, da je registrirana kasneje), v tej zadevi ni [bil] vprašljiv“, da „mora biti predmet varstva enak, saj drugače ni [bilo] mogoče imeti enakosti“ in da „[je] na to ka[zalo] sklicevanje na sodbo [Sodišča] Arthur-et-Félicie“.
34 Treba je poudariti, kot je UUNT navedel na obravnavi, da je treba „sklicevanje na sodbo [Sodišča] ‚Arthur-et-Félicie‘“ razumeti kot sklicevanje na sodbo Sodišča z dne 20. marca 2003 v zadevi LTJ Diffusion (C‑291/00, Recueil, str. I‑2799).
35 Odbor za pritožbe je poleg tega zavrnil sklicevanje tožeče stranke na sodbo Splošnega sodišča z dne 18. junija 2009 v zadevi LIBRO proti UUNT – Causley (LiBRO) (T‑418/07, neobjavljena v ZOdl.) s presojo, da „ni upoštevno, saj se je ta sodba nanašala […] le na preizkus verjetnosti zmede in, v tem okviru, na preizkus stopnje podobnosti med znamkami“ (točka 20 izpodbijane odločbe).
36 Poleg tega je odbor za pritožbe navedel:
„[v] okviru preizkusa zahteve za prednost špekulativni preudarki o obsegu varstva zadevne znamke […] v razmerju do morebitnih tretjih znamk kljub temu niso upravičeni. Pojma enakost znamk v okviru člena 34 [Uredbe št. 207/2009] ni nujno treba razlagati popolnoma [enako] kot v okviru drugih določb, na primer, člena 8(1)(a) [Uredbe št. 207/2009], ali v okviru presoje uporabe v enaki obliki (kot je bila registrirana) za namene člena 15(1) [te uredbe]“ (točka 20 izpodbijane odločbe).
37 Glede tega je UUNT v odgovoru na tožbo navedel, da v nasprotju s tem, kar je trdila tožeča stranka, sodna praksa glede uporabe člena 8(1) Uredbe št. 207/2009 ni bila upoštevna za namene uporabe člena 34 te uredbe, saj dojemanje potrošnikov, ki je odločilni element v postopku z ugovorom, nima nobene vloge v postopku z zahtevo za prednost prejšnje znamke.
38 Ne glede na to je UUNT na obravnavi navedel, da je bila zgoraj navedena sodba LTJ Diffusion podlaga za izpodbijano odločbo in da, če bi se pri pojmu enakosti znamk, kot je opredeljen v okviru uporabe člena 34 Uredbe št. 207/2009, lahko upoštevalo dojemanje potrošnika, bi bilo treba upoštevati tudi drug element, in sicer obseg varstva zadevnih znamk.
39 Treba je opozoriti, da se opredelitev pojma enakosti znamk iz zgoraj navedene sodbe justing (točka 16), opira na opredelitev, ki jo je Sodišče podalo v zgoraj navedeni sodbi LTJ Diffusion (točka 54) v odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe glede razlage člena 5(1)(a) Prve Direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 92), ki je enak členu 8(1)(a) Uredbe št. 207/2009.
40 Vendar zgolj dejstvo, da se opredelitev pojma enakosti znamk iz zgoraj navedene sodbe justing (točka 16) opira na tisto, ki jo je Sodišče podalo v zgoraj navedeni sodbi LTJ Diffusion (točka 54), ne more postaviti pod vprašaj upoštevnosti te opredelitve za uporabo člena 34 Uredbe št. 207/2009. Čeprav cilji člena 8(1)(a) in člena 34 te uredbe niso enaki, oba namreč kot pogoj za svojo uporabo določata enakost zadevnih znamk. Poleg tega sodna praksa glede teh dveh členov zahteva, da se pojem enakosti znamk restriktivno razlaga (zgoraj navedeni sodbi LTJ Diffusion, točka 50, in justing, točka 17).
41 Treba pa je šteti, da pojem, ki je uporabljen v različnih določbah pravnega akta, zaradi doslednosti in pravne varnosti in še toliko bolj, kadar je predmet restriktivne razlage, pomeni isto stvar, ne glede na določbo, v kateri je.
42 Nazadnje, čeprav se člen 5(1)(a) Prve direktive 89/104 ter člen 8(1)(a) Uredbe št. 207/2009 ne sklicujeta izrecno na dojemanje upoštevne javnosti, je treba poudariti, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi LTJ Diffusion to upoštevalo za natančnejšo opredelitev pojma enakosti znamk, kar omogoča sklep, da je ta enakost podana, kadar so pri njih podane tako neznatne razlike, da jih povprečni potrošnik ne opazi.
43 Tako je razlaga pojma enakost znamk s strani Sodišča v zgoraj navedeni sodbi LTJ Diffusion za uporabo člena 5(1)(a) Prve direktive 89/104, ki je enak členu 8(1)(a) Uredbe št. 207/2009, upoštevna za uporabo člena 34 Uredbe št. 207/2009.
44 Zato je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe moral uporabiti isto opredelitev pojma enakosti znamk, kot je določena v sodni praksi v okviru uporabe člena 8(1)(a) Uredbe št. 207/2009.
45 Glede tega je treba opozoriti, da v nasprotju s tem, kar je UUNT navajal na obravnavi, iz točke 20 izpodbijane odločbe ni mogoče sklepati, da je odbor za pritožbe dejansko uporabil opredelitev pojma enakosti znamk, kot izhaja iz zgoraj navedene sodbe LTJ Diffusion (točka 54). Čeprav se odbor za pritožbe sklicuje na to sodbo za trditev, da mora biti predmet varstva enak zato, da je taka enakost podana, na koncu te iste točke navaja, da pojma enakosti znamk iz člena 34 Uredbe št. 207/2009 ni nujno treba razlagati enako kot v okviru člena 8(1)(a) te uredbe.
46 Vendar ta napaka ne more povzročiti nepravilnosti obrazložitve izpodbijane odločbe, saj je glede na vse razloge izpodbijane odločbe očitno, da so ugotovitve odbora za pritožbe v skladu z opredelitvijo Splošnega sodišča v točki 27 zgoraj.
47 V nasprotju z navedbami UUNT obseg varstva zadevnih znamk ni element, ki ga je treba upoštevati v okviru obravnave zahteve za prednost prejšnje znamke. Kot je navedeno v točki 26 zgoraj, je namreč eden izmed pogojev, ki jih UUNT obravnava za ugoditev taki zahtevi, enakost zadevnih znamk. Preizkus take enakosti pa predpostavlja primerjavo konstitutivnih elementov zadevnih znamk in ne presojo ali primerjavo obsega varstva, ki ga imajo ali lahko imajo te znamke in ki lahko poleg tega variira glede na določbo Uredbe št. 207/2009, ki se uporabi.
48 Drugič, tožeča stranka meni, da med zadevnimi znamkami ni očitne razlike v smislu smernic o postopkih pred UUNT (del B, točka 5.5), ki bi upravičevala zavrnitev zahteve za prednost prejšnje znamke. Ne le, da naj bi prijavljena črno-bela znamka Skupnosti kot „maior“ vključevala barvo „mat zlata“ prejšnjih nacionalne in mednarodne znamke kot „minor“, temveč naj bi prijavljena znamka Skupnosti brez dodajanja zajemala vse elemente, ki sestavljajo prejšnji nacionalno in mednarodno znamko. Nazadnje naj ne bi obstajale razlike na fonetični in konceptualni ravni.
49 Treba je ugotoviti, da med strankami ni sporno, da vse zadevne znamke vsebujejo besedni element „medinet“, ki je zajet v figurativni obliki, ki predstavlja križ. Tako se zastavlja vprašanje, ali je razlika med temi znamkami zaradi dejstva, da sta prejšnji nacionalna in mednarodna znamka v zlati barvi, medtem ko prijavljena znamka Skupnosti ni v nobeni barvi, taka, da jih ni mogoče šteti za enake.
50 V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav smernice o postopkih pred UUNT v zvezi s členom 34 Uredbe št. 207/2009 določajo, da „glede figurativnih znamk preizkuševalec ugovarja, če je podana očitna razlika pri izgledu znamk“, pa te smernice zgolj predstavljajo kodifikacijo ravnanja, ki ga namerava sprejeti UUNT (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. maja 2009 v zadevi Jurado Hermanos proti UUNT (JURADO), T‑410/07, ZOdl. str. II‑1345, točka 20, in sodbo Splošnega sodišča z dne 7. julija 2010 v zadevi Valigeria Roncato proti UUNT – Roncato (CARLO RONCATO), T‑124/09, neobjavljena v ZOdl., točka 27).
51 Zato je treba ne glede na te smernice, ampak glede na sodno prakso, navedeno v točki 27 zgoraj, preveriti, ali je ta razlika v barvi tako neznatna, da je treba zadevne znamke šteti za enake.
52 Najprej je treba navesti, da dejstva, da je znamka registrirana v eni barvi, oziroma nasprotno, da ni v nobeni barvi posebej, ni mogoče šteti za zanemarljivega v očeh potrošnika. Vtis, ki ga pusti znamka, je namreč različen glede na to, ali je ta v barvi ali ni v nobeni barvi posebej.
53 V zvezi s tem sodba, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, v kateri je navedeno: „ker prejšnja znamka ni v nobeni barvi posebej, njeno varstvo zajema tudi kombinacije barv“ (zgoraj navedena sodba LiBRO, točka 65), v tej zadevi ni upoštevna, saj, kot je ugotovljeno v točki 47 zgoraj, obseg varstva znamk ni element, ki ga je treba upoštevati v okviru preizkusa zahteve za prednost. V vsakem primeru je mogoče iz te sodbe sklepati, da je obseg varstva znamke Skupnosti, ki je v barvi, drugačen od obsega varstva znamke Skupnosti, ki ni v nobeni barvi posebej.
54 Zato je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe utemeljeno menil, da zadevne znamke niso enake.
55 Te ugotovitve ne morejo omajati druge trditve tožeče stranke.
56 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da tožeča stranka meni, da Sklep EX‑03‑5 predsednika UUNT z dne 20. januarja 2003 o formalnih pogojih za zahtevo za prednost in pravili 15(2)(e) in 103(2)(e) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), na katere se sklicuje odbor za pritožbe za odgovor na vprašanje, v kolikšni meri je mogoče zahtevati prednost prejšnje znamke v barvi v okviru zahteve za registracijo črno-bele znamke Skupnosti, niso upoštevni. Po mnenju tožeče stranke je odbor za pritožbe v vsakem primeru s tem, da se je oprl na upravna pravila za razlago zakonodaje Skupnosti s področja znamk, kršil hierarhijo norm.
57 Glede aktov, omenjenih v točki 56 zgoraj, je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe, potem ko je v točki 15 izpodbijane odločbe opozoril na to, da znamka v barvi ni enaka črno-beli znamki, navedel: „zato [je] člen 3(3) Sklepa EX‑03‑5, kadar je [bila] prejšnja znamka v barvi, zahteva[l], da je dokaz (izpis iz registra) prejšnje znamke tudi barven“ (točka 16 izpodbijane odločbe) in da „se enako v okviru mednarodne registracije, ki [je] predpostavlja[la] enakost z osnovno znamko, zahteva, da je, kadar je [bila] osnovna znamka v barvi, tudi zahteva za mednarodno registracijo barvna“ in da „je reprodukcija znamke v barvi [bila] tudi potrebna v okviru pravila 15(2)(e) [Uredbe št. 2868/95]“ (točka 17 izpodbijane odločbe).
58 Iz prejšnje točke je razvidno, da se odbor za pritožbe ni oprl na akte navedene v točki 56 zgoraj, zato da bi razlagal člen 34 Uredbe št. 207/2009, temveč se je nanje skliceval le zato, da bi podkrepil svojo presojo, da je barva znamke njen pomemben element zlasti v okviru preizkusa zahteve za prednost prejšnje znamke v okviru zahteve za registracijo znaka kot znamke Skupnosti, pri katerem se zahteva stroga enakost teh znamk.
59 Tako v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka, odbor za pritožbe ni kršil hierarhije norm in je lahko upravičeno navajal te različne določbe zaradi podkrepitve razlage člena 34 Uredbe št. 207/2009.
60 Dalje tožeča stranka navaja, da bi odbor za pritožbe moral upoštevati prejšnje odločbe odborov za pritožbe UUNT, v katerih je bilo ugodeno zahtevi za prednost prejšnje znamke, kadar je bila razlika med prijavljeno znamko in prejšnjo znamko majhna.
61 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da mora UUNT svoje pristojnosti izvajati v skladu s splošnimi načeli prava Unije. Čeprav mora UUNT glede na načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja upoštevati odločbe, ki so že bile sprejete o podobnih zahtevah in posvetiti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu, pa mora biti uporaba teh načel vseeno skladna z načelom zakonitosti (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 22. maja 2012 v zadevi Sport Eybl & Sports Experts proti UUNT – Seven (SEVEN SUMMITS), T‑179/11, neobjavljena v ZOdl., točka 68 in navedena sodna praksa).
62 Poleg tega mora biti preizkus vsake zahteve za registracijo iz razlogov pravne varnosti in, specifično, dobrega upravljanja strikten in celosten, zato da ne bilo neupravičene registracije znamk. Tak preizkus mora biti opravljen v vsakem konkretnem primeru (glej zgoraj navedeno sodbo SEVEN SUMMITS, točka 69 in navedena sodna praksa).
63 V tej zadevi je treba poudariti, da je odbor za pritožbe v točki 21 izpodbijane odločbe prejšnje odločbe, na katere se je sklicevala tožeča stranka, štel „za take, ki so v nasprotju z ustaljeno prakso prvostopenjskih oddelkov [UUNT] ter za neskladne s pozitivnimi predpisi“. Dodal je, da „so [bile] zadeve na katere se je sklicevala [tožeča stranka] bodisi neprimerljive, in v teh primerih ni [bilo] potrebno, da bi bile presojane enako, bodisi so bile primerljive, v teh primerih pa je načelo zakonitosti ravnanj [UUNT] prevladalo in ni [bilo] pravice do ponovitve napačnih odločb“.
64 Odbor za pritožbe je torej upošteval prejšnje odločbe. Te je preučil in ocenil, da ni potrebno odločiti v enaki smeri, ker so bile te zadeve bodisi neprimerljive bodisi bi bilo to v nasprotju z načelom zakonitosti. Iz tega izhaja, da je odbor za pritožbe sprejel odločbo v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 61 in 62 zgoraj.
65 V vsakem primeru je treba poudariti, kot je bilo ugotovljeno v točki 52 zgoraj, da dejstvo, da sta prejšnji nacionalna in mednarodna znamka v barvi, medtem ko prijavljena znamka Skupnosti ni v nobeni barvi posebej, ne predstavlja neznatne razlike.
66 Nazadnje tožeča stranka navaja, da učinek ugoditve zahtevi za prednost prejšnje znamke ni v tem, da prijavljena znamka Skupnosti uživa prednost prejšnje znamke, temveč zgolj omogoča tožeči stranki, da ukrepa zoper znamke Skupnosti ali nacionalne znamke tretjih, ki so bile prijavljene po registraciji prejšnjih nacionalne in mednarodne znamke, katerih imetnik je, a pred vložitvijo zahteve za registracijo znamke Skupnosti, na podlagi teh prejšnjih znamk, ki sta zajeti pod „kapo“ znamke Skupnosti, kakor sta posamezno upodobljeni. Tako bi odbor za pritožbe moral ugotoviti „delno prednost“, ki bi tožeči stranki omogočila da se v zadevnih državah sklicuje na prednost znamk v barvi, ne pa na prednost znamke Skupnosti za črno-belo upodobitve.
67 UUMT meni, da je ta trditev nedopustna, saj je prvič navajana v tožbi in lahko spremeni predmet spora v zadevi, ki je bila obravnavana pred odborom za pritožbe. V vsakem primeru bi ugoditev „delni prednosti“ privedla do spremembe predmeta znamke, kar ni mogoče.
68 Glede tega je ni mogoče sprejeti tudi ob predpostavki, da je trditev tožeče stranke dopustna. S tem, da bi se sprejelo tako trditev, bi svoj smisel izgubila zahteva po enakosti znamk iz člena 34(1) Uredbe št. 207/2009. Če bi se sledilo razlogovanju tožeče stranke, bi bilo mogoče uveljavljati prednost prejšnje znamke, tudi če bi bila znamka Skupnosti nedvomno drugačna, saj, kot navaja tožeča stranka, bi imetnik znamk v končni fazi svoj ugovor za obdobje od datuma registracije prejšnje znamke do datuma registracije znamke Skupnosti oprl na prejšnjo znamko, kot je bila prvotno registrirana. Tako zahteva po enakosti znamk ne bi imela več raison d’être.
69 Poleg tega možnost zahtevati prednost za del prejšnje nacionalne znamke v členu 34 Uredbe št. 207/2009 ni predvidena. Člen 34 navedene uredbe pa je treba razlagati restriktivno in Splošno sodišče zato takemu predlogu ne more ugoditi (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo justing, točka 43).
70 Glede na vse navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 77 Uredbe št. 207/2009
71 Člen 77(1) Uredbe št. 207/2009 določa, da UUNT po uradni dolžnosti ali na zahtevo katere koli stranke v postopku izvede ustni postopek, če presodi, da bi bil koristen.
72 V zvezi s tem ima odbor za pritožbe polje proste presoje glede vprašanja, ali je postopek pred njim dejansko potreben (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 3. februarja 2011 v združenih zadevah Gühring proti UUNT (kombinacija košenično rumene in srebrno sive barve ter kombinacija okrasto rumene in srebrno sive barve), T‑299/09 in T‑300/09, neobjavljena v ZOdl., točka 34 in navedena sodna praksa).
73 Tožeča stranka navaja, da bi bil ustni postopek pred odborom za pritožbe koristen zato, da bi se podrobno razpravljalo o pravnem položaju v tem primeru. Po njenem mnenju naj bi odbor za pritožbe s tem, da ni upošteval elementa koristnosti iz člena 77 Uredbe št. 207/2009 in s tem, da jo je „prisilil“, da vloži tožbo pri Splošnem sodišču, kršil ta člen.
74 Vendar pa je iz spisa in izpodbijane odločbe razvidno, da je imel odbor za pritožbe vse potrebne elemente za utemeljitev izreka te odločbe. Glede, posebej, očitka, da bi oprava obravnave odboru za pritožbe omogočila, da obravnava vprašanje, ali lahko upodobitev znamke, pri kateri ni uporabljena nobena barva posebej, zajema tiste znamke, ki so v barvi, oziroma ali ji je mogoče vsaj priznati delno prednost, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, v kolikšni meri bi ustna pojasnila v zvezi s tem, poleg tistih, ki so že bila navedena v njeni vlogi pred odborom za pritožbe, preprečila sprejetje takega izreka.
75 Glede na navedeno je treba tretji tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
76 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
77 Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Franz Wilhelm Langguth Erben GmbH & Co. KG se naloži plačilo stroškov.
Papasavvas | Vadapalas | O’Higgins |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. februarja 2013.
Podpisi