Tožba, vložena 3. marca 2010 - Nemčija proti Komisiji

(Zadeva T-104/10)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Zvezna republika Nemčija (zastopnika: J. Möller in C. von Donat, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

Sklep Komisije C(2009) 10561 z dne 18. decembra 2009 o zmanjšanju pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), ki je bila dodeljena z Odločbama Komisije C(95) 2529 z dne 27. novembra 1995 in nazadnje C(1999) 3557 z dne 15. novembra 1999 za program Resider II Saarland (1994-1999) v Zvezni republiki Nemčiji, naj se razglasi za ničen;

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija je z izpodbijanim sklepom zmanjšala skupno pomoč, ki je bila Zvezni republiki Nemčiji dodeljena iz ESRR za pobudo Skupnosti RESIDER II SAARLAND (1994-999).

Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja pet tožbenih razlogov.

S prvim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da ni pravne podlage za pavšal in ekstrapolacijo v zvezi s finančnimi popravki za programsko obdobje 1994-1999.

Drugič, tožeča stranka trdi, da je kršen člen 24(2) Uredbe (EGS) št. 4253/88¹, saj pogoji za zmanjšanje niso izpolnjeni. V zvezi s tem zlasti trdi, da je Komisija napačno uporabila pojem "nepravilnost". Komisija poleg tega ni ugotovila, da so nacionalni organi, ki jim je bilo zaupano upravljanje strukturnih skladov, kršili svoje obveznosti iz člena 23 Uredbe št. 4253/88. Za očitek sistematične nepravilnosti ne obstaja ustrezna opredelitev sistemov upravljanja in nadzora. Po mnenju tožeče stranke naj bi trditev glede sistematične napake pri upravljanju in nadzoru poleg tega temeljila na napačnih dejanskih ugotovitvah. Trdi tudi, da se ni pravilno ugotovilo in presodilo pomembnih elementov dejanskega stanja.

Tožeča stranka v tretjem tožbenem razlogu podredno navaja, da je zmanjšanje, ki ga je v izpodbijanem sklepu izvedla Komisija, nesorazmerno. V zvezi s tem trdi, da Komisija ni uresničila svoje diskrecijske pravice, ki jo ima v skladu s členom 24(2) Uredbe št. 4253/88. Poleg tega so uporabljeni pavšalni popravki presegali (morebitno) tveganje za nastanek škode za proračun Skupnosti. Po mnenju tožeče stranke naj bi se popravki kumulirali, ne da bi bil rezultat v posamičnem primeru preizkušen z načelom sorazmernosti. Tožeča stranka zagovarja tudi stališče, da je ekstrapolacija napak nesorazmerna, ker posameznih napak ni mogoče uporabiti za neenotno celoto.

Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom trdi, da je izpodbijani sklep nezadostno obrazložen. V zvezi s tem navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati izpeljave in razlogov za višino pavšalnega zmanjšanja. Poleg tega ni mogoče razbrati, ali je Komisija zadostno preizkusila razlago dejanskega stanja, ki so jo podali nemški organi. Komisija naj tudi ne bi sklepala o posledicah slabosti revizij projektov, ki so jih opravili zunanji revizorji, kar zadeva zanesljivost ugotovitev.

Nazadnje tožeča stranka s svojim petim tožbenim razlogom trdi, da je tožena stranka kršila načelo sodelovanja, ker se ne sklicuje več na "delovne liste v zvezi z upravičenimi izdatki", ki naj bi bili izdelani šele v trenutnem programskem obdobju. Poleg tega naj bi Komisija opirala izpodbijani sklep na sistematične pomanjkljivosti v sistemu upravljanja in nadzora, čeprav naj bi bila tehnična zmožnost sistema za upravljanje in nadzor potrjena še v programskem obdobju.

____________

¹ - Uredba Sveta (EGS) št. 4253/88 z dne 19. decembra 1988 o določbah za izvajanje Uredbe (EGS) št. 2052/88 glede koordinacije dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj na eni strani in z Evropsko investicijsko banko ter drugimi finančnimi instrumenti na drugi strani (UL L 374, str. 1).