Tožba, vložena 7. januarja 2011 - Bank Melli Iran proti Svetu

(Zadeva T-7/11)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Bank Melli Iran (Teheran, Iran) (zastopnika: L. Defalque in S. Woog, odvetnika)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predlog tožeče stranke

Točka 5 dela B Priloge k Sklepu Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP¹ o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP, točka 5 dela B Priloge VIII k Uredbi Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007² in odločba iz dopisa Sveta z dne 28. oktobra 2010 naj se razglasijo za nične;

ugotovi naj, da sta člen 20(1)(b) Sklepa Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010³ in člen 16(2) Uredbe Sveta (EU) št. 961/2010 nezakonita in da se ne uporabljata za tožečo stranko; in

Svetu naj se naloži plačilo stroškov tožeče stranke v tem postopku.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V podporo svoji tožbi tožeča stranka navaja štiri razloge:

1.    Prvič, zatrjuje kršitev člena 215(2) in (3) PDEU kot tudi člena 40 PEU, kar pomeni bistveno kršitev postopka, saj:

-    je Svet SZVP sprejel omejevalne ukrepe, ne da bi Svetu pustil nekaj diskrecijske pravice;

-    Sklep 2010/413/SZVP, ki je podlaga za Uredbo št. 961/2010, napačno temelji na členu 29 PEU, ker ne opredeljuje pristopa Unije do posamezne geografske ali vsebinske zadeve, kot je zahtevano v členu 29 PEU, temveč natančno določa obveznosti držav članic in oseb pod njihovo pristojnostjo;

-    Uredba št. 961/2010 ne vsebuje potrebnih določb o pravnih jamstvih, s čimer je kršen člen 215(3) PDEU.

2.    Drugič, zakonodajalec Evropske unije je uporabil napačno pravno podlago za izpodbijan sklep in uredbo, saj so bile sankcije sprejete zoper tožečo stranko in njene podružnice, ki so pravne osebe, ne pa državni subjekti, ki niso navedeni na seznamu Varnostnega sveta Združenih narodov. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da:

-    čeprav je navedba členov 29 PEU in 215 PDEU kot pravne podlage utemeljena v primerih, ko institucije Unije izvajajo Resolucijo OZN, pa ta ni utemeljena v primerih uporabe upravnih ukrepov, kot je na primer zamrznitev sredstev pravnih oseb, ki niso državni subjekti;

-    bi morala biti izpodbijana akta sprejeta na podlagi člena 75 PDEU ob sodelovanju Evropskega parlamenta v okviru postopka soodločanja.

3.    Tretjič, izpodbijan sklep in uredba sta bila sprejeta ob kršitvi načela enakosti in nediskriminacije, saj so bile podobne odločitve sprejete na drugi pravni podlagi, kot na primer na podlagi člena 75 PDEU, torej v okviru, ki zagotavlja pravna jamstva, določena s strani Evropskega parlamenta in Sveta, kar pa ne velja za izpodbijana akta, ki zadevata tožečo stranko.

4.    Četrtič, izpodbijana akta sta bila sprejeta ob kršitvi pravice tožeče stranke do obrambe in zlasti njene pravice do poštenega sojenja, saj:

-    ni prejela nobenega dokaza ali dokumenta, ki bi potrdil trditve Sveta, saj so bile dodatne trditve iz leta 2009 glede sklepa iz leta 2008, ki so bile potrjene leta 2010, zelo ohlapne, nejasne in nanje praktično ni bilo mogoče odgovoriti;

-    ji je bil zavrnjen dostop do dokumentacije in ni bila dana možnost izvrševanja pravice do izjave;

-    izpodbijana akta nista zadostno obrazložena, s čimer je kršena pravica tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva.

5.    Petič, izpodbijana akta iz razlogov, navedenih pri četrtem tožbenem razlogu, pomenita kršitev načel dobrega upravljanja in legitimnih pričakovanj.

6.    Šestič, Svet o svoji odločitvi ni poslal obvestila z navedbo razlogov za umestitev na seznam, s čimer je kršil člen 36(3) Uredbe št. 961/2010 in člen 36(4), ki omogoča revizijo takšne odločitve, če so nanjo podane pripombe.

7.    Sedmič, pri uporabi določb Sklepa Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 za tožečo stranko je prišlo do očitne napake v razlagi in do zlorabe pooblastil, saj je Svet, ko je odločil, da dejavnosti tožeče stranke, kot so opisane v izpodbijanih aktih, izpolnjujejo pogoje za to, da se jih obravnava kot dejavnosti, ki bi morale biti sankcionirane, napačno razlagal člen 20(1)(b) navedenega Sklepa.

8.    Osmič, Svet je kršil načelo sorazmernosti in lastninsko pravico, saj ni upošteval odločitve Varnostnega sveta Združenih narodov, kar bi moralo imeti za posledico neuporabo člena 20(1)(b) Sklepa Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010.

____________

¹ - UL L 281, str. 81.

² - UL L 281, str. 1.

³ - Sklep Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL 2010, L 195, str. 39).