SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 22. junija 2006(*)
„Direktiva Sveta 92/43/EGS – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Odločba Komisije 2005/101/ES – Seznam območij, pomembnih za Skupnost, za borealno biogeografsko regijo – Ničnostna tožba – Nedopustnost“
V zadevi T‑150/05,
Markku Sahlstedt, stanujoč v Karkkili (Finska),
Juha Kankkunen, stanujoč v Laukai (Finska),
Mikko Tanner, stanujoč v Vihtiju (Finska),
Toini Tanner, stanujoč v Helsinkih (Finska),
Liisa Tanner, stanujoča v Helsinkih,
Eeva Jokinen, stanujoča v Helsinkih,
Aili Oksanen, stanujoča v Helsinkih,
Olli Tanner, stanujoč v Lohji (Finska),
Leena Tanner, stanujoča v Helsinkih,
Aila Puttonen, stanujoča v Ristiini (Finska),
Risto Tanner, stanujoč v Espooju (Finska),
Tom Järvinen, stanujoč v Espooju,
Runo K. Kurko, stanujoč v Espooju,
Maa- ja metsätaloustuottajain keskusliitto MTK ry, s sedežem v Helsinkih,
MTK:n säätiö, s sedežem v Helsinkih,
ki jih zastopa K. Marttinen, odvetnik,
tožeče stranke,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata M. van Beek in M. Huttunen, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Republike Finske, ki jo zastopata A. Guimaraes-Purokoski in J. Himmanen, zastopnici,
intervenient,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2005/101/ES z dne 13. januarja 2005 o sprejetju seznama območij, pomembnih za Skupnost, za borealno biogeografsko regijo (UL L 40, str. 1) na podlagi Direktive Sveta 92/43/EGS,
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi R. García-Valdecasas, predsednik, I. Labucka in V. Trstenjak, sodnici,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Pravni in dejanski okvir
1 Svet je 21. maja 1992 sprejel Direktivo 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, str. 7, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih).
2 V skladu s členom 2(1) je cilj Direktive o habitatih prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst na ozemlju držav članic, za katerega se uporablja Pogodba ES.
3 V členu 2(2) Direktive je določeno, da so ukrepi, sprejeti na podlagi te direktive, namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti.
4 V skladu s šesto uvodno izjavo Direktive o habitatih je treba zato, da se zagotovi obnovitev ali vzdrževanje ugodnega stanja naravnih habitatov in vrst, pomembnih za Skupnost, določiti posebna ohranitvena območja, da se po določenem časovnem razporedu vzpostavi usklajeno evropsko ekološko omrežje.
5 V skladu s členom 3(1) Direktive o habitatih to omrežje, imenovano Natura 2000, obsega posebna ohranitvena območja in posebna območja varstva, ki so jih države članice določile na podlagi Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 103, str. 1).
6 V skladu s členom 1(l) Direktive o habitatih je posebno ohranitveno območje opredeljeno kot „območje, pomembno za Skupnost, ki ga države članice določijo z zakonskim, upravnim in/ali pogodbenim aktom in kjer se uporabljajo potrebni ohranitveni ukrepi za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in/ali populacij vrst, za katere je bilo območje določeno.“
7 Člen 4 Direktive o habitatih določa postopek določanja posebnih ohranitvenih območij v treh fazah. V skladu z odstavkom 1 te določbe vsaka država članica predlaga seznam območij in označi, kateri naravni habitatni tipi iz Priloge I in domorodne vrste iz Priloge II so prisotni na teh območjih. V treh letih od notifikacije Direktive o habitatih se ta seznam pošlje Komisiji, skupaj z informacijami o vsakem območju.
8 V skladu s členom 4(2) Direktive o habitatih Komisija na podlagi teh seznamov in meril iz Priloge III k tej direktivi ter v soglasju z vsako državo članico izdela osnutek seznama območij, pomembnih za Skupnost. Seznam območij, izbranih za območja, pomembna za Skupnost, določi Komisija skladno s postopkom iz člena 21 Direktive o habitatih. V skladu s členom 4(3) se ta seznam izdela v šestih letih od notifikacije Direktive o habitatih.
9 V členu 4(4) te direktive je določeno, da zadevna država članica potem, ko je območje, pomembno za Skupnost, sprejeto skladno s postopkom iz odstavka 2 istega člena, čim prej in najpozneje v šestih letih določi to območje za posebno ohranitveno območje in določi prednostne naloge glede na pomembnost območij za ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnega habitatnega tipa iz Priloge I ali vrste iz Priloge II ter za usklajenost Nature 2000 in glede na nevarnost, da bi se ta območja razvrednotila ali uničila.
10 V Direktivi o habitatih je v členu 4(5) določeno, da takoj, ko je območje uvrščeno na seznam območij, pomembnih za Skupnost, ki ga je sprejela Komisija, zanj veljajo določbe člena 6(2) do (4) Direktive o habitatih.
11 V skladu s členom 6 Direktive o habitatih:
„1. Za posebna ohranitvena območja države članice določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja, pripravljene posebej za ta območja ali zajete v drugih razvojnih načrtih, ter ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in vrst iz Priloge II na teh območjih.
2. Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.
3. Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.
4. Če je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izvravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. O sprejetih izravnalnih ukrepih obvesti Komisijo.
Če je zadevno območje območje s prednostnim naravnim habitatnim tipom in/ali prednostno vrsto, se lahko upoštevajo le razlogi, povezani z zdravjem ljudi ali javno varnostjo, ali koristnimi posledicami bistvenega pomena za okolje ali drugimi, po predhodnem mnenju Komisije nujnimi razlogi prevladujočega javnega interesa.“
12 Odločba Komisije 2005/101/ES z dne 13. januarja 2005, ki v skladu z Direktivo o habitatih določa seznam območij, pomembnih za Skupnost, za borealno biogeografsko regijo (UL L 40, str. 1), je bila sprejeta na podlagi člena 4(2), tretji pododstavek, navedene direktive. Med območji, pomembnimi za Skupnost, vključenimi v seznam, so naslednja območja:
– FI 0100040 Nuuksio;
– FI 0100050 Haaviston alueet;
– FI 0200011 Varesharju;
– FI 0900013 Hietassyrjänkangas-Sirkkaharju.
13 Tožeča stranka Maa- ja metsätaloustuottajain keskusliitto MTK ry (v nadaljevanju: MTK ry) je združenje (osrednja organizacija) kmetijskih in gozdarskih proizvajalcev, ki ga sestavlja 163.000 kmetijskih in gozdarskih gospodarskih subjektov. Tožeča stranka MTK:n säätiö (fundacija MTK) ima zemljišča na območju FI 0200011. Preostale tožeče stranke so lastniki zasebnih zemljišč; z izpodbijano odločbo so bila njihova zemljišča vključena v območja, pomembna za Skupnost, za borealno biogeografsko regijo (FI 0100050, FI 0900013 in FI 0100040).
Postopek
14 Tožeče stranke so tožbo vložile z vlogo, vloženo 18. aprila 2005 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje.
15 Komisija je z vlogo, vloženo 5. julija 2005 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, vložila ugovor nedopustnosti v skladu s členom 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje. Tožeče stranke so podale svoja stališča na ta ugovor 13. oktobra 2005.
16 Republika Finska (v nadaljevanju: intervenient) je z vlogo, vloženo 18. julija 2005 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, predlagala intervencijo v tem postopku v podporo Komisiji. Predsednik prvega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 27. septembra 2005 dopustil to intervencijo. Intervenient je 8. novembra 2005 predložil vlogo, omejeno na dopustnost tožbe. Tožeče stranke so svoja stališča k tej vlogi predložile 13. januarja 2006.
Predlogi strank
17 V ugovoru nedopustnosti Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
18 Intervenient v svoji intervencijski vlogi Sodišču prve stopnje predlaga, naj tožbo zavrže kot nedopustno.
19 Tožeče stranke v svojih stališčih na ugovor nedopustnosti Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:
– zavrne ugovor nedopustnosti;
– razglasi izpodbijano odločbo za nično;
– podredno:
– razglasi izpodbijano odločbo za nično v delu, ki določa območja, pomembna za Skupnost, na Finskem;
– še bolj podredno, razglasi izpodbijane odločbe za nično v delu, ki razvršča območja, pomembna za Skupnost, navedena v Prilogi I pod oznakami FI 0100040 Nuuksio, FI 0100050 Haaviston alueet, FI 0200011 Varesharju in FI 0900013 Hietassyrjänkangas-Sirkkaharju;
– Komisiji naloži, da kot pripravljalni ukrep pripravi predloge za razvrščanje območij, pomembnih za Skupnost, ki jih določi Republika Finska, skupaj z vsemi tehničnimi podatki iz uvodne izjave 5 izpodbijane odločbe ter seznamom udeležencev na biogeografskih seminarjih iz uvodne izjave 10 izpodbijane odločbe in članov Odbora za habitate iz uvodne izjave 13 izpodbijane odločbe;
– poleg tega:
– zavrne predlog Komisije glede stroškov;
– Komisiji naloži plačilo stroškov in zakonitih obresti.
Pravno stanje
20 Če ena od strank v skladu s členom 114 Poslovnika zahteva, naj Sodišče prve stopnje odloči o nedopustnosti in zadeve ne obravnava po temelju, se postopek o ugovoru nedopustnosti nadaljuje ustno, razen če Sodišče prve stopnje ne odloči drugače. V obravnavani zadevi Sodišče prve stopnje presoja, da je na podlagi listin v spisu dovolj seznanjeno z zadevo, in odloči, da ustni postopek ni potreben.
Trditve strank
21 Komisija najprej postavi vprašanje, ali izpodbijana odločba glede na različne faze, predvidene v Direktivi o habitatih zaradi uresničevanja njenih ciljev, pomeni akt ali odločbo, ki je lahko predmet tožbe za razglasitev ničnosti v smislu člena 230 ES (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639, točka 10). Dejansko naj bi bila izpodbijana odločba le vmesna faza pri uresničevanju ciljev Direktive o habitatih. Morebitne pravne posledice, ki prizadenejo tožeče stranke, naj bi lahko izhajale samo iz ukrepov, ki so jih sprejele države članice.
22 Komisija opozarja, da so bile države članice dolžne sprejeti ustrezne varstvene ukrepe mnogo pred tem, ko je Komisija sprejela izpodbijano odločbo. Kot naj bi izhajalo iz sodbe Sodišča z dne 13. januarja 2005 v zadevi Dragaggi in drugi (C-117/03, ZOdl., str. I-167, točke 26, 27 in 29), naj bi Direktiva o habitatih državam članicam nalagala, da začnejo izvajati varstvene ukrepe na območjih takoj, ko jih predlagajo za uvrstitev na nacionalni seznam, ki ga pošljejo Komisiji, kot območja, ki se lahko opredelijo kot območja, pomembna za Skupnost.
23 Poudarja, da so bila v skladu z Luonnonsuojelulaki (1096/1996) (zakon o ohranjanju narave, v nadaljevanju: LSL), območja, navedena v Prilogi k izpodbijani odločbi, že predmet varstvenih ukrepov mnogo pred sprejetjem izpodbijane odločbe. Republika Finska bi morala predložiti svoj predlog za določitev območij, pomembnih za Skupnost, med januarjem 2003 in avgustom 2004, čeprav je bil del teh območij že več let pred tem odobren za vključitev v omrežje Natura 2000 v skladu z LSL z dne 20. decembra 1996.
24 Komisija sklepa, da iz navedenega izhaja, da izpodbijana odločba ni prizadela interesov tožečih strank, ker bi spremenila njihov pravni položaj. Ker torej nimajo pravnega interesa, tožeče stranke niso upravičene za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti te odločbe na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES.
25 Komisija dalje meni, da tožeče stranke niso neposredno in posamično prizadete.
26 Glede neposredne prizadetosti tožečih strank Komisija navaja, da se zdi, da tožeče stranke izhajajo iz stališča, v skladu s katerim jim samo dejstvo, da so lastnice območij, uvrščenih v Prilogo k izpodbijani odločbi, samodejno daje pravico do tožbe.
27 V zvezi s tem Komisija opozarja, da mora imeti v skladu z ustaljeno sodno prakso odločba za to, da bi lahko neposredno zadevala tožeče stranke, tudi posledice za njihov pravni položaj in ne le za dejanski položaj (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 2000 v zadevi Salamander in drugi proti Parlamentu in Svetu, T-172/98, T‑175/98 do T‑177/98, Recueil, str. II‑2487, točka 62). Tako naj se tožeče stranke ne bi smele sklicevati na dejstvo, da na primer izpodbijana odločba lahko zmanjša gospodarsko vrednost zemljišč v njihovi posesti.
28 Komisija meni, da določbe Direktive o habitatih državam članicam nalagajo sprejetje ukrepov, ki se jasno razlikujejo od izpodbijane odločbe, v okviru katerih imajo široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Izvajanje izpodbijane odločbe naj torej ne bi bilo popolnoma samodejno. Šele ko bi država članica uporabila zgoraj navedene predpise v okviru pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima po teh predpisih, naj bi se lahko preučilo, ali je bil položaj tožečih strank lahko prizadet. Izpodbijana odločba naj ne bi določala niti vrste ukrepov, ki bi jih bilo morebiti treba v določenem času uporabiti na vsakem območju, niti vrste učinkov, ki bi jih ti ukrepi lahko imeli za položaj lastnikov zemljišč.
29 Glede posamične prizadetosti Komisija trdi, da tožeče stranke ne navajajo razloga za njihovo mnenje, da jih odločba, ki jo izpodbijajo, posamično zadeva. Kot Komisija razume pravne utemeljitve tožbe, ki so bile predložene v vlogi, naj bi se MTK ry sklicevala na interese svojih članov. Preostale tožeče stranke naj bi se sklicevale na dejstvo, da imajo v posesti del zemljišč, navedenih v Prilogi I k izpodbijani odločbi.
30 Komisija trdi, da lastninske pravice na zemljiščih razen pri dveh tožečih strankah niso jasno določene. Kar zadeva MTK ry, se zdi, da ni lastnica nobenega zemljišča, pač pa ima fundacija, katere imetnik je, posest na nekaterih območjih, navedenih v Prilogi k izpodbijani odločbi.
31 Po mnenju Komisije dejstvo, da imajo preostale tožeče stranke poleg MTK ry v posesti del zemljišč, ki spadajo v področje uporabe izpodbijane odločbe, ne prizadene teh lastnikov zemljišč v tolikšni meri, da bi bilo mogoče šteti, da jih odločba zadeva posamično. S to odločbo naj tožečim strankam ne bi bila podeljena nobena pravica ali obveznost, ker naj v pravnem smislu ne bi spreminjala njihovega položaja lastnika. Zadevna območja naj bi bila opredeljena izključno na osnovi bioloških meril.
32 Komisija meni, da bi opredelitev območij glede na lastninske pravice na zemljiščih otežila zlasti uresničevanje ciljev Direktive.
33 Na osnovi odločbe, ki je predmet te tožbe, ali vsaj na osnovi podatkov, ki jih je Komisija uporabila pri njeni pripravi, naj tudi ne bi bilo mogoče ugotoviti istovetnosti lastnikov območij, vključenih v seznam. V obrazcih, ki jih je Komisija izdelala za člen 4(2) Direktive o habitatih, naj bi bila predvidena možnost dajanja informacij v zvezi z okoliščinami lastništva zemljišč, vendar naj bi bila predložitev takih informacij neobvezna. Ta možnost naj se skoraj ne bi uporabljala, zato naj bi bile razpoložljive informacije precej splošne. Šlo naj bi za seznam lastnikov, na katerem pa naj bi bilo lahko že za eno samo območje, ki se predlaga za vključitev v seznam, precejšnje število lastnikov.
34 Vsekakor naj bi bilo očitno, da območja, navedena v izpodbijani odločbi, poleg lastnikov zemljišč zadevajo tudi druge akterje, kot so gradbena podjetja, nevladne organizacije ali državljani. Tako naj bi lahko tožeče stranke podobno kot države članice, naslovnice odločbe, razločevali le glede na nekatere lastnosti, ki so zanje značilne, ali glede na dejansko stanje, ki je zanje značilno v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti in zlasti z drugimi osebami, ki uživajo enake pravice (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. septembra 2002 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, T‑13/99, Recueil, str. II-3305, točka 105). V nobenem primeru naj odločba tožečih strank ne bi prizadela tako, da bi jih prikrajšala za uživanje lastninske pravice na njihovi nepremičnini (sodba Sodišča z dne 18. maja 1994 v zadevi Codorníu proti Svetu, C‑309/89, Recueil, str. I‑1853, točka 21). Morebitne omejitve pri uporabi zemljišč bi pozneje zahtevale sprejetje ustreznih nacionalnih odločb za vsak primer posebej.
35 V nasprotju z mnenjem tožečih strank pa ta odločba po mnenju Komisije ne določa niti pravic niti obveznosti lastnikov zemljišč, ampak vsebuje le seznam območij, za katera se lahko po potrebi sprejme vsak primeren varstveni ukrep, ki se določi za vsak posamezni primer v skladu z nacionalnimi odločbami.
36 Intervenient podpira utemeljitve Komisije in ugotavlja, da imajo tožeče stranke v zvezi z območji, navedenimi v Prilogi k odločbi, različne interese, ki jih želijo braniti. Vendar pa bi bilo treba poudariti, da je treba dopustnost tožbe preučevati izključno na osnovi Pogodbe ES in sodne prakse sodišča Skupnosti na tem področju.
37 Tožeče stranke najprej menijo, da izpodbijana odločba potrjuje končno stališče Komisije, v skladu s katerim je treba območja, navedena v tej odločbi, šteti za območja, pomembna za Skupnost, in v skladu s katerim morajo države članice navedena območja obvezno določiti za posebna ohranitvena območja. Izpodbijana odločba naj torej ne bi bila pripravljalna in bi jo bilo kot tako mogoče izpodbijati.
38 Tožeče stranke izpodbijajo utemeljitev Komisije, v skladu s katero izpodbijana odločba nima pomembnejšega vpliva na pravni položaj tožečih strank. Omenjena odločba naj bi določila precejšnje obveznosti in omejitve neposredno v breme lastnikov zemljišč, katerih zemljišča so navedena v izpodbijani odločbi.
39 Glede obveznosti držav članic, da zavarujejo območja, preden se odobri seznam območij, pomembnih za Skupnost, tožeče stranke menijo, da je Komisija v zgoraj navedeni sodbi Dragaggi in drugi podala zmotno razlago. Po njihovem mnenju iz te sodbe izhaja, da se varstveni ukrepi, določeni v členu 6, od (2) do (4), Direktive o habitatih, začnejo izvajati izključno s sprejetjem izpodbijane odločbe.
40 Glede pomembnosti ukrepov, ki naj bi jih izvajala Republika Finska, tožeče stranke trdijo, da dejstvo, ali je država članica izvajala varstvene ukrepe v zvezi z zavarovanjem ekološke vrednosti območij pred sprejetjem izpodbijane odločbe ali ne, ni upoštevno. Tožeče stranke poudarjajo, sklicujoč se na določbe LSL, da pravni učinki, povezani z območji varstva, navedenimi v Direktivi o habitatih, po finskem pravu za lastnike zemljišč postanejo dokončni šele takrat, ko Komisija neko območje uvrsti na seznam.
41 Tožeče stranke zatem trdijo, da jih izpodbijana odločba zadeva neposredno in posamično.
42 Glede neposredne prizadetosti tožeče stranke pripominjajo, da država članica v skladu s členom 4(4) Direktive o habitatih ne more po prostem preudarku odločati, ali naj neko območje, pomembno za Skupnost, določi kot posebno ohranitveno območje ali ne, in da iz tega izhaja, da je uporaba te določbe samodejna.
43 Tožeče stranke opozarjajo, da je v skladu s členom 4(5) Direktive o habitatih sprejetje odločbe imelo za posledico uresničevanje ciljev varstva, predvidenih v členu 6, od (2) do (4), Direktive o habitatih, v zvezi z območji iz izpodbijane odločbe. Poudarjajo, da imata obveznost presoje in prepoved slabšanja, ki sta določeni v členu 6(3) Direktive o habitatih, znatne posledice za lastnike zemljišč na območjih tako glede njihovega pravnega kot dejanskega položaja.
44 Po mnenju tožečih strank niti učinki niti trenutek, ko se ti pojavijo, niso odvisni od izvajanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku nacionalnih organov. Ti naj ne bi imeli pooblastila za odločanje po prostem preudarku niti v zvezi s primernostjo izvajanja presoje oziroma vsebine te presoje niti glede pogojev za izvajanje načrta ali projekta, ki naj bi bili izčrpno urejeni s členom 6(3) in (4) Direktive o habitatih.
45 Tožeče stranke sklepajo, da izpodbijana odločba nacionalnim organom ne daje nobenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki bi zadevnim lastnikom zemljišč preprečilo vložitev tožbe v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES. Tožeče stranke navajajo, da na njihov položaj vplivajo neposredni pravni učinki, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe v zvezi z območji, ki jih imajo v posesti, in ki so v obliki obveznosti presoje in omejitev izkoriščanja.
46 Kar zadeva posamično prizadetost, tožeče stranke pripominjajo, da izpodbijana odločba posamično zadeva vse lastnike zemljišč, ki imajo zemljišča na območjih, navedenih na seznamu, ki ga je odobrila Komisija, ali na območjih, ki so na primer v neposredni soseščini zadevnih območij, na katerih lahko začeti načrti ali projekti zaradi njihovih vplivov povzročijo nastanek obveznosti presoje v skladu s členom 6(3) Direktive o habitatih in zaradi katerih bo treba uporabiti prepoved slabšanja.
47 Tožeče stranke menijo, da sta obveznost presoje in prepoved slabšanja, ki ju vsebuje ta določba, zavezujoča pravna učinka, ki imata velik učinek na njihove pravice. Trditev Komisije, da se območja določajo samo na osnovi bioloških meril, naj ne bi bila upoštevna.
48 Tožeče stranke ugotavljajo, da dejstvo, ali je Komisija imela na voljo podatke o lastnikih zemljišč na območjih, navedenih na seznamu, ali ne, ni upoštevno za presojo dopustnosti tožbe. Bistveno bi bilo ugotoviti, ali je po sprejetju izpodbijane odločbe mogoče razločevati med osebami, ki jih ta odločba zadeva. Lastništvo zemljišč, vključenih v območja, pomembna za Skupnost, katerih seznam je bil sprejet z izpodbijano odločbo, naj bi pokazalo razlike med tožečimi strankami, lastniki zemljišč, gradbenimi podjetji, nevladnimi organizacijami ali državljani.
49 Kar zadeva tožečo stranko, torej združenje MTK ry, tožeče stranke menijo, da je njegova pravica do tožbe utemeljena z interesi njegovih članov. Večina njegovih članov naj bi bili lastniki zemljišč, katerih zemljišča naj bi spadala med območja, pomembna za Skupnost. Izpodbijana odločba naj bi imela enak učinek na večino članov združenja in na tožeče stranke, zasebnike.
Presoja Sodišča prve stopnje
50 V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES, „[f]izične ali pravne osebe lahko pod enakimi pogoji sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo osebo.“
51 Ker ni sporno, da tožeče stranke niso naslovnice izpodbijane odločbe, je treba preučiti, ali jih ta odločba zadeva neposredno in posamično.
52 Kar zadeva, prvič, neposredno prizadetost tožečih strank, ki so fizične osebe, je treba opozoriti, da pogoj neposredne prizadetosti določenega posameznika zahteva, da ima očitani ukrep Skupnosti, v obravnavanem primeru izpodbijana odločba, neposreden učinek na pravni položaj omenjenega posameznika in da naslovnikom tega akta, ki so ga dolžni izvajati, ne dopušča nobenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ker gre za neposredni izvedbeni ukrep, ki izhaja iz same ureditve Skupnosti brez uporabe drugih vmesnih predpisov (glej sodbo Sodišča z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, C‑386/96 P, Recueil, str. I‑2309, točka 43, in navedeno sodno prakso ter zgoraj navedeno sodbo Salamander in drugi proti Parlamentu in Svetu, točka 52).
53 To pomeni, da če neka institucija na državo članico naslovi akt Skupnosti in je ukrep, ki ga mora država članica sprejeti za izvedbo tega akta, neposredne izvedbene narave ali če zaradi tega akta nastanejo nesporne posledice, ta akt neposredno zadeva vse osebe, na katere tak ukrep vpliva. Če pa nasprotno akt državi članici dopušča možnost ukrepanja ali neukrepanja ali je ne obvezuje, da bi ukrepala v točno določenem smislu, je ukrepanje ali neukrepanje države članice tisto, ki neposredno prizadene zadevno osebo in ne sam akt (glej v tem smislu sklep Sodišča prve stopnje z dne 10. septembra 2002 v zadevi Japan Tobacco in JT International proti Parlamentu in Svetu, T‑223/01, Recueil, str. II‑3259, točka 46).
54 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni mogoče šteti, da izpodbijana odločba, ki za območja, pomembna za Skupnost, določa območja na finskem ozemlju, na katerih imajo tožeče stranke zemljišča, sama po sebi vpliva na pravni položaj tožečih strank. Izpodbijana odločba ne vsebuje nobene določbe glede ureditve varstva območij, pomembnih za Skupnost, kot so ohranitveni ukrepi ali postopki za izdajo dovoljenj. Odločba torej ne vpliva niti na pravice in obveznosti lastnikov zemljišč niti na uresničevanje teh pravic. V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, uvrstitev teh območij na seznam območij, pomembnih za Skupnost, gospodarskih subjektov ali zasebnikov v ničemer ne zavezuje.
55 V členu 4(4) Direktive o habitatih je določeno, da kadar Komisija določi neko območje za območje, pomembno za Skupnost, zadevna država članica določi to območje za „posebno ohranitveno območje“ najpozneje v šestih letih. V zvezi s tem je v členu 6(1) Direktive o habitatih navedeno, da države članice sprejmejo potrebne ohranitvene ukrepe za posebna ohranitvena območja, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov in vrst, prisotnih na teh območjih.
56 V Direktivi o habitatih je v členu 4(5) prav tako določeno, da za območje takoj, ko je uvrščeno na seznam območij, pomembnih za Skupnost, veljajo določbe člena 6, od (2) do (4).
57 Tako je v členu 6(2) Direktive o habitatih določeno, da morajo države članice storiti vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, če bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.
58 V členu 6(3) Direktive o habitatih je tudi določeno, da je treba pri vsakem projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam lahko pomembno vplival na območje, opraviti ustrezno presojo njegovih posledic za območje glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje pristojni državni organi soglašajo s projektom šele po tem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja. Glede tega je v členu 6(4) Direktive o habitatih določeno, da v primeru, če je kljub negativni presoji posledic za območje treba tak projekt izvesti iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, država članica sprejme vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000.
59 Glede zgoraj navedenih obveznosti, ki jih zadevne države članice sprejmejo potem, ko so območja, pomembna za Skupnost, določena z izpodbijano odločbo, je treba ugotoviti, da nobena od teh obveznosti ne velja neposredno za tožeče stranke. Dejansko mora za vse te obveznosti zadevna država članica sprejeti akt, v katerem določi, na kakšen način namerava izpolniti zadevno obveznost, naj gre za potrebne ohranitvene ukrepe (člen 6(1) Direktive o habitatih), ustrezne ukrepe za preprečitev slabšanja območja (člen 6(2) Direktive o habitatih) ali pridobitev soglasja pristojnih državnih organov za projekt, ki bi lahko pomembno vplival na območje (člen 6(3) in (4) Direktive o habitatih).
60 Iz Direktive o habitatih, na podlagi katere je bila sprejeta izpodbijana odločba, torej izhaja, da Direktiva zavezuje državo članico glede na zastavljene cilje, nacionalnim organom pa obenem prepušča pristojnost za sprejetje potrebnih ohranitvenih ukrepov in vodenja postopkov za izdajo dovoljenj. Dejstvo, da se mora pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki se tako prizna državam članicam, izvajati v skladu s cilji Direktive o habitatih, na to ugotovitev ne vpliva.
61 Kar zadeva, drugič, neposredno prizadetost tožečega združenja, Sodišče prve stopnje ugotavlja, da MTK ry trdi, da zastopa interese svojih članov in da ima izpodbijana odločba enake učinke na večino članov združenja in na preostale tožeče stranke, fizične osebe. V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da morebitna prizadetost pravnega položaja članov tožečega združenja ne more biti drugačna od prizadetosti, ki jo v tej zadevi navajajo tožeči posamezniki. Kot je presodilo Sodišče prve stopnje, torej, če ni mogoče šteti, da izpodbijana odločba neposredno zadeva tožeče posameznike v tej zadevi, enako velja tudi za člane tožečega združenja. Tožeče združenje tudi ni dokazalo lastnega interesa za vložitev tožbe, kot je položaj pogajalca, ki ga je izpodbijana odločba prizadela (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 2. februarja 1988 v zadevi Van der Kooy in drugi proti Komisiji, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točka 20 in naslednje, in z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS proti Komisiji, C‑313/90, Recueil, str. I‑1125, točka 30).
62 Iz vsega navedenega izhaja, da izpodbijana odločba tožečih strank ne zadeva neposredno v smislu člena 230, četrti odstavek, ES in da je treba predloge za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe zavrniti kot nedopustne, ne da bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali sporna odločba zadeva tožeče stranke posamično.
63 Čeprav tožeče stranke ne morejo zahtevati razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, pa lahko izpodbijajo ukrepe, sprejete na podlagi člena 6 Direktive o habitatih, zaradi katerih so prizadete, in imajo v zvezi s tem še vedno možnost sklicevanja na nezakonitost te direktive pred nacionalnimi sodišči, ki odločajo ob upoštevanju člena 234 ES (sodba Sodišča z dne 17. novembra 1998 v zadevi Kruidvat proti Komisiji, C‑70/97 P, Recueil, str. I‑7183, točki 48 in 49, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2000 v zadevi Conseil national des professions de l'automobile in drugi proti Komisiji, T‑45/00, Recueil, str. II‑2927, točka 26).
64 Zato je treba zavrniti tudi predloge tožečih strank, po katerih naj bi Sodišče prve stopnje odredilo pripravljalne ukrepe (glej točko 19 zgoraj). Ob upoštevanju vsega navedenega bi bili predlagani ukrepi dejansko popolnoma neuporabni za reševanje spora. Zato se tožba v celoti zavrže.
Stroški
65 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeče stranke s svojim zahtevkom niso uspele, se jim v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
66 V skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika države članice, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. V obravnavani zadevi je torej treba Republiki Finski naložiti plačilo njenih stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
sklenilo:
1) Tožba se zavrže kot nedopustna.
2) Tožeče stranke nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija.
3) Republika Finska nosi svoje stroške.
Razglašeno v Luxembourgu, 22. junija 2006.
E. Coulon | | R. García-Valdecasas |