Zadeva T‑228/12 AJ

DD

proti

Svetu Evropske unije

„Pravna pomoč – Vloga, vložena pred vložitvijo tožbe za razveljavitev – Omejevalni ukrepi, sprejeti zoper določene beloruske uradnike“

Povzetek – Sklep Splošnega sodišča (prvi razširjeni senat) z dne 10. novembra 2014

Sodni postopek – Vloga za brezplačno pravno pomoč – Pogoji za odobritev – Vloga, vložena pred vložitvijo tožbe zoper akte, ki uvajajo omejevalne ukrepe zoper prosilca – Dopustitev – Neobstoj predložitve, s strani prosilca, odobritve sprostitve zamrznjenih sredstev – Nevplivanje

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek, drugi stavek, in tretji odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člena 94(1) in 96(3); Uredba Sveta št. 765/2006, člen 3(1))

Zavrnitev vloge za pravno pomoč samo zato, ker prosilec ni predložil odobritve nacionalnega organa iz člena 3(1) Uredbe št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih v zvezi z Belorusijo, čeprav vloga za pravno pomoč izpolnjuje pogoje, ki jih določa Poslovnik Splošnega sodišča, bi pomenila oviranje temeljne pravice, in sicer pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

Omejevalni ukrepi morajo biti namreč uporabljeni tako, da osebam, katerih sredstva so zamrznjena, ne preprečijo dejanskega dostopa do sodnega varstva, zlasti kadar gre za spodbijanje zakonitosti aktov, ki take omejevalne ukrepe uvedejo. Tako je za to, da se omogoči skladna uporaba Poslovnika in Uredbe št. 765/2006, Splošno sodišče hkrati obvezano, da na eni strani odobri pravno pomoč vsakemu prosilcu, ki je naveden v Prilogi I k Uredbi št. 765/2006 in ki izpolnjuje pogoje iz člena 94 in naslednjih členov Poslovnika, kar omogoča doseganje namena tega poslovnika, in da se na drugi strani prepriča, da bo odobrena pravna pomoč uporabljena samo za kritje odvetniških stroškov prosilca ter ne bo škodila namenu uvedenega omejevalnega ukrepa, kakor je opredeljen v členu 2(2) Uredbe št. 765/2006.

V zvezi s tem določbe Poslovnika Splošnemu sodišču omogočajo, da se zagotovi, da bo pravna pomoč uporabljena samo za kritje odvetniških stroškov prosilca. Po eni strani so v členu 94(1) Poslovnika navedeni samo odvetniški stroški kot stroški, ki jih lahko prevzame blagajna Splošnega sodišča. Po drugi strani se lahko Splošno sodišče v skladu s tretjim pododstavkom člena 96(3) Poslovnika, ne da bi vnaprej določilo znesek pravne pomoči, omeji na navedbo najvišjega zneska za stroške in nagrado odvetnika, ki načeloma ne sme biti presežen. Nazadnje, običajna praksa je, da Splošno sodišče tako izračunani znesek plača neposredno imenovanemu odvetniku, tako da prosilec nima možnosti zlorabe pravne pomoči za druge namene kot za tiste, za katere je odobrena. Kar zadeva odvetnika, ga določbe Uredbe št. 765/2006 zavezujejo, da prosilcu ne preda dela nagrade ali celotne nagrade, ki jo prejme, prav tako pa mu je, bolj na splošno, prepovedano, da bi mu neposredno ali posredno dal na razpolago sredstva ali gospodarske vire.

(Glej točke 26, 30 in od 32 do 36.)