SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

22. april 2015(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti nekaterim osebam in subjektom v zvezi z razmerami v Zimbabveju – Omejitve vstopa in prehoda prek ozemlja Unije – Zamrznitev sredstev – Pravna podlaga – Očitna napaka pri presoji – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Temeljne pravice – Sorazmernost“

V zadevi T‑190/12,

Johannes Tomana, stanujoč v Harareju (Zimbabve), in 120 drugih tožečih strank, katerih imena so v prilogi, ki so jih sprva zastopali D. Vaughan, QC, M. Lester, R. Lööf, barristers, in M. O’Kane, solicitor, nato D. Vaughan, M. Lester in M. O’Kane,

tožeče stranke,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo B. Driessen, M. Veiga in A. Vitro, zastopniki,

in

Evropski komisiji, ki jo zastopajo M. Konstantinidis, T. Scharf in E. Georgieva, zastopniki,

tožene stranke,

ob intervenciji

Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopajo E. Jenkinson, C. Murrell in M. Holt, zastopniki, skupaj s S. Lee, barrister,

intervenientka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2012/97/SZVP z dne 17. februarja 2012 o spremembah Sklepa 2011/101/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 47, str. 50), Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 151/2012 z dne 21. februarja 2012 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 314/2004 o nekaterih omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 49, str. 2) in Izvedbenega sklepa Sveta 2012/124/SZVP z dne 27. februarja 2012 o spremembah Sklepa 2011/101/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 54, str. 20) v delu, v katerem se nanašajo na tožeče stranke.

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi D. Gracias (poročevalec), predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter, sodnik,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. junija 2014

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Svet Evropske unije je v Skupnem stališču 2002/145/SZVP z dne 18. februarja 2002 o omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 50, str. 1), sprejetem na podlagi člena 15 Pogodbe EU, v različici, ki je veljala pred sprejetjem Lizbonske pogodbe, izrazil resno zaskrbljenost zaradi razmer v Zimbabveju, zlasti zaradi hudih kršitev človekovih pravic, vključno s kršitvijo pravice do svobode mišljenja, združevanja in mirnega zbiranja, s strani zimbabvejske vlade. Zato je za obdobje 12 mesecev, ki se lahko podaljša, uvedel omejevalne ukrepe, ki jih je bilo treba vsako leto preizkusiti. Ti ukrepi so zajemali zlasti obveznost držav članic, da fizičnim osebam iz priloge k navedenemu stališču preprečijo vstop ali prehod prek njihovega ozemlja, ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov osebam in subjektom iz te priloge. Skupno stališče 2002/145 je bilo s Skupnim stališčem Sveta 2003/115/SZVP z dne 18. februarja 2003 o spremembi in podaljšanju Skupnega stališča 2002/145 (UL L 46, str. 30) spremenjeno in podaljšano za 12 mesecev, to je do 20. februarja 2004.

2        Zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, določena s Skupnim stališčem 2002/145, je bila izvedena z Uredbo Sveta (ES) št. 310/2002 z dne 18. februarja 2002 o nekaterih omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 50, str. 4). Njena veljavnost je bila omejena na 12 mesecev od datuma objave v Uradnem listu Evropske unije. Ta uredba je bila z Uredbo Sveta (ES) št. 313/2003 z dne 18. februarja 2003 o podaljšanju veljavnosti Uredbe (ES) št. 310/2002 o nekaterih omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 46, str. 6) podaljšana za novih 12 mesecev, to je do 20. februarja 2004.

3        S skupnim stališčem Sveta 2004/161/SZVP z dne 19. februarja 2004 o podaljšanju omejitvenih ukrepov proti Zimbabveju (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 3, str. 43) je bilo določeno podaljšanje omejevalnih ukrepov, ki so bili uvedeni s Skupnim stališčem 2002/145. V skladu z njegovim členom 8, drugi odstavek, se je to skupno stališče uporabljalo do 21. februarja 2004. V členu 9 tega skupnega stališča je bilo določeno, da bo veljalo 12 mesecev in da se bo redno preverjalo. V skladu z istim členom se je to skupno stališče, „[če je] Svet menil, da cilji, zaradi katerih je bilo sprejeto, niso [bili] doseženi, podaljša[lo] ali ustrezno spremen[ilo]“.

4        Uredba Sveta (ES) št. 314/2004 z dne 19. februarja 2004 o nekaterih omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 3, str. 50) je bila sprejeta, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 5, zaradi izvedbe omejevalnih ukrepov, določenih v Skupnem stališču 2004/161. Člen 6(1) te uredbe med drugim določa, da se vsa sredstva in gospodarski viri, ki so last posameznih članov vlade Zimbabveja in vseh z njimi povezanih fizičnih ali pravnih oseb, entitet ali organov, navedenih na seznamu v Prilogi III k navedeni uredbi, zamrznejo. Komisija je na podlagi člena 11(b) iste uredbe pooblaščena za spremembe Priloge III k navedeni uredbi na podlagi odločitev, sprejetih v zvezi s prilogo k Skupnemu stališču 2004/161.

5        Veljavnost Skupnega stališča 2004/161 je bila večkrat podaljšana, nazadnje s Sklepom Sveta 2010/92/SZVP z dne 15. februarja 2010 o podaljšanju omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju (UL L 41, str. 6) do 20. februarja 2011.

6        S Sklepom Sveta 2011/101/SZVP z dne 15. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju (UL L 42, str. 6) je bilo razveljavljeno Skupno stališče 2004/161. S tem sklepom so bili proti osebam, katerih imena so bila vpisana v njegovi prilogi, določeni podobni omejevalni ukrepi, kot so bili tisti, določeni s Skupnim stališčem 2004/161.

7        Natančneje, člen 4(1) Sklepa 2011/101 določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da bi članom vlade Zimbabveja in fizičnim osebam, ki so z njimi povezane, ter drugim fizičnim osebam, katerih dejanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju, preprečile vstop na svoje ozemlje ali prehod prek njega. Seznam oseb, na katere se sklicuje ta odstavek, je naveden v Prilogi.“

8        Člen 5(1) tega sklepa določa:

„Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo posameznim članom vlade Zimbabveja ali kakršnim koli z njimi povezanim fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ali kakršni koli drugi fizični ali pravni osebi, katere dejanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju. Seznam zadevnih oseb in subjektov iz tega odstavka je v Prilogi.“

9        Člen 6(1) tega sklepa določa:

„Svet na predlog države članice ali visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in ob upoštevanju političnih razmer v Zimbabveju po potrebi spremeni seznam v Prilogi.“

10      Poleg tega člen 7 Sklepa 2011/101 določa:

„1.      V Prilogi so navedeni razlogi za uvrstitev zadevnih fizičnih ali pravnih oseb in subjektov na seznam.

2.      Priloga vsebuje tudi podatke, potrebne za identifikacijo zadevnih fizičnih ali pravnih oseb ali subjektov, če so ti podatki na voljo. Pri fizičnih osebah lahko ti podatki vključujejo imena, pa tudi vzdevke, datum in kraj rojstva, državljanstvo, številki potnega lista in osebne izkaznice, spol, naslov ter funkcijo ali poklic. Pri pravnih osebah ali subjektih lahko ti podatki vključujejo imena, kraj in datum registracije, matično številko in sedež podjetja.“

11      Nazadnje, Sklep 2011/101 se je v skladu s svojim členom 10(2) uporabljal do 20. februarja 2012. V skladu s to določbo se je redno pregledoval, in če je Svet menil, da njegovi cilji niso bili doseženi, po potrebi podaljšal ali spremenil.

12      S členom 1(1) Sklepa Sveta 2012/97/SZVP z dne 17. februarja 2012 o spremembah Sklepa 2011/101 (UL L 47, str. 50), ki je v obravnavani zadevi prvi akt, na katerega se nanaša ta tožba, se je člen 10 Sklepa 2011/101 nadomestil tako:

„1.      Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

2.      Ta sklep se uporablja do 20. februarja 2013.

3.      Uporaba ukrepov iz člena 4(1) se za osebe s seznama iz Priloge II začasno odloži do 20. februarja 2013.

4.      Ta sklep se redno pregleduje in če Svet meni, da cilji tega sklepa niso bili doseženi, se po potrebi podaljša njegova veljavnost ali sprejmejo spremembe.“

13      Iz člena 1(2) Sklepa 2012/97 med drugim izhaja, prvič, da se beseda „Priloga“ iz Sklepa 2011/101 nadomesti z besedo „Priloga I“, in drugič, da se besedilo te priloge nadomesti z besedilom iz Priloge I k Sklepu 2012/97. Nazadnje, člen 1(3) Sklepa 2012/97 določa, da se Priloga II k temu sklepu doda kot nova priloga II k Sklepu 2011/101.

14      V uvodnih izjavah od 1 do 5 Sklepa 2012/97 je navedeno:

„(1)      Svet je dne 15. februarja 2011 sprejel Sklep 2011/101 […].

(2)       Na podlagi pregleda Sklepa 2011/101 […] bi bilo treba obdobje uporabe omejevalnih ukrepov podaljšati do 20. februarja 2013.

(3)      Za nekatere osebe in subjekte s seznama oseb in subjektov iz Sklepa 2011/101 […] so prenehali obstajati razlogi, da bi bili na ta seznam uvrščeni in da bi se za njih še naprej uporabljali navedeni omejevalni ukrepi.

(4)      Da bi omogočili nadaljnji dialog med EU in vlado Zimbabveja, je treba začasno odpraviti prepoved potovanj za dva člana ekipe obnovljenega sodelovanja vlade Zimbabveja, ki sta bila uvrščena na seznam iz Sklepa 2011/101 […].

(5)      Prav tako bi bilo treba posodobiti podatke o nekaterih osebah in subjektih s seznama iz Priloge k Sklepu 2011/101 […].“

15      Priloga I k Sklepu 2011/101, kakor je bila nadomeščena s Sklepom 2012/97, vsebuje imena J. Tomane in 120 drugih tožečih strank, naštetih v Prilogi A.4 k tožbi. Imena istih oseb in subjektov so bila v Prilogo k Sklepu 2011/101 vpisana že pred spremembami, ki so bile uvedene s Sklepom 2012/97.

16      S členom 1 Izvedbene uredbe Komisije št. 151/2012 z dne 21. februarja 2012 o spremembi Uredbe št. 314/2004 (UL L 49, str. 2), ki je v obravnavani zadevi drugi akt, na katerega se nanaša ta tožba, je bila Priloga III k Uredbi št. 314/2004 nadomeščena z novo prilogo, v kateri so navedena imena vseh tožečih strank. Poleg tega je v uvodni izjavi 2 te uredbe navedeno:

„Sklep Sveta 2011/101 […] opredeljuje fizične in pravne osebe, za katere veljajo omejitve, kakor je določeno v členu 5 navedenega sklepa, Uredba […] št. 314/2004 pa uveljavlja navedeni sklep v obsegu, v katerem je potrebno ukrepanje na ravni Unije. Prilogo III k Uredbi […] št. 314/2004 je zato treba spremeniti, da se zagotovi njena skladnost z navedenim sklepom Sveta.“

17      Poleg tega je treba ugotoviti, da so bila imena vseh tožečih strank navedena že v Prilogi III k Uredbi št. 314/2004, kot je veljala, preden je bila nadomeščena v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe št. 151/2012.

18      Z Izvedbenim sklepom Sveta 2012/124/SZVP z dne 27. februarja 2012 o spremembah Sklepa 2011/101 (UL L 54, str. 20), ki je v obravnavani zadevi tretji akt, na katerega se nanaša ta tožba, je bil spremenjen vpis v zvezi s šestdeseto tožečo stranko, C. G. Msipo, katerega ime je bilo vpisano v Prilogi k Sklepu 2011/101. Natančneje, v stolpec, ki je bil prej prazen, je bilo v zvezi z njim dodano besedilo o razlogu za njegovo uvrstitev med osebe, ki jih zadevajo omejevalni ukrepi, uvedeni s tem sklepom:

„[N]ekdanji guverner province, povezan z vladno frakcijo ZANU-PF.“

19      Tožeče stranke so 20. aprila 2012 Svet zaprosile, naj jim posreduje „vse dokaze in podatke“, na katere se je oprl, ko je sprejel sklep, da zoper njih sprejme omejevalne ukrepe.

 Postopek in predlogi strank

20      Tožeče stranke so 25. aprila 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.

21      Svet je z aktom, naslovljenim „Ugovor nedopustnosti“, ki ga je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 4. julija 2012, Splošnemu sodišču predlagal, naj:

–        preveri, ali tožeče stranke od druge do stodevete, fizične osebe, res podpirajo tožbo,

–        če se ugotovi, da ni tako, tožbo kot očitno nedopustno zavrže, ker so jo vložile te osebe, preostalim tožečim strankam pa naloži plačilo stroškov.

22      Ker je Svet s tem aktom v bistvu primarno predlagal sprejetje ukrepa procesnega vodstva v smislu člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča, so bile tožeče stranke in Komisija pozvane, naj predložijo pisna stališča glede tega predloga, kar so storile 29. in 25. oktobra 2012.

23      Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska je 16. avgusta 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo predlog za intervencijo v podporo toženima institucijama. Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 25. oktobra 2012 to intervencijo dopustil. Združeno kraljestvo je intervencijsko vlogo vložilo 14. decembra 2012. Svet, Komisija in tožeče stranke so pisna stališča glede navedene vloge vložili 16. in 24. januarja 2013 ter 20. februarja 2013.

24      Tožeče stranke so z dopisom z dne 7. novembra 2012, katerega kopija je bila v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložena istega dne, Splošno sodišče obvestile o smrti šestinšestdesete tožeče stranke, I. S. G. Mudengeja.

25      Tožeče stranke so z dopisom, ki je bilo v sodno tajništvo Splošnega sodišča vloženo 19. novembra 2012, Splošnemu sodišču predlagale, naj Svet pozove, da potrdi, da elementi iz priloge B.19 odgovora na tožbo niso dokazi, na katere se je oprl pri vpisu njihovih imen na seznam oseb, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi. Glede predloga za sprejetje ukrepa procesnega vodstva v smislu člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča je Splošno sodišče 10., 11. in 7. decembra 2012 Svet, Komisijo in Združeno kraljestvo pozvalo, naj predstavijo stališča v zvezi s tem. Svet je v stališčih prav tako obvestil Splošno sodišče, da je z dopisom z dne 27. novembra 2012 odgovoril na predlog tožečih strank, naveden zgoraj v točki 19, in priložil kopijo navedenega dopisa s prilogami.

26      Poleg tega so bile tožeče stranke, ker so v dopisu z dne 19. novembra 2012 Splošnemu sodišču predlagale, naj ugotovi, da se morebitni novi dokazi, ki bi jih predlagal Svet v tej fazi postopka, ne bodo upoštevali in ne bodo vloženi v spis zadeve, z dopisom z dne 26. novembra 2012 opozorjene, da se glede novih dokaznih predlogov uporablja člen 48(1) Poslovnika Splošnega sodišča.

27      Tožeče stranke so v repliki, ki je bila v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložena 31. januarja 2013, Splošno sodišče obvestile o smrti triinosemdesete tožeče stranke, J. L. Nkome.

28      Svet je z dopisom, ki je bil v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložen 25. februarja 2013, Splošno sodišče obvestil o sprejetju Sklepa 2013/89/SZVP z dne 18. februarja 2013 o spremembi Sklepa 2011/101 (UL L 46, str. 37). Z njim je bila spremenjena Priloga I k Sklepu 2011/101 tako, da so bile s seznama oseb in subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, izbrisana imena šeste tožeče stranke, D. Chapfika, devete tožeče stranke, T. Chiguduja, šestnajste tožeče stranke, T. S. Chipanga, dvaintridesete tožeče stranke, R. Kwenda, osemintridesete tožeče stranke, S. B. Mahofa, dvainštiridesete tožeče stranke, G. Mashava, štiriinpetdesete tožeče stranke, G. Moyoja, oseminpetdesete tožeče stranke, S. Mpabanga, šestdesete tožeče stranke, C. G. Msipa, štiriinšestdesete tožeče stranke, C. Muchonoja, šestinšestdesete tožeče stranke, I. S. G. Mudengeja, sedeminšestdesete tožeče stranke, C. Mudonhija, oseminšestdesete tožeče stranke, B. Mugaririja, sedemdesete tožeče stranke, I. Mumba, oseminsedemdesete tožeče stranke, S. Mutsvunguma, triinosemdesete tožeče stranke, J. L. Nkomoja, štiriinosemdesete tožeče stranke, M. R. Nyambuya, oseminosemdesete tožeče stranke, D. P. Parirenyatwa, devetinosemdesete tožeče stranke, D. Rangwanija, dvaindevetdesete tožeče stranke, R. Ruwodoja, stodevete tožeče stranke, P. Zhuwaoja, stotrinajste tožeče stranke, družbe Divine Homes (Private) Ltd.

29      Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 145/2013 z dne 19. februarja 2013 o spremembi Uredbe št. 314/2004 (UL L 47, str. 63) je bila spremenjena Priloga III k zadnjenavedeni uredbi tako, da so bile iz nje izbrisane navedbe v zvezi z zgoraj v točki 28 navedenimi osebami in subjekti.

30      Tožeče stranke so bile pozvane k predložitvi stališč v zvezi z dopisom Sveta, navedenim zgoraj v točki 28, vendar tega niso storile.

31      Člen 1(1) Sklepa 2013/160/SZVP z dne 27. marca 2013 o spremembi Sklepa 2011/101 (UL L 90, str. 95) je nadomestil besedilo člena 10(3) Sklepa 2011/101 z novim, v skladu s katerim se „[u]poraba ukrepov iz člena 4(1) in člena 5(1) in (2), kolikor se nanašajo na osebe in subjekte s seznama iz Priloge II, […] prekine do 20. februarja 2014“, pri čemer se „[p]rekinitev […] preveri vsake tri mesece“. Člen 1(2) Sklepa 2013/160 poleg tega določa, da se Priloga II k Sklepu 2011/101 nadomesti z besedilom iz Priloge k Sklepu 2013/160.

32      Imena večine tožečih strank, tako fizičnih kot pravnih oseb, so navedena v Prilogi II k Sklepu 2011/101, kakor je bil nadomeščen s Sklepom 2013/160. V njem niso navedena imena tretje tožeče stranke, H. M. Bonyongweja, dvanajste tožeče stranke, A. Chihuri, osemnajste tožeče stranke, C. Chiwenga, petinsedemdesete tožeče stranke, D. N. E. Mutasa, šestinosemdesete tožeče stranke, D. Nyikayaramba, devetindevetdesete tožeče stranke, P. S. C. Shirija, stodruge tožeče stranke, J. Sibanda, stočetrte tožeče stranke, P. V. Sibanda, stodvajsete tožeče stranke, družbe Zimbabwe Defence Industries (Private) Ltd, stoenaindvajsete tožeče stranke, družbe Zimbabwe Mining Development Corp.

33      Člen 1 Uredbe Sveta (EU) št. 298/2013 z dne 27. marca 2013 o spremembi Uredbe št. 314/2004 (UL L 90, str. 48) določa, da se „[u]poraba člena 6 Uredbe […] št. 314/2004 […] prekine do 20. februarja 2014, kolikor se nanaša na osebe in subjekte s seznama iz Priloge k tej uredbi“ in da se ta „[p]rekinitev […] preveri vsake 3 mesece“. Priloga k Uredbi št. 298/2013 vsebuje imena istih fizičnih in pravnih oseb, kot so tista iz Priloge II k Sklepu 2011/101, kakor je bila nadomeščena s Sklepom 2013/160 (glej točko 32 zgoraj).

34      Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

35      Svet je z dopisom, ki je bil v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložen 26. septembra 2013, Splošno sodišče obvestil o sprejetju Izvedbenega sklepa 2013/469/SZVP z dne 23. septembra 2013 o izvajanju Sklepa 2011/101 (UL L 252, str. 31). Z njim je bila spremenjena Priloga I k Sklepu 2011/101 tako, da je bila iz nje izbrisana stoenaindvajseta tožeča stranka, družba Zimbabwe Mining Development.

36      Poleg tega je bila z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 915/2013 z dne 23. septembra 2013 o spremembi Uredbe št. 314/2004 (UL L 252, str. 23) spremenjena Priloga III k zadnjenavedeni uredbi tako, da je bila iz nje izbrisana navedba stoenaindvajsete tožeče stranke.

37      Svet je z dopisom, ki je bil v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložen 20. februarja 2014, Splošno sodišče obvestil o sprejetju Sklepa 2014/98/SZVP z dne 17. februarja 2014 o spremembi Sklepa 2011/101 (UL L 50, str. 20) in o sprejetju Uredbe (EU) št. 153/2014 z dne 17. februarja 2014 o spremembi Uredbe št. 314/2004 in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 298/2013 (UL L 50, str. 1).

38      Člen 1(2) Sklepa 2014/98 je nadomestil člen 10 Sklepa 2011/101 s tem besedilom:

„1.      Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

2.      Ta sklep se uporablja do 20. februarja 2015.

3.      Uporaba ukrepov iz člena 4(1) ter člena 5(1) in (2), kolikor se nanašajo na osebe in subjekte s seznama iz Priloge II, se začasno odpravi do 20. februarja 2015.

Začasna odprava se preveri vsake tri mesece.

4.      Ta sklep se redno pregleduje, če Svet meni, da cilji sklepa niso bili doseženi, pa se po potrebi tudi podaljša ali spremeni.“

39      Poleg tega člen 2 Sklepa 2014/98 določa, da se „[o]sebe iz Priloge I k Sklepu 2011/101/SZVP, ki so na seznamu iz Priloge k temu sklepu, […] dodajo v Prilogo II k Sklepu 2011/101/SZVP“. Priloga k Sklepu 2014/98 vsebuje imena tretje, dvanajste, osemnajste, petinsedemdesete, šestinosemdesete, devetindevetdesete, stodruge in stočetrte tožeče stranke.

40      Uredba št. 153/2014 določa:

„Člen 1

Uredba […] št. 314/2004 se spremeni:

1.      V členu 6 se doda naslednji odstavek:

‚4.      Ukrepi iz odstavkov 1 in 2 se začasno odpravijo, v obsegu, v katerem se nanašajo na osebe in subjekte iz Priloge IV‘.

2.      Priloga k tej uredbi se doda kot Priloga IV.

Člen 2

Uredba (EU) št. 298/2013 se razveljavi.

Člen 3

Ta uredba začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.“

41      Priloga IV k Uredbi št. 314/2004, kakor je bila dopolnjena z Uredbo št. 153/2014, vsebuje imena vseh tožečih strank, fizičnih in pravnih oseb, katerih imena so bila vpisana še v Prilogo III navedene uredbe, z edino izjemo imena stodvajsete tožeče stranke, družbe Zimbabwe Defence Industries, ki je edina, zoper katero se ukrepi zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, določeni v navedeni uredbi, še vedno uporabljajo in niso bili odpravljeni.

42      Splošno sodišče je preostale stranke pozvalo, naj predstavijo svoja stališča glede dopisa Sveta, navedenega zgoraj v točki 37. Tožeče stranke in Komisija so to zahtevo izpolnile 21. in 4. marca 2014.

43      Splošno sodišče (osmi senat) je na predlog sodnika poročevalca začelo ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika, stranke pozvalo, naj pisno odgovorijo na nekatera vprašanja in predložijo nekatere dokumente. Stranke so to zahtevo izpolnile v predpisanem roku.

44      Stranke, razen Združenega kraljestva, ki na obravnavi ni bilo prisotno, so ustno podale stališča in odgovore na vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo na obravnavi 10. junija 2014.

45      Svet je na obravnavi v spis vložil nekatere časopisne članke, iz katerih izhaja, da so oseminšestdeseta tožeča stranka, B. Mugariri, šestindevetdeseta tožeča stranka L. Sekeremayi in osemindevetdeseta tožeča stranka, N. M. Shamuyarira, umrle. Zastopniki tožečih strank so potrdili smrt zadnjih dveh navedenih strank, vendar so navedli, da po njihovih podatkih podatek o smrti B. Mugaririja ni pravilen. Poleg tega so zastopniki tožečih strank v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča potrdili, da se štejejo za pooblaščence vseh tožečih strank, in predlagali, naj predložijo pisno pooblastilo za vsako tožečo stranko, za katero takega pooblastila k tožbi še niso priložili. Predložitev zgoraj navedenih dokumentov in izjav je bila zapisana v zapisnik obravnave.

46      Splošno sodišče je na obravnavi tožeče stranke in Svet pozvalo, naj pisno odgovorijo na nekatera vprašanja in predložijo nekatere dokumente, vključno z zahtevanimi pooblastili. Tožeče stranke so zahtevo Splošnega sodišča izpolnile v predpisanem roku, nato je predsednik osmega senata s sklepom končal pisni postopek.

47      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        Sklep 2012/97, Izvedbeno uredbo št. 151/2012 in Izvedbeni sklep 2012/124 v delu, v katerem se ti akti nanašajo nanje, razglasi za nične;

–        Svetu in Komisiji naloži plačilo stroškov.

48      Svet in Komisija Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

49      Združeno kraljestvo podpira predlog Sveta in Komisije za zavrnitev tožbe.

 Pravo

1.     Pokojne stranke

50      Sodna praksa priznava, da lahko ničnostno tožbo, ki jo je vložil naslovnik akta, nadaljuje njegov univerzalni pravni naslednik, zlasti v primeru smrti fizične osebe (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004, JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 46; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 20. oktobra 1983, Gutmann proti Komisiji, 92/82, Recueil, str. 3127, točka 2).

51      Kakor je bilo ugotovljeno zgoraj v točkah 24 in 27, sta v obravnavani zadevi šestinšestdeseta tožeča stranka, I. S. G. Mudenge, in triinosemdeseta tožeča stranka, J. L. Nkomo, med postopkom umrli. Poleg tega so zastopniki tožeče stranke v odgovoru na eno od vprašanj, ki jim je bilo postavljeno, da nanj podajo pisni odgovor, potrdili, da sta šestindevetdeseta tožeča stranka, L. Sekeremayi, in osemindevetdeseta tožeča stranka, N. M. Shamuyarira, med postopkom umrli. Nazadnje, zastopniki tožečih strank so ob tej priložnosti navedli, da je tudi dvaintrideseta tožeča stranka, R. Kwenda, med postopkom umrla.

52      Zastopniki tožečih strank so v zvezi z vsemi pokojnimi tožečimi strankami navedli, da želijo njihovi univerzalni pravni nasledniki, ki so v obravnavani zadevi in v vseh primerih njihove vdove, nadaljevati postopek in so v zvezi s tem predložili pisne izjave vdov, ki so bile sestavljene pred notarjem. V nadaljevanju te sodbe se pojem „tožeče stranke“, kadar se nanaša na navedene pokojne tožeče stranke, nanaša na njihove univerzalne pravne naslednike, ki so predložili pisno izjavo, v kateri so izrazili željo nadaljevati postopek.

2.     Obstoj pooblastila odvetnikov, ki so tožbo podpisali v imenu vseh tožečih strank, ki so fizične osebe

53      Kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 21, je Svet z ločenim aktom Splošnemu sodišču predlagal, naj preveri, ali vse tožeče stranke, ki so fizične osebe, „res podpirajo tožbo v obravnavani zadevi“. V zvezi s tem je navedel, da zastopniki tožečih strank k tožbi niso priložili nobenega pooblastila ali drugega dokaza, s katerim bi dokazali, da so jih tožeče stranke od druge do stodesete, ki so fizične osebe, dejansko pooblastile.

54      Svet je torej trdil, da je treba tožbo zavreči kot nedopustno v delu, v katerem se nanaša na te tožeče stranke, razen če njihovi zastopniki za vsako od njih predložijo dokaze, iz katerih je razvidna njihova volja za vložitev tožbe. Svet se je pri tem oprl na sodbo Sodišča z dne 16. februarja 1965, Barge/Visoka oblast (14/64, Recueil. str. 69, 77). Ta predlog Sveta je podprla tudi Komisija.

55      Spomniti je treba, da mora v skladu s členom 19, tretji in četrti odstavek, in členom 21, prvi odstavek, Protokola o Statutu Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in tudi v skladu s členom 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika stranke, razen držav članic, institucij Evropske unije, nadzornega organa EFTA ali držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), zastopati odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o EGP. Poleg tega mora tožba vsebovati ime in stalni naslov tožnika ter zaposlitev podpisanega. Nazadnje, izvirnik vsakega procesnega akta mora podpisati zastopnik ali odvetnik stranke.

56      Vendar pa Poslovnik v členu 44(5)(b) le za pravne osebe določa obveznost, da tožbi priložijo „dokaz, da je odvetnika pravilno pooblastila za to pooblaščena oseba“. Poslovnik torej dovoljuje, da fizične osebe zastopa odvetnik, ne da bi mu bilo treba predložiti pooblastilo, medtem ko mora za pravno osebo to storiti (sodba Splošnega sodišča z dne 22. februarja 2006, Le Levant 001 in drugi proti Komisiji, T‑34/02, ZOdl., str. II‑267, točka 64).

57      Dejstvo, da odvetnikom, ki zastopajo fizično osebo, ni treba predložiti pooblastila, ki ga podpiše stranka, je nedvomno utemeljeno z ugotovitvijo, da je treba, če član odvetniške zbornice ene od držav članic, ki je zavezan h kodeksu poklicne etike, izjavi, da ga je stranka ustrezno pooblastila, to izjavo načeloma šteti za dovolj zanesljivo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK proti Svetu, C‑229/05 P, ZOdl., str. I‑439, točka 119).

58      Vendar je treba ob upoštevanju določb, navedenih zgoraj v točki 55, ugotoviti, da se mora Splošno sodišče, preden začne s preizkusom tožbe, ki mu je predložena, prepričati, da je oseba, v imenu katere je bila vložena tožba, dejansko pooblastila pod njo podpisanega odvetnika. Ob upoštevanju ugotovitve iz točke 57 zgoraj je treba ugotoviti, da Splošno sodišče dejstvo, da je odvetnik podpisal in vložil tožbo v imenu fizične osebe, običajno šteje za posredno izjavo tega odvetnika, da ga je zadevna fizična oseba ustrezno pooblastila, tako vrsto izjave pa Splošno sodišče šteje za zadostno. Če pa obstajajo konkretni elementi, zaradi katerih je mogoče dvomiti o resničnosti te posredne izjave, lahko Splošno sodišče zadevnega odvetnika pozove, naj dokaže verodostojnost svojega pooblastila.

59      Tako je treba razumeti zgoraj v točki 54 navedeno sodbo Barge proti Visoki oblasti (točka 77), v skladu s katero odvetniku „za vložitev tožbe ni treba predložiti pooblastila, ki izpolnjuje vse formalne in druge zahteve, mora pa ga predložiti v primeru izpodbijanja“. To ugotovitev je treba namreč umestiti v kontekst te zadeve, kakor izhaja iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Roemerja v zadevi Barge proti Visoki oblasti, točka 54 zgoraj (Recueil, str. 69, 81in 82).

60      Iz teh sklepnih predlogov je razvidno, da je Sodišče v skladu z ustaljeno prakso takrat zahtevalo pisno pooblastilo tudi od tožečih strank, ki so bile fizične osebe, čeprav upoštevna določba Poslovnika Sodišča tega ni zahtevala, tako kot Poslovnik Splošnega sodišča tega ne zahteva danes. Odvetnik tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Barge/Visoka oblast, točka 54 zgoraj, je tako pooblastilo predložil hkrati s tožbo, vendar je bila v pooblastilu navedena druga zadeva. Po vložitvi tožbe je predložil novo pooblastilo, v katerem je bila zajeta tudi upoštevna zadeva, zato je bilo vprašanje, o katerem je moralo odločiti Sodišče, ali je bila naknadna predložitev pooblastila zadostna ali pa je bila ta tožba zaradi opustitve predložitve pooblastila, ki izpolnjuje formalne in druge zahteve, hkrati z vložitvijo tožbe nedopustna. Sodišče je odločilo, da je pravilen prvi odgovor.

61      V nasprotju s stališčem Sveta iz te sodbe ne izhaja, da ima druga stranka v postopku brez utemeljitve predloga s konkretnimi dokazi pravico zahtevati, da odvetnik fizične osebe predloži pooblastilo svoje stranke in da je treba v nasprotnem primeru tožbo zavreči kot nedopustno. Če bi se drugi stranki v postopku priznala taka možnost, bi pravilo, v skladu s katerim lahko odvetnik zastopa fizične osebe, ne da bi predložil pooblastilo, v veliki meri izgubilo namen ter bi lahko neutemeljeno otežilo in podaljšalo postopek, zlasti v primeru, kakršen je ta v obravnavani zadevi, kadar tožbo vloži veliko fizičnih oseb, ki poleg tega ne prebivajo na ozemlju Evropske unije. Zahteve, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega sodnega varstva, vsebovane v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in ugotovitve, predstavljene zgoraj v točki 57, prav tako podpirajo tezo, da se lahko predložitev takega pooblastila zahteva le, če je mogoče na podlagi konkretnih elementov dvomiti o resničnosti njegovega obstoja (glej točko 58 zgoraj).

62      V obravnavani zadevi so zastopniki tožečih strank na obravnavi v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča formalno potrdili, da štejejo, da imajo ustrezno pooblastilo od vsake od zadevnih strank. Poleg tega so predlagali, da predložijo pisno pooblastilo za vsako od tožečih strank, za katero ga še niso predložili. V roku, ki jim ga je za to določilo Splošno sodišče, so res predložili pooblastila, sestavljena pri notarju, za tožeče stranke od druge do stodesete, razen za pokojne tožeče stranke, navedene zgoraj v točki 51. V zvezi s tem je treba navesti, da so tako pooblastilo predložili tudi v imenu oseminšestdesete tožeče stranke, B. Mugaririja. Tako se je ugotovilo, da je bil podatek o njegovi smrti, omenjen v časopisnih člankih, ki jih je Svet na obravnavi vložil v spis, napačen. Poleg tega je treba opozoriti, da ob upoštevanju ugotovitev, navedenih zgoraj v točki 60, dejstvo, da so bila pooblastila predložena po vložitvi tožbe, ni pomembno.

63      Zato je treba ugotoviti, da je vsak dvom o resničnosti obstoja pooblastila, ki ga je vsaka od tožečih strank dala svojim zastopnikom pred Splošnim sodiščem, neutemeljen.

3.     Obstoj pravnega interesa tožečih strank

64      V skladu s sodno prakso morata predmet spora in pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar je predpostavka za to, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, zaradi izida tožbe koristi (glej sodbi z dne 7. junija 2007, Wunenburger proti Komisiji, C‑362/05 P, ZOdl., str. I‑4333, točka 42 in navedena sodna praksa, in z dne 17. aprila 2008, Flaherty in drugi proti Komisiji, C‑373/06 P, C‑379/06 P in C‑382/06 P, ZOdl., str. I‑2649, točka 25).

65      Spomniti je treba, da so bili zoper nekatere tožeče stranke sporni omejevalni ukrepi odpravljeni (glej točke 28, 29, 35 in 36 zgoraj). Poleg tega je bila njihova uporaba zoper vse tožeče stranke, katerih imena so bila vpisana na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, prekinjena (glej točke 32, 33 in od 37 do 41 zgoraj).

66      Sodišče je v sodbi z dne 28. maja 2013, Abdulrahim proti Svetu in Komisija (C‑239/12 P), ki se nanaša na primer osebe, zoper katero so bili omejevalni ukrepi sprejeti zaradi domnevne povezanosti s terorističnimi organizacijami in med postopkom odpravljeni, opozorilo, da imajo taki ukrepi znatne negativne posledice in pomembno vplivajo na pravice in svoboščine oseb, na katere se nanašajo. Sodišče je menilo, da je treba poleg zamrznitve sredstev, ki s širokim obsegom spremeni tako poklicno kot družinsko življenje oseb, na katere se nanaša, in preprečuje sklepanje številnih pravnih poslov, upoštevati tudi osramotitev in nezaupanje, ki spremljata javno označitev oseb za povezane s teroristično organizacijo. Sodišče je tako razsodilo, da ima tožeča stranka kljub izbrisu njenega imena s spornega seznama še naprej pravni interes, da sodišče Unije potrdi, da na ta seznam nikdar ne bi smela biti vpisana ali da nanj ne bi smela biti uvrščena po postopku, ki so ga vodile institucije Unije. Sodišče je dalje ugotovilo, da čeprav potrditev nezakonitosti izpodbijanega akta ne more odpraviti premoženjske škode ali kršitve zasebnega življenja, pa lahko popravi položaj zadevne osebe ali zagotovi neke vrste povračilo nepremoženjske škode, ki ji je nastala zaradi te nezakonitosti, in tako upraviči nadaljnji obstoj njenega pravnega interesa. Nazadnje je Sodišče ugotovilo, da okoliščina, da je bila odprava omejevalnih ukrepov dokončna, ne ovira nadaljnjega obstoja pravnega interesa glede učinkov aktov, s katerimi so bili ti ukrepi naloženi, od dneva začetka njihove veljave do dneva njihove razveljavitve (zgoraj navedena sodba Abdulrahim proti Svetu in Komisija, točke od 70 do 72 in 82).

67      Čeprav omejevalni ukrepi zoper tožeče stranke iz te zadeve niso bili sprejeti zaradi njihove povezanosti s terorističnimi organizacijami, ampak ker so bili bodisi člani vlade, ki je bila po trditvah institucij, ki sta sprejeli izpodbijane akte, odgovorni za hude kršitve človekovih pravic, bodisi s temi člani povezane osebe, bodisi osebe, katerih dejanja so pomenila hudo grožnjo za demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju, razlogi, na katere se je oprlo Sodišče v sodbi Abdulrahim proti Svetu in Komisija, točka 66 zgoraj (točke od 70 do 72 in 82), mutatis mutandis veljajo tudi zanje, tako da je treba ugotoviti, da imajo pravni interes kljub odpravi spornih omejevalnih ukrepov za nekatere od njih in prekinitvi uporabe teh ukrepov zoper druge od njih.

4.     Nekatere trditve, s katerimi Komisija izpodbija dopustnost tožbe

68      Prvič, Komisija izpodbija dopustnost predloga za razglasitev ničnosti aktov Sveta v delu, v katerem se nanaša nanjo, ker glede aktov Sveta ni pasivno legitimirana.

69      Ker pa se tožba nanaša na razglasitev ničnosti dveh aktov Sveta in akta, ki ga je sprejela Komisija, so tožeče stranke v tožbi kot toženi stranki v obravnavani zadevi pravilno navedle obe instituciji.

70      Drugič, Komisija trdi, da je treba za predlog za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa 2012/124 šteti, da ga je vložila samo šestdeseta tožeča stranka, C. G. Msipa, ki je edina, na katero se ta sklep nanaša. Dvomi pa o dopustnosti takega predloga, saj zadevni sklep, kar zadeva razloge za vpis imena te tožeče stranke na seznam oseb, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi, ne spreminja Sklepa 2011/101 in torej ne spreminja pravnega položaja te tožeče stranke. Komisija dodaja, da bi bilo treba predlog za razglasitev ničnosti tega sklepa, če bi bilo treba šteti, da so ga vložile vse tožeče stranke, zavreči kot nedopusten, saj „nobena od tožečih strank nima pravnega interesa za izpodbijanje tega akta Sveta“.

71      Te trditve ni mogoče sprejeti. Spomniti je treba, da je po spremembi Sklepa 2011/101, izvedenega v skladu s Sklepom 2012/97, ki je med drugim nadomestil Prilogo I k prvonavedenemu sklepu z novo, Izvedbeni sklep 2012/124 Prilogo I k Sklepu 2011/101 glede šestdesete tožeče stranke vnovič spremenil tako, da je v prej prazen stolpec dodal besedilo, navedeno zgoraj v točki 18. Iz tega sledi, da se Izvedbeni sklep 2012/124 – tako kot Sklep 2012/97 – neposredno in posamično nanaša na šestdeseto tožečo stranko in spreminja njen pravni položaj, saj je bila z njim v Prilogo I Sklepa 2011/101, kakor je bila nadomeščena s Sklepom 2012/97, dodana utemeljitev za sprejetje zadevnih omejevalnih ukrepov zoper njo.

72      Zato je šestdeseta tožeča stranka upravičena predlagati razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa 2012/124. Kadar gre za eno in isto tožbo, za katero se ugotovi, da je dopustna za eno od tožečih strank, ni treba preizkusiti procesnega upravičenja drugih tožečih strank (sodba Sodišča z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi proti Komisiji, C‑313/90, Recueil, str. I‑1125, točka 31, in sodba Splošnega sodišča z dne 15. septembra 1998, European Night Services in drugi proti Komisiji, T‑374/94, T‑375/94, T‑384/94 in T‑388/94, Recueil, str. II‑3141, točka 61). Tožba se namreč nanaša na razglasitev ničnosti zadevnih aktov v delu, v katerem se nanašajo na tožeče stranke. Ker se Izvedbeni sklep 2012/124 poimensko nanaša le na šestdeseto tožečo stranko, je očitno, da bo ta sklep, če bo tožbi ugodeno, razglašen za ničen le v zvezi s to tožečo stranko.

5.     Vsebinska presoja

73      Tožeče stranke v podporo tožbi navajajo pet tožbenih razlogov, ki se v bistvu nanašajo na, prvi, neobstoj ustrezne pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče med osebe, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, vključiti tudi osebe in subjekte, ki niso niti voditelji Zimbabveja niti niso z njimi povezani, drugi na očitno napako pri presoji, tretji na kršitev obveznosti obrazložitve, četrti na kršitev njihove pravice do obrambe in peti na kršitev načela sorazmernosti.

74      Najprej je treba preizkusiti prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na pravno podlago izpodbijanih aktov, nato tretji in četrti tožbeni razlog, ki zastavljata postopkovna vprašanja, in nazadnje drugi in peti tožbeni razlog, pri katerih gre za vsebinsko presojo zadeve.

 Prvi tožbeni razlog: neobstoj ustrezne pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče med osebe, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, vključiti tudi osebe in subjekte, ki niso niti voditelji Zimbabveja niti niso z njimi povezani

75      Tožeče stranke s prvim tožbenim razlogom v bistvu trdijo, da ni pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče na seznam oseb, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi, vključiti imena številnih oseb, ki se jim ne očita, niti da bi bili med voditelji Zimbabveja niti z njimi povezani posamezniki ali subjekti. Tožeče stranke menijo, da zgolj na podlagi dejstva, da so se zadevne osebe v preteklosti ukvarjale s kriminalno dejavnostjo ali so storile druga kazniva dejanja, ni mogoče upravičiti vključitve njihovih imen na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi.

76      V zvezi s tem je treba spomniti, da je bil prvi od aktov, ki se izpodbija s to tožbo, in sicer Sklep 2012/97, sprejet na podlagi člena 29 PEU, ki določa:

„Svet sprejema sklepe, ki opredeljujejo pristop Unije do posamezne geografske ali vsebinske zadeve. Države članice zagotavljajo skladnost svoje nacionalne politike s stališči Unije.“

77      Na členu 29 PEU temelji tudi Sklep 2011/101, spremenjen s Sklepom 2012/97.

78      Člen 29 PEU spada pod naslov V Pogodbe EU, ki je naslovljen „Splošne določbe o zunanjem delovanju Unije in posebne določbe o skupni zunanji in varnostni politiki“. Člen 21 PEU, ki prav tako spada pod ta naslov, določa:

„1.      Unijo pri njenem delovanju na mednarodni ravni vodijo načela, ki so bila podlaga njenega nastanka, razvoja in širitve in ki jih želi s svojim delovanjem tudi spodbujati v svetu: demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, enakost in solidarnost ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava.

[…]

2.      Unija določi in izvaja skupne politike in ukrepe ter si prizadeva za visoko stopnjo sodelovanja na vseh področjih mednarodnih odnosov za:

(a)      zaščito svojih vrednot, temeljnih interesov, varnosti, neodvisnosti in celovitosti;

(b)      utrjevanje in podporo demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava;

(c)      ohranjanje miru, preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine Združenih narodov, z načeli Helsinške sklepne listine ter cilji Pariške listine, tudi s tistimi, ki se nanašajo na zunanje meje;

(d)      pospeševanje trajnostnega gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja držav v razvoju s prednostnim ciljem izkoreninjenja revščine;

[…]

3.      Unija pri oblikovanju in izvajanju svojih zunanjih dejavnosti na različnih področjih iz tega naslova in iz petega dela Pogodbe o [DEU] ter zunanjih vidikov svojih drugih politik spoštuje načela in uresničuje cilje iz odstavkov 1 in 2.

[…]“

79      Tretji akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga s to tožbo, to je Izvedbeni sklep 2012/124, je „odločitev o izvajanju sklepa o določitvi ukrepov ali stališč Unije“, v tem primeru Sklepa 2012/97. Izvedbeni sklep 2012/24 je bil sprejet na podlagi člena 6(1) Sklepa 2011/101 (glej točko 9 zgoraj) v skladu s postopkom, določenim v členu 31(2) PEU.

80      Nazadnje, drugi akt, na katerega se nanaša ta tožba, to je Izvedbena uredba št. 151/2012, je bil sprejet na podlagi člena 11(b) Uredbe št. 314/2004 (glej točko 4 zgoraj). Tudi Uredba št. 314/2004 je bila sprejeta na podlagi členov 60 ES in 301 ES. Ta sta bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo in sta postala člena 75 PDEU in 215 PDEU.

81      Tožeče stranke menijo, da izpodbijani akti širijo področje uporabe omejevalnih ukrepov, sprejetih proti Zimbabveju, v delu, v katerem se – poleg fizičnih in pravnih oseb, ki se jim očita, da so bile članice vlade ali z njimi povezane osebe – nanašajo tudi na osebe, ki se jim ne očita povezanosti z vlado, ampak da so bile vključene v dejanja, ki ogrožajo človekove pravice, demokracijo in pravno državo Zimbabveja. Tako se v zvezi z zadnjo skupino oseb ne zatrjuje nobena povezanost z voditelji Zimbabveja. Več oseb je bilo med osebe, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, vključenih na podlagi nedokazanih obtožb za huda in druga kazniva dejanja. V zvezi s temi osebami ni bil predložen noben dokaz niti drug element, ki bi potrdila take trditve, kakršne so te iz izpodbijanih aktov, niti ni bil v zvezi s tem predložen drug natančen podatek. V več primerih so bila ta kazniva dejanja, na katera se nanašajo izpodbijani ukrepi, izvršena pred oblikovanjem vlade narodne enotnosti, ki je bila v Zimbabveju na oblasti ob sprejetju spornih aktov.

82      Na prvem mestu, v kontekstu prvega tožbenega razloga, je treba trditve tožečih strank, da naj v bistvu dejstva, navedena v zvezi z nekaterimi osebami, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, ki so bili uvedeni z navedenimi akti, ne bi bila dokazana oziroma naj ne bi bila dovolj jasna, kot neupoštevne zavrniti. Take trditve so namreč upoštevne le za dokazovanje dejstva, da sta izdajatelja izpodbijanih aktov napačno ugotovila dejstvo, ali pa neobstoja obrazložitve navedenih aktov. Take napake se ne nanašajo na vprašanje obstoja pravne podlage, na podlagi katere je mogoče sprejeti zadevne akte, ki je edino vprašanje tega tožbenega razloga. Očitno je, da je treba kljub ugotovitvi, da – v nasprotju s trditvami tožečih strank – taka podlaga obstaja, vseeno preveriti, prvič, ali izdajatelja teh aktov nista storila očitne napake pri presoji s tem, da sta štela, da je bilo na podlagi dejstev v obravnavanem primeru upravičeno uporabiti to pravno podlago za sprejetje teh aktov, in drugič, ali sta ta izdajatelja izpodbijanih aktov v zvezi s tem podala zadostno obrazložitev. Ti vprašanji pa sta morda upoštevni le v okviru preizkusa drugega in tretjega tožbenega razloga.

83      Na drugem mestu je treba spomniti, prvič, da je bila v bistvu s prvim od izpodbijanih aktov (Sklepom 2012/97) podaljšana veljavnost Sklepa 2011/101 in nadomeščena priloga zadnjenavedenega sklepa, ki je vsebovala imena oseb in subjektov, na katere se nanašajo z njim uvedeni omejevalni ukrepi, in drugič, da je bila z drugim od izpodbijanih aktov (Izvedbeno uredbo št. 151/2012) nadomeščena Priloga III k Uredbi št. 314/2004, ki je vsebovala imena oseb in subjektov, na katere se je nanašal s to uredbo uveden ukrep zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, in tretjič, da je bil s tretjim od izpodbijanih aktov (Izvedbeni sklep 2012/124) spremenjen vpis v zvezi s šestdeseto tožečo stranko, C. G. Msipa, kot je bil vpisan v Prilogi k Sklepu 2011/101, kakor je bil nadomeščen s Sklepom 2012/97. Z drugimi besedami, v vseh treh primerih gre za akte, ki spreminjajo prejšnje akte.

84      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da izraza „fizične ali pravne osebe, ki s svojimi dejanji resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju“, kakor so ga v svojih trditvah, povzetih zgoraj v točki 81, navedle tožeče stranke, ni v besedilu Sklepa 2011/101 (glej zgoraj točki 7 in 8). Kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 4, pa se ukrep zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, uveden z Uredbo št. 314/2004, v skladu s členom 6(1) te uredbe nanaša le na „sredstva in gospodarske vire, ki so last posameznih članov vlade Zimbabveja in vseh z njimi povezanih fizičnih ali pravnih oseb, entitet ali organov“.

85      Iz tega sledi, da se s tem tožbenim razlogom postavljajo različna vprašanja, ki se nanašajo, prvič, na prvi in tretji izpodbijani akt, ki spreminjata Sklep 2011/101, in drugič, na drugi izpodbijani akt, ki spreminja Uredbo št. 314/2004.

86      V prvem primeru gre v bistvu za vprašanje, ali člen 29 PEU, ki je naveden kot pravna podlaga Sklepa 2012/97 (kot tudi z njim spremenjenega Sklepa 2011/101), pomeni pravo podlago, na podlagi katere je mogoče zoper „fizične ali pravne osebe, ki s svojimi dejanji resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju“, sprejeti v zadnjenavedenem sklepu določene omejevalne ukrepe. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi v primeru nikalnega odgovora na to vprašanje logično sledilo, da – kar zadeva osebe, ki spadajo v zgoraj navedeno skupino – tudi Sklep 2011/101 ne bi imel ustrezne pravne podlage. Zato je treba skleniti, da tožeče stranke s tem tožbenim razlogom posredno, ampak očitno uveljavljajo tudi ugovor nezakonitosti zoper Sklep 2011/101. Iz člena 277 PDEU izhaja, da imajo tožeče stranke pravico uveljavljati tak ugovor, in to tudi kadar bi lahko predlagale razglasitev ničnosti takega sklepa, pa tega niso storile (glej v tem smislu in po analogiji sodbe Sodišča z dne 10. julija 2003, Komisija proti ECB, C‑11/00, Recueil, str. I‑7147, točke od 74 do 78; z dne 15. maja 2008, Španija proti Svetu, C‑442/04, ZOdl., str. I‑3517, točka 22, in z dne 20. maja 2008, Komisija proti Svetu, C‑91/05, ZOdl., str. I‑3651, točke od 29 do 34).

87      V drugem primeru, v obravnavani zadevi v primeru Izvedbene uredbe št. 151/2012, se postavlja vprašanje obstoja pravne podlage, ki upravičuje spremembo Uredbe št. 314/2004, da bi se v njeno Prilogo III, ki vsebuje imena oseb in subjektov, katerih sredstva in gospodarski viri so zamrznjeni, vpisala imena oseb in subjektov, ki so bile vpisane v Prilogo k Sklepu 2011/101, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/97, zaradi dejanj, ki resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju, čeprav je Uredba št. 314/2006 v skladu s členom 6(1) določila le zamrznitev sredstev in gospodarskih virov posameznih članov vlade Zimbabveja in vseh z njimi povezanih fizičnih ali pravnih oseb, entitet ali organov.

88      Zato je treba obe vprašanji preučiti v ustreznem zaporedju.

 Pravna podlaga sklepov 2011/101 in 2012/97 ter Izvedbenega sklepa 2012/124

89      Tožeče stranke navajajo tri tesno povezane trditve, ki jih je mogoče razumeti le tako, da se z njimi izpodbija pristojnost Sveta za sprejetje sklepov 2011/101 in 2012/97 v zvezi z osebami, ki so bile vpletene v dejanja, ki resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju na podlagi člena 29 PEU.

90      Prvič, trdijo, da je podpora demokraciji, pravni državi in človekovim pravicam (in tudi boju proti terorizmu) sicer legitimen cilj skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), vendar pa Svet in Komisija nimata splošne pristojnosti za sprejemanje zakonodajnih aktov in drugih predpisov na kazenskem in civilnem področju. Njuna pristojnost na tem področju je strogo omejena in opredeljena v členih od 82 PDEU do 86 PDEU, iz člena 40 PEU pa je razvidno, da je ne smeta prekoračiti. Tožeče stranke tako menijo, da čeprav lahko Unija sprejme minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami in usklajuje nacionalne zakonodaje, da zagotovi učinkovito izvajanje politike Unije, pa se ne Svet ne Komisija ne moreta sklicevati na SZVP, da bi naložila ukrep zamrznitve sredstev ali prepovedi potovanja posameznikov zgolj zato, ker so bili ti v preteklosti domnevno vpleteni kriminalno oziroma kaznivo dejavnost.

91      Drugič, po mnenju tožečih strank mora biti med osebami, proti katerim so sprejeti omejevalni ukrepi, in objektivnimi cilji SZVP, ki jih Unija uresničuje v zvezi s tretjo državo, podana očitna in nedvoumna zveza. Med osebami, ki so obdolžene izvršitve posebno hudih kaznivih dejanj v preteklosti, in katerim koli objektivnim ciljem SZVP pa naj take zveze ne bi bilo. Pojasnjeno naj ne bi bilo, kako je mogoče na podlagi naložitve ukrepa zamrznitve sredstev ali prepovedi potovanja osebam, ki se jim ne očita povezanosti s takratno zimbabvejsko vlado, uresničiti kateri koli legitimni cilj. Tožeče stranke, ki spadajo v to zadnjo skupino naj ne bi bile niti teroristi, za katere obstaja nevarnost, da bodo svoja sredstva in gospodarske vire porabili za mednarodne teroristične dejavnosti, niti osebe, ki so odgovorne za politiko, ki jo izvaja zimbabvejska vlada oziroma osebe, ki imajo nad njo nadzor.

92      Tretjič, Svet bi pri sprejemanju omejevalnih ukrepov moral razložiti, zakaj so ti ukrepi primerni in sorazmerni za uresničitev legitimnega cilja. V obravnavanem primeru pa naj ne bi bil podan noben razlog zunanje politike, ki bi upravičeval sprejetje omejevalnih ukrepov zoper osebe in subjekte, ki niso povezani z zimbabvejsko vlado in ki so v preteklosti izvršili posebno huda kazniva dejanja. Prav tako naj ne bi bilo razloženo, zakaj je sprejetje ukrepa zamrznitve sredstev ali prepovedi potovanja posameznikom, ki niso nikakor odgovorni in nimajo nikakršnega vpliva na politiko vlade narodne enotnosti, ki je bila ob sprejetju izpodbijanih aktov na oblasti v Zimbabveju, primeren in sorazmeren način za dosego katerega koli legitimnega cilja SZVP.

93      Ugotoviti je torej treba, da je iz člena 21 PEU v povezavi s členom 29 PEU, katerih besedilo je navedeno zgoraj v točkah 78 in 76, razvidno, da je lahko sprejetje ukrepov, katerih namen je, da po svetu in zato tudi v Zimbabveju spodbujajo demokracijo, pravno državo, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predmet sklepa, ki temelji na členu 29 PEU (glej v tem smislu, sodbo Splošnega sodišča z dne 28. maja 2013, Al Matri proti Svetu, T‑200/11, neobjavljena v ZOdl., točka 46). Tožeče stranke namreč s svojimi trditvami, kakor so povzete zgoraj, ne prerekajo take ugotovitve na splošno, ampak trdijo le, da taki omejevalni ukrepi, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, ki so zoper osebe in subjekte sprejeti zgolj na podlagi njihove vpletenosti v domnevno kriminalno dejavnost oziroma v kazniva dejanja, ne spadajo med ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti na podlagi člena 29 PEU. Tožeče stranke dalje menijo, da so lahko taka dejanja zajeta tudi z ukrepi, sprejetimi na podlagi določb o pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah iz členov od 82 PDEU do 86 PDEU.

94      Vendar v teh trditvah tožečih strank niso upoštevane okoliščine, v katerih so bila izvršena navedena dejanja, ki resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju, kakršna so ta, ki se očitajo osebam, katerih imena so bila vpisana na seznam iz Priloge I k Sklepu 2011/101. Zato je treba spomniti na te okoliščine, kot izhajajo iz uvodnih izjav Sklepa 2011/101 in aktov, ki so bili sprejeti pred njim.

95      V uvodni izjavi 1 Skupnega stališča 2002/145, ki je v tem primeru prvo skupno stališče, sprejeto v zvezi Zimvbabvejem (glej točko 1 zgoraj), je tako navedeno:

„Svet je 28. januarja 2002 izrazil resno zaskrbljenost glede razmer v Zimbabveju, zlasti nedavnega dviga nasilja in zastraševanja političnih nasprotnikov ter vmešavanja v neodvisne medije. Ugotovil je, da zimbabvejska vlada ni sprejela nobenega konkretnega ukrepa, da bi izboljšala razmere, k čemer jo je decembra 2001 v Laekenu pozval Evropski svet.“

96      Skupno stališče 2002/145 je bilo spremenjeno in podaljšano s Skupnim stališčem 2003/115. V uvodni izjavi 2 zadnjenavedenega skupnega stališča je navedeno:

„Razmere v Zimbabveju so se še dodatno zaostrile in hude kršitve človekovih pravic, svobode izražanja in združevanja ter mirnega zbiranja se v tej državi še vedno dogajajo.“

97      Skupno stališče 2004/161, s katerim je bilo razveljavljeno in nadomeščeno Skupno stališče 2002/145, se je v uvodni izjavi 6 prav tako sklicevalo na „vztrajno zaostrovanje položaja človekovih pravic v Zimbabveju“, na podlagi česar so bili omejevalni ukrepi, ki jih je proti tej državi sprejela Unija, podaljšani za nadaljnjih 12 mesecev. V skladu z uvodno izjavo 7 tega istega skupnega stališča je „[n]amen teh omejevalnih ukrepov spodbuditi osebe, na katere se nanašajo, da zavrnejo politike, ki ogrožajo človekove pravice in svobodo izražanja ter ovirajo dobro upravljanje javnih zadev“.

98      Svet je očitno menil, da se razmere v Zimbabveju niso izboljšale, saj je, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 3, večkrat zapored podaljšal trajanje Skupnega stališča 2004/161, in sicer do 20. februarja 2009, „ob upoštevanju razmer v Zimbabveju“, kakor je bilo tipsko navedeno v različnih skupnih stališčih, s katerimi so se ta podaljšanja določila.

99      Leta 2008 so bile v Zimbabveju volitve. Kot je v izjavi z dne 22. junija 2008 spomnil Svet, je Visoki predstavnik Unije za SZVP opozoril na „nedopustno kampanjo, v kateri zimbabvejske oblasti že nekaj tednov načrtno izvajajo nasilje, obstrukcijo in zastraševanje“, zaradi česar je ocenil, da so bile „[v]olitve v teh okoliščinah pravzaprav posmeh demokraciji“.

100    Kakor je opozoril tudi Svet, česar tožeče stranke niso izpodbijale, je bil z namenom pomiritve med vladajočo stranko v Zimbabveju v obravnavani zadevi ZANU‑PF in opozicijo sklenjen splošni politični sporazum (Global Political Agreement, v nadaljevanju: GPA), ki sta ga podpisali 15. septembra 2008, in v katerem je bilo določeno zlasti imenovanje nove vlade nacionalne enotnosti, sestavljeno iz članov, ki jih je predlagala ZANU‑PF, stranka, ki je bila na oblasti pred imenovanjem te nove vlade, in članov, ki jih je predlagala opozicija. Robert Mugabe je ostal predsednik Zimbabveja. Ta vlada je bila 9. februarja 2009 končno oblikovana, vendar so bila po mnenju Sveta prva leta njenega obstoja zaznamovana z bojem za oblast med ZANU‑PF in opozicijskimi strankami. V tem boju naj bi Robert Mugabe še vedno užival podporo zimbabvejskih varnostnih sil, sestavljenih iz državne vojske, obveščevalne službe, policije in zaporniškega sistema. Organ, ki je usklajeval te sile, Joint Operations Command (organ za skupno vodenje operacij), naj bi bil pretežno odgovoren za kršitve v času volitev leta 2008, osebe, ki so v njem sodelovale leta 2008, pa naj bi bile tam še vedno zaposlene.

101    S Skupnim stališčem Sveta 2009/68/SZVP z dne 26. januarja 2009 o podaljšanju omejitvenih ukrepov proti Zimbabveju (UL L 23, str. 43) je bila veljavnost Skupnega stališča 2004/161 podaljšana za dodatno leto, in sicer do 20. februarja 2010. V uvodni izjavi 3 Skupnega stališča 2009/68 je navedeno, da je to podaljšanje potrebno „[z]aradi razmer v Zimbabveju, predvsem nasilja, ki ga organizirajo in izvajajo organi oblasti Zimbabveja, ter nadaljnje nepripravljenosti za izvajanje političnega dogovora, podpisanega 15. septembra 2008“. Tudi v Sklepu 2010/92, s katerim je bila veljavnost Skupnega stališča 2004/161 podaljšana do 20. februarja 2011, je v njegovi uvodni izjavi 3 navedeno, da „ni napredka pri izvajanju“ GPA.

102    Sklicevanje členov 4 in 5 Sklepa 2011/101 (glej točki 7 in 8 zgoraj) na osebe, „katerih dejanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju“, je treba umestiti v ta okvir. Iz tega je razvidno, da se to sklicevanje ne nanaša na vsako kriminalno dejavnost ali kazniva dejanja, ki spadajo na področje običajnega kazenskega ali celo civilnega prava. Očitno je, da se nanaša na ravnanje oseb, ki so izvršile taka dejanja, ki so Svet pripeljala do tega, da je voditelje Zimbabveja obdolžil „razpihovanja […] nasilja“, „zastraševanja političnih nasprotnikov in vmešavanja v neodvisne medije“ (glej točko 95 zgoraj), „hudih kršitev človekovih pravic, svobode izražanja in združevanja ter mirnega zbiranja“ v državi (točka 96 zgoraj) in celo „načrtnega izvajanja nasilja, obstrukcije in zastraševanja [s strani zimbabvejskih oblasti]“ (točka 99 zgoraj).

103    Te ugotovitve so potrjene z besedilom členov 4 in 5 Sklepa 2011/101. Očitno je namreč, da si je težko zamisliti, da bi lahko kazniva dejanja, ki pomenijo resno grožnjo pravicam oseb, ki so njihove žrtve, ogrozila demokracijo in pravno državo, če ne bi bile osebe, ki so neposredno vpletene v ta dejanja, povezane s stranko ali vsaj z voditelji zadevne države.

104    Ugotoviti je treba tudi, da z GPA in oblikovanjem nove vlade narodne enotnosti vodilnim osebam Zimbabveja, na katere so se nanašale zgoraj povzete obtožbe, ni bila povsem odvzeta oblast (glej v zvezi s tem točko 109 spodaj). Ta sta kvečjemu vodila do delitve oblasti med temi istimi vodilnimi osebami in nekdanjimi opozicijskimi strankami.

105    Splošno sodišče v teh okoliščinah meni, da člen 29 PEU pomeni ustrezno pravno podlago za sprejetje sklepa, kot sta sklepa 2011/101 in 2012/97, v zvezi z osebami, ki so obravnavane zgoraj v točki 102. V nasprotju s trditvami tožečih strank omejevalni ukrepi, določeni v teh dveh sklepih, navedenim osebam niso bili naloženi zaradi njihove domnevne vpletenosti v katero koli kriminalno dejavnost ali kazniva dejanja, ampak zaradi njihovih domnevnih spornih dejanj, ki hkrati zelo verjetno spadajo na kazenskopravno ali civilnopravno področje, ki pomenijo zastraševanje in načrtno kršenje temeljnih pravic zimbabvejskega naroda, kar je Svet očital voditeljem te države. Prav iz tega razloga se je lahko proti osebam, ki se jim je očitalo tako ravnanje, na podlagi člena 29 PEU legitimno sprejel tak ukrep, kot sta zgoraj navedena sklepa.

106    Iz tega razloga obstaja med dejanji oseb in objektivnimi cilji SZVP, kakor so našteti v členu 21 PEU, zveza, na katero se sklicujejo tožeče stranke s trditvami, povzetimi zgoraj v točki 91. Ob upoštevanju cilja zadevnih omejevalnih ukrepov, podaljšanih s Sklepom 2011/101 (glej točko 97 zgoraj), je bilo med osebe, na katere se ti ukrepi nanašajo, povsem razumno vključiti tudi domnevne storilce nasilja in zastraševanja, za katere so morali po mnenju Sveta prevzeti politično odgovornost voditelji Zimbabveja, in ne samo te vodilne osebe. Neodvisno od kakršnega koli kazenskega ali civilnega postopka, ki bi se lahko sprožil proti v zatrjevane kršitve vpletenim osebam, je bilo namreč legitimno in v skladu s cilji SZVP spreti ukrepe, s katerimi bi se tudi te osebe spodbudilo, da „zavrnejo politike, ki ogrožajo človekove pravice in svobodo izražanja ter ovirajo dobro upravljanje javnih zadev“, kar je v njihovem primeru pomenilo opustitev kakršnega koli podobnega ravnanja v prihodnosti.

107    Glede trditve tožečih strank, povzete zgoraj v točki 92, je treba ugotoviti, da se ta v bistvu ne nanaša na pravno podlago izpodbijanih aktov, ampak se z njo zatrjuje neobstoj obrazložitve navedenih aktov. Ne glede na to ugotovitev zadošča preudarek – kakor izhaja iz ugotovitev, ki so skupne različnim aktom, s katerimi so bili uvedeni in podaljšani zadevni omejevalni ukrepi, navedeni v točkah od 95 do 101 zgoraj, in kakor bo v okviru analize tretjega tožbenega razloga predstavljeno v nadaljevanju – da je Svet navedel dovolj razlogov, ki so ga pripeljali do tega, da je med osebe, na katere se nanašajo navedeni ukrepi, vključil tudi te osebe, ki so predmet tega tožbenega razloga.

108    Tožeče stranke trdijo tudi, da sporni omejevalni ukrepi nikakor niso primerni, da bi se z njimi sorazmerno dosegel kateri koli objektivni cilj. V zvezi s tem navajajo pet trditev. Prvič, čeprav naj bi se zadevni ukrepi nanašali na člane trenutne vlade, se ti povsem osredotočajo na vprašanja v zvezi s prejšnjo zimbabvejsko vlado, in ne na tisto, ki je bila na oblasti po uveljavitvi GPA. Poleg tega naj bi to vlado (imenovano narodna enotnost) podpirala Unija, ki je z njo vzpostavila dialog. Drugič, dejavnosti in kazniva dejanja, ki se očitajo tožečim strankam, naj bi se v nekaterih primerih nanašala na obdobje pred oblikovanjem vlade narodne enotnosti. Tretjič, z naložitvijo ukrepa zamrznitve sredstev ali prepovedi potovanja posameznikom, ki niso povezani z vlado ali ki ne sodelujejo oziroma nadzirajo politike, ki jo ta izvaja, naj se nikakor ne bi mogel doseči kateri koli legitimen cilj SZVP. Četrtič, Združeno kraljestvo, ki je predlagalo, da se posamezniki dodajo na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, naj bi s tem izvajalo strategijo stalnega pritiska na skrajneže. To pa naj ne bi bil objektivni cilj SZVP in se z njim ne more upravičiti razširitve omejevalnih ukrepov na nedržavne subjekte v Zimbabveju, ki naj bi bili v preteklosti vpleteni v kriminalno dejavnost. Petič, tudi če bi bili sporni ukrepi primerni, naj bi bili iz razlogov, predstavljenih v okviru petega tožbenega razloga, vseeno nesorazmerni.

109    Z zadnjo od petih trditev tožeče stranke zgolj napotujejo na trditve, navedene v podporo petemu tožbenemu razlogu, ki bo obravnavan v točkah od 285 do 302 spodaj. Preostale štiri trditve pa očitno izhajajo iz premise, da je bila posledica oblikovanja vlade, imenovane narodna enotnost, kakor je bilo določeno z GPA, popolna zamenjava voditeljev Zimbabveja. Vendar – kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 100 – ni bilo tako. Čeprav so bili v vlado narodne enotnosti vključeni tudi predstavniki opozicije, so jo sestavljali tudi predstavniki ZANU‑PF, to je stranke, ki je bila na oblasti, ko so se dogajali nasilje, zastraševanje in kršitve temeljnih človekovih, ki jih zatrjuje Svet v različnih, zgoraj navedenih skupnih stališčih in sklepih o Zimbabveju. Namreč, iz odgovora Sveta na eno od vprašanj, ki mu jih je postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva, v bistvu izhaja, da so bili člani vlade narodne enotnosti, ki jih je predlagala ZANU‑PF, že člani prejšnje vlade. Poleg tega je predsednik Zimbabveja Robert Mugabe še naprej opravljal svojo funkcijo.

110    V teh okoliščinah, v nasprotju s tem, kar očitno menijo tožeče stranke, po oblikovanju vlade narodne enotnosti v skladu z GPA ni prišlo do radikalne in popolne zamenjave vodilnih oseb Zimbabveja. Zato je Svet lahko tudi po oblikovanju te vlade na podlagi člena 29 PEU sprejel sklep, v katerem so bili določeni omejevalni ukrepi tako zoper trenutne voditelje Zimbabveja, ki so bili del vodilne garniture že prej ali so bili z njimi povezani, kot tudi zoper osebe, ki so bile v preteklosti vpletene v dejanja, ki resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju. To velja še toliko bolj, ker je Svet – kakor izhaja iz uvodnih izjav Skupnega stališča 2009/68 in Sklepa 2010/92, navedenih zgoraj v točki 101 – menil, da zaradi „nadaljnje nepripravljenosti“ izvajanja GPA „ni napredka“.

111    Dalje, kar zadeva natančneje četrto trditev, ki se nanaša na domnevno različno strategijo Združenega kraljestva, ta temelji na poročilu parlamentarnega odbora te države članice, ki so ga tožeče stranke predložile kot prilogo k tožbi. V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da je treba zakonitost izpodbijanih aktov – kot v bistvu opozarja Svet – presojati na podlagi razlogov, ki jih navajajo tožeče stranke, in ne na podlagi domnevnih predpostavk vlade Združenega kraljestva, zaradi katerih naj bi ta izrazila svoje soglasje s temi akti. To velja še toliko bolj, kot poudarja Svet, ker teh aktov dokazano ni sprejelo le Združeno kraljestvo, ampak predstavniki vseh držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta.

112    Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je bil člen 29 PEU ustrezna pravna podlaga za sprejetje Sklepa 2012/97 in tudi Izvedbenega sklepa 2011/101, ki je bil spremenjen s tem sklepom. Poleg tega je bil tudi Izvedbeni sklep 2012/124 sprejet na ustrezni pravni podlagi, v obravnavani zadevi na členu 6(1) Sklepa 2011/101.

 Pravna podlaga Izvedbene uredbe št. 151/2012

113    Kot je bilo že ugotovljeno (glej točko 80 zgoraj), je Komisija Izvedbeno uredbo št. 151/2012 sprejela na podlagi člena 11(b) Uredbe št. 314/2004.

114    Najprej je treba ugotoviti, da se zadevna določba (glej točko 4 zgoraj) nanaša na „odločit[ve], sprejet[e] v zvezi s prilogo k Skupnemu stališču 2004/161“. Kot pa je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 6, je bilo Skupno stališče 2004/161 razveljavljeno s Sklepom 2011/101.

115    Seveda bi bilo zaželeno, da bi se besedilo člena 11(b) Uredbe št. 314/2004 posodobilo tako, da bi se sklicevanje na razveljavljeno Skupno stališče 2004/161 nadomestilo s sklicevanjem na Sklep 2011/101. Vendar je kljub posodobitvi očitno, da je treba zadevno določbo razlagati tako, da zajema tudi vsak sklep o ukrepu, kot je v tem primeru Sklep 2011/101, ki je z razveljavitvijo Skupnega stališča 2004/161 tega nadomestil in v bistvu vsebuje enake določbe.

116    Na podlagi primerjave določb zadevnih ukrepov je namreč mogoče ugotoviti, da so členi od 1 do 5 Sklepa 2011/101, z izjemo nekaterih manjših postranskih sprememb, enaki ustreznim členom iz Skupnega stališča 2004/161, kakršni so veljali ob njegovi razveljavitvi. Člen 6 Sklepa 2011/101 v odstavku 1 povzema besedilo člena 6 Skupnega stališča 2004/161, vendar pa vsebuje tudi dva nova odstavka, s katerima se osebam, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, zagotavlja pravica do obrambe. Novi člen 7, ki vsebuje pojasnila glede Priloge k Sklepu 2011/101, očitno z namenom zagotovitve spoštovanja obveznosti obrazložitve, je umeščen med člena 6 in 8 tega sklepa, besedilo zadnjenavedenega pa je enako členu 7 Skupnega stališča 2004/161. Člen 9 Sklepa 2011/101 vsebuje le določbo o razveljavitvi Skupnega stališča 2004/161, zadnji člen (člen 10) Sklepa 2011/101 pa v bistvu ustreza členu 9 Skupnega stališča 2004/161. Sklep 2011/101 ne vsebuje člena, ki bi bil podoben členu 10 Skupnega stališča 2004/161, vendar pa ta določa le objavo zadevnega skupnega stališča v Uradnem listu. Neobstoj podobne določbe v besedilu Sklepa 2011/101 je gotovo posledica dejstva, da je njegova objava v Uradnem listu neposredno določena v členu 297(2), drugi pododstavek, PDEU.

117    Razlago člena 11(b) Uredbe št. 314/2004, v skladu s katero se ta nanaša tudi na sklepe, sprejete v zvezi s Prilogo k Sklepu 2011/101, potrjuje tudi uvodna izjava 5 zadnjenavedenega sklepa, ki ga je, na kar je treba opozoriti, sprejel Svet, ki je sprejel tudi Uredbo št. 314/2004. V tej uvodni izjavi je navedeno, da so „izvedbene določbe [Sklepa 2011/101] Unije navedene v uredbi […] št. 314/2004 “.

118    Ugotoviti je torej treba, da je člen 11(b) Uredbe št. 314/2004 ustrezna pravna podlaga za sprejetje izvedbene uredbe, kakršna je Uredba št. 151/2012, na podlagi sklepa o spremembi Priloge I k Sklepu 2011/101. Dalje je treba preučiti vprašanje iz točke 87 zgoraj, to je vprašanje, ali je lahko posledica take spremembe ta, da se z omejevalnimi ukrepi, določenimi z Uredbo št. 314/2004, zajamejo tudi osebe, ki se jim očita, da so bile vpletene v dejanja, ki resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju, čeprav je člen 6(1) Uredbe št. 314/2004 določil le zamrznitev sredstev in gospodarskih virov članov zimbabvejske vlade in vseh z njimi povezanih fizičnih ali pravnih oseb, entitet ali organov.

119    Spomniti je treba, da je bila Uredba št. 314/2004 sprejeta na podlagi členov 60 ES in 301 ES. Tožeče stranke se sklicujejo na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se morajo ukrepi proti fizičnim osebam nanašati zgolj na voditelje tretjih držav in z njimi povezane osebe, da bi jih bilo mogoče sprejeti na podlagi členov 60 ES in 301 ES kot omejevalne ukrepe proti tretjim državam (sodbi Sodišča z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točka 166, in z dne 13. marca 2012, Tay Za proti Svetu, C‑376/10 P, točka 63).

120    Tožeče stranke dodajajo, da je Komisija v svojem Predlogu uredbe Sveta COM(2009) 395 final z dne 29. julija 2009 o spremembi Uredbe št. 314/2004 izrecno priznala, da člena 60 ES in 301 ES nista zadostna podlaga za naložitev omejevalnih ukrepov proti osebam, ki niso povezane z vlado, in da je bilo za sprejetje omejevalnih ukrepov proti osebam in subjektom, ki se jim ni očitalo članstvo ali povezanost z zimbabvejsko vlado, treba spremeniti Uredbe št. 314/2004. Vendar ta predlog ni bil nikdar sprejet, zato so omejevalni ukrepi, določeni z Uredbo št. 314/2004, še naprej temeljili na členih 60 ES in 301 ES.

121    Svet odgovarja, da je bil Sklep 2011/101, sprejet po tem, ko je začela veljati Lizbonska pogodba, in da je bilo od takrat mogoče na podlagi člena 215(2) PDEU sprejeti omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom, ki niso povezani z oblastnim režimom tretje države. Posledica razvoja, ki ga je povzročil začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe, naj bi bila ta, da je predlog Komisije, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, postal zastarel. Tudi Komisija se v svojih trditvah sklicuje na člen 215(2) PDEU in trdi, da je ta določba ustrezna pravna podlaga za sprejetje omejevalnih ukrepov proti osebam in subjektom, ki niso voditelji tretjih držav ali z njimi povezane osebe.

122    Res je, kakor je ugotovilo Sodišče v sodbi z dne 19. julija 2012, Parlament proti Svetu (C‑130/10, točka 51), da se zaradi sprememb primarnega prava po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe vsebina člena 60 ES, ki se je nanašal na omejevalne ukrepe na področju pretoka kapitala in plačil, ter člena 301 ES, ki se je nanašal na delno ali popolno prekinitev ali omejitev gospodarskih odnosov z eno ali več tretjimi državami, odraža v členu 215 PDEU. Sodišče je prav tako potrdilo, da člen 215(2) PDEU Svetu omogoča, da sprejme omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom – to je ukrepe, v pravno podlago katerih je moral biti pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe vključen tudi člen 308 ES – če njihovi naslovniki nikakor niso bili povezani z vodstvenim režimom tretje države (zgoraj navedena sodba Parlament proti Svetu, točka 53).

123    Vendar je iz teh ugotovitev razvidno le, da je Svet po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe imel ustrezno pravno podlago, to je člen 215(2) PDEU, ki mu je dopuščal sprejetje uredbe, s katero bi bili sprejeti omejevalni ukrepi proti fizičnim in pravnim osebam v Zimbabveju, ki niso bile povezane z voditelji te tretje države. Ugotoviti pa je treba, da ni bila sprejeta nobena taka uredba. Uredba št. 314/2004 se v členu 6(1) še vedno sklicuje na „člane vlade Zimbabveja in vse z njimi povezane fizične ali pravne osebe, entitete ali organe, navedene na seznamu v prilogi III“.

124    Poleg tega je treba člen 11(b) Uredbe št. 314/2004 razlagati v skladu z zgoraj navedeno določbo člena 6(1) iste uredbe in na podlagi tega ugotoviti, da bi lahko Komisija Prilogo III k Uredbi 314/2004 z izvedbeno uredbo spremenila le, če bi bilo mogoče osebe, katerih imena je bilo treba vpisati v to prilogo, šteti za člane zimbabvejske vlade ali z njimi povezane osebe.

125    Zato je treba zlasti preučiti vprašanje, ali je mogoče osebe, ki so bile v Prilogo I k Sklepu 2011/101 vpisane zaradi njihove vpletenosti v dejanja, ki resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravne države v Zimbabveju, šteti za osebe, ki spadajo v skupino oseb, povezanih s člani zimbabvejske vlade. Očitno je, da če je ena ali več oseb hkrati tudi članica zimbabvejske vlade, nič ne preprečuje, da se njeno ime na podlagi člena 11(b) Uredbe št. 314/2004 vpiše na seznam iz Priloge III k tej uredbi, saj že dejstvo, da je članica vlade, zadošča za utemeljitev tega vpisa.

126    Za boljšo opredelitev pojma „povezan“ z voditelji tretje države, kakor se ta uporablja v sodni praksi Sodišča, navedeni zgoraj v točki 119, je treba v zvezi s temi zadevami, iz katerih izhaja ta sodna praksa, podati nekatera pojasnila. V zadevah, v katerih je bila sprejeta zgoraj v točki 119 navedena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisija, je šlo, kakor je ugotovilo Sodišče v točki 167 te sodbe, za vprašanje ukrepov, za katere je značilen neobstoj vsakršne vezi z vodilnim režimom v tretji državi. Konkretno, šlo je za ukrepe, ki so bili po padcu režima talibanov v Afganistanu usmerjeni neposredno proti Osami bin Ladnu, mreži Al Kaida ter z njima povezanimi posamezniki in subjekti.

127    V zadevi, v kateri je bila sprejeta zgoraj v točki 119 navedena sodba Tay Za proti Svetu, je bila oseba, proti kateri so bili sprejeti omejevalni ukrepi, družinska članica vodilne osebe v podjetju v Mjanmaru. Sodišče je menilo, da ni mogoče izključiti, da se omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi členov 60 ES in 301 ES, lahko nanašajo na vodilne v nekaterih podjetjih, če je dokazano, da so povezani z voditelji Republike zveze Mjanmar ali da so dejavnosti teh podjetjih odvisne od teh voditeljev (zgoraj v točki 119 navedena sodba Tay Za proti Svetu, točka 55). Vendar je sodišče izključilo uporabo takih ukrepov proti fizičnim osebam zgolj zaradi njihovih družinskih vezi z osebami, povezanimi z voditelji zadevne tretje države, in ne glede na njihovo osebno ravnanje (zgoraj v točki 119 navedena sodba Tay Za proti Svetu, točka 66).

128    Noben od teh primerov se torej ne more primerjati z okoliščinami iz te zadeve. V nasprotju s tem, kar je bilo predmet zadev, v katerih sta bili izdani sodbi Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisija, točka 119 zgoraj, v obravnavani zadevi iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 109, ne gre za vprašanji „padca“ režima, ki je bil v Zimbabveju na oblasti takrat, ko se je dogajalo nasilje, zastraševanje, in kršitve temeljnih pravic zimbabvejskega naroda, na katere se je skliceval Svet v utemeljitev sprejetja spornih omejevalnih ukrepov. Kar zadeva zgoraj v točki 119 navedeno sodbo Tay Za proti Svetu, pa zadošča ugotovitev, da v obravnavani zadevi nikakor ne gre za vprašanje sprejetja omejevalnih ukrepov proti osebam zgolj zato, ker so družinske članice oseb, povezanih z voditelji tretje države.

129    Iz tega izhaja, da nič iz zgoraj prikazane sodne prakse Sodišča ne preprečuje, da bi se osebe, katerih imena so bila vpisana v Prilogo I k Sklepu 2012/97 zaradi svojih dejanj, s katerimi se resno ogrožajo demokracija, spoštovanje človekovih pravic in pravna država v Zimbabveju, štele za osebe, ki spadajo v skupino „z [zimbabvejsko vlado] povezanih […] oseb“ v smislu člena 6(1) Uredbe št. 314/2004. Tako jih je namreč treba ob upoštevanju zgoraj v točkah 105, 106, 109 in 110 navedenih ugotovitev in mnenj tudi opredeliti.

130    Z drugimi besedami, skleniti je treba, da v takih posebnih okoliščinah Zimbabveja, kakor izhajajo iz ugotovitev, navedenih zgoraj v točkah od 95 do 104, „fizičnih oseb, katerih dejanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju“, ter pravnih oseb, subjektov ali organov, ki pripadajo tem fizičnim osebam, ki so vse navedene v členih 4 in 5 Sklepa 2011/101, ni mogoče razlikovati od oseb, povezanih s člani zimbabvejske vlade, in pravnih oseb, subjektov in organov, ki takim osebam pripadajo, ampak da gre v bistvu za posebno skupino teh povezanih oseb.

131    Nedvomno je res, da besedilo dveh zgoraj navedenih določb z uporabo pojmov „ter“ in „drugim […] osebam“ na prvi pogled očitno napeljuje k drugačnemu sklepu. Vendar ob upoštevanju okoliščin, ki so pripeljale do sprejetja in dolgotrajnega podaljšanja omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju, kakor je opisano zgoraj v točkah od 95 do 104, razlage člena 6(1) Uredbe št. 314/2004, ki bi pripeljala do sklepa, da omejevalni ukrepi ne bi smeli biti sprejeti proti osebam, obravnavanim zgoraj v točki 129, ne bi bilo mogoče sprejeti.

132    Paradoksalno bi namreč bilo, da bi se dopustilo sprejetje omejevalnih ukrepov, določenih z Uredbo št. 314/2004, proti osebam, ki so družinski člani voditeljev Zimbabveja (glej v tem smislu zgoraj v točki 119 navedeno sodbo Tay Za proti Svetu, točka 63 in navedena sodna praksa) zgolj iz razloga povezanosti s temi voditelji in ne da bi se jim pri tem očitalo konkretno ravnanje ogrožanja demokracije, spoštovanja človekovih pravic in pravne države, hkrati pa bi se izključilo sprejetje takih ukrepov proti osebam, ki so dejansko sodelovale pri izvajanju politike nasilja, zastraševanja in kršitve človekovih pravic, kar tem voditeljem očita Unija. Opredelitev oseb kot „povezanih“ z voditelji Zimbabveja, je namreč bolj utemeljena v primeru zadnjenavedenih oseb kot pa v primeru družinskih članov teh voditeljev.

133    Iz tega sledi, da je člen 11(b) Uredbe št. 314/2004 ustrezna pravna podlaga za sprejetje Izvedbene uredbe št. 151/2012, in sicer v zvezi vsemi osebami, na katere se ta izvedbena uredba nanaša.

134    Preizkus razlogov, ki so bili podani pri vpisu imen tožečih strank, naštetih v opombi št. 33 tožbe, v Prilogo I k Sklepu 2011/101, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/97, navedene ugotovitve potrjuje. V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot pravilno poudarja Svet, da je večina zadevnih tožečih strank zasedala funkcije, zaradi katerih jih je bilo mogoče uvrstiti med voditelje Zimbabveja in z njimi povezane osebe, in zgolj na podlagi tega razloga utemeljiti njihov vpis v navedeno prilogo. Ne glede na ta preudarek je treba ugotoviti, da je iz strnjenega opisa njihovega ravnanja v vseh primerih razvidno, da gre za dejanja, ki so očitno povezana s politiko nasilja, zastraševanja in kršitve človekovih pravic zimbabvejskega naroda, ki jo Unija očita voditeljem te države.

135    Tako se na primer J. Chinotimbi (petnajsti tožeči stranki) in G. Moyotu (štiriinpetdeseti tožeči stranki) očita sodelovanje v nasilju med volitvami leta 2008. V zvezi s trideseto tožečo stranko, N. Kunongo, je v Prilogi I Sklepa 2011/101, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/97, navedeno: „samozvani anglikanski škof; velik zagovornik režima; njegovi privrženci so leta 2011 izvajali nasilje nad pripadniki cerkve, pri čemer jih je podprla policija“. Razlogi za vpis vseh preostalih tožečih strank, navedeni v opombi št. 33 tožbe, so precej podobni.

136    Na podlagi vseh teh ugotovitev je treba prvi tožbeni razlog kot neutemeljen zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

137    Tožeče stranke trdijo, da vse do leta 2007 omejevalni ukrepi, sprejeti v zvezi z razmerami v Zimbabveju, niso bili obrazloženi ter da sta Svet in Komisija šele po tem podala obrazložitev. Vendar pa naj razlogi, ki se nanašajo nanje in so navedeni v vseh izpodbijanih aktih, ne bi bili v skladu z načeli, ki so se razvila v sodni praksi, in naj bi bili splošne trditve, v katerih naj ne bi bili jasno in nedvoumno navedeni konkretni in specifični razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta odločitev, da je treba zoper vsakega od zadevnih oseb in subjektov sprejeti zadevne omejevalne ukrepe. Zadevna oseba ali subjekt naj se tako ne bi mogla seznaniti ne z razlogom, zaradi katerega je njeno ime ostalo vpisano na seznamu oseb in subjektov, na katere se nanašajo navedeni omejevalni ukrepi, medtem ko so bila imena drugih oseb in subjektov s tega seznama izbrisana, ne s tem, kako lahko ta oseba ali subjekt doseže izbris njenega imena s seznama v prihodnje. Tožeče stranke se v repliki „primeroma“ sklicujejo na omembe, ki so glede 39 oseb med njimi „preveč nedoločne in splošne“ in ki so navedene v Prilogi I k Sklepu 2011/101, kakor je bila nadomeščena s Sklepom 2012/97.

138    Tožeče stranke dodajajo, da morajo biti v skladu s sodno prakso v sklepu, s katerim se podaljšajo že sprejeti omejevalni ukrepi, navedeni specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih je zadevni organ po preizkusu menil, da je zamrznitev sredstev zadevne osebe še vedno utemeljena. V obravnavanem primeru naj toženi instituciji ne bi izpolnili te obveznosti. Nikdar naj ne bi navedli, ali in na kakšni podlagi sta dejanja katere koli od tožečih strank šteli za resno ogrožanje demokracije, spoštovanja človekovih pravic in pravne države v Zimbabveju, čeprav naj bi v zvezi s tožečimi strankami dodali povsem nove, še nikdar prej navedene očitke izvršitve hudih kaznivih dejanj.

139    Zgoraj navedene obveznosti naj bi bile v obravnavani zadevi še toliko bolj upoštevne, saj sta toženi instituciji podaljšanje zadevnih omejevalnih ukrepov zoper tožeče stranke skušali utemeljiti s sklicevanjem na njihovo preteklo ravnanje, s čimer sta se glede prihodnjega ravnanja tožečih strank oprli na „nepotrjeno predpostavko“. Tožeče stranke v tem kontekstu opozarjajo na sodbo Splošnega sodišča z dne 31. januarja 2007, Minin proti Komisiji (T‑362/04, ZOdl., str. II‑2003, točka 72) in trdijo, da bi morali toženi instituciji tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, pojasniti, zakaj je uporaba zadevnih ukrepov zoper njih še vedno potrebna.

140    Tožeče stranke nazadnje trdijo, da sta toženi instituciji sklep o podaljšanju zadevnih omejevalnih ukrepov zoper njih sprejeli na podlagi nerazkritih razlogov. Ti razlogi, ki sta jih prvič razkrili v odgovorih na tožbo, naj bi bili sestavljeni iz, prvič, opredelitve tega, kar sta toženi instituciji razumeli kot „povezanost“ z zimbabvejsko vlado, drugič, povzetka ugotovitev, na podlagi katerih naj bi bilo mogoče vsako od tožečih strank šteti za nekoga, ki ovira ali podpira izvajanje GPA, ali za nekoga, ki lahko vpliva na politiko zimbabvejske vlade, in tretjič, domneve, na podlagi katere naj bi se lahko vsaka od tožečih strank zatekla k nasilju v času volitev, ki bi morale biti leta 2013. Tožeče stranke menijo, da sta toženi instituciji podali splošne predpostavke na podlagi neutemeljenih trditev glede njihovega preteklega krivdnega ravnanja in njihove pripadnosti politični stranki ZANU‑PF, katere članice so nesporno imele pravico biti.

 Prikaz upoštevne sodne prakse

141    V skladu s sodno prakso je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj in ki je nujno povezana z načelom spoštovanja pravice do obrambe, prvič, dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi ta lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in drugič, temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo navedenega akta (glej sodbo Sodišča z dne 15. novembra 2012, Svet proti Bamba, C‑417/11 P, točka 49 in navedena sodna praksa).

142    Obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, mora jasno in nedvoumno izražati tisto, na čemer temeljijo ugotovitve institucije, ki je sprejela akt, tako da se lahko zainteresirana oseba seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej zgoraj v točki 141 navedeno sodbo Svet proti Bamba, točka 50 in navedena sodna praksa). Natančneje, v obrazložitvi akta, s katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev, morajo biti navedeni specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih izdajatelj tega akta na podlagi diskrecijske pravice presodi, da mora tak ukrep veljati za zadevno osebo (zgoraj v točki 141 navedena sodba Svet proti Bamba, točka 52).

143    Vendar mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za obrazložitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 141 navedeno sodbo, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa).

144    Za sprejetje odločitve o zadostnosti obrazložitve izpodbijanih aktov v zvezi z vsako posamezno tožečo stranko, na katero se nanašajo, je treba najprej preučiti, ali je v njih navedenih dovolj splošnih razlogov za utemeljitev sprejetja in podaljšanja omejevalnih ukrepov v zvezi z razmerami v Zimbabveju. Če je bila ta zahteva izpolnjena, je treba nato preučiti, ali izpodbijani akti vsebujejo dovolj specifičnih razlogov za vsako od tožečih strank, ki upravičujejo sprejetje ali podaljšanje zadevnih ukrepov proti osebi ali subjektu, na katerega se nanašajo.

 Razlogi za sprejetje in podaljšanje omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju

145    Spomniti je treba, da so se z izpodbijanimi akti le podaljšali omejevalni ukrepi, ki so bili zoper vse tožeče stranke uvedeni že z drugimi akti (glej zgoraj točko 15). Iz tega nujno sledi, da so bili ti akti sprejeti v tožečim strankam znanih okoliščinah. Na te okoliščine se nanašajo zlasti ugotovitve in dejstva, navedeni v zgoraj točkah od 95 do 104 ter v točkah 109 in 110, česar tožeče stranke ne morejo zanikati. Iz tega sledi, da so tožeče stranke na podlagi razlage izpodbijanih aktov v povezavi z zgoraj navedenimi akti, ki so bili sprejeti pred njimi, lahko razumele razloge, zaradi katerih je Svet sprejel omejevalne ukrepe zoper skupine oseb, navedene v členih 4(1) in 5(1) Sklepa 2011/101 ter v členu 6(1) Uredbe št. 314/2004. Na podlagi teh razlogov lahko tožeče stranke, če menijo, da je treba, izpodbijajo sklep o uvedbi takih ukrepov v zvezi z razmerami v Zimbabveju, Splošno sodišče pa lahko izvaja nadzor nad njihovo zakonitostjo.

146    Enako velja tudi za ukrepe, s katerimi so se utemeljili poznejši sklepi o podaljšanju trajanja zadevnih ukrepov. Na podlagi dejstev in ugotovitev, navedenih zgoraj v točkah 109 in 110, kakor izhajajo iz izpodbijanih aktov in aktov, sprejetih pred njimi, je mogoče razumeti razloge, zaradi katerih se je kljub sprejetju GPA in poznejšemu oblikovanju vlade narodne enotnosti sprejela odločitev, da se omejevalni ukrepi zoper osebe in subjekte, povezane z ZANU‑PF, ki je bila prej edina stranka na oblasti, ohranijo v veljavi, čeprav zoper osebe, ki so bile članice vlade narodne enotnosti, ki pa niso bile članice prejšnje vlade, podobni ukrepi niso bili sprejeti.

 Specifični razlogi, ki utemeljujejo sprejetje in podaljšanje spornih omejevalnih ukrepov zoper vsako od tožečih strank

147    Dalje je treba preučiti, ali sta toženi instituciji izpodbijane akte dovolj obrazložili s posebnimi razlogi, zaradi katerih sta menili, da spada vsaka od tožečih strank v eno ali več skupin oseb, glede katerih je bila sprejeta odločitev o sprejetju omejevalnih ukrepov.

148    V zvezi s tem je treba najprej kot povsem neupoštevno za odločitev v tej zadevi zavrniti trditev tožečih strank, ki se nanaša na zgoraj v točki 139 navedeno sodbo Minin proti Komisiji (točka 72). Sestavek, ki so ga navedle tožeče stranke, se ne nanaša na vprašanje obrazložitve uredb, obravnavanih v tej zadevi, ampak na vprašanje pravne podlage navedenih uredb. Natančneje, šlo je za vprašanje, ali sta člena 60 ES in 301 ES ustrezna pravna podlaga za sprejetje teh uredb, in v tem kontekstu je bilo treba preveriti, ali je bil namen omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko v tej zadevi kot pomagačem nekdanjega predsednika Liberije Charlesa Taylorja v celoti ali delno prekiniti ali zmanjšati gospodarske odnose s tretjo državo, saj je bil Charles Taylor avgusta 2003 odstavljen s predsedniškega položaja, torej pred sprejetjem navedenih uredb v tej zadevi (zgoraj v točki 139 navedena sodba Minin proti Komisiji, točki 70 in 71). V ta kontekst se umešča ugotovitev, na katero se sklicujejo tožeče stranke in ki je navedena zgoraj v točki 72 te sodbe, v skladu s katero „omejevalni ukrepi, ki so bili sprejeti zoper Charlesa Taylorja in njegove pomagače […], nujni za preprečitev, da bi ti uporabljali sredstva in imetje, ki so jih izkoristili za oviranje vzpostavitve miru in stabilnosti v Liberiji in regiji“.

149    V obravnavani zadevi pa predsednik Mugabe in ZANU‑PF nista bila odstranjena z oblasti v Zimbabveju. Kakor je bilo navedeno zgoraj, zlasti točkah 109 in 110, sta samo sklenila dogovor o delitvi oblasti s stranko MDC, ki je bila prej v opoziciji, poleg tega pa je po mnenju institucij, ki sta izdali izpodbijane akte, ZANU‑PF ovirala izvajanje tega sporazuma o delitvi oblasti, to je GPA. Med drugim je bilo tudi že ugotovljeno, da so izpodbijani akti zadostno utemeljeni, kar zadeva splošne razloge, s katerimi se je kljub sklenitvi GPA in oblikovanju vlade narodne enotnosti utemeljilo podaljšanje zadevnih omejevalnih ukrepov.

150    Dalje, glede trditve, v skladu s katero sta toženi instituciji skušali utemeljiti podaljšanje spornih omejevalnih ukrepov s sklicevanjem na pretekla sporna dejanja tožečih strank, je treba ugotoviti, da ni mogoče izključiti možnosti, da lahko sporna dejanja ene ali več tožečih strank v preteklosti upravičijo sprejetje omejevalnih ukrepov zoper njih. To velja še toliko bolj, ker – kakor je bilo ugotovljeno – so bile osebe in politična stranka ZANU‑PF, ki so bile v Zimbabveju na oblasti v času, ko so se dogajali nasilje in kršitve temeljnih človekovih pravic, ob sprejetju navedenih aktov še vedno na oblasti, čeprav v okviru sporazuma o delitvi oblasti. Tako je treba glede spoštovanja obveznosti obrazložitve, ki je edini predmet tega tožbenega razloga, ugotoviti, da sklicevanje na pretekla sporna dejanja ene ali več tožečih strank ne pomeni neobstoja ali nezadostnosti obrazložitve zadevnih aktov. Vprašanje, ali je ob upoštevanju zatrjevanih preteklih spornih dejanj sprejetje ali podaljšanje zadevnih omejevalnih ukrepov zoper osebe ali subjekte, na katere se nanašajo, utemeljeno, se nanaša na utemeljenost izpodbijanih aktov in ga je treba preučiti v okviru preučitve tožbenih razlogov o materialni zakonitosti zadevnih aktov, zlasti v okviru drugega tožbenega razloga (glej točko 235 spodaj).

151    Kar zadeva trditev tožečih strank, da so bili razlogi za podaljšanje zadevnih omejevalnih ukrepov zoper njih navedeni šele v odgovoru na tožbo (glej točko 140 zgoraj), je treba spomniti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero mora biti sklep institucije sam po sebi dovolj obrazložen in njegova obrazložitev ne sme izhajati iz pozneje podanih pisnih ali ustnih pojasnil, zadevni sklep pa je že bil predmet tožbe pred sodiščem Unije (sodbi Splošnega sodišča z dne 12. decembra 1996, Rendo in drugi proti Komisiji, T‑16/91 RV, Recueil, str. II‑1827, točka 45, in z dne 7. julija 2011, Valero Jordana proti Komisiji, T‑161/04, neobjavljena v ZOdl., točka 107). Čeprav se lahko obrazložitev, ki je bila podana že v izpodbijanem aktu, med postopkom nadgradi in natančneje razčleni, pa izdajatelj akta prvotne obrazložitve ne sme nadomestiti s povem novo (zgoraj navedena sodba Valero Jordana proti Komisiji, točka 107; v tem smislu glej tudi zgoraj navedeno sodbo Splošnega sodišča Rendo in drugi proti Komisiji, točka 55, in sodbo z dne 25. februarja 2003, Renco proti Svetu, T‑4/01, Recueil, str. II‑171, točka 96).

152    Iz te sodne prakse izhaja, da je treba o zadostnosti obrazložitve izpodbijanih aktov presoditi zgolj na podlagi v njih navedenih razlogov, umeščenih v okvir, ki izhaja zlasti iz prejšnjih aktov, s katerimi so bili sprejeti ali podaljšani omejevalni ukrepi v zvezi z Zimbabvejem. Zato se s povsem novimi razlogi, ki sta jih toženi instituciji podali med postopkom, ne more omiliti morebitni neobstoj ali nezadostnost obrazložitve izpodbijanih aktov. Vseeno pa sta navedeni instituciji pred Splošnim sodiščem lahko nadgradili in natančneje razčlenili obrazložitve izpodbijanih aktov, ki so bile v teh aktih že podane.

153    Pri tem pa je treba opozoriti, da za to, da se izpolni obveznost obrazložitve, institucijama, ki sta sprejeli izpodbijane akte, ni bilo treba navesti svoje razlage pojma „povezanosti“ z zimbabvejsko vlado ali, splošneje, svoje razlage upoštevnih določb in sodne prakse. Vprašanje, ali ti akti temeljijo na pravilni ali na zmotni razlagi tega pojma in, splošneje, upoštevnih določb ter sodne prakse, se nanaša na vsebinsko presojo zadeve, in ne na vprašanje spoštovanja obveznosti obrazložitve. Iz tega sledi, da morebitna pojasnila glede teh razlogov, ki sta jih toženi instituciji navedli v pisnih stališčih pred Splošnim sodiščem, ne pomenijo med postopkom podane obrazložitve izpodbijanih aktov.

154    Po zavrnitvi vseh teh argumentov je treba preučiti, ali sta izdajatelja izpodbijanih aktov navedla dovolj razlogov za utemeljitev vpisa imena vsake tožeče stranke na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi.

155    V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da so prilogi I in II k Sklepu 2012/97 (po spremembi s Sklepom 2012/97 postali prilogi I in II Sklepa 2011/101) in Priloga I k Uredbi št. 151/2012 (postala Priloga III k Uredbi št. 314/2004) oblikovane kot tabele. Te poleg prvega stolpca, v katerem so vpisana imena oseb in subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, vsebuje še drugi stolpec z naslovom „Osebne informacije“, in tretji stolpec, naslovljen „Razlogi za uvrstitev“. V zvezi s fizičnimi osebami je v zadnjih dveh stolpcih navedena zlasti vladna ali upravna funkcija, ki jo zadevna oseba opravlja oziroma jo je opravljala, oziroma v primeru oseb, ki take funkcije niso opravljale, njihova lastnost, ki sta jo izdajatelja izpodbijanih aktov v zvezi z njimi štela za upoštevno. V več primerih je tam naveden tudi podatek, ki pojasnjuje, da je zadevna oseba članica ZANU‑PF, ki je bila v času sklenitve GPA sama na oblasti, po potrebi pa je naveden tudi kratek opis dejanj nasilja, zastraševanja in kršitev temeljnih pravic zimbabvejskega naroda, ki ji jih očita Svet.

156    V zvezi s pravnimi osebami in subjekti je v stolpcu o „razlogih za uvrstitev“ navedeno, bodisi da so v lasti katere od fizičnih oseb, navedenih v delu I ustrezne priloge, bodisi da so povezane z „vladno frakcijo ZANU‑PF“, v primeru stosedemnajste tožeče stranke, družbe OSLEG (Private) Ltd, pa, da je „pod nadzorom vojske Zimbabveja“.

157    Dalje, spomniti je treba, da se v skladu s členom 6(1) Uredbe št. 314/2004 zamrznejo vsa sredstva in gospodarski viri, ki so last posameznih članov vlade Zimbabveja in vseh z njimi povezanih fizičnih ali pravnih oseb, entitet ali organov. Poleg tega se v skladu s členoma 4(1) in 5(1) Sklepa 2011/101 z njim uvedeni omejevalni ukrepi uporabljajo za člane zimbabvejske vlade in z njimi povezane osebe, tako fizične kot pravne, vključno z „fizičnimi ali pravnimi osebami, katerih dejanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju“, ki jih je treba, kakor je navedeno zgoraj v točki 146, šteti za posebno skupino povezanih oseb.

158    Iz tega sledi, da morajo biti v izpodbijanih aktih zato, da bi bili zadostno obrazloženi, za vsako tožečo stranko navedena jasna in natančna dejstva, ki utemeljujejo opredelitev zadevne osebe kot člana zimbabvejske vlade ali s takim članom povezane osebe.

159    Kar zadeva prvo tožečo stranko, J. Tomano, četrto tožečo stranko, F. Buko, enajsto tožečo stranko, P. Chihota, trinajsto tožečo stranko, P. A. Chinamasa, devetnajsto tožečo stranko, I. M. C. Chombo, enaindvajseto tožečo stranko, N. T. Gocheja, sedemindvajseto tožečo stranko, S. Kasukuwereja, triintrideseto tožečo stranko, A. Langa, šestintrideseto tožečo stranko, J. M. Madeja, štirideseto tožečo stranko, P. M. Mangwana, enainštirideseto tožečo stranko, R. Marumahokoja, dvainpetdeseto tožečo stranko, E. D. Mnangagwa, triinpetdeseto tožečo stranko, K. C. D. Mohadija, devetinpetdeseto tožečo stranko, O. M. Mpofuja, dvainšestdeseto tožečo stranko, O. N. Muchena, šestinšestdeseto tožečo stranko, I. S. G. Mudengeja, devetinšestdeseto tožečo stranko, J. T. R. Mujuru, sedemdeseto tožečo stranko, I. Mumba, dvainsedemdeseto tožečo stranko, H. M. Murerwa, petinsedemdeseto tožečo stranko, D. N. E. Mutasa, devetinsedemdeseto tožečo stranko, W. Mzembija, enainosemdeseto tožečo stranko, S. Ngunija, dvainosemdeseto tožečo stranko, F. C. D. Nhema, triinosemdeseto tožečo stranko, J. L. Nkomoja, petinosemdeseto tožečo stranko, M. H. Nyanhongoja, sedeminosemdeseto tožečo stranko, S. G. G. Nyoni, petindevetdeseto tožečo stranko, M. S. T. Sekeramayi in sedemindevetdeseto tožečo stranko, W. K. Shamuja, so med razlogi Sklepa 2012/97 in Izvedbene uredbe št. 151/2012 jasno navedene funkcije, ki so jih te osebe opravljale ob sprejetju teh aktov. Navedene funkcije povsem utemeljujejo opredelitev teh tožečih strank kot članic zimbabvejske vlade. Zato je treba zgoraj navedena akta šteti, da sta v zvezi s temi tožečimi strankami zadostno obrazložena.

160    Glede preostalih tožečih strank, ki so fizične osebe, razen zgoraj v točki 159 navedenih tožečih strank ter petnajste tožeče stranke, J. Chinotimba, tridesete tožeče stranke, N. Kunonga, in štiriinpetdesete tožeče stranke, G. Moyota (ki so obravnavani v točkah 170 in 171 spodaj), je treba ugotoviti, da gre za osebe z zelo različnimi lastnostmi oziroma funkcijami. Natančneje, gre za poveljnike kopenske in zračne vojske; generalnega direktorja centralne obveščevalne organizacije; policijske uradnike; visoke funkcionarje, in sicer sedmo tožečo stranko, G. Charamba, ki je stalni sekretar na oddelku za obveščanje in odnose z javnostjo, petinšestdeseto tožečo stranko, T. Mudedeja, ki je „vodja glavne prijavne službe“, torej med drugim odgovoren za hrambo volilnih list, šestindevetdeseto tožečo stranko, L. Sekeremayija, ki je „nadzornik volitev“, in stodeseto tožečo stranko, P. W. Zimondija, ki je „direktor zaporov“; za guvernerje provinc; guvernerja Reserve Bank of Zimbabwe (Centralne banke Zimbabveja); poslance, in sicer petindvajseto tožečo stranko, N. Kachepa, ki je poslanec za severni del Mudzija, in sedemintrideseto tožečo stranko, E. Madzongwe, ki je predsednica senata; vodilne v organih ZANU‑PF, in sicer sedemintrideseto tožečo stranko (članico politbiroja in poleg tega predsednico zimbabvejskega senata), sedeminpetdeseto tožečo stranko, S. K. Moyota, ki je predsednik politbiroja, triinšestdeseto tožečo stranko, O. C. Z. Muchingurija, in osemindevetdeseto tožečo stranko, N, M. Shamuyarira, ki sta sekretarja v politbiroju, ter triindevetdeseto tožečo stranko, S. U. Sakupwanya, in štiriindevetdeseto tožečo stranko, T. Savanhuja, ki sta namestnika sekretarjev v politbiroju; ter stotretjo tožečo stranko, M. J. M. Mpande Sibanda, ki je „Cabinet secretary“ (vodja kabineta).

161    Omeniti je treba tudi primera osemindvajsete tožeče stranke, J. Kazangarareja, glede katerega je bilo v prilogah k Sklepu 2012/97 in Izvedbeni uredbi št. 151/2012 ugotovljeno, da je „svetovalec ZANU‑PF v severnem delu Hurungweja in vojni veteran“, ter stodruge tožeče stranke J. Sibanda, v zvezi s katerim akti razkrivajo, da je „nekdanji predsednik nacionalnega združenja vojnih veteranov“.

162    Nazadnje, med fizičnimi osebami, na katere se nanašajo izpodbijani akti, so nekdanji člani vlade, dva nekdanja guvernerja provinc, to sta deveta tožeča stranka, T. Chigudu, in šestdeseta tožeča stranka, C. G. Msipa, ter nekdanji „Senior Assistant Police Commissioner“, oseminšestdeseta tožeča stranka, B. Mugariri.

163    Splošno sodišče za večino od strank, navedenih zgoraj v točkah od 160 do 162, torej za vse razen za tiste, ki so navedeni spodaj v točki 169, meni, da je sklicevanje na funkcije, ki so jih opravljali ob sprejetju izpodbijanih aktov, ali funkcije, ki so jih opravljali pred tem, zadostno za utemeljitev vpisa njihovih imen na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi. Gre za osem uradnikov (vključno z guvernerji provinc) in oseb na vodilnih položajih v vojski ali policiji. Osebe, ki opravljajo take funkcije, so bližnji sodelavci državne vlade in jih je mogoče upravičeno opredeliti za „povezane“ s člani te vlade, ne da bi bila pri tem potrebna dodatna utemeljitev. Enako velja za člane politbiroja v ZANU‑PF, ki je vodilni organ politične stranke, ki je bila v Zimbabveju od neodvisnosti do sklenitve GPA edina na oblasti.

164    Splošno sodišče poleg tega meni tudi, da v takih okoliščinah, kakršne so v tej zadevi, sklicevanje na dejstvo, da je neka oseba v preteklosti opravljala funkcije, zaradi katerih jo je bilo mogoče v času izvrševanja te funkcije opredeliti za članico vlade zadevne države ali z njo povezano osebo, zadostuje, da je tudi po prenehanju opravljanja funkcije opredeljena za osebo, ki je povezana s člani vlade zadevne države. Če – tako kot v tej zadevi – medtem ni prišlo do padca oblastnega režima v zadevni državi, ko je bila zadevna oseba članica vlade te države ali z njo povezana oseba, je – če ni nasprotnih indicev ali dokazov – namreč dopustno sklepati, da je ta oseba po prenehanju funkcije povezana s člani vlade te države, ki so njeni nekdanji kolegi, sodelavci ali nadrejeni.

165    Glede morebitne trditve, da je mogoče, da so bile te osebe odstavljene s svojih nekdanjih položajev zato, ker niso odobravale represivne politike režima, predpostavka, po kateri naj njihov vpis med osebe, na katere se nanašajo sporni ukrepi, ne bi bil utemeljen, je treba opozoriti na cilj obveznosti obrazložitve, kakor je razviden iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 141, in spomniti, da se vprašanje obrazložitve, ki je bistvena postopkovna zahteva, razlikuje od vprašanja o dokazu zatrjevanega ravnanja, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost zadevnega akta in v zvezi s katerim je treba preveriti resničnost dejstev, navedenih v tem aktu, ter pravilnost opredelitve teh dejstev kot elementov, ki utemeljujejo uporabo omejevalnih ukrepov proti zadevni osebi (zgoraj v točki 141 navedena sodba Svet proti Bamba, točka 60). 

166    Oseba, katere ime je bilo vpisano na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, ker je bila nekdanja članica vlade ali nekdanji visoki javni uradnik Zimbabveja, ima namreč ob upoštevanju tega podatka bistvene elemente, s katerimi lahko izpodbija ta vpis, pri čemer po potrebi trdi, da je prekinila vsakršno zvezo z režimom, ki ga izdajatelja izpodbijanih aktov štejeta za represivnega, in da se je prav zato odpovedala svojemu položaju. Sodišče Unije ima prav tako elemente, ki so potrebni za izvajanje nadzora, če iz razlogov, navedenih v zadevnem aktu, izhaja, da je treba zaradi preizkusa njegove utemeljenosti preučiti, ali je zadevna oseba glede na funkcijo, ki jo je opravljala prej, še naprej povezana z režimom oziroma ali je ta zveza pretrgana.

167    Poudariti je treba, da zgoraj navedene ugotovitve, ki spadajo v okvir analize spoštovanja obveznosti obrazložitve toženih institucij – v okoliščinah te zadeve in ob upoštevanju posebnih razmer v Zimbabveju (glej točko 130 zgoraj) – ne pomenijo niti potrditve domneve v škodo toženih strank niti prenosa dokaznega bremena nanju. Iz njih izhaja le, da je iz sklicevanja v obrazložitvi izpodbijanih aktov na funkcije, ki so jih prej opravljale nekatere tožeče stranke, razvidno, da sta izdajatelja navedenih aktov menila, da so zadevne tožeče stranke zato ostale povezane z voditelji Zimbabveja, in da nimata nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče to predpostavko ovreči. V primeru izpodbijanja morajo institucije, ki so prejele izpodbijane akte, pred sodiščem Unije dokazati resničnost obstoja povezanosti z vlado zaradi funkcij, ki so jih prej opravljale zadevne stranke, te pa imajo prav tako pravico, da podajo nasprotne dokaze, ki jih imajo na voljo, da to povezanost izpodbijejo.

168    Iz tega sledi, da je sklicevanje v izpodbijanih aktih na funkcije, ki so jih prej opravljale tožeče stranke, navedene zgoraj v točki 162, zadosten razlog, ki utemeljuje vključitev teh tožečih strank med osebe, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi.

169    Glede v nadaljevanju navedenih tožečih strank pa Splošno sodišče ugotavlja, da zgolj sklicevanje na njihov položaj ali funkcijo, ki so jo opravljali, samo po sebi ne zadošča za utemeljitev vpisa njihovih imen na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi. V to skupino spadajo vojaki s činom polkovnika ali nižjim činom, in sicer štiriindvajseta tožeča stranka, S. Gwekwerere, dvaintrideseta tožeča stranka, R. Kwenda, dvainštirideseta tožeča stranka, G. Mashava, devetinštirideseta tožeča stranka, C. Mhandu, petdeseta tožeča stranka, F. Mhonda, oseminpetdeseta tožeča stranka, S. Mpabanga, štiriinšestdeseta tožeča stranka, C. Muchono, oseminsedemdeseta tožeča stranka, S. Mutsvunguma, osemdeseta tožeča stranka, M. S. Mzilikazi, enaindevetdeseta tožeča stranka, V. T. C. Rungani in stoprva tožeča stranka, C. Sibanda; policisti na nižjih položajih kot tisti, navedeni zgoraj v točki 160, in sicer sedeminšestdeseta tožeča stranka, C. Mudonhi (pomočnik inšpektorja), sedemdeseta tožeča stranka, I. Mumba (nadzornik), in devetinosemdeseta tožeča stranka, D. Rangwani (policijski inšpektor); petindvajseta tožeča stranka, N. Kachepa (poslanec), in nazadnje tožeči stranki, navedeni zgoraj v točki 161.

170    Kar zadeva petnajsto, trideseto in štiriinpetdeseto tožečo stranko, to je J. Chinotimba, N. Kunonga in G. Moyota, je Svet v odgovoru na tožbo navedel, da tvorijo posebno skupino oseb, proti katerim so sprejeti omejevalni ukrepi, utemeljeni na konkretnih dejanjih, ki se jim jih je očitalo v obrazložitvi Sklepa 2012/97 in Izvedbene uredbe št. 151/2012. Vendar to velja le za trideseto tožečo stranko, N. Kunonga, ki je v drugem stolpcu v prilogah k navedenima aktoma opredeljen kot „samozvani anglikanski škof“. Ta lastnost sama po sebi namreč očitno ni zadostna za utemeljitev sprejetja omejevalnih ukrepov proti zadevni osebi.

171    V zvezi s petnajsto in štiriinpetdeseto tožečo stranko pa je v istem stolpcu v teh prilogah jasno navedeno zlasti, da sta bila „vodj[i] milice ZANU‑PF“. Ta položaj, ob predpostavki, da je resničen, zadošča za to, da ju je šteti za povezana s člani zimbabvejske vlade in da ju je imenovala ZANU‑PF, in torej za utemeljitev njune uvrstitve med osebe, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, ne glede na konkretna dejanja, ki se jima očitajo v tretjem stolpcu istih prilog.

172    Že na podlagi navedenih ugotovitev je mogoče ugotoviti, da so izpodbijani akti glede vseh tožečih strank, ki so fizične osebe, zadostno obrazloženi, z izjemo tožečih strank, navedenih zgoraj v točki 169, in tridesete tožeče stranke, N. Kunonga. Za presojo zadostnosti obrazložitve Sklepa 2012/97 in Izvedbene uredbe št. 151/2012 glede zadnjenavedenih tožečih strank je treba preučiti dejanja, ki jima jih instituciji v aktih, ki sta sprejeli, očitata.

173    Ugotoviti je treba, da se izpodbijani akti sklicujejo na konkretna dejanja tudi glede večine preostalih tožečih strank, ki so fizične osebe. Svet trdi, da je glede teh preostalih tožečih strank s predložitvijo dokazov o njihovi konkretni vpletenosti v politiko, ki ogroža temeljne človekove pravice, pravno državo in demokracijo v Zimbabveju, „precej presegel to, kar se zahteva“. Tožeče stranke to trditev prerekajo, vendar to prerekanje temelji na napačni premisi, ker tožeče stranke menijo, da dejstvo, da je oseba članica vlade ali z njo povezana oseba, ne zadošča za utemeljitev vpisa njenega imena na seznam oseb, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi. Iz ugotovitev, predstavljenih v okviru preučitve prvega tožbenega razloga, pa izhaja, da za člane vlade, ki so to bili že pred oblikovanjem vlade narodne enotnosti, in za z njimi povezane osebe te lastnosti povsem zadoščajo za utemeljitev sprejetja takih ukrepov (glej zlasti točko 105 zgoraj). Enako velja za nekdanje člane vlade ali nekdanje visoke uradnike (glej zgoraj točko 168). Zato je treba to trditev tožečih strank zavrniti.

174    Glede tožečih strank, za katere je potrebno sklicevanje na konkretna dejanja, ki se jim očitajo v izpodbijanih aktih (glej zgoraj točko 172), iz navedenih aktov izhaja, da gre pri tem, kar se jim očita, v bistvu za neposredno vpletenost v nasilje in zastraševanje, in to celo v vlogi vodenja in ščuvanja. V vseh primerih, razen v primerih tridesete in devetinosemdesete tožeče stranke, N. Kunonga in F. Rangwanija (pri katerih se zatrjevana dejstva nanašajo na leti 2011 in 2007), sta se nasilje in zastraševanje dogajala med volilno kampanjo leta 2008. V vseh primerih razen v primerih tridesete in devetinosemdesete tožeče stranke, N. Kunonga in F. Rangwanija, je bil izrecno naveden kraj, kjer naj bi zadevna oseba izvršila ta dejanja. V primeru tridesete tožeče stranke je navedeno, da naj bi bil „velik zagovornik režima“, dodano pa je še, da so „njegovi privrženci […] leta 2011 izvajali nasilje nad pripadniki cerkve, pri čemer jih je podprla policija“. V primeru devetinosemdesete tožeče stranke je navedeno, da naj bi „sodeloval v 50‑članski skupini, ki jo je neposredno plačala stranka ZANU‑PF, da je aprila 2007 iskala in mučila podpornike Gibanja za demokratične spremembe (MDC)“.

175    Navedbe v zvezi s tožečimi strankami iz točke 174 zgoraj in, splošneje, vsi razlogi, ki jih vsebujeta izpodbijana akta v tretjem stolpcu v Prilogi III k Uredbi št. 314/2004 ter preglednica, naslovljena „Seznam oseb in subjektov […]“, ki je v Prilogi k Sklepu 2011/101, v zvezi z vsemi tožečimi strankami so enakega obsega, kot so ga imele navedbe v sodbi Svet proti Bamba, navedeni v točki 141 zgoraj (točke od 57 do 59), ki jih je Sodišče štelo za zadostne. Tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je v tej obrazložitvi navedenih dovolj specifičnih in konkretnih elementov glede položaja oziroma funkcije, ki so jo tožeče stranke opravljale, in glede vrste dejanj, zaradi katerih sta izdajatelja izpodbijanih aktov štela, da so bile zadevne osebe vpletene v nasilje, zastraševanje in kršitve temeljnih človekovih pravic v Zimbabveju.

176    V nasprotju s trditvami tožečih strank je treba ugotoviti, da razlogi iz tretjega stolpca v zgoraj navedenih prilogah niso preveč nejasni in splošni, niti kar zadeva 39 tožečih strank, obravnavanih zgoraj v točki 137, niti glede preostalih zadevnih fizičnih oseb. Prav tako je treba poudariti, da – kakor izhaja tudi iz uvodnih ugotovitev izpodbijanih aktov, navedenih zgoraj v okviru preučitve prvega tožbenega razloga – so bile obtožbe režima predsednika Roberta Mugabeja glede nasilja, zastraševanja in kršitve temeljnih človekovih pravic v Zimbabveju, tako na splošno kot posebej v času volitev leta 2008, mednarodno splošno znane in so morale tožeče stranke zanje vedeti. Te obtožbe, ne glede na njihovo resničnost, so del okoliščin, v katerih so bili sprejeti izpodbijani akti, ki jih je treba – kakor izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 143 – pri preizkusu spoštovanja obveznosti obrazložitve upoštevati.

177    Tožeče stranke so namreč lahko ob poznavanju teh okoliščin zlahka razumele očitke zoper njih in po potrebi te trditve izpodbijale tako na splošno kot posamično v delu, v katerem so se nanašale na kraj, na katerem naj bi izvršile zatrjevana dejanja, ali pa trdile, da čeprav so se zatrjevani nasilje, zastraševanje in kršitve človekovih pravic zares zgodili, v njih niso sodelovale (glej v tem smislu zgoraj v točki 141 navedeno sodbo Svet proti Bamba, točka 59).

178    Spomniti je treba tudi, da je Svet med drugim k odgovoru na tožbo priložil dokument s 1046 stranmi (Priloga B.19), ki vsebuje, glede na ustrezno navedbo v povzetku prilog, „[s]plošno znane elemente, ki podpirajo podatke, vsebovane v [spornih omejevalnih] ukrepih“. Po mnenju Sveta so navedbe v zvezi z dejanji, ki ogrožajo temeljne pravice, pravno državo in demokracijo v Zimbabveju, iz prilog k spornim aktom splošno znane, kar naj bi bilo natančneje razvidno iz različnih dokumentov, predstavljenih v tej prilogi.

179    Iz teh ugotovitev sledi, da te priloge pri presoji zadostnosti obrazložitve izpodbijanih aktov ni treba upoštevati. Splošno sodišče torej meni, da ni treba sprejeti ukrepa procesnega vodstva, ki so ga v zvezi s to prilogo predlagale tožeče stranke (glej točka 25 zgoraj).

180    Na podlagi pojasnil Sveta, povzetih v točki 178 zgoraj, je očitno, da je treba dokumente iz priloge B.19 k odgovoru na tožbo razlikovati od dokumentov, za katere so zaprosile tožeče stranke v predlogu, navedenem zgoraj v točki 19. Kakor je bilo že ugotovljeno, je Svet kmalu po njihovi predložitvi predloga za odreditev zgoraj v točki 25 navedenega ukrepa procesnega vodstva tožečim strankam posredoval dokumente, za katere so zaprosile v predlogu, navedenem zgoraj v točki 19. Iz tega sledi, da dokumenti iz priloge B.19 k odgovoru na tožbo Sveta niso dokumenti, na katere se je Svet oprl pri sprejetju Sklepa 2012/97 in Izvedbenega sklepa 2012/124.

181    Za prilogo B.19 k odgovoru na tožbo Sveta je treba šteti, da ni namenjena naknadni obrazložitvi spornih aktov, temveč prikazu, da je bila obrazložitev spornih aktov glede na okoliščine, v katerih so bili sprejeti, zadostna (glej v tem smislu zgoraj v točki 141 navedeno sodbo Svet proti Bamba, točka 62).

182    Nazadnje, Splošno sodišče tudi meni, da so tudi specifični razlogi, kakor so v zvezi s tožečimi strankami, ki so pravne osebe, navedeni v prilogah k Sklepu 2012/97 in Izvedbeni uredbi št. 151/2012, za utemeljitev njihovega vpisa na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi, zadostni. Za vsak zadevni subjekt je namreč naveden, bodisi da je v lasti ene od fizičnih oseb, proti katerim so z istimi akti sprejeti omejevalni ukrepi, bodisi da je povezan z zimbabvejsko vlado, njeno agencijo ali s „frakcijo ZANU‑PF“ zimbabvejske vlade. Ti razlogi so zadostni, da zadevnim subjektom omogočajo izpodbijanje njihove utemeljenosti, Splošnemu sodišču pa, da izvede nadzor.

183    Nazadnje, izpodbijane akte je treba šteti za zadostno pravno utemeljene v zvezi z vsemi tožečimi strankami in je zato treba tretji tožbeni razlog kot neutemeljen zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

184    Tožeče stranke trdijo, da načelo spoštovanja pravice do obrambe v okviru te zadeve institucijama Unije nalaga spoštovanje dveh glavnih obveznosti. Prvič, zadevno osebo ali subjekt bi morali obvestiti o trditvah in dokazih zoper njih, na katerih temelji sprejetje omejevalnih ukrepov. Drugič, zadevna oseba ali subjekt mora imeti možnost, da primerno izrazi svoje mnenje glede teh dokazov. Tožeče stranke poleg tega opozarjajo, da je treba v primeru podaljšanja omejevalnega ukrepa, ki je bil zoper osebo ali subjekt že sprejet, tej osebi oziroma subjektu zaradi varstva pravice do obrambe in pravice do izjave omogočiti, da se seznani z dokazi, ki se nanašajo nanj, in mu dovoliti, da v zvezi s tem pred sprejetjem kakršne koli odločitve glede podaljšanja zadevnega ukrepa izrazi svoje mnenje.

185    V obravnavani zadevi pa po navedbah tožečih strank nobeni od njih niso bili niti pred sprejetjem izpodbijanih aktov niti po tem posredovani dokazi, s katerimi bi se utemeljilo sprejetje izpodbijanih aktov proti vsaki od njih. Dalje, tožeče stranke naj ne bi imele možnosti izraziti svojega mnenja v zvezi z navedenimi dokazi. Izpodbijani akti naj v zvezi s tem ne bi vsebovali nobene varovalke. Poleg tega naj bi ti akti vsebovali obtožbe o hudih kaznivih dejanjih, ne da bi bil pri tem naveden vir teh obtožb in brez upoštevanja težav z varstvom podatkov, ki sta jih ugotovila Komisija in Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP), ki lahko nastanejo, če Svet ali Komisija obravnavata podatke o kaznivih dejanjih oziroma obsodbah.

186    Kot je navedlo Sodišče pri nadzoru omejevalnih ukrepov, morajo sodišča Unije v skladu s pristojnostmi, ki so jim podeljene, zagotoviti načeloma popolni nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije glede na temeljne pravice, ki so del pravnega reda Unije. Ta zahteva je izrecno določena v členu 275, drugi odstavek, PDEU (glej sodbo Sodišča z dne 28. novembra 2013, Svet proti Fulmen in Mahmoudian, C‑280/12 P, točka 58 in navedena sodna praksa).

187    Med te temeljne pravice spada med drugim pravica do obrambe, ki je določena v členu 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter obsega pravico do izjave in pravico do vpogleda v spis ob upoštevanju legitimnega interesa do ohranitve zaupnosti (glej zgoraj v točki 186 navedeno sodbo Svet proti Fulmen in Mahmoudian, točki 59 in 60 ter navedena sodna praksa).

188    V skladu s to sodno prakso je treba obstoj kršitve pravice do obrambe presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščin njegovega sprejetja in pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj v točki 186 navedeno sodbo Svet proti Fulmen in Mahmoudian, točka 63 in navedena sodna praksa).

189    V tem primeru je treba ugotoviti, da čeprav so tožeče stranke v tožbi navedle tako ustrezne splošne določbe in načela kot sodno prakso, se njihov konkretni očitek, kot je povzet v točki 185 zgoraj, nanaša na to, da jim Svet pred sprejetjem izpodbijanih aktov ni posredoval dokazov o dejanjih, ki jim jih je očital v izpodbijanih aktih in na podlagi katerih je utemeljil sprejetje ukrepov zoper njih, ter da jim ni omogočil izraziti svojega mnenja glede teh dokazov.

190    Iz spisa pa ni razvidno in tudi tožeče stranke tega ne trdijo, da so pred prošnjo za posredovanje dokazov, ki so jo na Svet naslovile pet dni pred vložitvijo tožbe (glej točko 19 zgoraj), Svet prosile za posredovanje dokazov, na katerih je utemeljil sprejetje spornih omejevalnih ukrepov zoper njih.

191    Iz tega sledi, da tožeče stranke izhajajo iz predpostavke, na podlagi katere bi jim moral Svet, da bi spoštoval njihovo pravico do obrambe, samodejno, brez njihovega predloga posredovati dokaze. Vendar pa je ta predpostavka napačna.

192    Kakor je Splošno sodišče razsodilo v sodbi z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran proti Svetu (T‑390/08, ZOdl., str. II‑3967, točka 97), kadar so zadevnemu subjektu sporočeni dovolj natančni podatki, ki mu omogočajo, da primerno predstavi stališče o dokazih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe namreč ne pomeni obveznosti, da Svet na lastno pobudo omogoči dostop do dokumentov v svojem spisu. Svet mora šele na podlagi prošnje zainteresirane stranke omogočiti vpogled v vse upravne dokumente v zvezi z zadevnim ukrepom, ki niso zaupni. Zahtevati, da se gradivo v spisu posreduje na lastno pobudo, bi bilo pretirano, ker ob sprejetju omejevalnega ukrepa, ukrepa zamrznitve sredstev ali podobnega ukrepa ni gotovo, ali namerava zadevna oseba z dostopom do spisa preveriti dejanske okoliščine, na katerih temeljijo trditve Sveta, uporabljene proti njej.

193    Na podlagi analize tretjega tožbenega razloga je bil sprejet sklep, da so bili izpodbijani akti zadostno pravno obrazloženi (glej točko 183 zgoraj). Z drugimi besedami, ugotoviti je treba, da so imele tožeče stranke dovolj natančne podatke, kot jih zahteva zadevna sodna praksa, in da bi zato morale same zaprositi, če so to želele, da se jim posredujejo dokazi, ki se nanašajo nanje in na katere se je oprl Svet. Kot je bilo ugotovljeno, so tako prošnjo podale šele pet dni pred vložitvijo tožbe.

194    Iz spisa ni razvidno, da bi tožečim strankam kar koli preprečevalo, da bi, če bi želele, tako prošnjo podale že prej. Obstajajo pa elementi, ki kažejo na to, da so se tožeče stranke zavedale možnosti vzpostavitve stika s Svetom zaradi omejevalnih ukrepov, sprejetih zoper njih, in v tem okviru zaprosila za posredovanje dokazov, ki se nanašajo nanje.

195    Navesti je zlasti treba, da je Svet v spis vložil dopis z dne 1. septembra 2011, ki ga je prva tožeča stranka, J. Tomana, naslovila na predsednika Evropskega sveta „v imenu vseh fizičnih in pravnih oseb ter vseh pravnih subjektov“, vpisanih v Prilogo k Sklepu 2011/101. J. Tomana je v tem dopisu izpodbijal zadostnost in utemeljenost razlogov, ki so bili v tej prilogi navedeni v utemeljitev sprejetja omejevalnih ukrepov proti vsem tem osebam. J. Tomana pa ni podal prošnje za posredovanje dokazov in trditev, navedenih v zadevni prilogi.

196    Ugotoviti je treba tudi, da tožeče stranke, razen J. Tomana, v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča niso trdile, da te tožeče stranke niso pooblastile, da zadevni dopis napiše tudi v njihovem imenu. Zanikale so le, da bi J. Tomana deloval v njihovem imenu „pri vročitvi […] njihovega imenovanja kot oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi“.

197    Poleg tega trditve J. Tomane, da deluje tudi v imenu tožečih strank, niso bile podane le v zgoraj navedenemu dopisu. Tožeče stranke so skupaj s tožbo predložile dopis, ki ga je na njihove zastopnike naslovil J. Tomana in v katerem je navedeno, da ta zastopa vse druge tožeče stranke in da tudi v njihovem imenu pooblašča te zastopnike za vložitev tožbe.

198    Ugotoviti je treba tudi, da je vodja kabineta predsednika Evropskega sveta odgovoril na dopis J. Tomana z dne 1. septembra 2011 z dopisom z dne 20. septembra 2011, v katerem je spomnil na razloge za sprejetje omejevalnih ukrepov proti zadevnim osebam in subjektom, ki so navedeni v Prilogi k Sklepu 2011/101, glede preostalega pa je napotil na Obvestilo Sveta z dne 16. februarja 2011 osebam, subjektom in organom, za katere veljajo omejevalni ukrepi v skladu s Sklepom Sveta 2011/101 (UL C 49, str. 4). V tem obvestilu je bilo med drugim navedeno, da lahko zadevne osebe, subjekti in organi, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, „Svetu […] predložijo zahtevek, da se sklep o njihovi vključitvi na zgornji seznam ponovno preuči“, naveden pa je bil tudi naslov, na katerega je treba ta zahtevek poslati. Podobno obvestilo je bilo objavljeno tudi v Uradnem listu z dne 18. februarja 2012 (UL C 48, str. 13) po sprejetju Sklepa 2012/97.

199    Ne glede na vprašanje, ali ti elementi upravičujejo, da je Svet – kot trdi, da je storil – o sprejetju Sklepa 2012/97 obvestil J. Tomano tudi glede vseh preostalih fizičnih oseb, navedenih v njem, pa ti elementi potrjujejo, da bi se tožeče stranke lahko na Svet obrnile pozneje, da bi pridobile dokaze, ki so jih zahtevale in pridobile, potem ko so podale prošnjo, navedeno v točki 19 zgoraj.

200    Svet je na to zadnjo prošnjo odgovoril s posredovanjem zahtevanih elementov (v nezaupni različici) s približno sedemmesečno zamudo, ki je bila po njegovem mnenju utemeljena zaradi potrebe po pridobitvi „preklica zaupnosti“ številnih zadevnih dokumentov. Ker ni nasprotnega dokaza, je mogoče sklepati, da bi bil odgovor Sveta na morebitno prejšnjo prošnjo tožečih strank z enako vsebino enak, torej da bi jim posredoval zaprošene dokaze v nezaupni različici.

201    Dodati je treba, da dejstvo, da je Svet tožečim strankam dokaze, za katere so zaprosile z dopisom, navedenem v točki 19 zgoraj, posredoval šele 27. novembra 2012, nikakor ni vplivalo na njihovo možnost izraziti svoje mnenje pred Splošnim sodiščem. Tožeče stranke so namreč pred Splošnim sodiščem dvakrat uspešno predlagale podaljšanje roka za predložitev replike, s čimer so tako imele možnost, da so v tej vlogi izrazile mnenje glede teh dokazov. Njihove trditve v zvezi s temi dokumenti so obravnavane v nadaljevanju v okviru preučitve drugega tožbenega razloga.

202    Tožeče stranke so v repliki po ponovitvi očitka, povzetega v točki 185 zgoraj, trdile tudi, da so po tem, ko jim je Svet posredoval dokaze, na katere se je oprl pri sprejetju izpodbijanih aktov, utrpele veliko škodo, ker so bile šele leta 2013 pozvane, da odgovorijo na obtožbe v zvezi z domnevnimi dejanji, ki so se zgodila pred približno petimi leti.

203    Vendar tako kratka in splošna trditev ne zadošča za utemeljitev razglasitve ničnosti izpodbijanih aktov zaradi kršitve pravice do obrambe tožečih strank. Te namreč ne navajajo, niti katerih trditev niso mogle izpodbijati niti narave in razlogov za težave, s katerimi so se pri tem soočale. Poleg tega tožeče stranke ne pojasnijo, zakaj so posredovanje teh dokazov prvič zahtevale šele pet dni pred vložitvijo tožbe.

204    Ob predpostavki, da je treba ta tožbeni razlog razumeti tako, da tožeče stranke trdijo, da jim toženi instituciji pred sprejetjem izpodbijanih aktov nista dali možnosti, da izrazijo svoje mnenje glede razlogov, ki so zoper njih navedeni v navedenih aktih, je treba navesti, da iz sodne prakse izhaja, da je treba pravico do izjave osebe ali subjekta, zoper katerega so bili z novim aktom podaljšani že prej sprejeti omejevalni ukrepi, spoštovati, če je izdajatelj zadevnega akta v zvezi s temi osebami ali subjekti upošteval nova dejstva, ne pa, če je to podaljšanje v bistvu temeljilo na enakih razlogih, kot so bili tisti, na podlagi katerih je bil sprejet prvotni akt, s katerim so bili sprejeti zadevni omejevalni ukrepi (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2013, Makhlouf proti Svetu, T‑383/11, točka 43, in z dne 4. februarja 2014, Syrian Lebanese Commercial Bank proti Svetu, T‑174/12 in T‑80/13, točka 149; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 21. decembra 2011, Francija proti People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, ZOdl., str. I‑13427, točka 62).

205    V tem primeru pa se razlogi, ki so v izpodbijanih aktih navedeni v utemeljitev sprejetja spornih omejevalnih ukrepov proti tožečim strankam, ne razlikujejo bistveno od razlogov, navedenih v prejšnjih aktih, in sicer Sklepu 2011/101 v različici pred spremembo s Sklepom 2012/97 in Uredbi št. 314/2004, preden je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo št. 151/2012.

206    Čeprav so v obrazložitvi izpodbijanih aktov navedena pojasnila glede ravnanja, ki se očita več tožečim strankam, oziroma je v njej natančnejši opis tega ravnanja, ostajajo namreč razlogi za utemeljitev vpisa tožečih strank na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, v bistvu enaki kot tisti, ki so bili navedeni v prejšnjih aktih. Iz nobenega primera ne izhaja, da bi bili razlogi, navedeni v prejšnjih aktih, pri podaljšanju zadevnih omejevalnih ukrepov opuščeni, da bi se nadomestili z drugačnimi razlogi, kakor se je to zgodilo v zadevi, v kateri je bila sprejeta sodba Francija proti People’s Mojahedin Organization of Iran, točka 204 zgoraj.

207    Natančneje, glede oseb, ki so bile na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, vpisane zaradi funkcije, ki so jo opravljale takrat ali v preteklosti, torej glede vseh tožečih strank, razen tistih, navedenih v točki 169 zgoraj, je bilo že ugotovljeno (glej točko 163 zgoraj), da sklicevanje na funkcijo, ki so jo opravljale ob sprejetju izpodbijanih aktov ali ki so jo opravljale pred tem, samo po sebi zadošča za utemeljitev njihovega vpisa na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi. Tako prejšnji akti kot izpodbijani akti pa se glede vsake od teh oseb sklicujejo na iste funkcije.

208    Iz tega sledi, da ob predpostavki, da tožeče stranke navajajo tudi tak očitek, kakor je predstavljen v točki 204 zgoraj, z njim ne morejo uspeti.

209    Preostale trditve, ki so jih tožeče stranke navedle v okviru tega tožbenega razloga, se ne nanašajo na zatrjevano kršitev njihove pravice do obrambe. Tožeče stranke v bistvu trdijo, da se toženi instituciji pri sprejemanju spornih omejevalnih ukrepov zoper njih nista oprli na trdne dokaze. V tem okviru poudarjajo, da če bi bile zaradi očitanih dejanj privedene pred kazensko sodišče, bi morali biti za njihovo obsodbo predloženi upoštevni in trdni dokazi. Poleg tega naj bi Združeno kraljestvo po mnenju tožečih strank priznalo, da zoper nekatere od njih ni nikakršnega dokaza o zatrjevanih dejanjih, ki so navedena v izpodbijanih aktih.

210    Te trditve namreč za vprašanje morebitne kršitve pravice tožečih strank do obrambe niso upoštevne. Morda bi bile upoštevne pri izpodbijanju utemeljenosti izpodbijanih aktov in vprašanju pravilne ugotovitve dejanskega stanja, na katerem ti akti temeljijo. Vprašanje, ali so tožeče stranke to dejansko izpodbijale, je obravnavano v točkah od 261 do 266 spodaj.

211    Tožeče stranke trdijo tudi, da je Komisija v predlogu uredbe, navedene v točki 120 zgoraj, določila nekatere varovalke za zagotovitev spoštovanja njihove pravice do obrambe, ki se v obravnavani zadevi niso spoštovale. Vendar predlog Komisije, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, ni bil nikdar sprejet, zato vprašanje, ali so bile v njem določene varovalke v obravnavani zadevi spoštovane, ni upoštevno. Iz tega razloga tudi ni treba analizirati mnenja ENVP, na katero se tožeče stranke prav tako sklicujejo (glej točko 185), o različnih zakonodajnih predlogih, s katerimi bi bili proti Somaliji, Zimbabveju, Demokratični republiki Koreji in Gvineji uvedeni nekateri posebni omejevalni ukrepi (UL 2010, C 73, str. 1). To mnenje se nanaša tudi na zgoraj navedeni predlog Komisije, ki ga Svet ni upošteval.

212    Tožeče stranke so v repliki trdile tudi, da jih toženi instituciji nikdar nista pisno obvestili o tem, da so bila njihova imena vpisana na seznam imen oseb, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi. Menijo, da objave mnenja o tem v Uradnem listu ni mogoče šteti za zadostno.

213    Gre namreč za trditev, ki se nanaša na vprašanje vročitve izpodbijanih aktov tožečim strankam, ki v okviru analize spoštovanja njihove pravice do obrambe pred sprejetjem teh aktov ni upoštevno. Vročitev teh aktov je namreč nujno poznejša od njihovega sprejetja. Vprašanje, ali bi moral Svet izpodbijane akte po pošti vročiti vsem tožečim strankam, na katere se nanašajo, zlasti ali se lahko šteje njihova vročitev J. Tomani s pošto tudi kot vročitev vsem preostalim strankam, kakor trdi Svet (glej točko 199 zgoraj), je upoštevno za opredelitev začetka teka roka za vložitev tožbe. Vendar ni nikakršnega dvoma, da je bila v tem primeru tožba vložena v predpisanem roku, saj toženi instituciji v zvezi s tem nista navedli nikakršnega očitka.

214    Ker tožeče stranke z nobenim očitkom, ki so ga navedle v okviru četrtega tožbenega razloga, ne morejo uspeti, je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji

215    Tožeče stranke v okviru drugega tožbenega razloga trdijo, da sta Svet in Komisija storila očitno napako pri presoji, ker sta štela, da so merila za njihov vpis na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi, izpolnjena.

 Uvodne ugotovitve

216    Splošno sodišče je v zgoraj v točki 192 navedeni sodbi Bank Melli Iran proti Svetu (točka 36) že razsodilo, da ima Svet, kar zadeva splošna pravila, ki opredeljujejo podrobna pravila o omejevalnih ukrepih, široko diskrecijsko pravico v zvezi z elementi, ki jih je treba upoštevati pri sprejetju ekonomskih in finančnih sankcij na podlagi členov 60 ES in 301 ES, v skladu s skupnim stališčem, sprejetim na podlagi SZVP. Ker sodišče Unije presoje Sveta o dokazih, dejstvih in okoliščinah, ki upravičujejo sprejetje takih ukrepov, ne more nadomestiti z lastno presojo, se mora nadzor Splošnega sodišča omejiti na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil, obrazložitve, vsebinske pravilnosti dejstev, obstoja napak pri presoji dejstev in zlorabe pooblastil. Ta omejeni nadzor velja zlasti za presojo ugotovitev o smotrnosti, na katerih temeljijo taki sklepi.

217    Te ugotovitve veljajo tudi v primeru omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 215 PDEU, katerega vsebina je podobna vsebini členov 60 ES in 301 ES (glej točko 122 zgoraj).

218    Iz te sodbe namreč izhaja, da diskrecijska pravica, ki jo ima na tem področju Svet, sodišču Unije ne preprečuje, da bi v okviru nadzora zakonitosti preveril vsebinsko pravilnost dejstev, na katera se je oprl Svet. Na podlagi učinkovitosti sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, se zahteva zlasti, da se sodišče Unije prepriča, da odločba, ki je za zadevno osebo ali subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri temelji navedeni akt, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katere se šteje, da so sami po sebi dovolj za utemeljitev tega akta, utemeljeni (glej zgoraj v točki 186 navedeno sodbo Svet proti Fulmen in Mahmoudian, točka 64 in navedena sodna praksa).

219    V zvezi s tem mora sodišče Unije opraviti ta preskus tako, da po potrebi pozove pristojni organ Unije k predložitvi podatkov ali dokazov, ki so upoštevni pri takem preizkusu, ne glede na to, ali so zaupni. V primeru izpodbijanja mora namreč utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, dokazati pristojni organ Unije, tako da tej osebi ni treba predložiti nasprotnega dokaza o neutemeljenosti navedenih razlogov. V zvezi s tem se ne zahteva, da mora navedeni organ sodišču Unije predložiti vse podatke in dokaze, ki se nanašajo na razloge, navedene v aktu, za katerega se zahteva razglasitev ničnosti. Vendar morajo predloženi podatki in dokazi potrjevati razloge, na katere se sklicuje proti zadevni osebi (glej zgoraj v točki 186 navedeno sodbo Svet proti Fulmen in Mahmoudian, točke od 65 do 67 in navedena sodna praksa).

220    Če pristojni organ Unije ne more ugoditi pozivu sodišča Unije, se mora to opreti zgolj na dokaze, ki so mu bili predloženi, in sicer na obrazložitev izpodbijanega akta, stališča in razbremenilne dokaze, ki jih morda predloži zadevna oseba, ter na odgovor pristojnega organa Unije na ta stališča. Če na podlagi teh dokazov ni mogoče ugotoviti utemeljenosti razloga, ga sodišče Unije zavrne kot utemeljitev za zadevno odločbo o vpisu ali ohranitvi vpisa. Če pa pristojni organ Unije predloži upoštevne informacije ali dokaze, mora sodišče Unije preveriti vsebinsko pravilnost zatrjevanih dejstev glede na te informacije ali dokaze in presoditi njihovo dokazno vrednost glede na okoliščine obravnavane zadeve in ob upoštevanju morebitnih stališč, ki jih je v zvezi z njimi med drugim podala zadevna oseba (glej zgoraj v točki 186 navedeno sodbo Svet proti Fulmen in Mahmoudian, točki 68 in 69 ter navedena sodna praksa).

221    Vendar je treba poudariti, kot izhaja tudi iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 219, da mora sodišče Unije preizkusiti vsebinsko pravilnost dejstev, navedenih v utemeljitev sprejetja omejevalnih ukrepov le, če osebe, na katere se nanašajo ti ukrepi, ta dejstva pred njim izpodbijajo. Tak preizkus namreč obsega preučitev utemeljenosti izpodbijanih aktov, ki je sodišču Unije ni treba preučiti po uradni dolžnosti.

222    Poleg tega mora sodišče Unije, če Svet merila, ki upravičujejo vpis osebe ali subjekta na seznam oseb ali subjektov, proti katerim so sprejeti omejevalni ukrepi, opredeli abstraktno, na podlagi tožbenih razlogov, ki jih je navedla zadevna oseba ali subjekt, ali po potrebi po uradni dolžnosti, preveriti, ali obravnavani primer ustreza abstraktnim merilom, ki jih je določil Svet. Ta nadzor obsega presojo dejstev in okoliščin, navedenih v utemeljitev vpisa imena zadevne osebe ali subjekta na seznam imen tistih, proti katerim se sprejemajo omejevalni ukrepi, ter tudi preizkus dokazov in podatkov, na podlagi katerih je opravljena ta presoja (glej v tem smislu zgoraj v točki 192 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 37).

223    Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti očitke in trditve, ki so jih tožeče stranke navedle v okviru tega tožbenega razloga. V zvezi s tem se bodo v nadaljevanju najprej preizkusili očitki in trditve, podane v tožbi, nato pa se bosta preizkusili dopustnost in po potrebi utemeljenost očitkov in trditev iz replike.

 Očitki in trditve iz tožbe

224    Tožeče stranke trdijo, da se izpodbijani omejevalni ukrepi kakor tudi tisti, ki so bili sprejeti pred njimi, v skladu s členoma 4 in 5 Sklepa 2011/101 nanašajo na osebe in subjekte, „kater[ih] dejanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju“. Iz tega po mnenju tožečih strank sledi, da bi lahko Svet in Komisija navedene ukrepe sprejela le proti osebam in subjektom, za katere so obstajali dokazi o njihovi vpletenosti v dejanja, ki resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju. Poleg tega bi morala biti ta vpletenost konstantna.

225    Ugotovitev Sveta in Komisije, da so vse tožeče stranke izpolnjevale to merilo, naj bi bila tako zmotna, in to iz več razlogov. Prvič, proti nekaterim tožečim strankam naj bi bili omejevalni ukrepi sprejeti, ker so bile „član[ice] vlade ZANU‑PF“ ali ker so pripadale „vladni frakciji ZANU‑PF“. Ta razlog naj ne bi bil zadosten, ker ne gre za zatrjevanje protipravnega ravnanja. Poleg tega naj bi bila možnost članstva v politični stranki z ustavo Zimbabveja zavarovana pravica. Sporni omejevalni ukrepi naj bi se nanašali na člane nekdanje zimbabvejske vlade. Ti ukrepi naj se ne bi nanašali niti na vlado narodne enotnosti, ki je bila ob sprejetju izpodbijanih aktov na oblasti v Zimbabveju, niti na ZANU‑PF. Poleg tega naj bi Unija izrecno podpirala vlado narodne enotnosti.

226    Drugič, nekatere od tožečih strank naj bi bile na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, vpisane zaradi njihove povezanosti oziroma vzdrževanja stikov s članom vladne stranke ZANU‑PF ali vladne frakcije ZANU‑PF. Ta razlog naj ne bi bil zadosten. Po eni strani naj se tem tožečim strankam ne bi očitalo niti, da so izvršile nezakonita dejanja, še manj pa, da so dejansko sodelovale v dejanjih, za katera je mogoče resno potrditi, da resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju. Po drugi strani je Sodišče v zgoraj v točki 119 navedeni sodbi Tay Za proti Svetu jasno poudarilo, da samo očitek povezanosti osebe ali subjekta z voditelji tretje države ne zadošča za utemeljitev sprejetja omejevalnih ukrepov zoper to osebo ali subjekt.

227    Tretjič, glede velike večine tožečih strank naj bi se razlogi za utemeljitev njihovega vpisa na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, nanašali na dejanja, ki naj bi se zgodila v preteklosti, v številnih primerih celo več let pred sprejetjem izpodbijanih ukrepov in pred oblikovanjem vlade narodne enotnosti. Ti razlogi naj ne bi bili zadostni za dosego cilja zadevnih omejevalnih ukrepov, ki naj bi bil spodbuditi osebe, na katere se nanašajo, „da zavrnejo politike, ki ogrožajo človekove pravice in svobodo izražanja ter ovirajo dobro upravljanje javnih zadev“. Z omejitvijo oseb, ki niso vpletene v nikakršno vladno politiko in nanjo nimajo vpliva, zgolj na podlagi njihovih preteklih spornih dejanj naj se teh ne bi spodbudilo k zavračanju teh politik. Tožeče stranke v zvezi s tem menijo – pri čemer se sklicujejo na uvodne izjave Skupnega stališča 2002/145 in izjavo visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko – da samo pretekla sporna ravnanja zadevnih strank ne utemeljujejo njihovega vpisa na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, kakršni so ti v obravnavani zadevi.

228    Ugotoviti je treba, da trditve tožečih strank temeljijo na napačni predpostavki, saj tožeče stranke očitno menijo, da se lahko omejevalni ukrepi sprejmejo le proti osebam ali subjektom, katerih ravnanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju. Taka trditev pa ni pravilna.

229    Kakor je že bilo ugotovljeno v okviru preučitve prvega in tretjega tožbenega razloga, je iz besedila členov 4 in 5 Sklepa 2011/101 (glej točki 7 in 8 zgoraj) namreč razvidno, da gre le za eno od treh skupin oseb, proti katerim se lahko sprejmejo omejevalni ukrepi, določeni v tem sklepu. Drugi dve skupini sta namreč „člani vlade Zimbabveja“ in „z njimi povezane fizične ali pravne osebe subjekti ali organi, ali kakršna koli druga fizična ali pravna oseba“. Z drugimi besedami, položaj osebe ali subjekta kot člana zimbabvejske vlade ali z njim povezane osebe sam po sebi zadošča za sprejetje omejevalnih ukrepov, določenih s Sklepom 2011/101, zoper njega.

230    Poleg tega iz uvodnih izjav, navedenih zgoraj v točkah od 129 do 133, v bistvu izhaja, da osebe ali subjekti, katerih dejanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju, tvorijo le posebno skupino oseb, povezanih z voditelji te države. Tako je utemeljen njihov vpis v Prilogo III k Uredbi št. 314/2004, čeprav ta skupina oseb in subjektov v besedilu te uredbe ni izrecno navedena.

231    Na podlagi tega je treba ugotoviti, da tožeče stranke s trditvami, povzetimi v točkah 225 in 226 zgoraj, ne morejo uspeti. Iz zgoraj v točki 119 navedene sodbe Tay Za proti Svetu (točka 63) izhaja, da so lahko na podlagi členov 60 ES in 301 ES ali člena 215 PDEU omejevalni ukrepi sprejeti proti članom zimbabvejske vlade, ki se nedvomno uvrščajo med voditelje te države, in proti z njimi povezanim osebam. Morebitno sklicevanje na konkretna sporna ravnanja zadnjenavedene skupine je navsezadnje namenjeno le dokazu, da so osebe iz te skupine povezane s člani vlade te države. Iz tega sledi, da ta sklicevanja niso nujna niti za člane vlade niti za z njimi povezane osebe, če je, kar zadeva zadnjenavedene, njihova povezanost s člani vlade razvidna iz drugih okoliščin, kot je funkcija, ki jo opravljajo ali ki so jo opravljali v preteklosti.

232    Poleg tega sklicevanje na okoliščino, da zadevne osebe pripadajo ZANU‑PF, ne pomeni – kar očitno trdijo tožeče stranke – da so sankcije proti zadevnim osebam (in z njimi povezanimi subjekti) sprejete le zaradi njihove pripadnosti politični stranki. Spomniti je treba, da ZANU‑PF ni katera koli politična stranka, ampak stranka, ki je bila edina na oblasti v času nasilja, zastraševanja in kršitev človekovih pravic zimbabvejskega naroda, ki jih izdajatelja izpodbijanih aktov navajata v podporo tem in prej sprejetim aktom. Spomniti je treba tudi, da je bila vlada narodne enotnosti, ki je bila v Zimbabveju na oblasti ob sprejetju izpodbijanih aktov, sestavljena iz, prvič, oseb, ki so bile pripadnice ZANU‑PF, ki so bile poleg tega večinoma članice zimbabvejske vlade že pred oblikovanjem te nove vlade, torej v času nasilja, zastraševanja in kršitev temeljnih pravic, zaradi katerih so bili sprejeti sporni omejevalni ukrepi, in drugič, oseb, ki so jih predlagale opozicijske stranke (glej tudi točke 104, 109 in 110 zgoraj).

233    V teh okoliščinah je očitno, da je namen sklicevanja na dejstvo, da je član vlade, na katerega se nanašajo izpodbijani akti, pripadal ZANU‑PF ali vladni „frakciji ZANU‑PF“, v obrazložitvi teh aktov pojasniti, zakaj so bili proti temu članu vlade sprejeti omejevalni ukrepi, medtem ko podobni ukrepi niso bili sprejeti proti drugim članom iste vlade, ki so jih predlagale nekdanje opozicijske stranke.

234    Poleg tega iz ugotovitev, navedenih v točki 110 zgoraj izhaja, da je bilo tudi po oblikovanju vlade narodne enotnosti proti članom vlade, ki so bili med voditelji Zimbabveja že pred njenim oblikovanjem, ter proti z njimi povezanimi osebami dopustno sprejeti omejevalne ukrepe. Zato bi v zvezi s temi osebami šlo za očitno napako pri presoji le ob predpostavki, da bi izdajatelja izpodbijanih aktov zmotno ugotovila, da je bila katera koli od teh oseb, proti katerim so bili sprejeti sporni omejevalni ukrepi, članica zimbabvejske vlade kot predstavnica ZANU‑PF ali z njo povezana oseba, za kar pa v tem primeru ni šlo. Tožeče stranke namreč v tožbi tega ne trdijo.

235    Prav tako je treba ugotoviti, da so tožeče stranke napačno razlagale zgoraj v točki 119 navedeno sodbo Tay Za proti Svetu, ker trdijo, da je Sodišče v njej potrdilo, da zgolj povezanost osebe ali subjekta z voditelji tretje države ne zadošča za utemeljitev sprejetja omejevalnih ukrepov zoper to osebo ali subjekt. V točki 63 te sodbe je Sodišče namreč izrecno navedlo, da „se morajo ukrepi proti fizičnim osebam nanašati zgolj na voditelje tretjih držav in z njimi povezane osebe, da bi jih bilo na podlagi členov 60 ES in 301 ES mogoče sprejeti kot omejevalne ukrepe proti tem državam“. Sodišče je izključilo uporabo takih ukrepov le proti družinskim članom oseb, povezanih z voditelji tretje države, saj so bili ukrepi zoper njih sprejeti samo zaradi družinske vezi z osebami, ki so povezane z voditelji zadevne države, in to brez upoštevanja osebnega ravnanja teh oseb (glej točko 128 zgoraj).

236    Tožeče stranke prav tako ne morejo uspeti s trditvijo, da se razlogi za veliko večino od njih nanašajo na sporna ravnanja iz preteklosti, v veliko primerih celo iz precej oddaljene preteklosti. Očitno je, da se – glede na to, da sta se izdajatelja izpodbijanih aktov odločila za sklicevanje na konkretna sporna dejanja oseb ali subjektov, v zvezi s katerimi so bili sprejeti izpodbijani akti – ni bilo mogoče sklicevati na druga sporna ravnanja kot na ravnanja, ki so razmeroma časovno oddaljena. Tako sklicevanje se ne more šteti za neupoštevno samo zato, ker gre za sporna dejanja, ki so se zgodila v bolj ali manj oddaljeni preteklosti. Če ni nasprotnih trditev in dokazov, je mogoče sklepati, da so te osebe, ki so bile v preteklosti osebno vpletene v nasilna dejanja in kršitve človekovih pravic, ki jih izdajatelja izpodbijanih aktov očitata tistim, ki so pred oblikovanjem vlade narodne enotnosti edini vodili Zimbabve ter politični stranki, ki so ji pripadali, v tem primeru ZANU‑PF, v smislu sodne prakse, navedene v točki 235 zgoraj, ostale „povezane“ z voditelji te države, tako da je v skladu s to sodno prakso sprejetje omejevalnih ukrepov zoper njih dopustno.

237    Trditev tožečih strank, da so se sporni omejevalni ukrepi zgolj na podlagi njihovih preteklih spornih ravnanj v bistvu nanašali na osebe, ki niso bile vpletene v politiko zimbabvejske vlade in nanjo niso imele vpliva, je mogoče razumeti le tako, da tožeče stranke trdijo, da se izpodbijani akti vsaj deloma nanašajo na osebe ali subjekte, ki niso bili niti voditelji Zimbabveja niti z njimi povezane osebe.

238    Splošno sodišče pa je v okviru analize tretjega tožbenega razloga obravnavalo vprašanje, ali razlogi, navedeni v izpodbijanih aktih, zadoščajo za utemeljitev sprejetja teh ukrepov proti vsem tožečim strankam, in ugotovilo, da je bilo tako (glej točke od 155 do 182 zgoraj). Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso pojasnile, na katere od njih naj bi se ta trditev nanašala. Ugotoviti je treba še, da v skupino oseb, „povezanih“ s člani vlade tretje države, ne spadajo samo osebe, ki sodelujejo pri oblikovanju politike te vlade in ki nanjo lahko vplivajo, ampak tudi osebe, ki sodelujejo pri izvrševanju te politike, zlasti če ta politika obsega izvrševanje nasilja, zastraševanja in kršitve temeljnih pravic naroda. Zaradi vseh teh razlogov je treba to trditev zavrniti.

239    Tožeče stranke trdijo tudi, da je bilo ime nekaterih tožečih strank izbrisano s seznama oseb, proti katerim so bili sprejeti zadevni omejevali ukrepi. Tožeče stranke primeroma navajajo F. Z. Charumbira, T. Gambeja in C. T. Kurunerija, za katere so omejevalni ukrepi, ki so bili sprejeti proti Zimbabveju, veljali do leta 2011, vendar pa v zvezi z njimi ti omejevalni ukrepi pozneje niso bili podaljšani. Po mnenju tožečih strank so bile osebe, v zvezi s katerimi so bili zadevni omejevalni ukrepi odpravljeni, sprva na ta seznam uvrščene zaradi njihovih preteklih spornih dejanj. Stališče Sveta in Komisije glede oseb, ki so ostale vpisane na seznamu, naj bi bilo tako samovoljno in naj bi kršilo načeli pravne varnosti in enakega obravnavanja. Poleg tega so organi Združenega kraljestva potrdili, da so bile osebe, ki naj ne bi bile več povezane z ZANU‑PF, z zadevnega seznama izbrisane. Tako naj bi bilo težko razumeti, zakaj je bilo treba imena nekaterih oseb, za katere se trdi, da so bile v preteklosti vpletene v sporna dejanja, ohraniti na zadevnem seznamu, medtem ko so bila imena drugih izbrisana.

240    Razlogi za vpis imen treh oseb, ki so jih tožeče stranke navedle v okviru te trditve, na seznam oseb, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi, so razvidni iz Priloge III k Uredbi št. 314/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 77/2009 z dne 26. januarja 2009 o spremembi Uredbe št. 314/2004 (UL L 23, str. 5), in iz Priloge k Skupnemu stališču 2004/161, kakor je bilo spremenjeno s Skupnim stališčem Sveta 2009/68/SZVP z dne 26. januarja 2009 o podaljšanju omejitvenih ukrepov proti Zimbabveju (UL L 23, str. 43). V primeru F. Z. Charumbira so kot razlogi navedeni, da je „nekdanja namestnica ministra za lokalno upravo, javna dela in nacionalno stanovanjsko oskrbo [in] nekdanja članica vlade, ki je še povezana z njo“. Pri T. Gambeju je navedeno, da je „predsednik nadzorne volilne komisije“ in „[je] delno odgovoren za potvorjene rezultate volitev leta 2005“. Nazadnje v zvezi s C. T. Kurunerijem zgoraj navedeni besedili navajata, da je „nekdanji minister za finance in gospodarski razvoj [in] nekdanji član vlade s stalnimi stiki z vlado“.

241    Svet je na vprašanje, postavljeno v okviru ukrepov procesnega vodstva, o razlogih za odločitev, da zoper te tri osebe ne podaljša proti njim sprejetih omejevalnih ukrepov, v bistvu odgovoril, da je „ob upoštevanju izboljšanja razmer v Zimbabveju želel nekoliko omiliti pritisk na to državo“.

242    Splošno sodišče opozarja, da iz člena 6(1) Uredbe št. 314/2004 ter iz členov 4(1) in 5(1) Sklepa 2011/101 izhaja, da se sporni omejevalni ukrepi nanašajo na člane zimbabvejske vlade in z njimi povezane osebe, pri čemer zadnjenavedena skupina zajema tudi „fizične osebe, katerih dejanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju“.

243    Vendar iz teh določb ne izhaja, da sta Svet in Komisija zavezana, da na seznam oseb, na katere se nanašajo navedeni ukrepi, vpišeta vsakega člana zimbabvejske vlade in vsako osebo, ki je s takim članom povezana. Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 216 zgoraj, je treba, nasprotno, upoštevati, da je treba te določbe razlagati tako, da se proti osebi, ki ni niti članica zimbabvejske vlade niti z njo povezana oseba, taki ukrepi ne smejo sprejeti, vendar pa ima Svet v primeru članov zimbabvejske vlade in z njimi povezanih oseb široko diskrecijsko pravico, na podlagi katere se lahko po potrebi odloči, da proti taki osebi ne bo sprejel teh ukrepov, če meni, da glede na njihove cilje to ne bi bilo smotrno.

244    V tem primeru so razlogi, zakaj zadevni omejevalni ukrepi proti drugim osebam niso bili podaljšani, za tožeče stranke neupoštevni.

245    Za ugotovitev, da je bila pri sprejemanju izpodbijanih aktov storjena očitna napaka pri presoji, bi bilo namreč treba dokazati, bodisi da temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju bodisi da so dejstva v zvezi s tožečimi strankami sicer resnična, vendar je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je sklenil, da je treba sporne omejevalne ukrepe zoper njih ohraniti v veljavi. V zvezi s prvo predpostavko pa tožeče stranke v tožbi ne izpodbijajo vsebinske pravilnosti dejstev, ki so v zvezi z njimi navedena v izpodbijanih aktih (glej tudi točke od 261 do 263 zgoraj). Kar zadeva druge predpostavke, pa tožeče stranke nikakor ne pojasnijo, zakaj bi moral Svet ugotoviti, da se proti njim omejevalni ukrepi ne smejo podaljšati.

246    Nejasno in splošno sklicevanje na načela enakega obravnavanja in pravne varnosti ne more zapolniti pomanjkljivosti v trditvah tožečih strank.

247    V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej zgoraj v točki 192 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 56 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi pa tožeče stranke ne pojasnijo, v čem naj bi bil njihov položaj primerljiv s položajem oseb, proti katerim omejevalni ukrepi niso bili podaljšani.

248    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi morale tožeče stranke, če naj bi bilo nepodaljšanje omejevalnih ukrepov zoper te druge osebe utemeljeno z upoštevnimi razlogi, navesti, kateri razlogi to so, in zakaj naj bi se ti razlogi uporabili tudi v njihovem primeru. V takem primeru bi bila primerjava s položajem drugih oseb in zato sklicevanje na načelo enakega obravnavanja odvečna. Če bi namreč obstajali utemeljeni razlogi, zaradi katerih se zadevni omejevalni ukrepov proti tožečim strankam ne bi smeli podaljšati, bi to že zadoščalo za razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov, ne glede to, kako je Svet obravnaval druge osebe, proti katerim so prej veljali isti omejevalni ukrepi.

249    Če pa nepodaljšanje zadevnih omejevalnih ukrepov proti drugim osebam ni bilo utemeljeno z nikakršnim upoštevnim razlogom, je Svetu mogoče očitati nezakonitost, od katere pa tožeče stranke ne morejo imeti koristi. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se mora načelo enakega obravnavanja ujemati z načelom zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugih (glej zgoraj v točki 192 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 59 in navedena sodna praksa).

250    Enako v zvezi s sklicevanjem tožečih strank na načelo pravne varnosti zadostuje ugotoviti, da te nikakor ne pojasnijo, kako naj bi bilo s podaljšanjem zadevnih omejevalnih ukrepov proti njim kršeno to načelo. Natančneje, niti ne trdijo, da so na podlagi določb, ki so veljale ob sprejetju izpodbijanih aktov, upravičeno pričakovale, da se zadevni omejevalni ukrepi proti njim ne bodo podaljšali.

251    Nazadnje, na podlagi nobene od trditev, ki so v tožbi navedene v podporo drugemu tožbenemu razlogu, ni mogoče dokazati, da so izpodbijani akti nezakoniti ali da je bila pri njihovem sprejemanju storjena očitna napaka pri presoji.

 Očitki in trditve iz replike

252    Tožeče stranke so, da bi izpodbile utemeljenost razlogov, ki sta jih izdajatelja izpodbijanih aktov navedla v utemeljitev sprejetja spornih omejevalnih ukrepov, v repliki podale drugačne trditve. V nadaljevanju je treba preizkusiti dopustnost in po potrebi utemeljenost teh trditev. V zvezi s tem se bodo ločeno obravnavale trditve tožečih strank, ki so fizične osebe, in trditve tožečih strank, ki so pravne osebe.

–       Tožeče stranke, ki so fizične osebe

253    V delu replike z naslovom „Postopek toženih strank“ je navedeno, da sta Svet in Komisija „napačno domnevala, da tožeče stranke ne izpodbijajo utemeljenosti razlogov, navedenih“ v utemeljitev vpisa njihovih imen na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi. Tožeče stranke so za 40 od njih v prilogi k repliki predložile „izjave prič“. Trdijo, da so bile te izjave „[zanje] prva priložnost, da izrazijo svoje mnenje o razlogih za sprejetje izpodbijanih ukrepov zoper njih in o listinah iz priloge B19“ iz odgovora na tožbo Sveta. V teh izjavah zadevne tožeče stranke prerekajo trditve, ki so v obrazložitvi izpodbijanih aktov navedene v zvezi z vsako posamezno tožečo stranko. Nekatere od teh izjav so opremljene s prilogami.

254    Tožeče stranke dodajajo, da velika večina od teh, ki so predložile tako izjavo, trdi, da se niso nikdar prej seznanile z dokazi, na katerih je bil utemeljen vpis njihovih imen na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, in tudi ne z listinami iz priloge B19 iz odgovora na tožbo Sveta. Te tožeče stranke trdijo, da ne poznajo „virov ali datumov“ listin iz te priloge, za katere je očitno, da so jih večinoma priskrbeli njihovi politični nasprotniki. Tožeče stranke vsekakor trdijo, da jim je zaradi navedb, ki se nanašajo nanje „nastala velika škoda in da so te povsem neutemeljene“. Tožeče stranke te navedbe „ob upoštevanju njihove nejasnosti kar najodločneje zavračajo […]“.

255    Tožeče stranke menijo, da so v nekaterih primerih tožeče stranke, ki so podale izjave, razložile, da so v okviru vlade narodne enotnosti tesno sodelovale s stranko MDC in da zato ne morejo razumeti, zakaj so bili proti njim sprejeti sporni omejevalni ukrepi, proti njihovim kolegom iz stranke MDC, ki so zasedali podobne položaje, pa ti ukrepi niso bili sprejeti.

256    Dalje, v delu njihove replike glede „očitne napake pri presoji“ tožeče stranke trdijo, da Svet in Komisija nista dokazala, da je bil vpis njihovih imen na seznam oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, utemeljen. V preostalem so v tem delu replike ponovljene enake trditve kot tiste, ki so bile podane v podporo drugemu tožbenemu razlogu v tožbi in ki so bile že preučene (glej točke od 228 do 251 zgoraj).

257    Tako je očitno, da tožeče stranke v repliki izpodbijajo vsebinsko pravilnost dejstev, ki so bila v izpodbijanih aktih navedena v utemeljitev sprejetja zadevnih omejevalnih ukrepov proti njim. Povsem očitno pa je, da argumentacija, ki je bila v tožbi navedena v podporo drugemu tožbenemu razlogu in kot je povzeta v točkah od 224 do 227 zgoraj, ne vsebuje nobenega takega očitka.

258    Svet v bistvu iz teh razlogov izpodbija dopustnost teh trditev tožečih strank. Komisija pa kljub poudarku, da so tožeče stranke vsebinsko pravilnost dejstev, ki so v zvezi z njimi navedena v obrazložitvi izpodbijanih aktov, prvič prerekale šele v repliki, ugovora nedopustnosti zoper te trditve tožečih strank ne podaja.

259    Ko so bile tožeče stranke okviru ukrepov procesnega vodstva pozvane, naj odgovorijo na trditve, povzete zgoraj v točki 258, so te opozorile, da so v tožbi navedle tožbeni razlog očitne napake pri presoji in da so v tej tožbi tudi jasno navedle, da so bile trditve v izpodbijanih aktih nejasne in neutemeljene, zaradi česar niso mogle podati odgovorov o njihovi utemeljenosti. Dodale so, da jim ni mogoče ničesar očitati, saj razen prva tožeča stranka J. Tomana nobena od njih ni bila obveščena o sprejetju omejevalnih ukrepov zoper njih. Poleg tega so spomnile, da so od Sveta zahtevale „gradivo“, na katerem so temeljili očitki iz izpodbijanih aktov v zvezi z njimi, in da so – po seznanitvi s pojasnili, ki jih je Svet podal v odgovoru na tožbo in z dokazi, ki jih je ta predložil – podale odgovore v zvezi z utemeljenostjo teh očitkov.

260    Splošno sodišče spominja, da na podlagi člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar je treba tožbeni razlog, ki pomeni neposredno ali posredno razširitev razloga, predhodno navedenega v tožbi, in ki je z njim v tesni zvezi, razglasiti za dopusten. Poleg tega argumentov, katerih vsebina je tesno povezana z razlogom, navedenim v tožbi, ni mogoče šteti za nove razloge, njihova predložitev pa je dovoljena v fazi replike ali obravnave (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2012, Italija proti Komisiji, T‑394/06, neobjavljena v ZOdl., točka 48 in navedena sodna praksa).

261    Splošno sodišče v tem primeru ugotavlja, da tožeče stranke v tožbi niso trdile, da dejstva, ki so v obrazložitvi izpodbijanih aktov navedena v zvezi z vsako od njih, niso pravilna. Povedano drugače, tožeče stranke v tožbi niso izpodbijale vsebinske pravilnosti navedenih dejstev, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 221, kar je prvi pogoj za to, da sodišče Unije opravi sodni nadzor nad njihovo vsebinsko pravilnostjo. Z drugim tožbenim razlogom, kot je bil naveden v tožbi, se izdajateljema izpodbijanih aktov očita, da sta storila očitno napako, ker sta štela, da razlogi, navedeni v zvezi z vsako od tožečih strank, upravičujejo sprejetje spornih omejevalnih ukrepov proti zadevnim tožečim strankam. Tožbeni razlog, ki se nanaša na tako napako, pa naj je opredeljena kot napačna uporaba prava ali pa kot očitna napaka pri presoji, je treba ločiti od tožbenega razloga, s katerim se izpodbija vsebinska pravilnost zadevnih razlogov. Tak tožbeni razlog niti takega razloga ne razširja niti ni z njim tesno povezan.

262    Poleg tega trditve tožečih strank iz replike niso združljive z nekaterimi trditvami iz tožbe, podanimi v zvezi s prvim in četrtim tožbenim razlogom (glej točke 81, 82, 90, 108 in 185 zgoraj). Spomniti je treba, da se s tema dvema tožbenima razlogoma ne izpodbija utemeljenost izpodbijanih aktov in, natančneje, vsebinska pravilnost njihove obrazložitve, ampak obstoj ustrezne pravne podlage, ki utemeljuje njihovo sprejetje, in spoštovanje pravice do obrambe. Poleg tega je treba ne glede na ta pomislek ugotoviti, da tožeče stranke – čeprav se v delih tožbe, ki se nanašajo na trditve, povzete v točkah 81 in 185 zgoraj, sklicujejo na neobstoj dokazov glede „obtožb“ iz obrazložitve izpodbijanih aktov – ne trdijo, da so te „obtožbe“ vsebinsko nepravilne, še manj pa podajajo natančne in podrobne razloge, s katerimi bi jih izpodbile. Tako natančno izpodbijanje je še toliko bolj potrebno, če je tožečih strank veliko in so razlogi, navedeni v izpodbijanih aktih, različni.

263    Iz tega sledi, da pomenijo trditve, s katerimi se izpodbija vsebinska pravilnost obrazložitve izpodbijanih aktov in ki so bile prvič podane v repliki, nov tožbeni razlog. Pri tem pa se ne more šteti, da ta tožbeni razlog izhaja iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom, saj so tožeče stranke ob vložitvi tožbe poznale razloge, ki so v izpodbijanih aktih navedeni v zvezi z vsako od njih in so imele vse možnosti, da izpodbijajo vsebinsko pravilnost teh razlogov.

264    V nasprotju s trditvami strank dejstvo, da je Svet med postopkom, prvič, predložil prilogo B.19 k odgovoru na tožbo, in drugič, odgovoril na vprašanje tožečih strank, navedeno v točki 19 zgoraj, ne more pripeljati do drugačne ugotovitve. Ugotoviti je treba, da tožeče stranke s trditvami, ki jih prvič navajajo v repliki, ne izpodbijajo zanesljivosti ali upoštevnosti katerega koli dokaza, navedenega v podporo razlogom iz obrazložitve izpodbijanih aktov, ampak vsebinsko pravilnost teh razlogov. Vendar so tožeče stranke, glede na to, da so se s temi akti seznanile že pred vložitvijo tožbe, gotovo lahko izpodbijale vsebinsko pravilnost teh razlogov že v tožbi, čeprav niso bile seznanjene z dokazi, navedenimi v njihovo podporo. Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 219 zgoraj, mora v primeru takega izpodbijanja sodišče Unije od pristojnega organa zahtevati predložitev zadevnih dokazov in preizkusiti, ali predloženi dokazi podpirajo te razloge. Tožeče stranke pa v tožbi tega niso izpodbijale.

265    Ugotovitev, da bi tožeče stranke lahko v tožbi izpodbijale vsebinsko pravilnost razlogov iz izpodbijanih aktov, ki se nanašajo nanje, je ob upoštevanju dejstva, da so kot razlogi navedeni bodisi položaji, ki so jih v vladi ali javni upravi Zimbabveja zasedale tožeče stranke, bodisi njihovo zatrjevano sporno ravnanje, še toliko pravilnejša. Kljub predpostavki, da nobena od tožečih strank ne bi vedela za dokaze, ki podpirajo razloge, ki so v zvezi z njimi navedeni v izpodbijanih aktih, je namreč vsaka od njih lahko ob seznanitvi z razlogi, ki so se nanašali nanjo, ugotovila, ali so bilo pravilni ali ne, in bi v zadnjem primeru lahko izpodbijala njihovo vsebinsko pravilnost že v tožbi.

266    Iz tega sledi, da so trditve, ki so jih tožeče stranke, ki so fizične osebe, navedle v repliki, da bi izpodbijale vsebinsko pravilnost razlogov, na podlagi katerih so bili zoper njih sprejeti zadevni omejevalni ukrepi, nedopustne in jih je treba zavreči, ne da bi bilo treba o njih vsebinsko presojati.

–       Tožeče stranke, ki so pravne osebe

267    Ker tožeče stranke v trditvah, navedenih v repliki in povzetih v točki 253 zgoraj, ne razlikujejo med fizičnimi in pravnimi osebami, je očitno, da se v repliki izpodbija tudi vsebinska pravilnost razlogov, zaradi katerih so na seznam subjektov, za katere veljajo sporni omejevalni ukrepi, vpisane tožeče stranke, ki so pravne osebe. Zaradi navedenih razlogov (glej točke od 260 do 266 zgoraj) pa je treba te trditve zavreči kot nedopustne, ker so bile podane prepozno.

268    Tožeče stranke v repliki navajajo tudi nekatere druge trditve v zvezi z zakonitostjo sprejetja zadevnih omejevalnih ukrepov zoper pravne osebe.

269    Spominjajo, da člen 6(1) Uredbe št. 314/2004 in člen 5 Sklepa 2011/101 določata zamrznitev sredstev in gospodarskih virov pravnih oseb, ki so povezane z zimbabvejsko vlado ali „katerih dejanja resno ogrožajo demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo v Zimbabveju“. Iz tega po mnenju tožečih strank sledi, da izdajatelja izpodbijanih aktov nista imela pravice zamrzniti sredstev subjektom, domnevno povezanih z osebami, ki so povezane z vlado, vlado na splošno, vladno frakcijo ali ministrstvom.

270    Tožeče stranke na tej podlagi prerekajo, prvič, zamrznitev sredstev stotrinajsti tožeči stranki, družbi Divine Homes. Ta naj bi bila domnevno povezana z osebo, ki je povezana z vlado, in sicer D. Chapfiko. Tožeče stranke menijo, da tudi če bi D. Chapfika bil povezan z vlado, kar sicer zanikajo, ta edina okoliščina ne upravičuje zamrznitve sredstev stotrinajste stranke.

271    Drugič, v izpodbijanih aktih naj ne bi bil noben član vlade naveden kot povezan s tožečimi strankami od stopetnajste do stoenaindvajsete, to so družbe Jongwe Printing, M & S Syndicate (Private) Ltd, Osleg, Swift Investments (Private) Ltd, Zidco Holdings (Private) Ltd, Zimbabwe Defence Industries in Zimbabwe Mining Development. Nujni prvi pogoj za vključitev teh subjektov med subjekte, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi, naj tako ne bi bil izpolnjen.

272    Tretjič, iz sodne prakse Splošnega sodišča izhaja, da so razlogi, ki so v izpodbijanih aktih navedeni v utemeljitev zamrznitve sredstev in gospodarskih virov zadevnih subjektov, nezadostni. Izdajatelja izpodbijanih aktov bi morala preučiti vsak primer posebej, da bi presodila, prvič, v kolikšni meri je bil vsak od subjektov v lasti ali pod nadzorom, in drugič, značaj zatrjevanega nadzora in njegove upoštevnosti glede na sporne omejevalne ukrepe. V zvezi s temi subjekti pa ni bila opravljena nobena taka analiza.

273    Nazadnje, četrtič, Svetu se je predlagalo, da ime družbe Zimbabwe Mining Development izbriše s seznama subjektov, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi, Svet in Komisija pa nista pojasnila, zakaj tega predloga na koncu nista upoštevala.

274    Tožeče stranke so na vprašanje, postavljeno v okviru ukrepov procesnega vodstva, o tožbenem razlogu iz tožbe, na katerega se te trditve nanašajo, in po potrebi o vprašanju, ali obstajajo pravne in dejanske okoliščine, ki so se razkrile med postopkom in ki bi upravičile, da se te navedbe prvič podajo v repliki, odgovorile, da se te trditve nanašajo na prve tri tožbene razloge in da se z njimi med drugim odgovarja na nekatere trditve, ki jih je v odgovoru na tožbo navedel Svet.

275    Splošno sodišče ugotavlja, da trditve, povzete zgoraj v točkah 272 in 273, v bistvu postavljajo vprašanje, ki se nanaša na zadostnost obrazložitve izpodbijanih aktov, ki ga mora Splošno sodišče, če se postavi, obravnavati po uradni dolžnosti (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998, Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 67 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da je treba te trditve obravnavati vsebinsko.

276    Tožeče stranke se v podporo trditvam, povzetim v točki 272 zgoraj, sklicujejo na sodbe Splošnega sodišča z dne 9. julija 2009, Melli Bank proti Svetu (T‑246/08 in T‑332/08, ZOdl., str. II‑2629); z dne 7. decembra 2011, HTTS proti Svetu (T‑562/10, ZOdl., str. II‑8087) in z dne 26. oktobra 2012, CF Sharp Shipping Agencies proti Svetu (T‑53/12). Nobena od teh sodb pa ne podpira trditev tožečih strank.

277    Res je, da je Splošno sodišče v zgoraj v točki 276 navedeni sodbi Melli Bank proti Svetu (točka 146) ugotovilo, da je bilo treba v skladu z zadevno določbo v tej zadevi za vsak primer posebej ugotoviti, ali je zadevni subjekt „v lasti ali pod nadzorom“ in da se je, poleg navedbe pravne podlage sprejetega ukrepa, obveznost obrazložitve organa, ki je sprejel ta ukrep, nanašala prav na to okoliščino. Vendar je treba ne glede na okoliščino, da se ta sodba nanaša na razlago in uporabo določbe, ki je različna od teh iz obravnavane zadeve, kljub temu ugotoviti, da sta v obravnavanem primeru izdajatelja izpodbijanih aktov dejansko preučila vsak primer posebej in na podlagi rezultatov te preučitve obrazložila izpodbijane akte.

278    Kot je bilo ugotovljeno v okviru preučitve tretjega tožbenega razloga, vsebujejo izpodbijani akti dovolj razlogov, ki utemeljujejo vpis imen vseh tožečih strank, vključno s stoenaindvajseto stranko, družbo Zimbabwe Mining Development, na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi. V izpodbijanih aktih so namreč za vsako od tožečih strank, tako fizično kot pravno osebo, navedeni konkretni in posamični razlogi, ki utemeljujejo sprejetje spornih omejevalnih ukrepov zoper njo. Med drugim pa izdajatelja izpodbijanih aktov nista posebej utemeljila, zakaj nista upoštevala predloga za izbris imena stoenaindvajsete tožeče stranke s tega seznama.

279    Poleg tega je treba ugotoviti, da se je Splošno sodišče sklicevalo na zgoraj navedeno ugotovitev iz sodbe Melli Bank proti Svetu (točka 146), točka 276 zgoraj, da bi zavrnilo trditev Sveta, da naj v izpodbijanih sklepih, ki sta bila predmet te zadeve, ne bi bilo treba navesti imen subjektov, ki so v lasti ali pod nadzorom, proti katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev. Ta ugotovitev torej ni upoštevna za to zadevo, v kateri so imena vseh subjektov, na katere se nanašajo sporni omejevalni ukrepi, v izpodbijanih aktih jasno navedena.

280    V drugih dveh sodbah, na kateri se sklicujejo tožeče stranke, je Splošno sodišče izpodbijane akte zaradi kršitve obveznosti obrazložitve razglasilo za nične. V tem primeru pa je bilo že v okviru preučitve tretjega tožbenega razloga razsojeno, da so izpodbijani akti glede vseh tožečih strank zadostno obrazloženi. Zato drugi sodbi, na kateri se sklicujejo tožeče stranke, v tem primeru prav tako nista upoštevni.

281    Trditve, povzete v točkah 269 in 270 zgoraj, so povezane s trditvijo, navedeno v okviru drugega tožbenega razloga in povzeto v točki 237 zgoraj, tako da se štejejo za razširitev drugega tožbenega razloga in jih je zato treba razglasiti za dopustne.

282    Kar zadeva utemeljenost, zadevnih trditev ni mogoče sprejeti. Tožeče stranke v bistvu trdijo, da se lahko samo subjekti, ki so v lasti ali pod nadzorom članov zimbabvejske vlade, štejejo za z njimi povezane osebe v smislu člena 6(1) Uredbe št. 314/2004 in člena 5 Sklepa 2011/101. Te trditve ni mogoče sprejeti. Razlaga zadevnih določb, v skladu s katero se lahko tudi proti subjektom, ki so v lasti ali pod nadzorom fizičnih oseb (ali, če je treba, pravnih oseb), ki so povezane s člani zimbabvejske vlade, sprejmejo omejevalni ukrepi, določeni v teh členih, je povsem v skladu z njunim besedilom. Enako velja za razlago, v skladu s katero je treba subjekte, ki so v lasti ali pod nadzorom same zimbabvejske vlade, šteti za subjekte, ki so v smislu teh določb povezani s člani te vlade.

283    Poleg tega je taka razlaga zgoraj navedenih določb edina v skladu s ciljem zadevnih omejevalnih ukrepov (glej točko 97 zgoraj). Z razlago, ki jo predlagajo tožeče stranke, bi nastala nevarnost, da bi bil tem ukrepom v velikem delu, če ne povsem odvzet polni učinek. Paradoksalno bi namreč bilo, da bi se fizični osebi, ki je povezana s člani zimbabvejske vlade, zamrznila sredstva in gospodarski viri, ne da bi bilo pri tem to zamrznitev mogoče razširiti na subjekte, ki so neposredno ali posredno pod nadzorom te fizične osebe. V takem primeru bi se zadevna fizična oseba zlahka izognila zamrznitvi sredstev, določeni z zadevnimi omejevalnimi ukrepi, in sicer tako, da bi za to uporabila pravno osebo ali druge subjekte, ki so pod njenim nazorom. Enako bi bilo, če bi se potrdilo, da na podlagi zgoraj navedenih določb ni mogoče sprejeti zamrznitve sredstev in gospodarskih virov subjektom, ki so neposredno pod nadzorom zimbabvejske vlade.

284    Glede na navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic tožečih strank in načela sorazmernosti

285    Tožeče stranke se v trditvah v podporo temu tožbenemu razlogu večinoma sklicujejo na sodno prakso in različne dokumente, in sicer Listino temeljnih pravic, Ustanovno listino Združenih narodov, dokument Sveta 15114/05 z dne 2. decembra 2005 z naslovom „Smernice za izvajanje in ocenjevanje omejevalnih ukrepov (sankcij) v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU“, v točki 210 zgoraj navedeno mnenje ENVP in Poročilo Independent Reviewer of Terrorism Legislation (neodvisni nadzornik protiteroristične zakonodaje v Združenem kraljestvu).

286    Tožeče stranke v bistvu precej strnjeno zatrjujejo kršitev svojih temeljnih pravic in načela sorazmernosti. Pri tem se sklicujejo na svoje trditve, ki so bile preučene že v okviru preučitve prvega tožbenega razloga, zlasti v točki 106 zgoraj, da sporni omejevalni ukrepi ne uresničujejo nobenega legitimnega cilja SZVP. Vendar so po njihovem mnenju ti ukrepi, tudi ob predpostavki, da se z njimi uresničuje tak cilj, nesorazmerni s tem ciljem. Tožeče stranke v podporo temu očitku strnjeno navajajo nekatere trditve, ki so bile že preučene in zavrnjene. Natančneje, trdijo, da se nekaterim od njih v izpodbijanih aktih niti ne očita, da bi bile ob sprejetju zadevnih ukrepov odgovorne za politiko zimbabvejske vlade ali da bi nanjo imele kakršen koli vpliv. V bistvu zatrjujejo tudi neobstoj obrazložitve izpodbijanih aktov, ker naj izdajatelja teh aktov ne bi pojasnila, kako lahko sporni omejevalni ukrepi prispevajo k uresničitvi katerega koli legitimnega cilja SZVP. Spominjajo tudi, da GPA spodbuja k odpravi omejevalnih ukrepov. Teh trditev ni treba preučiti, saj se v precejšnji meri prekrivajo s tistimi, ki so mnogo bolj pregledno navedene v okviru prvih treh tožbenih razlogov. Zaradi razlogov, ki so bili v okviru preučitve teh tožbenih razlogov že navedeni, je treba zavrniti tudi te trditve, ki poleg tega nikakor niso povezane z načelom sorazmernosti.

287    Tožeče stranke v podporo svojemu očitku, da naj bi bili zadevni omejevalni ukrepi „nesorazmerni“, zatrjujejo tudi „drakonsko naravo“ navedenih ukrepov, njihov „škodljiv učinek na gospodarski položaj in ugled“ ter „naravo obtožb“ proti njim iz obrazložitve izpodbijanih aktov.

288    Ker tožeče stranke v svojih trditvah, čeprav samo s sklicevanjem, navajajo druge dokumente, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico, je treba spomniti, da ima v skladu s členom 7 Listine temeljnih pravic „[v]sakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij“. Poleg tega je v skladu s členom 16 listine „[s]voboda gospodarske pobude […] priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji“. Nazadnje, člen 17(1) navedene listine določa:

„Vsakdo ima pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Lastnina se nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa.“

289    V obravnavanem primeru ni dvoma, da so omejevalni ukrepi, določeni z izpodbijanimi akti, pomenili omejitev izvrševanja temeljnih pravic tožečih strank, kot so navedene zgoraj (glej v tem smislu zgoraj v točki 119 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisija, točka 358, in sodbo Splošnega sodišča z dne 28. maja 2013, Trabelsi in drugi proti Svetu, T‑187/11, točka 76).

290    Vendar se v skladu z ustaljeno sodno prakso tem temeljnim pravicam v pravu Unije ne zagotavlja absolutno varstvo, temveč se upoštevajo glede na svojo funkcijo v družbi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. novembra 2013, Svet proti Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, točka 121, in zgoraj v točki 204 navedeno sodbo Makhlouf proti Svetu, točka 99 in navedena sodna praksa). Zato je mogoče izvrševanje teh pravic omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jim sledi Unija, in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posega, ki bi ogrožal bistvo tako zagotovljenih pravic (glej zgoraj v točki 204 navedeno sodbo Makhlouf proti Svetu, točka 97 in navedena sodna praksa).

291    Natančneje, člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah v zvezi s tem določa, prvič, da mora biti „[k]akršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina [o temeljnih pravicah], […] predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin“, in drugič, da so „[o]b upoštevanju načela sorazmernosti […] omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih“.

292    Omejitev izvrševanja zgoraj navedenih pravic tožečih strank pa je treba razumeti kot omejitev, ki je „predpisana z zakonom“, saj kakor izhaja iz zgornjih utemeljitev v zvezi s prvim in drugim tožbenim razlogom, so bila merila iz člena 6(1) Uredbe 314/2004 in členov 4(1) in 5(1) Sklepa 2011/101 spoštovana.

293    Poleg tega iz analize prvega tožbenega razloga izhaja, da zadevni ukrepi učinkovito prispevajo k uresničitvi ciljev splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali potrebi po varovanju pravic in svoboščin drugih (glej točko 93 zgoraj).

294    V teh okoliščinah je mogoče ta tožbeni razlog razumeti le tako, da tožeče stranke zatrjujejo kršitev načela sorazmernosti, ki ga je treba v skladu s členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah spoštovati.

295    V zvezi s tem je treba spomniti, da načelo sorazmernosti kot splošno načelo prava Unije zahteva, da institucije Unije ne prekoračijo meje tistega, kar je ustrezno in nujno za uresničitev ciljev zadevnih predpisov. Tako je, če je le mogoče, treba izbirati med več primernimi ukrepi in uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti pretirane glede na zastavljene cilje (sodbi Sodišča z dne 12 julija 2001, Jippes in drugi, C‑189/01, Recueil, str. I‑5689, točka 81, in Splošnega sodišča z dne 6. maja 2010, Comune di Napoli proti Komisiji, T‑388/07, neobjavljena v ZOdl., točka 143).

296    Vendar je treba spomniti tudi, da je Sodišče glede sodnega nadzora nad spoštovanjem načela sorazmernosti razsodilo, da je treba zakonodajalcu Unije priznati široko diskrecijsko pravico na področjih, na katerih mora sprejeti politične, gospodarske in socialne odločitve in pri katerih mora opraviti zahtevno presojo. Sodišče je iz tega sklepalo, da lahko na zakonitost ukrepa, sprejetega na teh področjih, vpliva le očitna neprimernost tega ukrepa glede na cilj, ki ga uresničuje pristojna institucija (glej zgoraj v točki 290 navedeno sodbo Svet proti Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, točka 120 in navedena sodna praksa).

297    V tem primeru je treba spomniti, da se želi s spornimi omejevalnimi ukrepi, kakor je bilo ugotovljeno v točki 97 zgoraj, spodbuditi osebe in subjekte, na katere se nanašajo, da zavrnejo politike, ki ogrožajo človekove pravice in svobodo izražanja ter ovirajo dobro upravljanje javnih zadev. Res je, da gre za ukrepe, ki naj bi učinkovali posredno, saj je bila ideja, na kateri so bili zasnovani, ta, da bi tisti, na katere se nanašajo, zavrnili zgoraj navedene politike za odpravo omejitev proti njim. Vendar je v primeru suverene tretje države, kot je Zimbabve, samo po sebi jasno, da lahko Unija na njene politike vpliva le posredno.

298    Spomniti je treba tudi, da so izpodbijani akti posledica resne zaskrbljenosti organov Unije zaradi razmer v Zimbabveju, na katere so ti organi prvič opozorili že pred desetimi leti (glej točko 1 zgoraj). Ta zaskrbljenost, katere upravičenosti tožeče stranke v tem postopku niso prerekale, je obstajala tudi ob sprejetju izpodbijanih aktov. Zato pristojnim organom Unije ni mogoče očitati kršitve načela sorazmernosti, ker so že sprejete omejevalne ukrepe ohranili v veljavi in ker so razširili njihov obseg za razrešitev tako dolgotrajnih, skrb zbujajočih razmer (glej v tem smislu zgoraj v točki 290 navedeno sodbo Svet proti Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, točka 126).

299    Dalje je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso omenile nikakršnega konkretnega ukrepa, ki bi bil manj omejujoč, katerega učinek bi bil podoben učinku spornih omejevalnih ukrepov in s katerim bi se dosegli enaki cilji.

300    Dodati je treba še, da so sporni omejevalni ukrepi začasni in jih je mogoče odpraviti ter zato ne pomenijo kršitve „bistvene vsebine“ temeljnih pravic, na katere se sklicujejo tožeče stranke. To velja še toliko bolj, ker so vse tožeče stranke fizične ali pravne osebe s prebivališčem oziroma sedežem v Zimbabveju, in ne v Uniji, zaradi česar neprijetnosti, ki so posledica navedenih ukrepov, čeprav so nedvomno pomembne, niso tako omejujoče, kot so v primeru fizičnih ali pravnih oseb s prebivališčem ali sedežem v Uniji.

301    Nazadnje je treba ugotoviti, da Uredba št. 314/2004 in Sklep 2011/101 določata izjeme od omejevalnih ukrepov, ki jih uvajata. Tako lahko pristojni organi v skladu s členom 7(1) Uredbe št. 314/2004 dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, ki so „potrebni za osnovne izdatke, vključno s plačili za živila, najemnine ali hipoteke, zdravila in zdravstveno oskrbo, davke, zavarovalne premije in pristojbine za storitve javnih gospodarskih služb“ ali so „namenjeni izključno za plačilo zmernih honorarjev in nadomestil za stroške zagotavljanja pravnih storitev“. Poleg tega člen 4, od (3) do (5), Sklepa 2011/101 določa izjeme od prepovedi vstopa ali prehoda prek ozemlja držav članic, med drugim „kadar je potovanje [osebe] utemeljeno z nujnimi in neogibnimi humanitarnimi potrebami“.

302    Na podlagi navedenega in zlasti ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 298 zgoraj, Splošno sodišče ugotavlja, da je sorazmernost spornih omejevalnih ukrepov dokazana. Zato je treba peti tožbeni razlog in torej tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

303    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeče stranke s tožbo niso uspele, se jim v skladu s predlogi Sveta in Komisije naloži plačilo priglašenih stroškov. Združeno kraljestvo nosi v skladu s členom 87(4) Poslovnika svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      J. Tomana in 120 drugih tožečih strank, katerih imena so navedena v prilogi, poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Sveta Evropske unije in Evropske komisije.

3.      Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosi svoje stroške.

D. Gratsias M. Kančeva C. Wetter

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. aprila 2015.

Podpisi

Priloga

Seznam tožečih strank

Johannes Tomana, stanujoč v Harareju (Zimbabve),

Titus Mehliswa Johna Abu Basutu, stanujoč v Harareju,

Happyton Mabhuya Bonyongwe, stanujoč v Harareju,

Flora Buka, stanujoča v Harareju,

Wayne Bvudzijena, stanujoč v Harareju,

David Chapfika, stanujoč v Harareju,

George Charamba, stanujoč v Harareju,

Faber Edmund Chidarikire, stanujoč v Harareju,

Tinaye Chigudu, stanujoč v Harareju,

Aeneas Soko Chigwedere, stanujoč v Harareju,

Phineas Chihota, stanujoč v Harareju,

Augustine Chihuri, stanujoč v Harareju,

Patrick Anthony Chinamasa, stanujoč v Harareju,

Edward Takaruza Chindori-Chininga, stanujoč v Harareju,

Joseph Chinotimba, stanujoč v Harareju,

Tongesai Shadreck Chipanga, stanujoč v Harareju,

Augustine Chipwere, stanujoč v Harareju,

Constantine Chiwenga, stanujoč v Harareju,

Ignatius Morgan Chiminya Chombo, stanujoč v Harareju,

Martin Dinha, stanujoč v Harareju,

Nicholas Tasunungurwa Goche, stanujoč v Harareju,

Gideon Gono, stanujoč v Harareju,

Cephas T. Gurira, stanujoč v Harareju,

Stephen Gwekwerere, stanujoč v Harareju,

Newton Kachepa, stanujoč v Harareju,

Mike Tichafa Karakadzai, stanujoč v Harareju,

Saviour Kasukuwere, stanujoč v Harareju,

Jawet Kazangarare, stanujoč v Harareju,

Sibangumuzi Khumalo, stanujoč v Harareju,

Nolbert Kunonga, stanujoč v Harareju,

Martin Kwainona, stanujoč v Harareju,

R. Kwenda, stanujoč v Harareju,

Andrew Langa, stanujoč v Harareju,

Musarashana Mabunda, stanujoč v Harareju,

Jason Max Kokerai Machaya, stanujoč v Harareju,

Joseph Mtakwese Made, stanujoč v Harareju,

Edna Madzongwe, stanujoča v Harareju,

Shuvai Ben Mahofa, stanujoč v Harareju,

Titus Maluleke, stanujoč v Harareju,

Paul Munyaradzi Mangwana, stanujoč v Harareju,

Reuben Marumahoko, stanujoč v Harareju,

G. Mashava, stanujoč v Harareju,

Angeline Masuku, stanujoča v Harareju,

Cain Ginyilitshe Ndabazekhaya Mathema, stanujoč v Harareju,

Thokozile Mathuthu, stanujoča v Harareju,

Innocent Tonderai Matibiri, stanujoč v Harareju,

Joel Biggie Matiza, stanujoč v Harareju,

Brighton Matonga, stanujoč v Harareju,

Cairo Mhandu, stanujoč v Harareju,

Fidellis Mhonda, stanujoč v Harareju,

Amos Bernard Midzi, stanujoč v Harareju,

Emmerson Dambudzo Mnangagwa, stanujoč v Harareju,

Kembo Campbell Dugishi Mohadi, stanujoč v Harareju,

Gilbert Moyo, stanujoč v Harareju,

Jonathan Nathaniel Moyo, stanujoč v Harareju,

Sibusio Bussie Moyo, stanujoč v Harareju,

Simon Khaya Moyo, stanujoč v Harareju,

S. Mpabanga, stanujoč v Harareju,

Obert Moses Mpofu, stanujoč v Harareju,

Cephas George Msipa, stanujoč v Harareju,

Henry Muchena, stanujoč v Harareju,

Olivia Nyembesi Muchena, stanujoča v Harareju,

Oppah Chamu Zvipange Muchinguri, stanujoča v Harareju,

C. Muchono, stanujoč v Harareju,

Tobaiwa Mudede, stanujoč v Harareju,

Isack Stanislaus Gorerazvo Mudenge, stanujoč v Harareju,

Columbus Mudonhi, stanujoč v Harareju,

Bothwell Mugariri, stanujoč v Harareju,

Joyce Teurai Ropa Mujuru, stanujoča v Harareju,

Isaac Mumba, stanujoč v Harareju,

Simbarashe Simbanenduku Mumbengegwi, stanujoč v Harareju,

Herbert Muchemwa Murerwa, stanujoč v Harareju,

Munyaradzi Musariri, stanujoč v Harareju,

Christopher Chindoti Mushohwe, stanujoč v Harareju,

Didymus Noel Edwin Mutasa, stanujoč v Harareju,

Munacho Thomas Alvar Mutezo, stanujoč v Harareju,

Ambros Mutinhiri, stanujoč v Harareju,

S. Mutsvunguma, stanujoč v Harareju,

Walter Mzembi, stanujoč v Harareju,

Morgan S. Mzilikazi, stanujoč v Harareju,

Sylvester Nguni, stanujoč v Harareju,

Francis Chenayimoyo Dunstan Nhema, stanujoč v Harareju,

John Landa Nkomo, stanujoč v Harareju,

Michael Reuben Nyambuya, stanujoč v Harareju,

Magadzire Hubert Nyanhongo, stanujoč v Harareju,

Douglas Nyikayaramba, stanujoč v Harareju,

Sithembiso Gile Glad Nyoni, stanujoča v Harareju,

David Pagwese Parirenyatwa, stanujoč v Harareju,

Dani Rangwani, stanujoč v Harareju,

Engelbert Abel Rugeje, stanujoč v Harareju,

Victor Tapiwe Chashe Rungani, stanujoč v Harareju,

Richard Ruwodo, stanujoč v Harareju,

Stanley Urayayi Sakupwanya, stanujoč v Harareju,

Tendai Savanhu, stanujoč v Harareju,

Sydney Tigere Sekeramayi, stanujoč v Harareju,

Lovemore Sekeremayi, stanujoč v Harareju,

Webster Kotiwani Shamu, stanujoč v Harareju,

Nathan Marwirakuwa Shamuyarira, stanujoč v Harareju,

Perence Samson Chikerema Shiri, stanujoč v Harareju,

Etherton Shungu, stanujoč v Harareju,

Chris Sibanda, stanujoč v Harareju,

Jabulani Sibanda, stanujoč v Harareju,

Misheck Julius Mpande Sibanda, stanujoč, v Harareju,

Phillip Valerio Sibanda, stanujoč v Harareju,

David Sigauke, stanujoč v Harareju,

Absolom Sikosana, stanujoč v Harareju,

Nathaniel Charles Tarumbwa, stanujoč v Harareju,

Edmore Veterai, stanujoč v Harareju,

Patrick Zhuwao, stanujoč v Harareju,

Paradzai Willings Zimondi, stanujoč v Harareju,

Cold Comfort Farm Cooperative Trust s sedežem v Harareju,

Comoil (Private) Ltd s sedežem v Harareju,

Divine Homes (Private) Ltd s sedežem v Harareju,

Famba Safaris (Private) Ltd s sedežem v Harareju,

Jongwe Printing and Publishing Company (Private) Ltd s sedežem v Harareju,

M & S Syndicate (Private) Ltd s sedežem v Harareju,

Osleg (Private) Ltd s sedežem v Harareju,

Swift Investments (Private) Ltd s sedežem v Harareju,

Zidco Holdings (Private) Ltd s sedežem v Harareju,

Zimbabwe Defence Industries (Private) Ltd s sedežem v Harareju,

Zimbabwe Mining Development Corp. s sedežem v Harareju.

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

1.  Pokojne stranke

2.  Obstoj pooblastila odvetnikov, ki so tožbo podpisali v imenu vseh tožečih strank, ki so fizične osebe

3.  Obstoj pravnega interesa tožečih strank

4.  Nekatere trditve, s katerimi Komisija izpodbija dopustnost tožbe

5.  Vsebinska presoja

Prvi tožbeni razlog: neobstoj ustrezne pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče med osebe, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, vključiti tudi osebe in subjekte, ki niso niti voditelji Zimbabveja niti niso z njimi povezani

Pravna podlaga sklepov 2011/101 in 2012/97 ter Izvedbenega sklepa 2012/124

Pravna podlaga Izvedbene uredbe št. 151/2012

Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

Prikaz upoštevne sodne prakse

Razlogi za sprejetje in podaljšanje omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju

Specifični razlogi, ki utemeljujejo sprejetje in podaljšanje spornih omejevalnih ukrepov zoper vsako od tožečih strank

Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji

Uvodne ugotovitve

Očitki in trditve iz tožbe

Očitki in trditve iz replike

–  Tožeče stranke, ki so fizične osebe

–  Tožeče stranke, ki so pravne osebe

Peti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic tožečih strank in načela sorazmernosti

Stroški

* Jezik postopka: angleščina.