SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 15. aprila 2011(*)
„Program PHARE – ‚Obnovljiva sredstva‘, ki jih je pridobila Češka republika – Vračilo dodeljenih zneskov – Odločba Komisije o izterjavi s pobotom – Pravna podlaga – Različna pravna reda – Gotovost in likvidnost terjatve – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑465/08,
Češka republika, ki jo zastopa M. Smolek, zastopnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo P. van Nuffel, F. Dintilhac in Z. Malůšková, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 7. avgusta 2008 o izterjavi s pobotom zneskov, ki jih Češka republika dolguje v okviru „obnovljivih sredstev“ iz programa PHARE,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi J. Azizi, predsednik, E. Cremona, sodnica, in S. Frimodt Nielsen (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: K. Andová, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. septembra 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
A – Pogodba ES
1 Člen 274 ES določa:
„Komisija izvršuje proračun v skladu z določbami uredb, sprejetih na podlagi člena 279 [ES…]“
2 Člen 292 ES določa:
„Države članice se obvezujejo, da bodo spore glede razlage ali uporabe te pogodbe reševale le na načine, določene v tej pogodbi.“
B – Akt o pogojih pristopa
3 Člen 2 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003, L 236, str. 33, v nadaljevanju: Akt o pogojih pristopa), določa:
„Od dne pristopa so določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije in Evropska centralna banka sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in ta akt.“
4 Člen 10 Akta o pogojih pristopa določa:
„Pri uporabi izvirnih pogodb in aktov, ki so jih sprejele institucije, veljajo odstopanja, predvidena v tem aktu kot prehodni ukrep.“
5 Člen 33 Akta o pogojih pristopa določa:
„1. Od dne pristopa z javnimi razpisi, oddajanjem naročil in izplačili predpristopne pomoči v okviru programa Phare […] upravljajo izvajalske agencije v novih državah članicah.
[…]
2. Za skupne proračunske obveznosti, prevzete pred pristopom v okviru predpristopnih finančnih instrumentov iz odstavka 1, vključno s sklepanjem in registracijo posamičnih pravnih zavez in plačil, opravljenih po pristopu, se še naprej uporabljajo pravila in uredbe o predpristopnih instrumentih financiranja in se do zaključka zadevnih programov in projektov zaračunajo ustreznim proračunskim poglavjem. Ne glede na to se postopki javnih naročil po pristopu vodijo v skladu z ustreznimi direktivami Skupnosti.“
C – Okvirni sporazum med vlado Češke republike in Evropsko komisijo o sodelovanju Češke republike pri programu pomoči Evropske skupnosti
6 Člen 1 Okvirnega sporazuma z dne 12. marca 1996 in 12. julija 1996 med vlado Češke republike in Evropsko komisijo o sodelovanju Češke republike pri programu pomoči Evropske skupnosti (207/1997 Sb.) (v nadaljevanju: Okvirni sporazum iz leta 1996), s katerim je bil nadomeščen Okvirni sporazum z dne 7. novembra 1990, sklenjen s Češko in slovaško federativno republiko, določa:
„Da bi pospešili sodelovanje med pogodbenicama in z namenom podpretil proces gospodarske in družbene preobrazbe v Češki republiki, pogodbenici skleneta, da bosta uresničili ukrepe o finančnem in, tehničnem sodelovanju in ter drugih oblikah sodelovanja, navedenih v omenjeni uredbi. Ti ukrepi se bodo financirali in uresničevali v tehničnem, pravnem in upravnem okviru, kot je določeno v tem sporazumu. Podrobnosti vsakega ukrepa (ali svežnja ukrepov) bodo določene v protokolu, o katerem se bosta dogovorili pogodbenici (z naslovom Finančni protokol), vzorec katerega je v prilogi C.“
7 Za izvajanje teh okvirnih sporazumov so bili z raznimi finančnimi protokoli določeni podrobni pogoji financiranja naslednjih projektov:
– finančni protokol z dne 1. oktobra 1991 za projekt T9106;
– finančni protokol z dne 5. novembra 1992 za projekt CS9203;
– finančni protokol z dne 1. februarja 1994 za projekt CZ9302.
8 Člen 5 Okvirnega sporazuma iz leta 1996 določa:
„Vsak spor v zvezi s tem sporazumom, ki ga ne bo mogoče rešiti s posvetovanjem, se bo reševal v skladu z arbitražnim postopkom v smislu priloge B.“
9 Člen 18(1) priloge A k Okvirnemu sporazumu iz leta 1996 določa:
„O vseh vprašanjih glede uresničevanja ali razlage finančnega protokola ali teh splošnih pogojev se bosta prejemnik in Komisija medsebojno posvetovala in, če bo to potrebno, pripravila dopolnila k finančnemu protokolu.“
10 V prilogi B k Okvirnemu sporazumu iz leta 1996 je določeno:
„Vse spore med pogodbenicama, ki izhajajo iz Okvirnega sporazuma ali finančnega protokola, ki se ne bi rešili v skladu s postopki, določenimi v členu 18 splošnih pogojev glede finančnih protokolov, je treba predložiti v razsojanje pristojnemu arbitražnemu razsodišču, kot je opisano v nadaljnjem besedilu.
Stranki v arbitražnem postopku bosta prejemnik na eni strani in Komisija na drugi strani.
Arbitražno razsodišče bo sestavljeno iz treh razsodnikov, imenovanih tako:
– enega razsodnika bo imenoval prejemnik,
– drugega razsodnika bo imenovala Komisija in
– tretjega razsodnika […] bosta sporazumno imenovali stranki, če pa se jima o njem ne bi uspelo sporazumeti, ga bo imenoval generalni sekretar Združenih narodov.
Če katera od strank razsodnika ne bi imenovala, ga bo imenoval [tretji razsodnik].“
D – Dunajska konvencija o pogodbenem pravu
11 Člen 30(3) Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969 (v nadaljevanju: Dunajska konvencija) določa:
„Če so članice prejšnje pogodbe hkrati članice poznejše pogodbe in prejšnja pogodba ni prenehala ali njena uporaba ni bila ustavljena po 59. členu, se slednja uporablja le, če so njene določbe v skladu z določbami poznejše pogodbe.“
E – Uredba (ES) št. 1266/1999
12 Člen 11(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1266/1999 z dne 21. junija 1999 o usklajevanju pomoči državam prosilkam v okviru predpristopne strategije in o spremembah Uredbe (EGS) št. 3906/89 (UL L 161, str. 68) določa:
„Komisija izvaja pomoč Skupnosti v skladu s pravili o preglednosti in s Finančno uredbo, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti, ter zlasti njenim členom 114.“
F – Finančna uredba
13 Člen 71(1) in (2) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1, v nadaljevanju: Finančna uredba), določa:
„1. Ugotovitev terjatev je akt, s katerim odredbodajalec na podlagi prenosa ali nadaljnjega prenosa:
(a) preveri, da dolg obstaja;
(b) določi ali preveri resničnost in znesek vsote, ki se dolguje;
(c) preveri pogoje, pod katerimi je terjatev zapadla.
2. Lastna sredstva, dana na voljo Komisiji, in vsako terjatev v fiksnem znesku in zapadlo, ki se potrdi kot resnična, je treba ugotoviti z nalogom za izterjavo računovodji, ki mu sledi opomin dolžniku, oba pa pripravi odgovorni odredbodajalec.“
14 Člen 73(1) Finančne uredbe določa:
„Računovodja ukrepa na podlagi naloga za izterjavo terjatev, ki jih je pravilno ugotovil odgovorni odredbodajalec. Pri tem ravna s potrebno skrbnostjo, da zagotovi, da Skupnosti prejmejo svoje prihodke in da so njihove pravice varovane.
Računovodja izterja zneske s pobotom z enakimi zahtevki, ki jih imajo Skupnosti do dolžnika, ki ima sam zahtevek do Skupnosti, ki je resničen, v fiksnem znesku in zapadel.“
15 Člen 76(1), prvi pododstavek, Finančne uredbe določa:
„Prevzem obveznosti v breme proračuna je postopek rezervacije proračunskih sredstev za pokritje poznejših plačil, ki so potrebna za izpolnitev pravne obveznosti.“
16 Člen 76(2), prvi in drugi pododstavek, Finančne uredbe določa:
„Prevzem obveznosti v breme proračuna je posamičen, kadar sta upravičenec in višina izdatka poznana.
Prevzem obveznosti v breme proračuna je celoten, kadar vsaj eden od elementov, potrebnih za ugotovitev posamezne obveznosti, še ni poznan.“
G – Uredba o izvajanju
17 Člen 7(1), (1a) in (3) Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje finančne uredbe (UL L 357, str. 1, v nadaljevanju: Uredba o izvajanju) določa:
„1. Brez poseganja v posebne določbe, ki izhajajo iz uporabe sektorskih predpisov, odgovorni odredbodajalec preračun med eurom in drugo valuto izvede po dnevnem menjalnem tečaju za euro, ki je objavljen v seriji C Uradnega lista Evropske unije.
[…]
1a. Za preprečitev znatnega vpliva preračunov valute na raven sofinanciranja Skupnosti ali škodljivega vpliva za proračun Skupnosti se v posebnih določbah za preračun iz odstavka 1 navede, če je primerno, menjalni tečaj med eurom in drugimi valutami, ki se izračuna z uporabo povprečja dnevnih menjalnih tečajev v določenem obdobju.
[…]
3. Za namene računovodstva iz členov 132 do 137 finančne uredbe in ob upoštevanju člena 213 te uredbe se preračun med eurom in drugo valuto izvede na podlagi mesečnega računovodskega menjalnega tečaja eura. Ta računovodski menjalni tečaj določi računovodja Komisije iz kakršnega koli vira informacij, za katerega meni, da je zanesljiv, na podlagi tečaja na predzadnji delovni dan v mesecu pred mesecem, za katerega se določa menjalni tečaj.“
18 Člen 78 Uredbe o izvajanju določa:
„1. Ko odgovorni odredbodajalec ugotovi terjatev, to pomeni priznanje pravice Skupnosti do dolžnika in priznanje pravice zahtevati, da dolžnik dolg plača.
2. Nalog za izterjavo je postopek, s katerim odgovorni odredbodajalec da navodilo računovodji, da izterja ugotovljeni znesek terjatve.
3. Z opominom dolžniku se dolžnika obvesti:
(a) da so Skupnosti ugotovile znesek terjatve;
(b) če se dolg plača do določenega roka, se zamudne obresti ne obračunajo;
(c) če se dolg ne plača do roka iz točke (b), se obračunajo obresti po obrestni meri iz člena 86, brez poseganja v kakršne koli posebne določbe, ki se uporabljajo;
(d) če se dolg ne plača do roka iz točke (b), bo institucija izterjala znesek s pobotom ali z unovčenjem kakršne koli garancije, ki jo je dolžnik predložil vnaprej;
[…]
Odredbodajalec pošlje opomin dolžniku in kopijo opomina računovodji.“
19 Člen 79 Uredbe o izvajanju določa:
„Da se znesek terjatve lahko ugotovi, odgovorni odredbodajalec zagotovi:
(a) da je terjatev nedvomna in da ni z ničimer pogojena;
(b) da je terjatev v fiksnem znesku, natančno izražena v denarju;
(c) da je terjatev zapadla in da zanjo ni določen noben plačilni rok;
(d) da so podatki o dolžniku pravilni;
(e) da je znesek, ki ga je treba izterjati, knjižen na pravilno proračunsko postavko,
(f) da so dokazila pravilna; in
(g) da je upoštevano načelo dobrega finančnega poslovodenja, zlasti glede meril iz točke (a) člena 87(1).“
20 Člen 81(1) Uredbe o izvajanju določa:
„V nalogu za izterjavo je navedeno:
(a) proračunsko leto, na katero naj bi se prihodek knjižil;
(b) akt ali pravna obveznost, ki je vir dolga in podlaga za pravico do izterjave;
[…]
(d) znesek, ki ga je treba izterjati, izražen v evrih;
(e) ime in naslov dolžnika;
(f) datum iz člena 78(3)(b);
(g) možen način izterjave, zlasti možnost izterjave s pobotom ali z unovčenjem predložene garancije.“
21 Člen 83(1) in (2) Uredbe o izvajanju določa:
„1. Kadar ima dolžnik terjatev do Skupnosti, ki je nedvo[m]na, v fiksnem znesku in zapadla, se nanaša na vsoto v višini odredbe za plačilo, računovodja po izteku roka iz člena 78(3)(b) izterja ugotovljene zneske terjatev s pobotom.
[…]
2. Pred vsako izterjavo se računovodja v skladu z odstavkom 1 posvetuje z odgovornim odredbodajalcem in obvesti zadevne dolžnike. Če je dolžnik nacionalni organ ali eden od njegovih upravnih organov, računovodja o svojem namenu izterjave s pobotom zadevno državo članico obvesti najmanj 10 delovnih dni vnaprej. Vendar lahko računovodja v dogovoru z državo članico ali zadevnim upravnim organom nadaljuje izterjavo s pobotom pred iztekom tega roka.“
Dejansko stanje
22 Namen programa PHARE je bil zagotoviti financiranje celote ukrepov za podporo gospodarskih in družbenih reform v državah kandidatkah srednje in vzhodne Evrope za pristop k Evropski uniji. Ta je opredelila ciljna področja teh ukrepov in se hkrati s temi državami pogajala o pravilih za njihovo izvajanje, da bi se tako zagotovila najučinkovitejša poraba „predpristopne pomoči“.
23 Češka in slovaška federativna republika je bila v program PHARE vključena na podlagi Okvirnega sporazuma med Češko in slovaško federativno republiko in Komisijo Evropskih skupnosti z dne 7. decembra 1990. Ta sporazum je bil, kar zadeva Češko republiko, nadomeščen z Okvirnim sporazumom iz leta 1996, ki ga je ratificiral predsednik republike kot „mednarodni sporazum predsedniškega tipa“.
24 V Okvirnem sporazumu iz leta 1996 je bil določen tehnični, pravni in splošni upravni okvir financiranja in uresničevanja pomoči za proces gospodarskih in družbenih reform in razvoj Češke republike.
25 Podrobni pogoji za vsak ukrep so bili nato med Češko republiko in Komisijo določeni na pogodbeni osnovi v obliki „finančnih protokolov“ – vzorec tega protokola je v prilogi C k Okvirnemu sporazumu iz leta 1996 – in „protokolov o soglasju“.
26 V „finančnih protokolih“ so bila opredeljena glavna področja pomoči, zajeta v programu, proračun programa in tehnični vidiki projektov, izvajanih v okviru tega programa. Podrobnosti samih projektov so bile navedene v „projektnih polah“, ki so bile priložene finančnim protokolom.
27 V „protokolih o soglasju“, ki so prav tako imeli naravo mednarodnega sporazuma, so bile poleg tega določene pravice in obveznosti pogodbenih strank v okviru programa. V splošnem so se ti dokumenti nanašali na opredelitev, spremembo ali podrobnejšo ureditev postopkov glede upravljanja programa ter na pravice in obveznosti subjektov, ki so sodelovali pri njegovem izvajanju. Vendar v nasprotju s finančnimi protokoli v njih niso bili navedeni vsebina programa niti smernice in vprašanja glede višine pomoči za projekte. Ti protokoli o soglasju so bili namreč sklenjeni le zaradi odstopanja od splošnih pravil in sporazumov glede razmerij med strankama.
28 Med letoma 1994 in 1996 je Češka republika iz programa PHARE na podlagi finančnih protokolov pridobila „obnovljiva sredstva“ predvsem za projekt T9106 (mala in srednja podjetja Češke in slovaške federativne republike), za projekt CS9203 (privatizacija, prestrukturiranje in razvoj zasebnega sektorja) in za projekt CZ9302 (razvoj zasebnega sektorja).
29 Natančneje, namen projekta T9106 je bilo nudenje podpore malim in srednjim podjetjem, zlasti s seznanitvijo teh podjetij z vprašanji podjetništva, z vzpostavitvijo prilagojenega pravnega okvira in z določitvijo mehanizmov za pridobitev posojil. Projekt CS9203 se je nanašal na privatizacijo gospodarstva, prestrukturiranje in razvoj zasebnega sektorja v takratni Češki in slovaški federativni republiki, zlasti v posebej slabo razvitih regijah. Nazadnje, projekt CZ9302 se je nanašal na prestrukturiranje posameznih gospodarskih panog in zlasti bančnega sektorja, na razvoj industrijskih panog, usmerjenih v izvoz, in na podporo potrebnim institucionalnim spremembam za delovanje ekonomije trga.
30 V obdobju od 5. oktobra 1994 do 2. avgusta 1996 je tako Češka republika od Komisije prejela šest izplačil v skupnem znesku 13.031.971,97 EUR.
31 S temi sredstvi je najprej upravljalo ministrstvo za gospodarstvo Češke republike, nato pa ministrstvo za lokalni razvoj. To je bilo odgovorno tudi za njihovo porabo.
32 Komisija je Češki republiki z dopisom z referenčno številko D(2008)REG 102477 sporočila odločbo z dne 28. maja 2008 (v nadaljevanju: odločba z dne 28. maja 2008), s katero je v okviru projektov T9106, CS9203 in CZ9302 zahtevala povrnitev skupnega zneska 234.480.000 čeških kron (CZK). Natančneje, ta znesek je ustrezal izplačilom v korist skladov Regionální fondy, a.s. v višini 144.000.000 CZK, Českomoravský podnikatelský fond, spol. s r.o. v višini 4.429.000 CZK in Regionální podnikatelský fond, spol. s r.o. v višini 86.051.000 CZK. Tej odločbi je bil priložen opomin pod številko 3230805779 (v nadaljevanju: opomin).
33 Odločba z dne 28. maja 2008 je bila sprejeta po ugotovitvi nepravilnosti pri upravljanju sredstev Skupnosti, ker so bila po mnenju Komisije ta sredstva porabljena v druge namene kot tiste, za katere so bila dodeljena, z njimi pa se ni upravljalo v skladu z načelom dobrega poslovodenja.
34 Opomin z rokom za plačilo 7. avgust 2008 se je nanašal na znesek 9.354.130,93 EUR, ki je bil iz zneska 234.480.000 CZK preračunan s pomočjo menjalnega tečaja, uporabljenega v skladu z določbami člena 7(1), (1a) in (3) Uredbe o izvajanju.
35 Namestnik ministra za regionalni razvoj Češke republike je 8. julija 2008 na Komisijo naslovil dopis. V njem je v bistvu navedel nestrinjanje z uporabljenim menjalnim tečajem, dejstvo, da niti postopek s preiskavo pred Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF) niti kazenski postopek pred češkimi sodišči nista bila končana, in nazadnje, dejstvo, da je na podlagi okvirnega sporazuma med Češko republiko in Komisijo o ureditvi programa PHARE vse spore treba reševati s posvetovanjem in z uporabo arbitražnega postopka. Predlagal je, naj Komisija zato opomin razveljavi.
36 Stranki sta se srečali 14. julija 2008.
37 Vlada Češke republike je 23. julija 2008 sprejela sklep št. 977, s katerim je odločila, da ne bo plačala opomina, o čemer je bila Komisija obveščena 29. julija 2008.
38 Komisija je na ta dopis odgovorila z dopisom z dne 4. avgusta 2008, v katerem je v bistvu ponovila svoje stališče.
39 Ker Češka republika do 7. avgusta 2008 ni izpolnila svoje obveznosti vračila zneska 9.354.130,93 EUR, je Komisija izvedla pobot med svojo terjatvijo in dvema zneskoma, dolgovanima Češki republiki iz naslova Evropskega socialnega sklada (ESS), z referenčnima številkama ESF-2003CZ161P0004 in ESF‑2003CZ053D0001, v skupnem znesku 10.814.475,41 EUR. Ta odločba je bila Češki republiki sporočena z dopisom z dne 7. avgusta 2008 z referenčno številko BUDG/C3 D (2008)10.5-3956 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
40 Češka republika je 26. avgusta 2008 Komisiji poslala dopis, v katerem je izjavila, da se z njo ne strinja, in v bistvu ponovila utemeljitev, ki jo je navedla v svojem dopisu z dne 8. julija 2008.
Predlogi strank
41 Češka republika Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži, naj ji povrne pobotan znesek 9.354.130,93 EUR, povečan za zamudne obresti;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
42 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– Češki republiki naloži plačilo stroškov.
Pravo
43 Češka republika v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge.
44 V bistvu trdi, prvič, da je Komisija prekoračila svoje pristojnosti, ker je izpodbijano odločbo sprejela na napačni pravni podlagi, drugič, da so bili s sprejetjem izpodbijane odločbe kršeni pogoji za pobot iz Finančne uredbe in Uredbe o izvajanju in, tretjič, da izpodbijana odločba ni obrazložena.
45 Prva dva tožbena razloga je treba preučiti skupaj.
A – Prvi tožbeni razlog, da je bila izpodbijana odločba sprejeta na napačni pravni podlagi, in drugi tožbeni razlog, da so bili kršeni pogoji za pobot, določeni v Finančni uredbi in Uredbi o izvajanju
1. Trditve strank
46 Češka republika s prvim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je zadevno pravno razmerje glede uporabe sredstev iz programa PHARE nastalo, preden je pristopila k Evropski uniji, to je v obdobju, ko je bila z vidika prava Skupnosti tretja država. Uporaba sredstev iz tega programa je bila urejena s pravili iz mednarodnih sporazumov med njo kot suvereno državo in subjektom mednarodnega prava in Komisijo – predstavnico Skupnosti – kot subjektom ločenega mednarodnega prava.
47 Trdi, da je ob njenem pristopu k Uniji pravo Skupnosti sicer zanjo postalo veljavno, vendar le v mejah, določenih s pogodbo o pristopu in členom 2 Akta o pogojih pristopa.
48 Po mnenju Češke republike so se z Aktom o pogojih pristopa mednarodni sporazumi o uporabi sredstev iz programa PHARE delno spremenili, prvič, glede določitve organov držav članic, ki od pristopa dalje upravljajo z dodeljenimi sredstvi, in drugič, glede pravil o organizaciji končnega nadzora Komisije. Vendar naj bi bila za druga področja z Aktom o pogojih pristopa, zlasti v njegovem členu 33(2), izrecno ohranjena veljava obstoječega pravnega režima, torej režima zunaj polja uporabe Pogodbe ES, ne samo za obveznosti, prevzete pred pristopom, ampak tudi za obveznosti, prevzete v obdobju po njem.
49 Po mnenju Češke republike se Finančna uredba, na podlagi katere je bila sprejeta izpodbijana odločba, ne bi smela šteti za pravilo ali uredbo o predpristopnih finančnih instrumentih v smislu člena 33(2) Akta o pogojih pristopa.
50 Trdi namreč, da se pojem pravilo v smislu člena 33 Akta o pogojih pristopa nanaša na mednarodne sporazume, sklenjene med Unijo in državami zaradi pristopa, ki so kategorija, za katero se Finančna uredba ne uporablja in je zato nemogoče ugotoviti, da je ta na izčrpnem seznamu uredb, ki jih omenja ta določba.
51 Poleg tega, tudi če ta seznam ne bi bil izčrpen, naj Finančne uredbe zaradi njenega predmeta ne bi bilo mogoče uvrstiti v kategorijo uredb, ki se nanašajo na predpristopne finančne instrumente. Medtem ko namreč te uredbe določajo pravila glede pomoči Unije državam kandidatkam v okviru različnih programov, Finančna uredba po eni strani določa pravila glede sprejetja in izvrševanja splošnega proračuna Skupnosti, po drugi strani pa pravila glede priprave in revizije računovodskih izkazov.
52 Češka republika zato v bistvu trdi, da uporaba Finančne uredbe glede obveznosti, ki izvirajo iz zadevnega pravnega razmerja in na katere se nanaša člen 33 Akta o pogojih pristopa, pomeni kršitev teh določb.
53 Češka republika poleg tega v bistvu trdi, da se člen 155 Finančne uredbe v sedanji različici več ne sklicuje na predpristopna sredstva, tako da se ta uredba zanje ne uporablja. Trdi tudi, da čeprav se je na podlagi prejšnje različice člena 155 Finančne uredbe ta uredba lahko uporabljala za pravna razmerja med Unijo in tretjimi državami, je bila ta možnost odvisna od obstoja sporazuma med zadevnima strankama.
54 Poleg tega Češka republika trdi, da člen 73 Finančne uredbe, ki zadeva računovodje Unije, določa pobot le v korist Unije. Tako trdi, da lahko računovodja Unije izvede pobot le, prvič, če je zadevna država država članica, in drugič, če gre za obveznost, ki izvira iz članstva v Uniji in za katero se uporabi Finančna uredba. Zato naj računovodja Unije ne bi smel izvesti pobota nasproti tretjim državam, če taka možnost ni bila vnaprej določena. Pobot ni bil določen niti v Okvirnem sporazumu iz leta 1996 niti v finančnih protokolih in protokolih o soglasju. Poleg tega pobot v mednarodnem pravu ni splošno priznano pravilo.
55 Češka republika trdi tudi, da so v Okvirnem sporazumu iz leta 1996 ter v finančnih protokolih in protokolih o soglasju vsebovane določbe glede reševanja sporov, ki izvirajo iz izvajanja predpristopne pomoči, in v položaju, kakršen je ta v obravnavani zadevi, določajo obveznost vzajemnih posvetovanj in, če je potrebno, naknadnega arbitražnega postopka.
56 Češka republika trdi, da se ta pravila še vedno uporabljajo. Zato naj na podlagi takega mehanizma ne bi bilo dovoljeno, da se spori med strankama razrešijo enostransko, na primer z odločbo Komisije v zvezi z obstojem in višino terjatve v korist proračuna Unije ali z odločbo Komisije o izterjavi take terjatve s pobotom.
57 Češka republika trdi, da to pomeni izjemo od tega, da pravo Skupnosti za države članice postane zavezujoče šele po njihovem pristopu k Evropski uniji.
58 Opozarja, da je v sodbi z dne 10. januarja 2006 v zadevi Ynos (C-302/04, ZOdl., str. I-371, točki 36 in 37) Sodišče ugotovilo, da se v zadevni državi članici pravo Skupnosti lahko uporabi šele od njenega pristopa k Uniji, in to samo, če so dejstva v sporu o glavni stvari nastala po pristopu.
59 Po mnenju Češke republike je pravo Skupnosti zanjo postalo zavezujoče v mejah pogodbe o pristopu in člena 2 Akta o pogojih pristopa.
60 Ti pogoji pomenijo izjeme, bodisi začasne bodisi trajne, od uporabe prava Skupnosti na nekaterih področjih, tako glede primarnega kot sekundarnega prava. Po mnenju Češke republike so bile te izjeme določene za predpristopno pomoč, ker je prejšnji mehanizem reševanja sporov ostal v veljavi.
61 Češka republika tako trdi, da je uporaba Finančne uredbe v neposrednem konfliktu z mehanizmom, določenim za primer spora glede izvajanja Okvirnega sporazuma iz leta 1996.
62 Češka republika izpodbija tudi trditev Komisije, da se ob upoštevanju člena 30(3) Dunajske konvencije Okvirni sporazum iz leta 1996 ne uporablja v celoti.
63 Po mnenju Češke republike se Dunajska konvencija uporablja le za pogodbe med državami, ker podobnih pravil za pogodbe med državami in mednarodnimi organizacijami ni bilo mogoče sprejeti na mednarodni ravni. Poleg tega člen 30(3) Dunajske konvencije predpostavlja, da so vse stranke prejšnje in poznejše pogodbe enake. Medtem ko je bila Komisija, ki je takrat v svojem imenu zastopala Evropsko skupnost, stranka Okvirnega sporazuma iz leta 1996, pa niti Komisija niti Skupnost nista bili stranki pogodbe o pristopu. Tudi ob predpostavki, da pravilo, določeno v členu 30(3) Dunajske konvencije, pomeni običaj mednarodnega prava, se lahko subjekti mednarodnega prava v vzajemnih razmerjih dogovorijo, da se bodo v okviru uporabe poznejše pogodbe pravila, ki izvirajo iz prejšnje pogodbe, še naprej uporabljala v nekaterih pravnih razmerjih. S temi pravili naj bi bila zato izključena uporaba drugačnih ali nasprotnih določb v poznejši pogodbi. V nasprotnem primeru naj bi bil dogovor o tem nesmiseln in bi bil v nasprotju s splošnim načelom mednarodnega prava, da je treba spoštovati pogodbe.
64 Iz tega po mnenju Češke republike izhaja, da se dogovorjena pravila glede ureditve reševanja sporov v zvezi s predpristopno pomočjo uporabljajo tudi po pristopu k Uniji in je z njimi preprečena uporaba drugega mehanizma, in sicer enostranskega pobota, določenega v Finančni uredbi.
65 Po njenem mnenju iz tega izhaja tudi, da se načela, da je dovoljeno vse, kar z mednarodnim pravom ni prepovedano, ne bi smelo uporabiti v položaju, kjer sta se stranki dogovorili o določenem režimu za njuna vzajemna razmerja. Poleg tega naj bi bil pobot implicitno prepovedan, ker je v nasprotju z dogovorjenimi postopki reševanja sporov.
66 Češka republika dodaja, da člen 307 ES izrecno dovoljuje, da se ohrani veljava pogodb, ki so jih države sklenile, preden so pristopile k Uniji, če niso v nasprotju s pravom Skupnosti. Poleg tega pa tudi v takem primeru take pogodbe niso nične ipso facto. Člen 307, drugi odstavek, ES namreč določa možnost odprave ugotovljene nezdružljivosti.
67 Češka republika izpodbija tudi to, da je pobot običajno pravilo mednarodnega javnega prava ali splošno načelo tega prava.
68 V obravnavani zadevi se pobot izvaja med dvema subjektoma mednarodnega prava, ki sta v razmerju vzajemne enakopravnosti, zaradi česar bi morala biti v tem primeru možnost izvedbe enostranskega pobota po mnenju Češke republike izrecno določena.
69 Češka republika prav tako v bistvu meni, da se pobot ne bi smel šteti za splošno načelo prava Skupnosti, ker, prvič, ne gre za načelo, ki bi temeljilo na skupnih ustavnih tradicijah držav članic, in drugič, ker v sodni praksi, na katero se sklicuje Komisija, ni navedeno, da pobot predstavlja tako načelo. Glede tega Češka republika izpodbija razlago, ki jo je Komisija podala glede sodbe Sodišča z dne 1. marca 1983 v zadevi DEKA Getreideprodukte proti EGS (250/78, Recueil, str. 421).
70 Poleg tega Češka republika meni, da pristop Komisije glede izvajanja zunanje pomoči zavezuje le Komisijo, ne pa tudi nje same, ki je bila ob dodelitvi predpristopne pomoči tretja država. Iz tega sledi, da Komisija ne bi smela nasprotovati njenim notranjim pravilom glede izvrševanja proračuna. Da bi Komisija lahko nasprotovala tem pravilom, bi morala Češka republika pristati na tako podreditev v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, kar pa se ni zgodilo.
71 Češka republika trdi tudi, da čeprav preambula Okvirnega sporazuma iz leta 1996 napotuje na Uredbo Sveta (EGS) št. 3906/89 z dne 18. decembra 1989 o gospodarski pomoči Republiki Madžarski in Ljudski republiki Poljski (UL L 375, str. 11), s to okoliščino ne bi smela biti utemeljena uporaba Finančne uredbe v obravnavani zadevi. Namreč, edine določbe Finančne uredbe, na katere napotuje Uredba št. 3906/89, se nanašajo na možnost, da Komisija prenese naloge javne oblasti na določene tvorbe.
72 Poleg tega Češka republika v bistvu trdi, da na podlagi sodbe Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Helkon Media proti Komisiji (T-122/06, še neobjavljena v ZOdl.) ni izključeno sklicevanje na koncept upoštevnega pravnega reda, kar zadeva pobot. V obravnavani zadevi v upoštevnem pravu naj tak mehanizem ne bi bil določen.
73 Zato Češka republika meni, da je Komisija s tem, da je izvedla pobot na podlagi člena 73(1) Finančne uredbe, zlorabila pooblastila.
74 Glede drugega tožbenega razloga Češka republika v bistvu trdi, da ob predpostavki, da se Finančna uredba v tem primeru uporabi, v njej določena pogoja glede vzajemnosti terjatev in glede gotovosti terjatve, ki je bila predmet pobota, nista izpolnjena.
75 Češka republika glede tega meni, da bi se o višini morebitne terjatve lahko izrekel le arbitražni organ, določen v predpristopnih sporazumih. Po njenem mnenju je iz sodbe Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Cableuropa in drugi proti Komisiji (T-346/02 in T-347/02, Recueil, str. II-4251, točka 225) razvidno, da niti Komisija niti Splošno sodišče nimata te pristojnosti.
76 Glede tega zavrača utemeljitev Komisije, da je trditev, da Splošno sodišče ni pristojno, da se izreče o obstoju ali, če je potrebno, o naravi in znesku terjatve, protislovna, ker se torej ne bi moglo izreči niti o pobotu in tako izpodbijane odločbe ne bi moglo razglasiti za nično. Češka republika namreč meni, da tudi če se je v obravnavani zadevi Finančna uredba lahko uporabila, se ni bilo mogoče izogniti postopku za določitev obstoja in višine dolgovanih zneskov, določenem v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, in sicer arbitražnemu postopku, ker enostranska odločitev Komisije glede tega ne more zadostovati.
77 Češka republika dodaja, da je treba razlikovati med pristojnostjo za presojo veljavnosti izpodbijane odločbe in pristojnostjo za razrešitev spora z uporabo Okvirnega sporazuma iz leta 1996. Ob upoštevanju postopka reševanja sporov, določenega v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, naj Splošno sodišče ne bi smelo presojati vsebinskih vprašanj glede terjatve, ki izvira iz tega sporazuma.
78 V vsakem primeru Češka republika trdi, da mora Splošno sodišče ob predpostavki, da je pristojno za ugotovitev, ali so se stekli pogoji za pobot, upoštevati, da sta terjatvi, ki sta predmet pobota, urejeni z različnima pravnima redoma.
79 V bistvu trdi, da je terjatev, na katero se sklicuje Komisija, dejansko urejena z mednarodnim pravom, kar se s pristopom Češke republike k Uniji ni spremenilo.
80 Nasprotno pa sta pravni temelj terjatve Češke republike do Komisije, ki se nanaša na vmesna izplačila iz naslova dveh operativnih programov, financiranih iz strukturnih skladov, člen 161 ES in Uredba Sveta (ES) št. 1260/1999 z dne 21. junija 1999 o splošnih določbah o Strukturnih skladih (UL L 161, str. 1). Terjatev Češke republike je tako urejena s pravnim redom Skupnosti.
81 Sodišče je v sodbi z dne 10. julija 2003 v zadevi Komisija proti CCRE (C‑87/01 P, Recueil, str. I-7617, točki 61 in 62) menilo, da je pobot terjatev, urejenih z različnima pravnima redoma, mogoč le, če se glede tega upoštevajo pogoji, ki jih določata oba pravna reda.
82 Glede tega Češka republika trdi, da v splošnem mednarodnim pravu niso določeni pogoji niti sama možnost pobota terjatev. Pogoji pobota terjatev in možnost tega pobota naj ne bi bili določeni niti v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, v finančnih protokolih in v drugih pravilih, o katerih sta se pogodbeni stranki izrecno dogovorili ali ki so se spremenila z Aktom o pogojih pristopa. Terjatev, ki jo uveljavlja Komisija nasproti Češki republiki, naj tako ne bi mogla biti predmet pobota.
83 Poleg tega Češka republika trdi, da pogoj vzajemnosti, ki ga določa člen 73(1) Finančne uredbe, ni omejen zgolj na identiteto upnika in dolžnika. Po njenem mnenju je treba upoštevati tudi pravno podlago nadomestne terjatve.
84 Dodaja, da je treba glede pogoja vzajemnosti upoštevati tudi okoliščino, da sta ti nadomestni terjatvi izraženi v različnih valutah. Ne zanika možnosti za izvedbo pobota takih terjatev. Vseeno pa trdi, da morajo biti določena jasna pravila za preračun zadevnih valut. To pa naj v obravnavani zadevi ne bi bilo storjeno.
85 Glede pogoja gotovosti zadevne terjatve Češka republika trdi, da je ta terjatev nastala v okviru sporazuma med strankama. Nobena od njiju naj tako drugi ni mogla vsiliti odločitve v sporih, ki izvirajo iz zadevnega razmerja. Tovrstni spor naj bi se lahko razrešil le z dogovorom med strankama ali z odločbo neodvisnega organa v okviru arbitražnega postopka, določenega v Okvirnem sporazumu iz leta 1996.
86 Po mnenju Češke republike je Komisija enostransko ugotovila obstoj in znesek zadevne terjatve. Poleg tega trdi, da je v okviru dopisovanja s Komisijo (dopisa, naslovljena na Komisijo 9. julija 2008 in 29. julija 2008) izrazila dvom o metodi za določitev zneska, ki bi ga bilo treba povrniti, in o podrobnostih uporabe menjalnega tečaja. Po mnenju Češke republike je bila ta izmenjava dopisov – ker je bil njen namen mirna rešitev spora – v skladu z Okvirnim sporazumom iz leta 1996. Vendar naj bi bila Češka republika, ker je Komisija sprejela izpodbijano odločbo, prisiljena vložiti to tožbo.
87 Češka republika poleg tega trdi, da ker izpodbija znesek terjatve, zadevna terjatev ni gotova in ne more biti predmet pobota.
88 Češka republika trdi tudi, da nepravilnosti glede uporabe finančnih sredstev, ki so ji bila dodeljena v okviru programa PHARE, niso dokončno dokazane. Namreč, čeprav se Komisija v glavnem zanaša na uvedbo kazenskega postopka in na preiskave urada OLAF, nobeden od teh postopkov še ni končan. Po mnenju Češke republike tako končnega zneska, ki bi ga bilo treba povrniti, ni mogoče določiti s popolno gotovostjo vsaj dokler ne bodo znani rezultati teh postopkov.
89 Glede tega Češka republika trdi, da odločba z dne 28. maja 2008 ne pomeni dokaza o nezakoniti uporabi dodeljenih zneskov. Češka republika namreč meni, da v tem dopisu niso navedeni razlogi, zaradi katerih so zadevna ravnanja opredeljena kot nepravilnosti. Prav tako naj ne bi bile navedene podrobnosti o dodeljenih sredstvih, na katera se nanašajo te nepravilnosti. Poleg tega Češka republika meni, da so navedbe Komisije glede preiskav urada OLAF protislovne.
90 Vsekakor po mnenju Češke republike morebitna ugotovitev kaznivega dejanja ne bi bila odločilna za razumevanje, kako so bila zadevna sredstva porabljena, niti za presojo obstoja in zneska sporne terjatve.
91 Poleg tega Češka republika izpodbija način izračuna celotnega zneska, ki ga mora povrniti. Trdi namreč, da ta znesek, ki, izražen v čeških kronah, znaša 234.480.000 CZK, pomeni 69,98 % vseh izplačil, ki so jih pridobili Regionální fondy, a.s., Regionální podnikatelský fond, spol. s r.o., in Českomoravský podnikatelský fond, spol. s r.o med 5. oktobrom 1994 in 2. avgustom 1996, in sicer 335.087.448,65 CZK. Iz tega sklepa, da bi moral znesek, katerega povrnitev se od nje zahteva v evrih, prav tako ustrezati 69,98 % vseh zadevnih izplačil, izraženih v evrih. Vsota teh izplačil znaša 9.839.490 EUR, tako da bi moral biti znesek, ki se zahteva od nje, 6.885.258,25 EUR. Češka republika trdi, da je Komisija zahtevala povračilo v skupnem znesku 9.354.130,93 EUR. Po mnenju Češke republike način izračuna, ki ga priporoča in ki je edini mogoč, poleg tega izniči gibanje menjalnega tečaja med češko krono in eurom.
92 Glede tega Češka republika trdi, da se je takrat, ko je med letoma 1994 in 1996 prejela predpristopno pomoč, menjalni tečaj gibal med 33 in 35 CZK za 1 EUR. Komisija pa je za izračun zadevnega povračila uporabila trenutni menjalni tečaj, ki je 25,067 CZK za 1 EUR. Po mnenju Češke republike se s takim pristopom ne upošteva gospodarskega položaja v obdobju, ko je bila dodeljena in porabljena predpristopna pomoč. Tako naj bi Češka republika povrnila tudi znesek, ki je rezultat gibanja menjalnega tečaja. Komisija naj bi tako zahtevala povrnitev zneska, ki, izražen v eurih, presega vrednost, ki bi jo bilo treba zahtevati v čeških kronah. Komisija bi se tako neupravičeno okoristila s krepitvijo tečaja češke krone v primerjavi z eurom. To naj bi bilo mogoče opredeliti tudi kot neupravičeno obogatitev Unije, ker bi morala Češka republika povrniti znesek, ki presega celotno predpristopno pomoč, ki jo je dejansko prejela. Zato naj bi bila po mnenju Češke republike edina metoda, s katero bi bil izničen učinek krepitve menjalnega tečaja CZK/EUR ta, da bi bilo treba najprej izračunati delež zahtevanega povračila, izražen v čeških kronah, v razmerju do celotne predpristopne pomoči, ki so jo pridobili Regionální fondy, a.s., Regionální podnikatelský fond, spol. s r.o., in Českomoravský podnikatelský fond, spol. s r.o, prav tako izražene v čeških kronah, in nato ta delež aplicirati na znesek, izražen v eurih, ki ustreza celotni predpristopni pomoči, dodeljeni tem skladom.
93 Nazadnje Češka republika trdi, da se Uredba o izvajanju ne uporablja za pravna razmerja, ki izvirajo iz Okvirnega sporazuma iz leta 1996, tako da z njo ne more biti zakonito utemeljen menjalni tečaj, ki ga je v obravnavani zadevi določila Komisija.
94 Komisija izpodbija vse te trditve.
2. Presoja Splošnega sodišča
a) Pristojnost Komisije in uporaba Finančne uredbe in Uredbe o izvajanju
95 V skladu s členom 2 Akta o pogojih pristopa so od dne pristopa k Uniji določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije in Evropska centralna banka (ECB) sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in Akt o pogojih pristopa.
96 V členu 10 Akta o pogojih pristopa je pojasnjeno, da pri uporabi izvirnih pogodb in aktov, ki so jih sprejele institucije, kot prehodni ukrep veljajo odstopanja, predvidena v Aktu o pogojih pristopa.
97 Iz členov 2 in 10 Akta o pogojih pristopa je razvidno, da ta akt temelji na načelu takojšnje in popolne uporabe določb prava Skupnosti v novih državah članicah, pri čemer so odstopanja mogoča le, če so izrecno določena s prehodnimi določbami (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. decembra 1998 v zadevi KappAhl, C-233/97, Recueil, str. I-8069, točka 15 in navedena sodna praksa).
98 Člen 33(2) Akta o pogojih pristopa, ki določa, da se za skupne proračunske obveznosti, prevzete pred pristopom v okviru predpristopnih finančnih instrumentov, vključno s sklepanjem in registracijo posamičnih pravnih zavez in plačil, opravljenih po pristopu, še naprej uporabljajo pravila in uredbe o predpristopnih finančnih instrumentih in se do zaključka zadevnih programov in projektov zaračunajo ustreznim proračunskim poglavjem, spada pod naslov I, „Prehodni ukrepi“, četrtega dela, naslovljenega „Začasne določbe“, zadevnega akta.
99 Člen 33(2) Akta o pogojih pristopa je treba v delu, v katerem je določena izjema od uporabe prava Skupnosti po pristopu Češke republike k Uniji, zato razlagati restriktivno (glej v tem smislu zgoraj v točki 97 navedeno sodbo KappAhl, točka 18 in navedena sodna praksa).
100 Posledično so odstopanja od takojšnje in popolne uporabe določb prava Skupnosti glede predpristopnih pomoči iz naslova programa PHARE, ki jih določa člen 33(1) Akta o pogojih pristopa, na podlagi člena 33(2) tega akta dovoljena le, če so s temi zadevnimi določbami izrecno določena.
101 Treba je ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi Češka republika, člen 33(2) Akta o pogojih pristopa izrecno ne določa izjeme od določb člena 292 ES, s katero bi se zunajsodni mehanizmi reševanja sporov, določeni v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, uporabljali tudi po pristopu Češke republike k Uniji.
102 Zato je treba ugotoviti, da se zunajsodni mehanizmi reševanja sporov, določeni v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, od pristopa Češke republike k Uniji ne uporabljajo več.
103 Utemeljitev Češke republike, da bi obstoj terjatve v kontekstu te zadeve lahko ugotovil zgolj arbitražni organ, je treba zato zavrniti.
104 Enako velja glede utemeljitve Češke republike, da je akt, ki ga je Komisija nanjo naslovila 28. maja 2008, pomenil prvi korak v postopku s posvetovanjem, ki je določen v Okvirnem sporazumu iz leta 1996. Ker se ta postopek od pristopa Češke republike k Uniji ne uporablja več, odločba z dne 28. maja 2008 ne more pomeniti prvega koraka.
105 Češka republika poleg tega ne more uspešno trditi, da niti Finančna uredba niti Uredba o izvajanju nista na seznamu pravil in uredb o predpristopnih finančnih instrumentih, na katere se nanaša člen 33(2) Akta o pogojih pristopa.
106 Treba je namreč opozoriti, da – kot določa člen 274 ES – Komisija izvršuje proračun v skladu z določbami uredb, sprejetih na podlagi člena 279 ES.
107 Poleg tega je treba člen 33(2) Akta o pogojih pristopa v delu, v katerem določa izjemo od uporabe prava Skupnosti po pristopu Češke republike k Uniji, razlagati restriktivno (glej točko 99 zgoraj). Zato so odstopanja od uporabe prava Skupnosti – v tem primeru od uporabe določb uredb, sprejetih na podlagi člena 279 ES, kot sta Finančna uredba in Uredba o izvajanju – dovoljena le, če so izrecno določena z zadevnimi prehodnimi določbami (glej točko 97 zgoraj).
108 Da bi bilo mogoče preveriti, ali člen 33(2) Akta o pogojih pristopa določa odstopanje od uporabe Finančne uredbe in Uredbe o izvajanju, je treba zato določiti pomen pojma „pravila in uredbe o predpristopnih finančnih instrumentih“, na katere se nanaša ta določba.
109 Za to je treba upoštevati pojem „skupne proračunske obveznosti“, določen v členu 33(2) Akta o pogojih pristopa, ki so na podlagi tega člena še naprej urejene s temi pravili in uredbami.
110 Glede tega je treba ugotoviti, da v Aktu o pogojih pristopa ni določen pomen pojma skupnih proračunskih obveznosti.
111 Vendar je treba odstopanja, določena v Aktu o pogojih pristopa, razumeti zgolj v razmerju do določb, na katere se to odstopanje nanaša.
112 Zato se je treba, da bi bilo mogoče opredeliti domet določb člena 33(2) Akta o pogojih pristopa, sklicevati na pravo Skupnosti in zlasti na njegove določbe na področju proračuna.
113 Glede tega je treba ugotoviti, da je pojem skupnih proračunskih obveznosti določen v oddelku 1, „Prevzem obveznosti za izdatke“, poglavja 6, „Izdatki“, ki je v naslovu IV, „Izvrševanje proračuna“, prvega dela, „Skupne določbe“, Finančne uredbe.
114 Tako v skladu s členom 76(1), prvi pododstavek, Finančne uredbe proračunska obveznost pomeni postopek rezervacije proračunskih sredstev za pokritje poznejših plačil, ki so potrebna za izpolnitev pravne obveznosti.
115 V skladu s členom 76(2), drugi pododstavek, iste uredbe je proračunska obveznost skupna, kadar vsaj eden od elementov, potrebnih za ugotovitev posamezne obveznosti, še ni poznan.
116 Pojem proračunske obveznosti tako spada med izdatke v smislu Finančne uredbe.
117 Nasprotno pa sta pojma ugotovitev in izterjava terjatev, ki sta predmet spora, vsebovana v oddelkih od 3 do 5 poglavja 5, naslovljenega „Prihodki“, naslova IV prvega dela Finančne uredbe.
118 Zato je treba ugotoviti, da člen 33(2) Akta o pogojih pristopa, katerega namen je zagotoviti stalnost izdatkov, določenih pred pristopom k Uniji v okviru skupnih proračunskih obveznosti, ki ob pristopu še niso bile v celoti izpolnjene, določa odstopanje od nekaterih določb Finančne uredbe glede izdatkov.
119 Nasprotno pa njegov namen ni določiti odstopanja od pravil Finančne uredbe glede prihodkov.
120 Povedano drugače, v nasprotju s trditvami Češke republike člen 33(2) Akta o pogojih pristopa izrecno ne izključuje uporabe Finančne uredbe in Uredbe o izvajanju glede prihodkov. Ti so tako od pristopa Češke republike k Uniji urejeni z zadevnima uredbama.
121 Poleg tega pobot, ki je kot način izterjave terjatev določen v členu 73(1) Finančne uredbe ter v členih 81(1) in 83 Uredbe o izvajanju, z določbami člena 33(2) Akta o pogojih pristopa ni izrecno izključen. Zato je treba ugotoviti, da se ureditev prihodkov pod pogoji, določenimi z zadevnima uredbama, uporablja za terjatve, ki izvirajo iz predpristopnih pomoči v okviru programa PHARE, na katere se nanaša člen 33(1) Akta o pogojih pristopa.
122 Posledično je treba skleniti, da je za ugotovitev in izterjavo, tudi s pobotom, terjatve zaradi vračila sredstev, ki jih je Češka republika pridobila v okviru programa PHARE, pristojna Komisija, ki mora za to uporabiti in spoštovati določbe Finančne uredbe in Uredbe o izvajanju.
b) Upoštevanje postopka izterjave terjatev, ki ga določata Finančna uredba in Uredba o izvajanju.
Uvodne ugotovitve
123 V skladu s členom 71(2) Finančne uredbe je treba vsako zapadlo terjatev v fiksnem znesku, ki se potrdi kot resnična, ugotoviti z nalogom za izterjavo računovodji, ki mu sledi opomin dolžniku, oba pa pripravi odgovorni odredbodajalec.
124 V skladu s členom 73(1), drugi pododstavek, Finančne uredbe računovodja izterja zneske s pobotom z enakimi zahtevki, ki jih ima Unija do dolžnika, ki ima sam zahtevek do Unije, ki je resničen, v fiksnem znesku in zapadel.
125 V skladu s členom 78 Uredbe o izvajanju ugotovitev terjatve s strani odgovornega odredbodajalca pomeni priznanje pravice Skupnosti do dolžnika in priznanje pravice zahtevati, da dolžnik dolg plača. Poleg tega je nalog za izterjavo postopek, s katerim odgovorni odredbodajalec da navodilo računovodji, da izterja ugotovljeni znesek terjatve. Nazadnje, dolžnik je z opominom, ki mu ga pošlje odredbodajalec, obveščen, da je Unija ugotovila znesek terjatve, da se zamudne obresti ne obračunajo, če je dolg plačan do določenega roka, in da bo v primeru, če dolg ne bo plačan do tega roka, institucija izterjala znesek s pobotom ali z unovčenjem kakršne koli garancije, ki jo je dolžnik predložil vnaprej.
126 V skladu s členom 79 Uredbe o izvajanju mora odgovorni odredbodajalec – da se terjatev lahko ugotovi – zlasti zagotoviti, da je terjatev nedvomna in da ni z ničimer pogojena, da je terjatev v fiksnem znesku, natančno izražena v denarju in zapadla ter da zanjo ni določen noben plačilni rok.
127 Nazadnje je iz člena 83(1) in (2) Uredbe o izvajanju razvidno, da – kadar ima dolžnik terjatev do Unije, ki je nedvomna, v fiksnem znesku in zapadla ter se nanaša na vsoto v višini odredbe za plačilo – računovodja po izteku roka, navedenega v opominu, izterja ugotovljeno terjatev s pobotom, prej pa zadevnega dolžnika – če je ta nacionalni organ ali eden od njegovih upravnih organov – obvesti o svojem namenu izterjave s pobotom, in sicer najmanj 10 delovnih dni vnaprej.
128 Povedano drugače, za izterjavo terjatve, ki je nedvomna, v fiksnem znesku in zapadla, sta – po tem, ko jo je ugotovil odgovorni odredbodajalec – potrebna, prvič, nalog za izterjavo, ki ga odgovorni odredbodajalec pripravi in pošlje računovodji, in drugič, opomin, naslovljen na dolžnika.
129 Računovodja ukrepa na podlagi nalogov za izterjavo. Če ima tudi dolžnik terjatev do Unije, ki je gotova, v fiksnem znesku in zapadla, izvrši izterjavo s pobotom.
130 Treba je poudariti, da računovodja mora izvršiti tak pobot, če dolžnik ni prostovoljno izpolnil obveznosti.
Odločba z dne 28. maja 2008 in izpodbijana odločba
131 V obravnavani zadevi je Komisija Češki republiki sporočila odločbo z dne 28. maja 2008, v skladu s katero je morala Češka republika povrniti znesek 234.480.000 CZK, v bistvu zaradi zlorab pri upravljanju nekaterih skladov v okviru programa PHARE.
132 Tej odločbi je bil priložen opomin.
133 Nesporno je, da odločba z dne 28. maja 2008 pomeni akt z zavezujočimi pravnimi učinki, ki bi lahko vplivali na interese Češke republike, tako da bi občutno spremenili njen pravni položaj (glej sodbo Sodišča z dne 22. junija 2000 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-147/96, Recueil, str. I-4723, točka 25 in navedena sodna praksa). Zoper to odločbo je bilo zato mogoče vložiti ničnostno tožbo v skladu s členom 230 ES.
134 Poleg tega je treba ugotoviti, da je bil v opominu kot rok za plačilo določen 7. avgust 2008.
135 Ni sporno, da Češka republika do tega datuma ni povrnila zahtevanega zneska.
136 Poleg tega ni sporno, da Češka republika ni izpodbijala niti odločbe z dne 28. maja 2008 niti k njej priloženega opomina.
137 Zato je moral računovodja izterjati terjatev v skladu z določbami Finančne uredbe in Uredbe o izvajanju, ki se uporabljata na podlagi določb člena 274 ES.
138 Zaradi obstoja dveh terjatev Češke republike do ESS v skupnem znesku 10.814.475,41 EUR je moral v obravnavani zadevi računovodja terjatev, ugotovljeno v odločbi z dne 28. maja 2008, po tem, ko je v skladu z določbami člena 83 Uredbe o izvajanju obvestil Češko republiko vsaj 10 dni prej, izterjati s pobotom, kar je storil z izpodbijano odločbo.
139 Trditve Češke republike, da zadevni terjatvi nista vzajemni in da terjatev Komisije ni gotova, ne omajajo te ugotovitve.
– Neobstoj vzajemnosti terjatev
140 Opozoriti je treba, da Češka republika v bistvu meni, da bi znesek terjatve, katere izpolnitev je domnevno dolgovala Uniji, lahko določil zgolj arbitražni organ, določen v Okvirnem sporazumu iz leta 1996. Po mnenju Češke republike je namreč ta arbitražni organ na podlagi določb člena 33(2) Akta o pogojih pristopa ostal pristojen za reševanje sporov glede proračunskih obveznosti iz Okvirnega sporazuma iz leta 1996. Meni, da je bila terjatev, na katero se je sklicevala Komisija, urejena z mednarodnim pravnim redom, in ne s pravnim redom Skupnosti. Zadevni terjatvi naj bi bili tako urejeni z dvema različnima pravnima redoma, zaradi česar bi bilo treba v skladu s sodno prakso preveriti, ali so bili izpolnjeni pogoji, določeni v obeh pravnih redih (zgoraj v točki 81 navedena sodba Komisija proti CCRE, točki 61 in 62). Ti pogoji naj ne bi bili izpolnjeni, ker po mnenju Češke republike, prvič, mednarodno javno pravo ne pozna pobota in, drugič, ker ta ni bil določen v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, katerega temeljne določbe naj bi se na podlagi člena 33(2) Akta o pogojih pristopa še vedno uporabljale. Pogoj vzajemnosti naj zato ne bi bil izpolnjen.
141 Vendar je treba opozoriti, da se mehanizem reševanja sporov, določen v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, od pristopa Češke republike k Evropski uniji ne uporablja več (glej točko 102 zgoraj).
142 Poleg tega je treba ugotoviti, da se Finančna uredba in Uredba o izvajanju glede prihodkov uporabljata od pristopa Češke republike k Uniji (glej točki 120 in 121 zgoraj).
143 Zato je računovodja za terjatvi, ki sta izvirali iz sredstev, dodeljenih v okviru programa PHARE, moral izvesti pobot pod pogoji, določenimi v Finančni uredbi in Uredbi o izvajanju, po pristopu Češke republike k Evropski uniji, ko so se za to stekli pogoji, določeni v Finančni uredbi, pri čemer je skupnostna ali mednarodna narava terjatve Komisije glede tega brez pomena.
144 Posledično je treba trditvi Češke republike – prvič, da v predpristopnem sporazumu pobot ni določen in, drugič, da pobot ni pravica mednarodnega pravnega reda, zaradi česar naj ta, ker sta bili terjatvi urejeni z različnima pravnima redoma, ne bi bil mogoč – zavrniti.
– Gotovost in likvidnost terjatve Komisije do Češke republike
145 Treba je opozoriti, da Češka republika v bistvu meni, da terjatev Komisije ni gotova, prvič, zaradi pogodbene narave okvira, v katerega spadajo odnosi med strankama, in nujnosti predložitve morebitnega spora med njima neodvisnemu organu v okviru arbitražnega postopka, drugič, zaradi nestrinjanja Češke republike z metodo za določitev zneska terjatve in z uporabljenim menjalnim tečajem in, tretjič, zaradi dejstva, da zneska, ki naj bi bil neupravičeno porabljen in ki bi ga bilo treba povrniti, ni mogoče določiti do konca preiskav urada OLAF.
146 V skladu s členom 79(a) Uredbe o izvajanju se terjatev ne sme šteti za nedvomno, če je kakor koli pogojena.
147 Češka republika ne trdi, da je terjatev Komisije pogojena. Navaja namreč zgolj, da izpodbija njen znesek. Vsekakor je treba ugotoviti, da terjatev ni z ničimer pogojena.
148 Zato je treba ugotoviti, da je terjatev v smislu člena 79(a) Uredbe o izvajanju nedvomna.
149 Dalje, ni sporno, da je znesek terjatve določen v odločbi z dne 28. maja 2008, ki je Češka republika ni izpodbijala.
150 Zato je treba ugotoviti, da je terjatev v smislu člena 79(b) Uredbe o izvajanju izražena v fiksnem znesku.
151 Nazadnje, ni sporno, da za terjatev ni določen rok in da je zato zapadla.
152 Zato je treba ugotoviti, da so se glede terjatve Komisije stekli pogoji iz člena 79 Uredbe o izvajanju in je računovodja lahko izvedel pobot.
153 Ta ugotovitev ne more biti omajana s trditvami Češke republike, ki jih je navedla v utemeljitev drugega tožbenega razloga.
154 Domnevna nepristojnost Komisije za določitev zneska terjatve in domnevna tovrstna pristojnost arbitražnega organa sta že bili zavrnjeni v okviru preučitve prvega tožbenega razloga. Mehanizem reševanja sporov, določen v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, se od pristopa Češke republike k Uniji ne uporablja več (glej točko 102 zgoraj).
155 Poleg tega dejstvo, da se terjatev izpodbija glede njenega zneska – ker se Češka republika ne strinja z metodo njegove določitve, z uporabljenim menjalnim tečajem in s tem, da Komisija za določitev tega zneska ni počakala na konec preiskav v teku – ne pomeni, da terjatev ni gotova in likvidna, ter ni ovira za pobot (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2007 v zadevi Grčija proti Komisiji, T-231/04, ZOdl., str. II-63, točka 118).
156 Znesek terjatve je namreč Komisija določila v svoji odločbi z dne 28. maja 2008, ki je, ker ni bila izpodbijana v roku, postala dokončna. Zato zneska terjatve, določenega v njej, v okviru te tožbe ni mogoče izpodbijati.
157 Posledično je treba zavrniti tako prvi kot drugi tožbeni razlog.
B – Tretji tožbeni razlog: pomanjkanje obrazložitve
1. Trditve strank
158 Češka republika trdi, da izpodbijana odločba nima nobene obrazložitve. Sklicevanje na Finančno uredbo naj glede tega ne bi zadostovalo. Poleg tega naj bi bila podrobna obrazložitev toliko bolj potrebna v primerih, kjer se odločba nanaša na tehnična in kompleksna dejstva. Naslovniki takih odločb naj bi morali imeti možnost, da se natančno seznanijo z okoliščinami, na katere se je oprla Komisija, zlasti če se z zadevnimi odločbami ustvarjajo hude finančne posledice za države članice.
159 Poleg tega meni, da tega ne spreminja okoliščina, da je obrazložitev delno vsebovana v predhodnem nezavezujočem dopisovanju med njo in Komisijo. Z vidika pravne varnosti ali pogojev glede obrazložitve aktov, določenih s sodno prakso, naj taka obrazložitev ne bi zadostovala.
160 Nazadnje Češka republika trdi, prvič, da Komisija ni ugodila njenemu predlogu po sporočitvi rezultatov preiskav urada OLAF, na podlagi katerih je sprejela izpodbijano odločbo, in drugič, da okoliščina, da je poznala okvir tega sprejetja, sama po sebi ne more pomeniti zadostne obrazložitve zadevne odločbe.
161 Komisija izpodbija te trditve.
2. Presoja Splošnega sodišča
162 Treba je opozoriti, da je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, kakor je določena v členu 253 ES, prvič, zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in drugič, temu omogočiti, da lahko izvaja nadzor nad zakonitostjo omenjenega akta. Tako določena obveznost obrazložitve je bistveno načelo prava Skupnosti, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T-228/02, ZOdl., str. II-4665, točke od 138 do 140 in navedena sodna praksa).
163 Vendar mora biti ta obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 141 in navedena sodna praksa).
164 Treba je ugotoviti, da mora v primeru odločbe o pobotu zahtevana obrazložitev omogočiti natančno seznanitev s pobotanimi terjatvami, pri čemer ni treba, da je obrazložitev, navedena v utemeljitev ugotovitve vsake od teh terjatev, ponovno navedena v odločbi o pobotu.
165 V obravnavani zadevi ni sporno, da odločba o pobotu temelji na odločbi z dne 28. maja 2008, kar je Češka republika priznala na obravnavi.
166 V odločbi z dne 28. maja 2008 je zelo natančna obrazložitev, zakaj je Komisija od Češke republike zahtevala povračilo zneska 234.480.000 CZK.
167 Poleg tega je v izpodbijani odločbi pojasnjeno, da ima Češka republika dve terjatvi do ESS in da bo v primeru, da zahtevani znesek, naveden v opominu, ki je priložen odločbi z dne 28. maja 2008, ne bo plačan v roku, računovodja v teh okoliščinah moral izvesti pobot ob uporabi določb člena 73(1) Finančne uredbe.
168 Zato je treba ugotoviti, da je bil akt, ki posega v položaj, sprejet v okviru, ki ga Češka republika pozna, zato lahko razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo, saj namreč pozna razloge, zakaj se je računovodja odločil izvesti pobot vzajemnih terjatev med strankama.
169 Posledično je treba ugotoviti, da je bila izpodbijana odločba dovolj obrazložena, zaradi česar je treba tožbeni razlog glede pomanjkanja obrazložitve zavrniti.
170 Zato je treba tožbo zavrniti.
Stroški
171 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Češka republika s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Češki republiki se naloži plačilo stroškov.
Azizi | Cremona | Frimodt Nielsen |
Podpisi
Kazalo
Pravni okvir
A – Pogodba ES
B – Akt o pogojih pristopa
C – Okvirni sporazum med vlado Češke republike in Evropsko komisijo o sodelovanju Češke republike pri programu pomoči Evropske skupnosti
D – Dunajska konvencija o pogodbenem pravu
E – Uredba (ES) št. 1266/1999
F – Finančna uredba
G – Uredba o izvajanju
Dejansko stanje
Predlogi strank
Pravo
A – Prvi tožbeni razlog, da je bila izpodbijana odločba sprejeta na napačni pravni podlagi, in drugi tožbeni razlog, da so bili kršeni pogoji za pobot, določeni v Finančni uredbi in Uredbi o izvajanju
1. Trditve strank
2. Presoja Splošnega sodišča
a) Pristojnost Komisije in uporaba Finančne uredbe in Uredbe o izvajanju
b) Upoštevanje postopka izterjave terjatev, ki ga določata Finančna uredba in Uredba o izvajanju.
Uvodne ugotovitve
Odločba z dne 28. maja 2008 in izpodbijana odločba
– Neobstoj vzajemnosti terjatev
– Gotovost in likvidnost terjatve Komisije do Češke republike
B – Tretji tožbeni razlog: pomanjkanje obrazložitve
1. Trditve strank
2. Presoja Splošnega sodišča
Stroški