SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 9. julija 2010

Zadeva F‑91/09

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Razumni rok za vložitev odškodninskega zahtevka – Zamuda“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero L. Marcuccio med drugim predlaga, prvič, razglasitev neobstoja in, podredno, razglasitev ničnosti zavrnitve zaradi molka Komisije njegovega predloga z dne 9. septembra 2008 za povračilo škode, ki naj bi jo utrpel zaradi obvestila zdravstvene službe Komisije z dne 9. decembra 2003 o njegovem zdravniškem pregledu; drugič, razglasitev ničnosti in razglasitev neobstoja odločbe Komisije z dne 30. junija 2009 o zavrnitvi njegove pritožbe z dne 16. marca 2009, vložene zoper navedeno zavrnitev zaradi molka organa; tretjič, naložitev Komisiji, naj mu plača 300.000 EUR kot nadomestilo za zatrjevano škodo, oziroma višji ali nižji znesek, za katerega bo Sodišče za uslužbence štelo, da je v ta namen ustrezen in pravičen, skupaj z 10‑odstotnimi letnimi obrestmi od dneva, ko je Komisija prejela zahtevek z dne 9. septembra 2008, z letno kapitalizacijo.

Odločitev:      Tožba se zavrne kot delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena. Tožeči stranki se naloži plačilo vseh stroškov.

Povzetek

Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Upoštevanje razumnega roka – Merilo presoje

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)

Uradniki ali uslužbenci morajo v razumnem roku instituciji predložiti vsak zahtevek, s katerim od Unije zahtevajo odškodnino za škodo, ki ji jo je mogoče pripisati, in to od trenutka, ko so izvedeli za položaj, zaradi katerega se pritožujejo. Razumnost roka je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na pomen spora za zainteresirano stranko, zapletenost zadeve in ravnanje vpletenih strank.

V zvezi s tem je treba upoštevati tudi primerjavo, ki jo ponuja petletni zastaralni rok, določen v členu 46 Statuta Sodišča za tožbo zaradi nepogodbene obveznosti, čeprav se ta rok ne uporablja v sporih med Unijo in njenimi uslužbenci. Če zainteresirane stranke menijo, da so bile predmet nezakonitega diskriminatornega ravnanja, morajo pri instituciji v primernem roku, ki ni daljši od petih let od trenutka, ko so izvedele za sporni položaj, vložiti zahtevo, naj ta sprejme ustrezne ukrepe za ureditev tega položaja in njegovo odpravo.

Vendar se ta petletni rok ne sme šteti za strogo in nedotakljivo omejitev, v okviru katere bi bil vsak zahtevek dopusten ne glede na to, kako hitro je tožeča stranka predložila svoj zahtevek upravi, in ne glede na okoliščine v obravnavani zadevi.

(Glej točke od 32 do 35.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. oktober 1975, Meyer-Burckhardt proti Komisiji, 9/75, Recueil, str. 1171, točke 7, 10 in 11;

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, ZOdl., str. II‑3315, točka 62; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točke 60, 65 in 66 ter navedena sodna praksa in točka 71; 26. junij 2009, Marcuccio proti Komisiji, T‑114/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑53 in II‑B‑1‑313, točka 28;

Sodišče za uslužbence: 1. februar 2007, Tsarnavas proti Komisiji, F‑125/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑43 in II‑A‑1‑231, točke 71, 76 in 77.