SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 9. septembra 2010(*)
„Damping – Uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom pretežno iz Indije – Kršitev zaveze – Načelo sorazmernosti – Člen 8(1), (7) in (9) Uredbe (ES) št. 384/96 (postal člen 8(1), (7) in (9) Uredbe (ES) št. 1225/2009)“
V zadevi T‑119/06,
Usha Martin Ltd s sedežem v Kolkati (Indija), ki jo zastopajo K. Adamantopoulos, odvetnik, J. Branton, solicitor, V. Akritidis in Y. Melin, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata J.-P. Hix in B. Driessen, zastopnika, skupaj z G. Berrischem, odvetnikom,
in
Evropski komisiji, ki jo zastopata P. Stancanelli in T. Scharf, zastopnika,
toženi stranki,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Komisije z dne 22. decembra 2005 o spremembi Sklepa 1999/572/ES o sprejetju zavez, ponujenih v zvezi s protidampinškimi postopki glede uvoza jeklenih žičnatih vrvi in kablov s poreklom, med drugim, iz Indije (2006/38/ES) (UL 2006, L 22, str. 54) in, drugič, Uredbe Sveta (ES) št. 121/2006 z dne 23. januarja 2006 o spremembah Uredbe (ES) št. 1858/2005 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom, med drugim, iz Indije (UL L 22, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, M. Prek in V. M. Ciucă (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. marca 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Temeljni protidampinški predpis je Uredba Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996, L 56, str. 1), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: osnovna uredba) (nadomestila jo je Uredba Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek UL 2010, L 7, str. 22)). Člen 8(1), (7) in (9) osnovne uredbe (postal člen 8(1), (7) in (9) Uredbe št. 1225/2009) določa:
„1. Pod pogojem, da je iz začasne pozitivne ugotovitve razviden obstoj dampinga in škode, Komisija lahko sprejme ustrezne prostovoljne zaveze, ki jih ponudi izvoznik, da bo popravil cene ali ustavil izvoz po dampinških cenah, če po posebnem posvetovanju s Svetovalnim odborom ugotovi, da je škodljivi učinek dampinga s tem odpravljen. Začasne dajatve, ki jih je uvedla Komisija v skladu s členom 7(1), oziroma dokončne dajatve, ki jih je uvedel Svet v skladu s členom 9(4), se v takem primeru in dokler veljajo take zaveze ne uporabljajo pri uvozu takih izdelkov, ki jih proizvajajo podjetja, navedena v sklepu Komisije o sprejetju zavez in njenih naknadnih spremembah. Cene se v skladu s takimi zavezami ne zvišajo za več kot je potrebno, da se odpravi stopnja dampinga, hkrati pa se morajo zvišati za manj, kot je stopnja dampinga, če bi tako zvišanje zadostovalo za odpravo škode industriji Skupnosti.
[…]
7. Komisija zahteva od vsakega izvoznika, od katerega je prejela zavezo, da dostavi občasno informacije, ki se nanašajo na izpolnjevanje take zaveze, in da dovoli preverjanje zadevnih informacij. Neizpolnjevanje takih zahtev se tolmači kot kršenje zaveze.
[…]
9. V primeru, da katera koli stran krši ali umakne zaveze, ali v primeru, da Komisija prekliče sprejetje zavez, slednje po posvetovanju prekliče s sklepom Komisije oziroma uredbo Komisije, odvisno od primera, in začasna dajatev, ki jo je uvedla Komisija v skladu s členom 7, ali dokončna dajatev, ki jo je uvedel Svet v skladu s členom 9(4), pa se samodejno uporabi pod pogojem, da je udeleženi izvoznik dobil možnost dati pripombe, razen če je zaveze umaknil sam.
Katera koli stran ali država članica lahko posreduje prima facie dokaze, iz katerih je razvidna kršitev zaveze. Naknadno ugotavljanje, ali je bila zaveza res kršena, se običajno zaključi v šestih mesecih, nikakor pa ne kasneje kot v devetih mesecih po ustrezno utemeljeni zahtevi. Komisija pri nadzoru nad izvajanjem zavez lahko zahteva pomoč pristojnih organov držav članic.“
Dejansko stanje spora
2 Tožeča stranka, družba Usha Martin Ltd, je družba indijskega prava, ki proizvaja jeklene vrvi in kable in jih izvaža predvsem v Evropsko unijo. Tožeča stranka in družba Wolf sta ustanovili skupno podjetje, Brunton Wolf Wire & Ropes, s sedežem v Dubaju (Združeni arabski emirati). Družba Brunton Wolf Wire & Ropes prav tako proizvaja jeklene vrvi in kable, ki jih izvaža v Unijo.
3 Svet Evropske unije je 12. avgusta 1999 sprejel Uredbo Sveta (ES) št. 1796/1999 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev, o dokončnem pobiranju začasnih dajatev, uvedenih na uvoz jeklenih vrvi in kablov po poreklu iz Ljudske republike Kitajske, Madžarske, Indije, Mehike, Poljske, Južne Afrike in Ukrajine, ter o ustavitvi protidampinškega postopka v zvezi z uvozom po poreklu iz Republike Koreje (UL L 217, str. 1).
4 Proizvod, na katerega se nanaša Uredba št. 1796/1999, je sestavljen iz vsakršne jeklene žice in kablov, vključno z zaprtimi svitki vrvi, razen iz vrvi in kablov iz nerjavnega jekla, in je maksimalnega prereza več kot 3 mm. Ker imajo vse jeklene vrvi in kabli enake fizične in tehnične značilnosti ter enako rabo, čeprav med proizvodi iz skrajnih koncev palete obstajajo razlike, so institucije sklepale, da vsi izdelki iz palete sestavljajo en sam izdelek, saj so jeklene vrvi in kabli iz sosednjih skupin medsebojno konkurenčni.
5 Individualna stopnja protidampinške dajatve, ki je bila tožeči stranki naložena v uvodni izjavi 86 in v členu 1(2) Uredbe št. 1796/1999, je znašala 23,8 %. V skladu s členom 2 Uredbe št. 1796/1999 so bili jeklene vrvi in kabli, ki so jih izvažale družbe, katerih zaveze je Evropska komisija sprejela, skupaj s tožečo stranko, izvzeti iz zadevne protidampinške dajatve.
6 V zavezi, dani v skladu s členom 8(1) osnovne uredbe, se je tožeča stranka zlasti zavezala spoštovati najnižje cene, določene za izvoz jeklenih vrvi in kablov v Unijo, da bi se zagotovila odprava škodljivih učinkov dampinga.
7 Tožeča stranka se je prav tako zavezala, da bo ob vsaki prodaji zadevnega proizvoda izdala račun na podlagi zaveze, ki vsebuje podatke, navedene v prilogi VI k zavezi (točka 4.1 zaveze). Na podlagi točke 4.2 se je zavezala, da ne bo izdajala računov na podlagi zaveze za „proizvode, na katere se zaveza ne nanaša“. V skladu s točko 4.3 zaveze je tožeči stranki „poznano dejstvo, da lahko Komisija, če se izkaže, da je [tožeča stranka] izdala račune na podlagi zaveze, ki niso v skladu s pogoji navedene zaveze, izjavo o skladnosti, ki jo je ta podala na zadevnih računih, razglasi za neveljavno in o tem obvesti pristojne carinske organe držav članic, kar pa institucijam Skupnosti ne prepreči, da sprejmejo vse ukrepe, predvidene v točki 8 [navedene] zaveze“.
8 Tožeča stranka se je poleg tega zavezala, da bo Komisijo vsako četrtletje v podrobnih poročilih, v skladu s specifičnimi tehničnimi zahtevami, obvestila o vseh prodajah jeklenih vrvi in kablov v Uniji, vključno s tistimi, na katere se zahteva ne nanaša, in da bo sodelovala s Komisijo, tako da ji bo posredovala vse informacije, za katere ta meni, da so pomembne za zagotovitev spoštovanja zaveze (točka 5 zaveze in priloge II, III, IV in V k njej).
9 Poleg tega se je tožeča stranka na podlagi točke 6 zavezala, da ne bo zaobšla določb zaveze, s tem da bi na primer s strankami v Uniji bodisi neposredno ali posredno sklenila kompenzacijske dogovore.
10 Nazadnje je v točki 8 zaveze, naslovljeni „Kršitve ali umiki“, navedeno:
„[Tožeči stranki] je poznano dejstvo, da ne glede na točko 8.3:
– nespoštovanje te zaveze ali nesodelovanje s Komisijo […] pri spremljanju te zaveze se bo štelo za njeno kršitev; to vključuje tudi nepredložitev poročil, zahtevanih na podlagi [točke] 5, v predpisanih rokih, razen v primeru višje sile;
– Komisija lahko, če obstaja razlog za prepričanje, da je zaveza kršena, nemudoma naloži začasno protidampinško dajatev, na osnovi najboljših dostopnih informacij, v skladu s členom 8(10) osnovne uredbe;
– na podlagi člena 8(9) osnovne uredbe se lahko, če je zaveza kršena ali umaknjena s strani Komisije […] ali [tožeče stranke], naloži dokončna protidampinška dajatev na podlagi dejstev, ugotovljenih v okviru preiskave, ki je privedla do zaveze, pod pogojem, da je [tožeča stranka] imela možnost dati pripombe, razen če je sama umaknila zavezo.“
11 Na podlagi točke 1, tretja alinea, zaveze, se določbe in pogoji zaveze uporabljajo ne le za tožečo stranko, temveč tudi za vsako z njo povezano družbo po celem svetu.
12 Komisija je s Sklepom z dne 13. avgusta 1999 o sprejetju zavez, ponujenih v zvezi s protidampinškimi postopki glede uvoza jeklene žice, vrvi in kablov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Madžarske, Indije, Republike Koreje, Mehike, Poljske, Južne Afrike in Ukrajine (1999/572/ES) (UL L 217, str. 63) med drugim sprejela zavezo, ki jo je ponudila tožeča stranka.
13 Komisija je v okviru preiskave, namenjene preučitvi spoštovanja zaveze, v skladu z njenima točkama 5.1 in 5.4, januarja in februarja 2005 obiskala prostore tožeče stranke v Indiji in Združenih arabskih emiratih.
14 Komisija je z dopisom z dne 12. maja 2005 obvestila tožečo stranko, da na podlagi preiskave meni, da je ta trikrat kršila zavezo in da namerava zato umakniti sprejetje zaveze.
15 Tožeča stranka je z dopisi z dne 20. maja, 29. avgusta in 6. septembra 2005 podala svoja stališča glede ugotovitve kršitve zaveze in nameravanega umika Komisije.
16 Svet je 8. novembra 2005 sprejel Uredbo (ES) št. 1858/2005 z dne 8. novembra 2005 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Indije, Južne Afrike in Ukrajine po pregledu zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) osnovne uredbe (UL L 299, str. 1). Z Uredbo št. 1858/2005 je Svet sklenil, da je treba protidampinške ukrepe, ki se uporabljajo za uvoz zadevnega izdelka s poreklom, pretežno, iz Indije, uvedene z Uredbo št. 1796/1999, podaljšati za pet dodatnih let.
17 S Sklepom Komisije z dne 22. decembra 2005 o spremembi Sklepa 1999/572/ES o sprejetju zavez, ponujenih v zvezi s protidampinškimi postopki glede uvoza jeklenih žičnatih vrvi in kablov s poreklom, med drugim, iz Indije (2006/38/ES) (UL 2006, L 22, str. 54, v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je Komisija sklenila, da umakne sprejetje zaveze glede uvoza jeklenih vrvi in kablov, ki jo je ponudila tožeča stranka in, posledično, spremeni Sklep 1999/572 o sprejetju zaveze. Komisija je 23. decembra 2005 sočasno Svetu predstavila predlog uredbe o umiku sprejetja zaveze in uvedbi dokončne protidampinške dajatve zoper tožečo stranko (dokument COM(2005) 541 konč.).
18 Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila tri kršitve zaveze. Prvič, preučitev računovodskih izkazov tožeče stranke je pokazala, da je bila precejšnja količina zadevnega izdelka, na katerega se zaveza ne nanaša – v nasprotju s tem, kar je bilo določeno v točki 5.2 zaveze in v prvem odstavku priloge IV k njej – izpuščena iz četrtletnega poročila o prodaji, predloženega Komisiji. Drugič, Komisija je ugotovila, da je tožeča stranka kršila točki 4.2 in 4.3 zaveze, s tem da je zadevno blago prodala svojim povezanim uvoznikom v Združenem kraljestvu in na Danskem in ga vključila v račun na podlagi zaveze. Tretjič, preveritveni obisk v prostorih Brunton Wolf Wire & Ropes v Dubaju je pokazal, da so bile nekatere jeklene vrvi in kabli izvoženi v Unijo iz Združenih arabskih emiratov in deklarirani, kot da so s poreklom iz Združenih arabskih emiratov, dejansko pa so bili indijskega porekla.
19 Svet je zato 23. januarja 2006 sprejel Uredbo Sveta (ES) št. 121/2006 o spremembah Uredbe (ES) št. 1858/2005 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom, med drugim, iz Indije (UL L 22, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba). Na podlagi člena 1 izpodbijane uredbe je bila tožeča stranka umaknjena s seznama družb, izvzetih iz protidampinške dajatve. Zato je bila za zadevni proizvod tožeče stranke, ki ga ta izvaža v Evropsko unijo, uporabljena dokončna protidampinška dajatev, naložena tožeči stranki po 23,8-odstotni stopnji na podlagi uvodne izjave 86 in člena 1(2) Uredbe št. 1796/1999 ter podaljšana na podlagi člena 1(2) Uredbe št. 1858/2005.
Postopek in predlogi strank
20 Tožeča stranka je 19. aprila 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
21 Ta zadeva je bila nato zaradi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča in razporeditve sodnika poročevalca v peti senat dodeljena temu senatu.
22 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (peti senat) sklenilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 25. marca 2010 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
23 Tožeča stranka je Splošnemu sodišču predlagala, naj:
– razglasi ničnost izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša nanjo in umika sprejetje zaveze v zvezi z minimalnimi cenami, ki so bile predhodno v veljavi;
– razglasi ničnost izpodbijane uredbe v delu, ki se nanaša nanjo in izvršuje izpodbijani sklep;
– Svetu in Komisiji naloži plačilo stroškov.
24 Svet je Splošnemu sodišču predlagal, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
25 Komisija je Splošnemu sodišču predlagala, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
26 Tožeča stranka v podporo svoji tožbi navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata, prvič, na kršitev načela sorazmernosti in, drugič, na napačno uporabo prava, pomanjkljivo obrazložitev in zlorabo pooblastil, kar zadeva poreklo zadevnih proizvodov.
Prvi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti
Trditve strank
27 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu navaja, da v skladu z načelom sorazmernosti dve nepravilnosti, ki ju je ugotovila Komisija, prvič, nepredložitev poročila o prodajah, na katere se zaveza ne nanaša, in, drugič, uporaba računov na podlagi zaveze ne pomenita bistvenih kršitev zaveze, zaradi katerih bi lahko Komisija tožeči stranki naložila tako skrajno sankcijo, kot je umik sprejetja zaveze. Komisija bi lahko uporabila za tožečo stranko milejše sankcije, kot je na primer opozorilo, naj v prihodnosti ne ponovi napake.
28 Na podlagi člena 5 ES noben ukrep Skupnosti ne sme prekoračiti okvirov, ki so potrebni za doseganje ciljev Pogodbe. Zato načelo sorazmernosti, določeno v Pogodbi ES, zahteva, da so sredstva, ki jih uporabijo institucije, sorazmerna njihovemu namenu. Še več, v skladu s sodno prakso načelo sorazmernosti, kot splošno načelo prava Skupnosti, zahteva, naj ravnanja institucij Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje.
29 Spoštovanje načela sorazmernosti je za tožečo stranko v tem primeru še pomembnejše, ker ima Komisija pri odločanju o umiku sprejetja zaveze na podlagi člena 8 osnovne uredbe široko diskrecijsko pravico, ki jo mora izvrševati v skladu z načelom sorazmernosti.
30 V zvezi s tem je jasno, da je umik sprejetja zaveze resen ukrep, ki močno vpliva na dejavnosti zadevne družbe in gre torej za očitno pretirano dejanje, saj zaveza ni bila resno kršena.
31 V tem primeru glede prve kršitve, ki jo je ugotovila Komisija, ni sporno, da izvoz, na katerega se nanašajo opustitve predložitve četrtletnega poročila, ni spadal na področje uporabe zaveze. Zato s to opustitvijo ni bila povzročena nobena bistvena škoda interesom industrije Skupnosti. Ker je namen zaveze nuditi potencialno prednost izvozniku, hkrati pa zagotavljati minimalno raven zaščite industriji Skupnosti, zadevna kršitev ne more biti bistvena kršitev.
32 V tej zvezi tožeča stranka zlasti trdi, da kršitev obveznosti predložitve poročila glede prodaj, na katere se zaveza ne nanaša, ne postavlja pod vprašaj glavnega cilja zaveze, namreč spoštovanja minimalnih uvoznih cen. Tožeča stranka je vedno izpolnjevala to glavno obveznost. To še posebej velja, ker podatki iz četrtletnih poročil glede vseh prodaj, ne glede na to, ali se zaveza nanje nanaša ali ne, prikazujejo, kaj neka družba trdi, da je izvozila, ne pa, kaj je dejansko izvozila. Zato so podatki v četrtletnih poročilih zgolj okvirni. Poleg tega človeška napaka, da med krajšim obdobjem ni bilo sestavljeno poročilo glede nekaterih prodaj, na katere se zaveza ne nanaša, ne vpliva na „pravilno izvajanje zaveze“.
33 Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da je zaveza veljala šest let in da je Komisija med preiskavo upoštevala obdobje 24 mesecev. Vendar je Komisija v zvezi s tem obdobjem 24 mesecev ugotovila samo, da transakcije v obsegu približno 150 ton niso bile vključene v eno četrtletno poročilo. Torej je bila prva kršitev ugotovljena le za eno četrtletje v šestih letih.
34 Tožeča stranka tudi glede druge kršitve, ki jo je ugotovila Komisija, in sicer nepravilne vključitve prodaj zadevnih proizvodov, na katere se zaveza ne nanaša, v račune na podlagi zaveze, meni, da je majhnega pomena. V tej zvezi dejstvo, da je morebiti obstajala zmeda glede tega, ali so bili izdani računi na podlagi zaveze za proizvode, na katere se zaveza ne nanaša, ali ne, ne more vzbuditi dvoma o spoštovanju zaveze.
35 Tožeča stranka zlasti trdi, da so bile protidampinške dajatve na zadevni uvoz plačane in da se ni poskušala izogniti njihovemu plačilu. V zvezi s tem je tožeča stranka na obravnavi dodala, da je Komisiji dvakrat posredovala dokazilo o plačilu zadevnih protidampinških dajatev po faksu, in sicer 14. in 30. marca 2005. Dejstvo, da so bile te protidampinške dajatve plačane, sta stranki med upravnim postopkom poznali, prvič pa sta ga Komisija in Svet izpodbijala v svojih duplikah.
36 Tožeča stranka zato meni, da so bili temeljni vidiki zaveze spoštovani, saj so bile spoštovane minimalne cene za proizvode, na katere se zaveza nanaša, za proizvode zunaj področja uporabe zaveze pa so bile plačane protidampinške dajatve.
37 Kršitve, ki jih je ugotovila Komisija in ki se nanašajo na četrtletna poročila ter račune na podlagi zaveze in jih tožeča stranka priznava, so zanjo le manjše tehnične kršitve. Poleg tega tožeča stranka navaja, da se ni strinjala s tem, da gre za bistvene kršitve, in dodaja, da je treba pri določitvi sankcije upoštevati težo kršitve.
38 Tožeča stranka zato meni, da skrajni ukrep umika sprejetja zaveze z vsemi posledicami, ki jih to potegne za sabo, zaradi tako nepomembne administrativne človeške napake, kot je v tem primeru, ni sorazmeren, temveč pomeni očitno pretiran odziv, ki krši načelo sorazmernosti. Z blažjim ukrepom bi bilo mogoče doseči vse opredeljene cilje.
39 Poleg tega je po mnenju tožeče stranke pretiranost umika sprejetja zaveze prav tako v nasprotju s členom 15 Sporazuma o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (UL L 336, str. 103, v nadaljevanju: protidampinški sporazum), ki za razvite države, kot so države Evropske unije, določa obveznost, da „posebej upošteva[jo] posebne okoliščine članic držav v razvoju pri obravnavi vloge za uvedbo protidumpinških ukrepov na podlagi tega sporazuma“. Člen 15 protidampinškega sporazuma sporoča, da je treba posebej upoštevati sklenitev zavez z državami članicami v razvoju. Vendar se ta obveznost, ki izhaja iz člena 15 protidampinškega sporazuma, nanaša na več kot le sklenitev zavez, namreč na nadzorovanje teh zavez.
40 Komisija je v točkah 34 in 35 izpodbijanega sklepa napačno zavrnila uporabo člena 15 protidampinškega sporazuma z obrazložitvijo, da gre za multinacionalno skupino družb. Struktura družbe ne spremeni dejstva, da je Indija država v razvoju v smislu te določbe, člen 15 protidampinškega sporazuma pa se uporabi zlasti zato, ker ima tožeča stranka sedež v Indiji.
41 Tožeča stranka poudarja, da je v tem primeru umik zaveze zaradi nepomembne administrativne napake popolnoma v nasprotju z namenom člena 15 protidampinškega sporazuma. Ob branju besedila zaveze postane razvidno, da jo je težko spoštovati do najmanjše podrobnosti. Čeprav tožeča stranka razume, da je posledica bistvene kršitve zaveze umik njenega sprejetja, pa ne more razumeti, kako ima lahko preprosta administrativna napaka enako posledico. Ob upoštevanju dejstva, da ni bilo bistvene kršitve zaveze in da je tožeča stranka Komisiji več let nenehno izkazovala dobro vero in vedno pristajala na preglede, tožeča stranka ne vidi razloga za umik sprejetja zaveze. V takem položaju, ko izvrševanje diskrecijske pravice s strani Komisije za izvoznika iz države v razvoju povzroči veliko tveganje, je po mnenju tožeče stranke nesorazmerno prekiniti zavezo zaradi kršitev, ki jih ta šteje za manj pomembne.
42 Tožeča stranka v repliki oporeka stališču Komisije in Sveta, v skladu s katerim je, po eni strani, vsakršna kršitev določb zaveze zadosten razlog za umik njenega sprejetja in, po drugi strani, ni razlikovanja glede na težo kršitve. Sodna praksa, na katero institucije opirajo to tezo, se nanaša na okoliščine, ki so popolnoma drugačne od okoliščin tega primera. Za tožečo stranko se, nasprotno, v zvezi s prvim tožbenim razlogom postavlja vprašanje, kako resna mora biti kršitev, da je upravičen umik sprejetja zaveze.
43 Svet in Komisija izpodbijata trditve tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
44 Spomniti je treba, da je na podlagi načela sorazmernosti, kot je določeno v členu 5, tretji odstavek, ES, zakonitost predpisa Skupnosti pogojena s tem, da morajo biti uporabljeni ukrepi primerni za doseganje legitimnega cilja, ki mu sledi zadevni predpis, in ne presegajo tega, kar je potrebno za njegovo doseganje, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, načeloma izbrati tistega, ki je najmanj omejujoč (sodbe Splošnega sodišča z dne 5. junija 1996 v zadevi NMB France in drugi proti Komisiji, T‑162/94, Recueil, str. II‑427, točka 69; z dne 29. septembra 2000 v zadevi International Potash Company proti Svetu, T‑87/98, Recueil, str. II‑3179, točka 39, in z dne 4. julija 2002 v zadevi Arne Mathisen proti Svetu, T‑340/99, Recueil, str. II‑2905, točka 112).
45 Vendar lahko na področju, kot je skupna gospodarska politika, na katerem ima zakonodajalec Skupnosti široko diskrecijsko pravico, ki ustreza političnim odgovornostim, ki jih ima na podlagi Pogodbe, samo očitna neustreznost ukrepa glede na cilj, ki naj bi mu sledila zadevna institucija, vpliva na zakonitost tega ukrepa (glej zgoraj v točki 44 navedeno sodbo Splošnega sodišča NMB France in drugi proti Komisiji, točki 70 in 71 in navedena sodna praksa).
46 Ta široka diskrecijska pravica, ki jo ima zakonodajalec Skupnosti na tem področju, ustreza široki diskrecijski pravici, ki jo ustaljena sodna praksa priznava institucijam Skupnosti, ko sprejemajo konkretne protidampinške ukrepe v skladu z osnovno uredbo (zgoraj v točki 44 navedena sodba Splošnega sodišča NMB France in drugi proti Komisiji, točka 72; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 4. oktobra 1983 v zadevi Fediol proti Komisiji, 191/82, Recueil, str. 2913, točka 30, in sodbo Splošnega sodišča z dne 2. maja 1995 v združenih zadevah NTN Corporation in Koyo Seiko proti Svetu, T‑163/94 in T‑165/94, Recueil, str. II‑1381, točki 70 in 113).
47 Torej mora biti nadzor sodišča pri varstvu zoper dampinške ukrepe omejen na vprašanje, ali so ukrepi, ki jih je sprejel zakonodajalec Skupnosti, očitno neprimerni glede na uresničevani cilj (zgoraj v točki 44 navedeni sodbi NMB France in drugi proti Komisiji, točka 73, in Arne Mathisen proti Svetu, točka 115).
48 V tem primeru ni sporno, da tožeča stranka v dveh primerih ni spoštovala zadevne zaveze, in sicer, prvič, s tem, da je kršila obveznost predložitve četrtletnih poročil glede prodaje zadevnih proizvodov, na katere se zaveza ne nanaša (točka 5.2 zaveze in prvi odstavek priloge IV k njej), in drugič, s tem, da je kršila obveznost neizdajanja računov na podlagi zaveze za proizvode, na katere se zaveza ne nanaša (točki 4.1 in 4.2 zaveze).
49 V tej zvezi tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu trdi, da nepravilnosti, ki ju je ugotovila Komisija, ne pomenita bistvenih kršitev zaveze, zaradi katerih bi ji lahko Komisija naložila tako skrajno sankcijo, kot je umik sprejetja zaveze. Komisija bi lahko v skladu z načelom sorazmernosti uporabila za tožečo stranko milejše sankcije, kot je na primer opozorilo, naj v prihodnosti ne ponovi napake, kar je tožeča stranka med drugim Komisiji obljubila.
50 Te trditve ni mogoče sprejeti.
51 Spomniti je treba, prvič, da je iz člena 8(7) in (9) osnovne uredbe razvidno, da vsaka kršitev zaveze ali obveznosti sodelovanja v okviru izvrševanja in nadzorovanja te zaveze zadostuje za to, da lahko Komisija umakne svoje sprejetje zaveze in naloži dokončno protidampinško dajatev na podlagi dejstev, ugotovljenih v okviru preiskave, ki je privedla do zaveze, pod pogojem, da je bilo ob koncu preiskave ugotovljeno, da je šlo za damping, da je nastala škoda in da je zadevni izvoznik imel možnost podati pripombe (glej v tem smislu zgoraj v točki 44 navedeno sodbo Arne Mathisen proti Svetu, točka 118). V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka ne oporeka temu, da so v tem primeru ti pogoji izpolnjeni.
52 Poleg tega je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso kršitev zaveze sama po sebi zadostuje za povzročitev umika (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 30. marca 2000 v zadevi Miwon proti Svetu, T‑51/96, Recueil, str. II‑1841, točka 52, in zgoraj v točki 44 navedeno sodbo Arne Mathisen proti Svetu, točka 57).
53 Drugič, spomniti je treba, da čeprav se načelo sorazmernosti uporabi pri vprašanju, ali je naloženi znesek protidampinške dajatve primeren glede na škodo, ki jo utrpela industrija Skupnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 1. aprila 1993 v zadevi Findling Wälzlager, C‑136/91, Recueil, str. I‑1793, točka 13), se nasprotno ne uporabi pri vprašanju same naložitve teh dajatev (zgoraj v točki 44 navedena sodba Arne Mathisen proti Svetu, točka 121).
54 Umik sprejetja zaveze povzroči uvedbo dokončne protidampinške dajatve na zadevni uvoz tožeče stranke. Tako je v tem primeru izpodbijana uredba, po eni strani, povzročila umik sprejetja zadevne zaveze, s tem da je spremenila Uredbo št. 1858/2005, in, po drugi strani, umaknila tožečo stranko s seznama družb, izvzetih od plačila dokončnih protidampinških dajatev. Zato in v skladu s členom 8(9) osnovne uredbe se dokončna protidampinška dajatev po 23,8-odstotni stopnji, določeni na podlagi dejstev, ugotovljenih v okviru preiskave, ki je privedla do zaveze, uporabi za zadevne uvoze tožeče stranke in zato pomeni naložitev dajatve v ozkem pomenu besede.
55 Iz tega izhaja, da zakonitost umika sprejetja zaveze kot takega ne more biti vprašljiva z vidika načela sorazmernosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 44 navedeno sodbo Arne Mathisen proti Svetu, točka 122).
56 Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev je treba zavrniti prvi tožbeni razlog v zvezi z domnevno kršitvijo načela sorazmernosti.
Drugi tožbeni razlog: napačna uporaba prava, pomanjkljiva obrazložitev in zloraba pooblastil, kar zadeva izvor zadevnih proizvodov
57 Drugi tožbeni razlog se po mnenju tožeče stranke nanaša na tretjo kršitev zaveze, ki so jo ugotovile institucije, v zvezi z izvorom proizvodov, proizvedenih v Dubaju, in ne na kršitve, zatrjevane v kontekstu prvega tožbenega razloga. Kot izhaja iz preučitve prvega tožbenega razloga, je Komisija lahko umaknila svoje sprejetje zaveze, ne da bi kršila načelo sorazmernosti.
58 Ker je drugi tožbeni razlog brezpredmeten, je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
59 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov, ki so nastali Svetu in Komisiji, v skladu z njunimi predlogi.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Usha Martin Ltd se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. septembra 2010.
Podpisi