SKLEP SODIŠČA (osmi senat)
z dne 11. decembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Člen 99 Poslovnika Sodišča – Direktiva 2011/7/EU – Boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih – Člen 2, točka 1 – Pojem ‚trgovinski posli‘ – Člen 3(1)(a) – Upravičenje do zamudnih obresti – Zavarovalna pogodba med podjetjema“
V zadevi C‑303/23,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla Wrocławia‑Fabrycznej we Wrocławiu (okrajno sodišče za Vroclav‑Fabryczno v Vroclavu, Poljska) z odločbo z dne 28. aprila 2023, ki je na Sodišče prispela 15. maja 2023, v postopku
Powszechny Zakład Ubezpieczeń S.A.
proti
Volvia sp. z o.o.,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi N. Piçarra (poročevalec), predsednik senata, N. Jääskinen in M. Gavalec, sodnika,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi odločeno z obrazloženim sklepom na podlagi člena 99 Poslovnika Sodišča,
sprejema naslednji
Sklep
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točka 1, in člena 3(1)(a) Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL 2011, L 48, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Powszechny Zakład Ubezpieczeń S.A. (v nadaljevanju: PZU) in Volvia sp. z o.o. v zvezi s plačilom obresti zadnjenavedene družbe zaradi zamude pri plačilu premij na podlagi dveh zavarovalnih pogodb za motorna vozila in fiksnim nadomestilom družbe PZU za stroške izterjave.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 3, 8, 9 in 17 Direktive 2011/7 je navedeno:
„(3) Veliko plačil v trgovinskih poslih med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi se opravi pozneje, kot je dogovorjeno v pogodbi ali določeno v splošnih trgovinskih pogojih. Kljub dostavi blaga ali opravljenim storitvam je veliko zadevnih računov plačanih po roku. Takšne zamude pri plačilih negativno vplivajo na likvidnost in zapletajo finančno upravljanje podjetij. Prav tako vplivajo na njihovo konkurenčnost in dobičkonosnost, ko upnik zaradi zamud pri plačilih potrebuje zunanje financiranje. […]
[…]
(8) Področje uporabe te direktive bi moralo biti omejeno na plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli. Ta direktiva ne bi smela urejati poslovanja s potrošniki, obresti v zvezi z drugimi plačili, na primer plačili glede na zakonodajo o čekih in menicah ali plačili kot nadomestili za škodo, vključno s plačili zavarovalnic. Državam članicam bi moralo biti tudi omogočeno, da izključijo dolgove, ki so predmet postopkov zaradi insolventnosti, vključno s postopki za prestrukturiranje dolga.
(9) Ta direktiva bi morala urejati vse trgovinske posle, ne glede na to, ali potekajo med zasebnimi ali javnimi podjetji ali med podjetji in javnimi organi […]
[…]
(17) Za namene upravičenja do zamudnih obresti bi bilo treba šteti, da je plačilo dolžnika v zamudi, če upnik, ki je izpolnil svoje pogodbene in zakonske obveznosti, ne prejme dolgovanega zneska do datuma zapadlosti.“
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Cilj te direktive je boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga ter s tem spodbudili konkurenčnost podjetij, zlasti [malih in srednje velikih podjetij (MSP)].
2. Ta direktiva se uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli.“
5 Člen 2 navedene direktive določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
1. ,trgovinski posli‘ pomeni posle med podjetji ali med podjetji in javnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo;
[…]
3. ,podjetje‘ pomeni katero koli organizacijo, razen javnega organa, ki deluje v okviru svoje neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti, tudi če to dejavnost izvaja ena sama oseba;
4. ‚zamuda pri plačilu‘ pomeni neplačilo v pogodbenem ali zakonskem plačilnem roku in če so izpolnjeni pogoji iz člena 3(1) […];
5. ,obresti za zamudo pri plačilu‘ pomeni zakonske obresti za zamudo pri plačilu ali obresti po stopnji, o kateri se podjetja med seboj dogovorijo, ob upoštevanju člena 7;
[…].“
6 Člen 3 te direktive, naslovljen „Posli med podjetji“, v odstavku 1 določa:
„Države članice zagotovijo, da je v trgovinskih poslih med podjetji upnik upravičen do obresti zaradi zamude pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) upnik je izpolnil svoje pogodbene in zakonite obveznosti; in
(b) upnik dolgovanega zneska ni prejel pravočasno, razen če dolžnik ni odgovoren za zamudo.“
Poljsko pravo
Zakon o preprečevanju prekomernih zamud pri trgovinskih poslih
7 Člen 4 ustawa o przeciwdziałaniu nadmiernym opóźnieniom w transakcjach handlowych (zakon o preprečevanju prekomernih zamud pri trgovinskih poslih) z dne 8. marca 2013 (Dz. U. 2013, pozicija 403) v točki 1 opredeljuje „trgovinski posel“ kot „pogodbo, katere predmet je dostava blaga ali izvajanje storitev za plačilo, če stranke iz člena 2 to pogodbo sklenejo v okviru dejavnosti, ki jo izvajajo“, v točki 1a pa „denarno dajatev“ kot „plačilo za dobavo blaga ali za izvedbo storitve v okviru trgovinskega posla“.
8 Člen 7(1) tega zakona določa:
„V trgovinskih poslih, razen poslov, v okviru katerih je dolžnik javni subjekt, je upnik upravičen, da brez opomina prejme zakonske obresti zaradi zamude v trgovinskih poslih, razen če sta se stranki dogovorili o višjih obrestih za obdobje od dneva zapadlosti denarne dajatve do dneva plačila, če sta kumulativno izpolnjena ta pogoja:
1. upnik je izpolnil svojo obveznost;
2. upnik plačila ni prejel v roku, določenem v pogodbi.“
Zakon o civilnem zakoniku
9 V skladu s členom 487(2) ustawa – Kodeks cywilny (zakon o civilnem zakoniku) z dne 23. aprila 1964 (Dz. U. 1964, št. 16, pozicija 93) je „[p]ogodba […] vzajemna, kadar se obe stranki zavežeta tako, da je izpolnitev ene od njiju enakovredna izpolnitvi druge“.
10 Člen 805(1) in (2) zakona o civilnem zakoniku določa:
„(1) Z zavarovalno pogodbo se zavarovalnica v okviru svoje dejavnosti zaveže, da bo v primeru zavarovalnega dogodka, določenega v pogodbi, opravila določeno izpolnitev, zavarovalec pa se zaveže, da bo plačal premijo.
(2) Izpolnitev zavarovalnice je zlasti plačilo:
1. v primeru premoženjskega zavarovanja – določenega nadomestila za škodo, ki nastane zaradi zavarovalnega dogodka, določenega v pogodbi;
2. v primeru osebnega zavarovanja – dogovorjenega zneska, pokojnine ali druge izpolnitve v primeru dogodka, določenega v pogodbi, ki se zgodi v življenju zavarovanca.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
11 Volvia, družba poljskega prava za najem vozil, je pri zavarovalnici PZU sklenila dve zavarovalni pogodbi za motorna vozila. Prva pogodba se nanaša na obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnikov motornih vozil in dodatno zavarovanje za organizacijo pomoči na cesti in kritje stroškov te pomoči. Druga pogodba se nanaša na drugo vrsto prostovoljnega zavarovanja, in sicer tako imenovano „kasko“ zavarovanje, ki pokriva izgubo, uničenje ali poškodbo zadevnega vozila.
12 Družba PZU je pri Sąd Rejonowy dla Wrocławia‑Fabrycznej we Wrocławiu (okrajno sodišče za Vroclav‑Fabryczno v Vroclavu, Poljska), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi Volvia naloži, da ji plača zavarovalne premije v znesku 7619,89 poljskih zlotov (približno 1700 EUR) skupaj z zamudnimi obrestmi za obe zavarovalni pogodbi iz prejšnje točke in fiksno nadomestilo za stroške izterjave.
13 Družba Volvia je vložila ugovor zoper plačilni nalog, ki ga je izdalo predložitveno sodišče. Ta plačilni nalog je prenehal učinkovati in zadeva je bila vrnjena temu sodišču za obravnavo po rednem postopku.
14 V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, ali je zavarovalna pogodba, sklenjena med podjetjema, lahko opredeljena kot „trgovinski posel“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2011/7 in, posledično, ali taka pogodba spada na stvarno področje uporabe te direktive. V zvezi s tem poudarja, da vprašanje narave zavarovalne pogodbe in posebej vprašanje, ali je premija, ki jo plača zavarovalec, protidajatev za izpolnitev, ki jo opravi zavarovalnica, razdvaja poljsko sodno prakso in pravno teorijo.
15 Po presoji predložitvenega sodišča zavarovalna pogodba ni vzajemna pogodba, ker premija, ki jo plača zavarovalec, ni plačilo za izpolnitev zavarovalnice v obliki plačila predvidenega nadomestila za škodo, nastalo zaradi zavarovalnega dogodka, pokritega s to pogodbo. Predložitveno sodišče meni, da se je treba prepričati, da taka razlaga poljskega prava, ki jo je upoštevalo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), ni v nasprotju z Direktivo 2011/7, kot jo razlaga Sodišče, med drugim v sodbi z dne 9. julija 2020, RL (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih) (C‑199/19, EU:C:2020:548).
16 V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla Wrocławia‑Fabrycznej we Wrocławiu (okrajno sodišče za Vroclav‑Fabryczno v Vroclavu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 2, točka 1, Direktive [2011/7] razlagati tako, da zavarovalna pogodba, s katero se zavarovalnica zaveže, da bo podjetju v primeru zavarovalnega dogodka, kot je določen v pogodbi, opravila določeno izpolnitev, pomeni trgovinski posel v smislu te določbe in da zato ta pogodba spada na stvarno področje uporabe te direktive?
In če je tako:
2. Ali je treba člen 3(1)(a) [Direktive 2011/7] razlagati tako, da zavarovalnica že s tem, da v okviru zavarovalne pogodbe zagotovi zavarovalno kritje, izpolni svojo pogodbeno in zakonsko obveznost v smislu te določbe?“
Vprašanji za predhodno odločanje
17 Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da lahko Sodišče, med drugim če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen bo odgovor na vprašanje, ki mu je predloženo v predhodno odločanje, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.
18 To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.
Prvo vprašanje
19 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 1, Direktive 2011/7 razlagati tako, da pojem „trgovinski posel“ zajema zavarovalno pogodbo, s katero se zavarovalnica zaveže, da bo podjetju v primeru zavarovalnega dogodka, kot je določen v tej pogodbi, opravila določeno izpolnitev, to podjetje pa se zaveže, da bo zavarovalnici plačalo zavarovalno premijo.
20 Najprej je treba spomniti, da je pojem „trgovinski posel“ v členu 2, točka 1, Direktive 2011/7 opredeljen kot „posl[i] med podjetji ali med podjetji in javnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo“. To določbo je treba razlagati z vidika uvodnih izjav 8 in 9 te direktive in v povezavi s členom 1(2) te direktive, v skladu s katerim se ta direktiva uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli.
21 Iz teh določb izhaja, da se Direktiva 2011/7 nanaša na vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli, vključno s plačili med zasebnimi podjetji, razen med drugim za poslovanje s potrošniki. Torej je področje uporabe te direktive opredeljeno široko (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2019, KROL, C‑722/18, EU:C:2019:1028, točki 31 in 32).
22 Člen 2, točka 1, Direktive 2011/7 določa dva pogoja, da je lahko posel zajet s pojmom „trgovinski posli“ v smislu te določbe. Prvič, izveden mora biti bodisi med podjetji bodisi med podjetji in javnimi organi, in drugič, voditi mora k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo.
23 Glede prvega pogoja ni sporno, da imata v zadevi v glavni stvari družbi Volvia in PZU status „podjetja“ v smislu člena 2, točka 3, te direktive, ki ta pojem opredeljuje kot „katero koli organizacijo, razen javnega organa, ki deluje v okviru svoje neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti, tudi če to dejavnost izvaja ena sama oseba“.
24 Glede drugega pogoja iz člena 2, točka 1, Direktive 2011/7 je Sodišče v točki 27 sodbe z dne 9. julija 2020, RL (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih) (C‑199/19, EU:C:2020:548), presodilo, da sta pojma „dostava blaga“ in „opravljanje storitev“ iz te določbe samostojna pojma prava Unije, katerih obseg se ne more določiti s sklicevanjem na znane pojme prava držav članic ali na razvrstitve na nacionalni ravni. V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da Pogodba DEU v členu 57 vsebuje široko razlago pojma „storitve“, ki zajema katero koli storitev, ki se praviloma opravi za plačilo in ne spada med druge temeljne svoboščine, s ciljem, da gospodarska dejavnost ne bi bila izvzeta iz področja uporabe temeljnih svoboščin (sodba z dne 9. julija 2020, RL (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih) (C‑199/19, EU:C:2020:548, točke od 30 do 32).
25 Sodišče je upoštevalo tudi cilj Direktive 2011/7, ki je v skladu z njenim členom 1(1) v povezavi z njeno uvodno izjavo 3 boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, da bi se zagotovilo pravilno delovanje notranjega trga, s čimer se izboljša konkurenčnost podjetij, ker te zamude pri plačilih negativno vplivajo na likvidnost teh podjetij, otežujejo njihovo finančno upravljanje ter škodijo njihovi donosnosti, saj morajo navedena podjetja zaradi teh zamud pridobiti zunanja financiranja (sodba z dne 9. julija 2020, RL (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih) (C‑199/19, EU:C:2020:548, točka 35).
26 Zavarovalna pogodba, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, s katero se zavarovalnica zaveže, da bo drugi stranki v primeru zavarovalnega dogodka, kot je določen v tej pogodbi, opravila določeno izpolnitev, ta druga stranka pa se zaveže, da bo zavarovalnici plačala zavarovalno premijo, je torej trgovinski posel, ki vodi k izvajanju storitev, v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2011/7, če se ta posel opravi med podjetji ali med podjetji in javnimi organi. Zavarovalna dejavnost, ki jo opravlja poslovni subjekt, kot je zavarovalnica, je namreč gospodarska dejavnost, to je dejavnost ponujanja blaga ali storitev na nekem trgu (sodba z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 45). Ob upoštevanju, da je plačana, zavarovalna dejavnost torej vključuje „storitev“ v smislu člena 57 PDEU in posledično „izvajanje storitev“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2011/7.
27 Pomisleki predložitvenega sodišča se nanašajo predvsem na vprašanje, ali z zavarovalno pogodbo nastanejo vzajemne obveznosti za stranki in zlasti, ali se lahko šteje, da je izpolnitev zavarovalnice v obliki izplačila odškodnine zavarovancu v primeru zavarovalnega dogodka opravljena za zavarovalno premijo kot plačilo glede na člen 2, točka 1, Direktive 2011/7. To sodišče poudarja, da glede na poljsko sodno prakso in pravno teorijo, ki jima želi slediti, zavarovalna pogodba ni vzajemna pogodba, na podlagi katere bi se storitev opravila za premijo, ki jo plača zavarovalec.
28 Vendar je glede na pojem „trgovinski posel“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2011/7, kot ga razlaga Sodišče, posledična obveznost, da zavarovalec plača premijo, z ekonomskega vidika utemeljena le z jamstvom odškodnine, ki jo kot protidajatev dobi od zavarovalnice v primeru zavarovalnega dogodka. V teh okoliščinah, tudi če odškodnina ne bi bila takojšnja in gotova, ob upoštevanju negotovosti nastanka tega zavarovalnega dogodka, je premija, ki jo plača zavarovanec, „ekonomska protidajatev“ za storitev, ki jo ponuja zavarovalnica in ki je zavarovancu med trajanjem zavarovalne pogodbe zagotoviti odškodnino v primeru zavarovalnega dogodka (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 47).
29 Take razlage ni mogoče ovreči z uvodno izjavo 8 Direktive 2011/7, ki s področja uporabe te direktive izključuje plačila kot nadomestila za škodo, vključno s plačili zavarovalnic, vendar ne da bi bile omenjene zavarovalne pogodbe (glej po analogiji sodbo z dne 9. julija 2020, RL (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih) (C‑199/19, EU:C:2020:548, točki 36 in 40). Te pogodbe zato spadajo na področje uporabe te direktive.
30 Nazadnje, Sodišče je v sodbi z dne 13. septembra 2018, Česká pojišťovna (C‑287/17, EU:C:2018:707), v kateri je odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe v okviru spora v zvezi z zahtevo za plačilo nadomestila za stroške izterjave zaradi prepoznega plačila zavarovalnih premij na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene med podjetjema, implicitno potrdilo, ko je odgovorilo na postavljeno vprašanje, da zavarovalne pogodbe, sklenjene med podjetjema, pomenijo „trgovinski posel“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2011/7 in da te pogodbe zato spadajo na stvarno področje uporabe te direktive.
31 Glede ne vse zgornje razloge je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 1, Direktive 2011/7 razlagati tako, da pojem „trgovinski posel“ zajema zavarovalno pogodbo, s katero se zavarovalnica zaveže, da bo podjetju v primeru zavarovalnega dogodka, kot je določen v tej pogodbi, opravila določeno izpolnitev, to podjetje pa se zaveže, da bo zavarovalnici plačalo zavarovalno premijo.
Drugo vprašanje
32 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1)(a) Direktive 2011/7 razlagati tako, da v okviru zavarovalne pogodbe zavarovalnica že s tem, da drugi stranki zagotovi zavarovalno kritje, izpolni svojo pogodbeno in zakonsko obveznost, in to neodvisno od tega, ali tej stranki izplača odškodnino v primeru zavarovalnega dogodka, kritega s to pogodbo.
33 V skladu s členom 3(1)(a) Direktive 2011/7 v povezavi z uvodno izjavo 17 te direktive mora biti v trgovinskih poslih med podjetji upnik upravičen do obresti zaradi zamude pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, kadar „je izpolnil svoje pogodbene in zakonite obveznosti“.
34 Tako iz člena 3(1)(a) Direktive 2011/7 kot iz odgovora na prvo vprašanje izhaja, da je zgolj obstoj zavarovalnega kritja dovolj, da se šteje, da so pogodbene in zakonske obveznosti zavarovalnice izpolnjene v smislu te določbe.
35 Tako je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1)(a) Direktive 2011/7 razlagati tako, da v okviru zavarovalne pogodbe zavarovalnica že s tem, da drugi stranki zagotovi zavarovalno kritje, izpolni svojo pogodbeno in zakonsko obveznost v smislu te določbe, in to neodvisno od tega, ali tej stranki izplača odškodnino v primeru zavarovalnega dogodka, kritega s to pogodbo.
Stroški
36 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) sklenilo:
1. Člen 2, točka 1, Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih
je treba razlagati tako, da
pojem „trgovinski posel“ zajema zavarovalno pogodbo, s katero se zavarovalnica zaveže, da bo podjetju v primeru zavarovalnega dogodka, kot je določen v tej pogodbi, opravila določeno izpolnitev, to podjetje pa se zaveže, da bo zavarovalnici plačalo zavarovalno premijo.
2. Člen 3(1)(a) Direktive 2011/7
je treba razlagati tako, da
v okviru zavarovalne pogodbe zavarovalnica že s tem, da drugi stranki zagotovi zavarovalno kritje, izpolni svojo pogodbeno in zakonsko obveznost v smislu te določbe, in to neodvisno od tega, ali tej stranki izplača odškodnino v primeru zavarovalnega dogodka, kritega s to pogodbo.
Podpisi