SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 24. oktobra 2014(*)
„Arbitražna klavzula – Program ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja – Pogodba o financiranju projekta – Ničnostna tožba – Opomin – Pogodbena narava spora – Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva – Nedopustnost – Sprememba opredelitve tožbe – Upravičeni stroški“
V zadevi T‑29/11,
Technische Universität Dresden s sedežem v Dresdnu (Nemčija), ki jo zastopa G. Brüggen, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala W. Bogensberger in D. Calciu, nato M. Bogensberger in F. Moro, zastopniki, skupaj z R. Van der Houtom in A. Köhlerjem, odvetnikoma,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti opomina št. 3241011712, ki ga je Komisija izdala 4. novembra 2010, za povračilo zneska 55.377,62 EUR, ki je bil tožeči stranki izplačan v okviru finančne pomoči v podporo projektu, ki se je izvajal na podlagi Programa ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja (2003–2008),
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, S. Gervasoni (poročevalec) in L. Madise, sodnika,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. junija 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Technische Universität Dresden, je javna visokošolska ustanova.
2 Tožeča stranka je 21. aprila 2004 s Komisijo Evropskih skupnosti, ki je delovala v imenu Evropske skupnosti, sklenila pogodbo z referenčno oznako 2003114 (SI2.377438) (v nadaljevanju: pogodba o financiranju) o financiranju projekta „Collection of European Data on Lifestyle Health Determinants – Coordinating Party (LiS)“ (v nadaljevanju: projekt), ki se je izvajal na podlagi Programa ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja (2003–2008). Projekt je trajal 24 mesecev, in sicer od 15. aprila 2004 do 15. aprila 2006.
3 V pogodbi o financiranju je bilo določeno, da bo tožeča stranka prejela subvencije v višini 60 % celotnih predvidenih upravičenih stroškov projekta, vendar največ 327.150 EUR.
4 V skladu s členom I.8, prvi odstavek, pogodbe o financiranju je bila dodelitev subvencije urejena v skladu s pogodbenimi določili in veljavnimi določbami Skupnosti ter, subsidiarno, belgijskim pravom o dodelitvi subvencij. Poleg tega so upravičenci na podlagi člena I.8, drugi odstavek, te pogodbe lahko zoper odločbe Komisije o uporabi določb navedene pogodbe in načinu njenega izvajanja vložili tožbo pri Splošnem sodišču in po potrebi pritožbo pri Sodišču.
5 Komisija je med 14. majem 2004 in 13. decembrom 2006 v korist tožeče stranke opravila tri izplačila v skupnem znesku 326.555,84 EUR. Ta znesek je ustrezal 60 % skupnih prijavljenih stroškov projekta, ki so znašali 544.259,73 EUR.
6 Tožeča stranka je bila 16. in 17. julija 2007 predmet finančne revizije.
7 Komisija je z dopisom z dne 11. januarja 2008 tožeči stranki poslala revizijsko poročilo. Iz tega poročila so bili razvidni neupravičeni stroški v skupnem znesku 90.829,47 EUR. Ta znesek je ustrezal vsoti stroškov zaposlenih (46.125,66 EUR), opravljenih storitev (12.918,45 EUR), upravnih stroškov (3030,83 EUR) in stroškov varnostne rezerve (24.341,17 EUR), ki so jim bili dodani posredni stroški, ki so prav tako šteli za neupravičene (4413,36 EUR). Vseboval ni nobenih potnih stroškov, medtem ko je bilo iz pojasnil v navedenem poročilu razvidno, da potni stroški v zvezi s srečanjem, organiziranem septembra 2005 na Cipru, v višini 638,04 EUR, niso upravičeni.
8 Komisija je v skladu s priporočilom iz revizijskega poročila z dopisom z dne 11. januarja 2008 od tožeče stranke zahtevala vračilo zneska 54.497,68 EUR, pri čemer je ta znesek ustrezal razliki med finančno pomočjo, izplačano na podlagi skupnih stroškov, ki jih je tožeča stranka prijavila, in najvišjo finančno pomočjo, ki je bila po reviziji določena na 272.058,16 EUR. Komisija je tožečo stranko pozvala, naj predloži stališča glede teh ugotovitev.
9 Tožeča stranka je z dopisom z dne 20. februarja 2008 privolila v povračilo 24.763,13 EUR, grajala nekatere ugotovitve revizijskega poročila in Komisiji predložila dokumente, ki naj bi dokazovali upravičenost nekaterih stroškov, ki so bili v navedenem poročilu opredeljeni kot neupravičeni.
10 Komisija je v predhodnem informativnem obvestilu z dne 18. februarja 2009 (v nadaljevanju: predhodno informativno obvestilo) po presoji stališč in dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka, navedla, da neupravičeni znesek znaša 92.296,04 EUR. V prilogi k temu obvestilu je pojasnila, da ta znesek med drugim zajema stroške zaposlenih (44.156,76 EUR), dnevnice in stroške prevoza (3083,65 EUR) ter stroške opravljenih storitev (13.270,27 EUR) in da ustreza skupnemu znesku v višini 55.377,62 EUR, ki ga je treba povrniti.
11 Tožeča stranka je z dopisoma z dne 13. in 31. marca 2009 te ugotovitve izpodbijala in predložila dodatne dokumente. Privolila je le v povračilo zneska 27.309,29 EUR.
12 Komisija je z opominom št. 3241011712 z dne 4. novembra 2010 (v nadaljevanju: opomin), o katerem je tožečo stranko obvestila z dopisom z dne 11. novembra 2010, od tožeče stranke zahtevala vračilo zneska 55.377,62 EUR pred 20. decembrom 2010. Tožeča stranka je ta opomin prejela 15. novembra 2010.
Postopek in predlogi strank
13 Tožeča stranka je 14. januarja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
14 Komisija je z ločeno vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 31. marca 2011, podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Tožeča stranka je v predpisanem roku predložila stališča glede tega ugovora.
15 Zaradi delne zamenjave sodnikov Splošnega sodišča je bila zadeva dodeljena novemu sodniku poročevalcu. Ta je bil nato razporejen v drugi senat, ki mu je bila zato dodeljena obravnavana zadeva.
16 S sklepom Splošnega sodišča z dne 20. novembra 2013 je bilo odločanje o ugovoru nedopustnosti združeno z odločanjem po temelju, odločitev o stroških pa je bila pridržana.
17 Splošno sodišče je v skladu s členom 47(1) svojega poslovnika presodilo, da druga izmenjava pisnih vlog ni potrebna, ker je stanje spisa dovolj popolno, da lahko stranki podata svoje razloge in trditve v ustnem postopku.
18 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (drugi senat) odločilo, da v obravnavani zadevi začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki so določeni v členu 64 Poslovnika Splošnega sodišča, stranki pozvalo, naj predložita nekatere dokumente. Stranki sta se na ta poziv odzvali v predpisanem roku.
19 Stranki sta na obravnavi 24. junija 2014 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– opomin razglasi za ničen;
– zavrne ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, in podredno, spremeni opredelitev te tožbe v tožbo pogodbene narave na podlagi člena 272 PDEU;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
21 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
22 Tožeča stranka je na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča pojasnila, da je v primeru spremembe opredelitve tožbe v tožbo, ki temelji na členu 272 PDEU, njene navedbe treba razumeti tako, da Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj ugotovi upravičenost stroškov v skupnem znesku 48.971,84 EUR, ki naj bi jih Komisija napačno štela za neupravičene, tako da bi bila terjatev Komisije na podlagi teh stroškov neutemeljena.
Pravo
Pristojnost Splošnega sodišča in dopustnost tožbe
23 Komisija se na nedopustnost ničnostne tožbe v bistvu sklicuje zato, ker opomin ni izpodbojen akt v smislu člena 263 PDEU. Trdi, da opomin po eni strani spada med popolnoma pogodbena razmerja, od katerih se ne more ločiti, in da po drugi strani pomeni pripravljalni akt za morebiten postopek izterjave in za sprejetje odločbe v smislu člena 299 PDEU.
24 Najprej je treba opozoriti, da mora pravno podlago za tožbo izbrati tožeča stranka, in ne sodišče Evropske unije, ki mu ni treba izbrati najprimernejše pravne podlage (sodba z dne 15. marca 2005, Španija/Eurojust, C‑160/03, ZOdl., EU:C:2005:168, točka 35, in sklep z dne 12. oktobra 2011, Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro/Komisija, T‑353/10, ZOdl., EU:T:2011:589, točka 18).
25 Tožeča stranka je v obravnavani zadevi predlog za razglasitev ničnosti izrecno oprla na člen 263 PDEU. Na eni strani je namreč izrecno predlagala razglasitev ničnosti opomina. Na drugi strani je člen 263 PDEU večkrat naveden tako v začetni vlogi kot v stališčih tožeče stranke glede ugovora nedopustnosti, ki ga je podala Komisija.
26 Vendar je tožeča stranka je v stališčih glede ugovora nedopustnosti in na obravnavi dodala, da če bi Splošno sodišče menilo, da je ničnostna tožba nedopustna, bi bilo to tožbo mogoče opredeliti drugače, in sicer kot tožbo, ki temelji na členu 272 PDEU, ki bi jo Splošno sodišče lahko obravnavalo na podlagi arbitražne klavzule iz člena I.8 pogodbe o financiranju.
27 Komisija takšni spremenjeni opredelitvi nasprotuje in navaja, da Splošno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi člena 272 PDEU, saj člena I.8 pogodbe o financiranju ni mogoče šteti za arbitražno klavzulo.
28 V teh okoliščinah je najprej treba presoditi dopustnost te tožbe glede na določbe člena 263 PDEU in nato po potrebi – če se ničnostna tožba izkaže za nedopustno – preučiti, ali je opredelitev te tožbe vendarle mogoče spremeniti v tožbo, ki temelji na določbah člena 272 PDEU.
Dopustnost tožbe glede na določbe člena 263 PDEU
29 V skladu s sodno prakso akti institucij, ki spadajo v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega jih ni mogoče ločiti, zaradi svoje narave ne spadajo med akte, za katere je mogoče na podlagi člena 263 PDEU predlagati razglasitev ničnosti (glej sodbo z dne 17. junija 2010, CEVA/Komisija, T‑428/07 in T‑455/07, ZOdl., EU:T:2010:240, točka 52 in navedena sodna praksa).
30 Iz dokazov v spisu pa je razvidno, da opomin spada v okvir pogodbe o financiranju, ki Komisijo povezuje s tožečo stranko, saj je njen predmet izterjava terjatve, ki temelji na določilih te pogodbe.
31 Prvič, ni namreč sporno, da je Komisija tožeči stranki na podlagi pogodbe o financiranju izplačala znesek v višini 326.555,84 EUR. Drugič, prav tako ni sporno, da je Komisija – kot ji omogoča člen II.19 te pogodbe – pri tožeči stranki opravila finančno revizijo projekta, pri kateri je ugotovila neupravičenost dela prijavljenih stroškov. Tretjič, iz člena II.18.1 navedene pogodbe izhaja, da sme Komisija od tožeče stranke zahtevati, naj ji povrne vsakršen neupravičeno prejeti znesek oziroma znesek, katerega vračilo je upravičeno na podlagi iste pogodbe, kar je storila s tem, da je tožečo stranko z opominom pozvala, naj ji povrne znesek 55.377,62 EUR. V opominu sta izrecno omenjena tako pogodba o financiranju kot predhodno informativno obvestilo in v njem je navedeno, da zahteva za vračilo temelji na zgoraj navedeni reviziji.
32 Neločljivosti opomina od pogodbenega okvira ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke.
33 Tožeča stranka meni, da njenega razmerja s Komisijo ni mogoče šteti za popolnoma pogodbeno razmerje, saj je Komisija v razmerju do nje delovala kot javni organ, zlasti s tem, da je izdala opomin, s katerim je ugotovljen dolg skupaj z obrestmi in ki vsebuje potrdilo o izvršljivosti, in ker je tožeča stranka v pogodbi o financiranju opredeljena kot „upravičenec“. Tožeča stranka je na obravnavi dodala, da je Komisija z izdajo opomina presegla pogodbeni okvir in pretiravala z uveljavljanjem pravic.
34 Teh trditev ni mogoče sprejeti.
35 Najprej, razmerja med tožečo stranko in Komisijo so namreč urejena s pogodbo o financiranju in Komisija si je v opominu izrecno pridržala možnost naknadnega izdajanja sklepa, ki bo izvršilni naslov v smislu člena 299 PDEU. Prav tako je Komisija – kot je bilo navedeno v točkah 30 in 31 zgoraj – z izdajo opomina le uveljavljala pravice, ki jih je imela na podlagi pogodbenih določil, ki so ji omogočala, da od tožeče stranke zahteva vračilo neupravičeno prejetih zneskov. Po drugi strani pa noben dokaz iz spisa ne omogoča ugotoviti, da je Komisija z izdajo tega akta v razmerju do tožeče stranke ravnala kot javni organ.
36 Dalje, opredelitev tožeče stranke kot „upravičenca“ do subvencije nič bolj ne dokazuje, da razmerja med njo in Komisijo niso pogodbena in da je Komisija opomin izdala z delovanjem zunaj pogodbenega okvira, to je kot javni organ. Kot je namreč razvidno iz prve strani pogodbe o financiranju, ta opredelitev ustreza običajnemu dogovorjenemu zapisu. Določeno je, da je navedena pogodba sklenjena med Komisijo, ki deluje v imenu Skupnosti, in tožečo stranko, „v nadaljevanju: glavni upravičenec“, ter povezanimi upravičenci, ki so skupaj s tožečo stranko opredeljeni kot „upravičenci“, pri čemer je pojasnjeno, da je bila ta pogodba sklenjena med tožečo stranko samo in Komisijo.
37 Nazadnje, trditev tožeče stranke, da je Komisija opomin sprejela pri izvajanju prerogativ javne oblasti, da bi se sklicevala na sodno prakso, v skladu s katero je treba šteti, da se akt, ki ga institucija sprejme v pogodbenem okviru, lahko loči od tega okvira, če je ta institucija akt sprejela pri izvajanju prerogativ javne oblasti, ni mogoče sprejeti (glej zgoraj v točki 24 navedeni sklep Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro/Komisija, EU:T:2011:589, točka 28 in navedena sodna praksa). Noben dokaz iz spisa namreč ne omogoča ugotoviti, da je Komisija delovala z uporabo javnih pooblastil. Natančneje, kot je bilo navedeno v točkah 30 in 31 zgoraj, edini cilj opomina je uveljavljanje pravic, ki jih ima Komisija na podlagi določil pogodbe o financiranju, tako da ni mogoče trditi, da je bil sprejet pri izvajanju prerogativ javne oblasti.
38 Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, ne da bi bilo treba preučiti, ali je – kot navaja Komisija – opomin popolnoma pripravljalni akt, da navedeni opomin ni med akti, za katere se na podlagi člena 263 PDEU pri sodiščih Unije lahko zahteva razglasitev ničnosti.
39 Iz tega izhaja, da je ta tožba glede na določbe člena 263 PDEU nedopustna.
Predlog za spremembo opredelitve te tožbe v tožbo na podlagi člena 272 TFUE
40 Vendar tožeča stranka meni, da je opredelitev te tožbe mogoče spremeniti v tožbo, ki temelji na členu 272 PDEU, ki jo Splošno sodišče lahko obravnava na podlagi arbitražne klavzule iz člena I.8 pogodbe o financiranju.
41 Komisija ugovarja, da Splošno sodišče opredelitve te tožbe ne more spremeniti v tožbo na podlagi člena 272 PDEU, saj pogodba o financiranju ne vsebuje arbitražne klavzule. V bistvu meni, da je člen I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju zgolj opozorilo glede pristojnosti Splošnega sodišča za obravnavanje ničnostnih tožb. Po mnenju Komisije se namreč navedeni člen nanaša le na tožbe „upravičencev“ in ne pogodbenih strank. To analizo naj bi potrjeval člen II.18.5 pogodbe o financiranju.
42 Na prvem mestu, kar zadeva možnost spremembe opredelitve te tožbe v tožbo, vloženo na podlagi člena 272 PDEU, je treba spomniti, da Splošno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso – kadar je pri njem vložena ničnostna ali odškodninska tožba, spor pa dejansko izvira iz pogodbe – spremeni opredelitev tožbe, če so pogoji za tako spremembo izpolnjeni (sodba z dne 19. septembra 2001, Lecureur/Komisija, T‑26/00, Recueil, EU:T:2001:222, točka 38; sklep z dne 10. maja 2004, Musée Grévin/Komisija, T‑314/03 in T‑378/03, ZOdl., EU:T:2004:139, točka 88, in zgoraj v točki 29 navedena sodba CEVA/Komisija, EU:T:2010:240, točka 57).
43 Splošno sodišče pa v pogodbenem sporu ne more spremeniti opredelitve ničnostne tožbe, kadar izrecna volja tožeče stranke, da svojega predloga ne utemelji s členom 272 PDEU, nasprotuje taki spremembi, ali kadar tožba ne temelji na nobenem tožbenem razlogu glede kršitve pravil, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje, ne glede na to, ali gre za pogodbena določila ali za določbe nacionalnega prava, navedenega v pogodbi (glej zgoraj v točki 29 navedeno sodbo CEVA/Komisija, EU:T:2010:240, točka 59 in navedena sodna praksa).
44 Iz tega izhaja, da je sprememba opredelitve tožbe mogoča, če temu ne nasprotuje izrecna volja tožeče stranke in če je vsaj en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev določb, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje, naveden v tožbi v skladu z določbami člena 44(1)(c) Poslovnika. Ti pogoji so kumulativni.
45 V obravnavani zadevi tožeča stranka na eni strani v stališčih glede ugovora nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, izrecno predlaga spremembo opredelitve te tožbe v tožbo, ki je vložena na podlagi člena 272 TFUE.
46 Tožeča stranka na drugi strani v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata na, prvič „kršitev prava Unije zaradi napačne oziroma neobstoječe presoje dejstev“, in drugič, kršitev obveznosti obrazložitve.
47 Čeprav drugi tožbeni razlog temelji izključno na ugotovitvah, ki se nanašajo na upravnopravna razmerja, in je značilen za ničnostno tožbo (glej v tem smislu zgoraj v točki 24 navedeni sklep Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro/Komisija, EU:T:2011:589, točki 36 in 37), je vendarle treba navesti, da tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu izpodbija neupravičenost financiranja s strani Unije stroškov zaposlenih, dnevnic in stroškov prevoza ter stroškov opravljenih storitev, ki jih je po njenem mnenju priglasila po koncu izvedbe projekta. Upravičenost stroškov pa je opredeljena v členu II.14 pogodbe o financiranju, določilu, na katero se tožeča stranka sklicuje pri opisu dejanskega stanja v tožbi. Čeprav se torej tožeča stranka pri navajanju prvega tožbenega razloga ne sklicuje izrecno na navedeni člen II.14, argumentacije, navedene v utemeljitev tega razloga, ni mogoče razlagati drugače, kot da v bistvu graja presojo Komisije glede navedenega določila. Poleg tega Komisija v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi ni prerekala tega, da ji je tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga očitala nespoštovanje njenih pogodbenih obveznosti.
48 V teh okoliščinah je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 42 in 43 zgoraj, spremeniti opredelitev te tožbe v tožbo na podlagi člena 272 PDEU.
49 Na drugem mestu je treba vendarle opozoriti, da je Splošno sodišče pristojno odločati na prvi stopnji v sporih pogodbene narave, ki mu jih predložijo fizične ali pravne osebe, le na podlagi arbitražne klavzule. Brez take klavzule bi se njegova sodna pristojnost razširila prek sporov, za odločanje o katerih je omejeno pristojno (sklepa z dne 3. oktobra 1997, Mutual Aid Administration Services/Komisija, T‑186/96, Recueil, EU:T:1997:149, točka 47, in z dne 8. februarja 2010, Alisei/Komisija, T‑481/08, ZOdl., EU:T:2010:32, točka 58).
50 Pristojnost sodišč Unije za odločanje – na podlagi arbitražne klavzule – o sporu, ki izvira iz pogodbe, se v skladu s sodno prakso presoja glede na same določbe člena 272 PDEU in glede na določila same arbitražne klavzule (sodba z dne 8. aprila 1992, Komisija/Feilhauer, C‑209/90, Recueil, EU:C:1992:172, točka 13). Ta pristojnost pomeni odstopanje od splošnih pravnih pravil in jo je zato treba razlagati ozko (sodba z dne 18. decembra 1986, Komisija/Zoubek, 426/85, Recueil, EU:C:1986:501, točka 11). Tako lahko Splošno sodišče o pogodbenem sporu odloča le v primeru izrecne volje strank, da mu priznavajo to pristojnost (glej sodbo z dne 16. septembra 2013, GL2006 Europe/Komisija, T‑435/09, ZOdl. (odlomki), EU:T:2013:439, točka 38 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 49 navedeni sklep Mutual Aid Administration Services/Komisija, EU:T:1997:149, točka 46).
51 Splošno sodišče lahko zato v obravnavani zadevi o tej tožbi, kakor je bila drugače opredeljena v točki 48 zgoraj, odloča le, če pogodba o financiranju vsebuje arbitražno klavzulo, ki mu podeljuje pristojnost v zvezi s tem. Zato je treba preveriti, ali navedena pogodba zajema takšno klavzulo.
52 V zvezi s tem je treba opozoriti, da ker pogodba ne določa nobenega besedila, ki bi ga bilo treba uporabiti v arbitražni klavzuli, je v skladu s sodno prakso vsako besedilo, ki kaže na to, da imajo stranke namen morebitne spore izvzeti iz pristojnosti nacionalnih sodišč zato, da bi jih predložile sodiščema Unije, treba šteti za zadostno za to, da sta ti na podlagi člena 272 PDEU pristojni (sodba z dne 17. marca 2005, Komisija/AMI Semiconductor Belgium in drugi, C‑294/02, ZOdl., EU:C:2005:172, točka 50).
53 V obravnavani zadevi pogodba o financiranju zajema člen I.8, ki je naslovljen „Law applicable and competent court“ (pravo, ki se uporablja, in pristojno sodišče). V drugem odstavku tega določila je določeno, da „lahko upravičenci zoper sklepe Komisije, ki se nanašajo na uporabo določil [te] pogodbe in način njenega izvajanja, vložijo tožbo pri [Splošnem sodišču] ali po potrebi pritožbo pri [Sodišču]“.
54 Iz tega izhaja, da klavzula iz člena I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju določa, da je Splošno sodišče na prvi stopnji pristojno za vse tožbe, ki jih upravičenec v smislu pogodbe o financiranju (v nadaljevanju: upravičenec) (glej točko 36 zgoraj) vloži zoper sklepe Komisije, ki se nanašajo na uporabo pogodbe in načine njenega izvajanja.
55 Zapis te klavzule se ob upoštevanju njenega besedila in uporabe izrazov „upravičenci“ in „sklepi Komisije“ ter nevzajemnosti določila iz člena I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju, ki Splošnemu sodišču ne priznava nobene pristojnosti za odločanje o tožbah, ki jih Komisija lahko vloži v okviru navedene pogodbe, res razlikuje od običajnih arbitražnih klavzul in lahko – kot je tudi Komisija potrdila na obravnavi – povzroči zmedo, saj spominja na nadzor zakonitosti, ki se opravi na podlagi ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 263 PDEU.
56 Vendar je kljub obžalovanja vredni dvoumnosti, nastali z neobičajnim zapisom klavzule iz člena I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju treba navesti, da – drugače od tega, kar navaja Komisija – te značilnosti ne morejo preprečiti opredelitve te klavzule kot arbitražne klavzule.
57 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da je iz besedila člena I.8 pogodbe o financiranju, in sicer „Law applicable and competent court“, že na prvi pogled razvidno, da je predmet drugega odstavka tega določila opredelitev sodišča, ki je pristojno za odločanje o sporih, ki izvirajo iz navedene pogodbe.
58 Člen I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju torej s tem, da določa, da lahko upravičenci pri Splošnem sodišču na prvi stopnji vložijo tožbo zoper sklepe Komisije, ki se nanašajo na uporabo določil pogodbe o financiranju in načine njenega izvajanja, Splošnemu sodišču v skladu s členom 272 PDEU podeljuje pristojnost za odločanje o tožbah upravičencev v okviru sporov, povezanih z navedeno pogodbo.
59 Dalje, navesti je treba, da se v skladu s členom I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju tožbe, ki jih upravičenci na prvi stopnji lahko vložijo pri Splošnem sodišču, nanašajo na sklepe Komisije v zvezi z uporabo pogodbe o financiranju in načinih njenega izvajanja, kot je razvidno iz samega besedila določila.
60 To določilo se torej nanaša na sklepe, ki jih Komisija sprejme na podlagi pogodbenih določil in ki jih ni mogoče ločiti od pogodbenega razmerja, kakršen je v obravnavanem primeru zadevni opomin.
61 Iz tega na eni strani izhaja, da – drugače od tega, kar navaja Komisija – klavzule iz člena I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju ni mogoče šteti zgolj za opozorilo glede pristojnosti Splošnega sodišča za obravnavanje ničnostnih tožb, vloženih na podlagi člena 263 PDEU.
62 Poleg tega, da v tej klavzuli nikjer ni omenjen člen 263 PDEU, iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 29, izhaja, da akti institucij, ki spadajo v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega jih ni mogoče ločiti, zaradi svoje narave ne spadajo med akte, za katere je mogoče na podlagi člena 263 PDEU predlagati razglasitev ničnosti.
63 Ker pa se klavzula iz člena I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju – kot je razvidno iz točk 59 in 60 zgoraj – nanaša prav na tožbe, ki jih je mogoče vložiti zoper sklepe ali akte, kakršni so tisti, na katere se nanaša točka 62 zgoraj, razlaga, ki jo predlaga Komisija in v skladu s katero člen I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju pomeni zgolj opozorilo glede ničnostnih tožb na podlagi člena 263 PDEU, pomeni pogodbeno razširitev pogojev za dopustnost ničnostne tožbe, na katere se nanaša člen 263 PDEU in jih razlaga sodna praksa, in to kljub temu, da gre za pogoje javnega reda (glej sklepa z dne 15. aprila 2010, Makhteshim-Agan Holding in drugi/Komisija, C‑517/08 P, ZOdl., EU:C:2010:190, točka 54 in navedena sodna praksa, in z dne 15. decembra 2010, Albertini in drugi/Parlament, T‑219/09 in T‑326/09, ZOdl., EU:T:2010:519, točka 56 in navedena sodna praksa) in jih zato stranke ne morejo prosto urejati.
64 Na drugi strani je treba ugotoviti – drugače od argumentov, ki jih je Komisija navedla na obravnavi – da bi bilo ob upoštevanju navedb iz točk 59 in 60 zgoraj v nasprotju z besedilom klavzule iz člena I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju, če bi se štelo, da je področje uporabe te klavzule omejeno na tožbe zoper sklepe, ki jih Komisija lahko sprejme na podlagi člena 299 PDEU.
65 V zvezi s tem je treba dodati, da se člen II.18.5 pogodbe o financiranju, ki ga navaja Komisija, izrecno nanaša na sklepe, ki jih je mogoče sprejeti na podlagi člena 299 PDEU. Ta upravičence obvešča o tem, da je vračilo morebitnih neupravičenih izplačil mogoče zahtevati na podlagi izvršilnega sklepa v skladu s členom 299 PDEU in da je zoper ta sklep mogoče vložiti tožbo pri Splošnem sodišču. Vendar je poleg tega, da v navedenem členu II.18.5 pogodbe o financiranju nikjer ni omenjen člen I.8, drugi odstavek, iste pogodbe, treba navesti, da Komisija še vedno ni pojasnila, v čem naj bi člen II.18.5 pogodbe o financiranju potrjeval ozko razlago člena I.8, drugi odstavek, navedene pogodbe. Nasprotno, obstoj te posebne klavzule v členu II.18.5 te pogodbe, ki se nanaša na izvršilne sklepe, potrjuje, da se pojem „sklep, ki se nanaša na uporabo pogodbenih določil“ iz člena I.8, drugi odstavek, iste pogodbe ne nanaša na takšne izvršilne akte, ki jih je mogoče ločiti od pogodbenega razmerja.
66 Nazadnje, kar zadeva terminologijo, uporabljeno v členu I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju in natančneje pojmov „sklep“ in „upravičenec“ ter enostranske narave klavzule iz navedenega člena, je treba spomniti, kot to izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 52, da vsako besedilo, ki kaže na to, da imajo stranke namen morebitne spore izvzeti iz pristojnosti nacionalnih sodišč zato, da bi jih predložile sodiščema Unije, treba šteti za zadostno za to, da sta ti na podlagi člena 272 PDEU pristojni. Zato v nasprotju z argumenti, ki jih je Komisija podala v zvezi s tem, zapis člena I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju ne ovira njegove opredelitve kot arbitražne klavzule.
67 Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na eni strani ugotoviti, da je to tožbo treba opredeliti drugače, in sicer kot tožbo, ki je vložena na podlagi člena 272 PDEU, na drugi strani pa je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o tej tožbi v skladu s členom 272 PDEU in arbitražno klavzulo, navedeno v členu I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju.
Utemeljenost tožbe
68 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe, kakršna je ta po spremembi opredelitve, navaja dva tožbena razloga, ki se v bistvu nanašata na, prvič, napačno presojo dejstev ob kršitvi določil pogodbe o financiranju, in drugič, kršitev obveznosti obrazložitve.
Prvi tožbeni razlog: napačna presoja dejstev ob kršitvi določil pogodbe o financiranju
69 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga Komisiji očita, da je nekatere stroške, in sicer v skupnem znesku 48.971,84 EUR, štela za neupravičene. Gre za, prvič, stroške zaposlenih v višini 44.156,76 EUR, drugič, dnevnice in stroške prevoza v višini 638,04 EUR oziroma 1354,08 EUR, in tretjič, stroške opravljenih storitev v višini 2822,96 EUR.
70 Komisija izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga. Meni zlasti, da je imela pravico od tožeče stranke zahtevati vračilo skupnega zneska v višini 55.490,39 EUR.
– Uvodne ugotovitve
71 Najprej je treba opozoriti, da v skladu s temeljnim načelom, ki ureja finančne pomoči Unije, Unija lahko subvencionira le dejansko nastale stroške. Da bi Komisija lahko izvedla nadzor, morajo upravičenci do take finančne pomoči Skupnosti dokazati resničnost izdatkov, vknjiženih za subvencionirane projekte, saj je za dobro delovanje sistema nadzora in dokazovanja, uvedenega za to, da se preveri, ali so pogoji za odobritev teh pomoči izpolnjeni, nujno, da ti upravičenci predložijo zanesljive informacije. Za to, da se upraviči dodelitev specifične subvencije, torej ni dovolj, da se dokaže, da je bil projekt izveden. Upravičenec do pomoči mora poleg tega predložiti dokaz o tem, da je plačal prijavljene stroške, v skladu s pogoji, določenimi za odobritev zadevne pomoči, saj so do vračila upravičeni le stroški, ki so ustrezno izkazani. Obveznost spoštovanja postavljenih finančnih pogojev pomeni celo eno od njegovih bistvenih zavez in torej pogojuje dodelitev finančne pomoči (sodba z dne 22. maja 2007, Komisija/IIC, T‑500/04, ZOdl., EU:T:2007:146, točka 94; glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 19. januarja 2006, Comunità montana della Valnerina/Komisija, C‑240/03 P, ZOdl., EU:C:2006:44, točke 69, 76, 78, 86 in 97).
72 Ker je dodelitev subvencije, kot je razvidno iz člena I.8, prvi odstavek, pogodbe o financiranju urejena s pogodbenimi določili, določbami prava Skupnosti, ki se uporabljajo, ter podredno z belgijskim pravom o dodelitvi subvencij, je treba navesti, da se načelo, na katero je opozorjeno zgoraj v točki 71, odraža v določilih te pogodbe, ki se nanašajo na način dodelitve finančnih sredstev. Tako zlasti iz členov od I.4.2 do I.4.5, I.5 in od II.15.2 do II.15.4 navedene pogodbe izhaja, da mora tožeča stranka Komisiji v različnih fazah projekta predložiti obračun dejansko nastalih upravičenih stroškov, pri čemer lahko Komisija po potrebi zahteva, da se ji posredujejo dodatne informacije in dokumenti. Komisija na podlagi dokumentov, navedenih v členu II.15.4 pogodbe o financiranju, zlasti končnega obračuna dejansko nastalih upravičenih stroškov, v skladu s členom II.17 te pogodbe in pod pogojem, da pozneje prejme informacije v okviru revizije, opravljene na podlagi člena II.19 iste pogodbe, določi končni znesek subvencije.
73 V okviru tega je treba navesti tudi, da člen II.14.1 pogodbe o financiranju v zvezi z merili, ki določajo upravičenost stroškov, določa:
„Da bi se stroški lahko šteli za upravičene ukrepa, morajo izpolnjevati naslednja splošna merila:
– povezani morajo biti s predmetom pogodbe in biti določeni v predvidenem proračunu, ki jim je priložen;
– biti morajo nujni za izvedbo ukrepa, ki je predmet pogodbe;
– biti morajo razumni in upravičeni ter v skladu z načeli dobrega finančnega poslovodenja, zlasti glede gospodarnosti in stroškovne učinkovitosti;
– nastati morajo v obdobju opravljanja dejanj, kot je opredeljeno v členu I.2.2 pogodbe;
– upravičencem morajo dejansko nastati, zabeleženi morajo biti v njihovih računovodskih knjigah v skladu z računovodskimi načeli, ki zanje veljajo, in prijavljeni v skladu z veljavnimi davčnimi in socialnimi predpisi;
– biti morajo razpoznavni in preverljivi.
Računovodski postopki in postopki internega nadzora upravičenca morajo izkazovati neposredno zvezo med stroški in prihodki, prijavljenimi v okviru delovnega programa, na eni strani, in ustreznimi računovodskimi izkazi in dokazili na drugi.“
74 Poleg tega člen II.14.2 pogodbe o financiranju neposredne upravičene stroške opredeljuje tako:
„Neposredni upravičeni stroški ukrepa so stroški, ki jih je ob izpolnitvi pogojev za upravičenost, določenih v členu II.14.1, mogoče opredeliti kot posebne stroške ukrepa, ki so neposredno povezani z njegovo izvedbo in jih je mogoče takoj pripisati. Upravičeni so predvsem naslednji stroški, če ustrezajo merilom, opredeljenim v prejšnjem odstavku:
– stroški zaposlenih, ki sodelujejo pri projektu, in sicer dejanske plače, povečane za prispevke za socialno varnost in druge zakonite stroške, ki so del plačila, če ne presegajo povprečnih stopenj, ki ustrezajo običajni politiki izplačevanja končnih upravičencev;
– stroški prevoza in dnevnice zaposlenih, ki sodelujejo pri ukrepu, če ti ustrezajo običajnim praksam upravičencev na področju potnih stroškov oziroma ne presegajo zgornjih mej, ki jih Komisija določi na letni ravni;
– […]“
75 Utemeljenost prvega tožbenega razloga je treba preizkusiti ob upoštevanju teh ugotovitev.
– Stroški zaposlenih
76 Trditve tožeče stranke se nanašajo na stroške zaposlenih v zvezi s C. S. in J. S. (44.100 EUR) na eni strani in H. (56,76 EUR) na drugi.
77 Na prvem mestu, kar zadeva stroške zaposlenih v zvezi s C. S. in J. S., tožeča stranka zatrjuje, da jih je Komisija napačno štela za neupoštevne. V bistvu meni, da je sodelovanje teh oseb pri projektu dokazala s posredovanjem njunih publikacij, povzetki njunih del, dodatki h končnemu poročilu o tehnični izvedbi (Final Technical Implementation Report) in podpornimi deli za predstavitve, ki jih je Komisiji posredovala po prejemu revizijskega poročila in jih prav tako priložila tožbi.
78 Komisija izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke.
79 Navesti je treba, da niti trditve tožeče stranke niti dokumenti, ki jih je predložila, ne dokazujejo sodelovanja C. S. in J. S. pri projektu.
80 Prvič, vse publikacije C. S. in J. S., ki jih je tožeča stranka predložila, so iz leta 2008. A čeprav je v skladu s členom I.1.4 pogodbe o financiranju projekt trajal od 15. aprila 2004 do 15. aprila 2006 in so v skladu s členom II.14.1 te pogodbe upravičeni stroški morali nastati v času trajanja projekta, tožeča stranka ni dokazala, da so bili osnutki teh publikacij narejeni v obdobju izvedbe navedenega projekta. Poleg tega iz teh publikacij ni razvidno, da je bila – kot navaja tožeča stranka – njihova objava zapoznela zaradi sistema ocenjevanja prispevkov avtorjev s strani drugih avtorjev. Po eni strani je namreč v zvezi s prvo publikacijo izrecno navedeno, da je bila predložena v objavo 8. februarja 2008, sprejeta 10. aprila 2008 in objavljena 6. maja istega leta. Po drugi strani je v zvezi z drugimi publikacijami istih avtorjev, ki so priložene tožbi, treba navesti, da ne vsebujejo nobenih navedb glede dneva predložitve v objavo, edina navedba datuma objave, ki sega v leto 2008, pa ne zadostuje za ugotovitev, da so bile navedene publikacije v pripravi med trajanjem projekta.
81 Drugič, na eni strani – kot pravilno navaja Komisija – so bili povzetki del C. S. in J. S. narejeni 8. februarja 2008, to je po zaključku projekta. A čeprav navedbe tožeče stranke, da je bilo v revizijskem poročilu ugotovljeno, da dokazi o sodelovanju navedenih sodelavcev niso bili zadostni, res lahko upravičijo predložitev novih dokazov po zaključku projekta, pa – v nasprotju z navedbami tožeče stranke – ni mogoče upravičiti njihovega poznejšega nastanka, in sicer dve leti po navedenem zaključku. Na drugi strani se ti povzetki del omejujejo le na povzemanje seznama publikacij, navedenih zgoraj v točki 80, pri tem pa je dodano, da naj bi C. S. in J. S. pri projektu sodelovala kot strokovnjaka. A poleg tega, da – kot je bilo navedeno zgoraj v točki 80 – ni bilo dokazano, da so te publikacije nastale med trajanjem projekta, takšen seznam in navedba sodelovanja C. S. in J. S. kot strokovnjakov zaradi splošne narave in neobstoja vsakršnega pojasnila, kako naj bi ti osebi sodelovali pri projektu, in vsakršnega konkretnega dokaza o njunem sodelovanju, nista zadostna.
82 Tretjič, dodatka k „Final Technical Implementation Report“ sta bila podpisana 24. in 25. marca 2009. Ti dokumenti v bistvu izkazujejo tri navedbe. Najprej, C. S. in J. S. naj bi pri izvedbi projekta sodelovala kot strokovnjaka, pri čemer je bilo pojasnjeno, da bi bilo „očitno nemogoče“ izvesti projekt evropskih razsežnosti, kot je ta projekt, brez strokovnega znanja na področjih interne medicine in farmakoterapije, pa tudi na področjih farmacije, farmakologije in klinične prehrane. Dalje, C. S. in J. S. naj bi sodelovala pri pripravi osnutkov, zlasti osnutkov zgoraj navedenih publikacij. Nazadnje, C. S. in J. S. naj bi med razpravami podajala nasvete. V zvezi z zadnjima navedbama ti dokumenti napotujejo na več strani „Interim Technical Implementation Report“ (vmesno poročilo o tehnični izvedbi) in „Final Technical Implementation Report“.
83 Vendar po eni strani iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 81, te splošne navedbe, ki izvirajo iz obdobja po zaključku projekta, ne zadostujejo za dokaz o dejanskem sodelovanju C. S. in J. S. pri navedenem projektu. Na drugi strani je glede dela, v katerem ti dodatni dokumenti napotujejo na poročili, navedeni zgoraj v točki 82, treba ugotoviti, da ti poročili nista v spisu obravnavane zadeve, tako da Splošno sodišče ne more preizkusiti utemeljenosti trditev tožeče stranke v zvezi s tem.
84 Četrtič, v dokumentih, ki jih je tožeča stranka predložila v zvezi s „podpornimi deli za predstavitve“, ki sta jih opravila C. S. in J. S., ti osebi nista omenjeni in ti dokumenti torej ne morejo dokazovati njunega sodelovanja pri projektu.
85 Poleg tega je iz dokazov v spisu razvidno, da ne C. S. ne J. S. nista bila prisotna na srečanju, ki ga je tožeča stranka septembra 2005 v okviru projekta organizirala na Cipru.
86 Iz tega izhaja, da je treba – ker tožeča stranka ni dokazala dejanskega sodelovanja C. S. in J. S. pri projektu – stroške zaposlenih, ki se nanašajo nanju, šteti za neupravičene.
87 Poleg tega, ker so bili ugovori in dokazi, ki jih je tožeča stranka navedla v dopisih z dne 13. in 31. marca 2009, naslovljenih na Komisijo, ponovljeni pred Splošnim sodiščem in zavrnjeni v točkah od 80 do 84 zgoraj, argument tožeče stranke, da Komisija teh elementov ni upoštevala, ne more omajati neupravičenosti stroškov zaposlenih v zvezi s C. S. in J. S.
88 Na drugem mestu, tožeča stranka navaja, da Komisija pri izračunu skupnega upravičenega zneska ni upoštevala neupravičenosti stroškov zaposlenih v višini 56,76 EUR, ki se nanašajo na H.
89 Komisija ugovarja, da čeprav so se stroški zaposlenih, ki se nanašajo na H., šteli za upravičene, je treba skupnim neupravičenim stroškom zaposlenih prišteti znesek v višini 2025,67 EUR. Ker tožeča stranka zoper ta znesek, naveden v revizijskem poročilu, ni ugovarjala, skupni znesek v višini 44.156,76 EUR, določen v predhodnem informativnem obvestilu, ni izčrpen.
90 V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da se tožeča stranka in Komisija strinjata, da so stroški zaposlenih v višini 56,76 EUR, ki se nanašajo na H., upravičeni.
91 Drugič, argument Komisije, da skupni znesek v višini 44.156,76 EUR, ki je določen v predhodnem informativnem obvestilu, ni izčrpen, je neupošteven. Tudi če bi namreč Komisija smela zahtevati vračilo stroškov zaposlenih v višjem znesku, kot je naveden v opominu, pa ta okoliščina ne bi mogla omajati ugotovitve, da je Komisija napačno ocenila, da so drugi stroški, to je stroški zaposlenih, ki zadevajo H., neupravičeni.
92 Iz tega izhaja, da je ta očitek treba sprejeti v delu, v katerem se nanaša na stroške zaposlenih, ki se nanašajo na H., v preostalem pa ga je treba zavrniti.
– Dnevnice in stroški prevoza
93 Tožeča stranka izpodbija neupravičenost dnevnic v višini 638,04 EUR in stroškov prevoza v višini 1354,08 EUR.
94 Na prvem mestu, tožeča stranka meni, da je dokazala dnevnice 20‑ih udeležencev na srečanju na Cipru. Zato naj bi Komisija, ki ni upoštevala dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila, napačno ugotovila, da dnevnice v višini 638,04 EUR niso upravičene. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na več dokumentov, priloženih tožbi.
95 Komisija izpodbija utemeljenost teh trditev.
96 Iz revizijskega poročila je razvidno, da je tožeča stranka prijavila dnevnice v skupnem znesku 9598,04 EUR. Komisija je na podlagi podatkov v zvezi z letalskimi prevozi ocenila, da je 14 oseb skupno preživelo 56 dni na Cipru. Z množitvijo tega števila dni z dnevno tarifo za Ciper (160 EUR) je menila, da je upravičen le znesek 8960 EUR. Tako je Komisija v revizijskem poročilu in v predhodnem informativnem obvestilu navedla, da razlika med tema zneskoma (638,04 EUR) ni upravičena.
97 V skladu s členom II.14.1, peta alinea, pogodbe o financiranju morajo stroški, da bi se lahko šteli za upravičene, med drugim upravičencu dejansko nastati.
98 Vendar, prvič, seznam udeležencev, vpisanih za srečanje na Cipru, na katerem so navedena imena 20 oseb, ne zadostuje niti za dokaz, da so se vse te osebe dejansko udeležile srečanja, niti – a fortiori – za dokaz, da je stroške njihovega bivanja dejansko krila tožeča stranka. Ta ugotovitev je še toliko bolj neizbežna, ker na eni strani – kot pravilno navaja Komisija – sama kopija seznama, ki jo je predložila tožeča stranka, vsebuje ročno pripisano navedbo, da štiri osebe niso poslale zahteve za povračilo potnih stroškov. Na drugi strani tožeča stranka v tožbi navaja, da „dnevnice v zvezi s tem srečanjem zajemajo tudi osebe, ki na srečanju niso bile prisotne“.
99 Drugič, kar zadeva druga dokumenta, ki ju je predložila tožeča stranka in ki dokazujeta, da je krila stroške najema sejne sobe in hotelske stroške profesorja K., in sicer v višini 1010 EUR oziroma 1843,96 EUR, je treba navesti – kot navaja Komisija – da ta dokazila ne dokazujejo števila udeležencev, ki so se dejansko udeležili srečanja na Cipru. Poleg tega iz argumentov tožeče stranke ne izhaja, da ta zdaj zahteva, da se k upravičenim stroškom štejejo tudi stroški najema sejne sobe in hotelskih stroškov.
100 Iz tega izhaja, da tožeča stranka ne podaja nobenega dokaza, ki bi izkazal upravičenost dnevnic v višini 638,04 EUR. V teh okoliščinah je argument, da Komisija ni upoštevala stališč in dokazov, ki ji jih je tožeča v zvezi s tem posredovala v dopisu z dne 31. marca 2009, treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni zgoraj v točki 87.
101 Na drugem mestu, tožeča stranka meni, da je upravičenost stroškov prevoza v višini 1354,08 EUR dokazala s tem, da je predložila vstopne kupone štirih sodelavcev.
102 V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da iz vlog Komisije izhaja, da ta priznava upravičenost stroškov prevoza v višini 1354,08 EUR, kot je to izrecno potrdila tudi v odgovoru na vprašanje, ki ji ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi.
103 Iz tega izhaja, da je treba ta očitek sprejeti v delu, v katerem se nanaša na stroške prevoza, v preostalem pa ga je treba zavrniti.
– Stroški opravljenih storitev
104 Tožeča stranka v zvezi s stroški opravljenih storitev na eni strani trdi, da je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) stroške tiskanja članka „Public Health responses to extreme weather events“ (Odzivi javnega zdravja na ekstremne vremenske pojave) financirala le do višine 3522,86 EUR, kot je to razvidno iz izpiska računa, ki ga je predložila, tako da je preostali znesek v višini 2471,14 EUR upravičen. Na drugi strani naj bi bil izračun neupravičenih stroškov, ki ga je opravila Komisija, napačen, saj je bil znesek, ki je bil v revizijskem poročilu sprva določen na 12.918,45 EUR, v predhodnem informativnem obvestilu zvišan na 13.270,27 EUR, ne da bi bilo to zvišanje pojasnjeno.
105 Komisija ugovarja, da so stroški opravljenih storitev v višini 12.918,45 EUR neupravičeni, vključno z zneskom 2471,14 EUR, za katerega tožeča stranka meni, da je upravičen, saj je ta znesek nerazumen in ni zadostno dokazan.
106 Na prvem mestu, v zvezi z razliko med zneskoma upravičenih stroškov za opravljene storitve, ki sta navedena v revizijskem poročilu (12.918,45 EUR) in predhodnem informativnem obvestilu (13.270,27 EUR), je treba opozoriti, da Komisija v odgovoru na tožbo argumentacijo opira na skupni znesek neupravičenih stroškov v višini 12.918,45 EUR. Iz tega izhaja, da Komisija priznava, kot je potrdila tudi v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi, da je razlika med obema zneskoma, to je 351,82 EUR, upravičena.
107 Zato je treba sprejeti argument, ki ga je tožeča stranka v zvezi s tem navedla, in iz naslova stroškov opravljenih storitev ugotoviti upravičenost zneska v višini 351,82 EUR.
108 Na drugem mestu je, kar zadeva stroške tiskanja članka „Public Health responses“, treba navesti, da dokazili iz spisa v obravnavani zadevi, in sicer sporazum, ki ga je tožeča stranka z WHO sklenila za izvedbo del v zvezi z navedenim člankom, in izpisek računa, ki potrjuje, da je tožeča stranka prejela znesek v višini 3522,86 EUR, ne dokazujeta upravičenosti zneska v višini 2471,14 EUR.
109 Ta dokumenta namreč omogočata le ugotovitev, da bi tožeča stranka na podlagi sporazuma, ki ga je z WHO sklenila za izvedbo del v zvezi s člankom, med drugim morala revidirati članek „Public Health responses“ in poskrbeti za njegovo objavo v European Journal of Public Health (Evropski bilten za javno zdravje), in da je od WHO prejela znesek v višini 3522,86 EUR. Dokumenta pa ne omogočata ugotoviti ne načina, kako je bil ta znesek porabljen, ne tega, da so stroški v višini 2471,14 EUR dejansko nastali tožeči stranki.
110 V skladu s členom II.14.1 pogodbe o financiranju pa morajo biti stroški, kot pravilno trdi Komisija, poleg tega, da morajo upravičencu dejansko nastati, razpoznavni in preverljivi, da bi bili upravičeni.
111 Poleg tega morajo v skladu z istim določilom stroški, da bi bili upravičeni, biti povezani s predmetom pogodbe o financiranju. Iz dokazil, ki jih je predložila tožeča stranka, pa ni razvidno, da bi bila revizija članka „Public Health responses“ z navedeno pogodbo dejansko zajeta v finančni načrt.
112 Iz tega izhaja, da je v zvezi s stroški opravljenih storitev treba ugotoviti neupravičenost zneska v višini 351,82 EUR in v preostalem zavrniti očitek tožeče stranke.
113 Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga dokazala upravičenost zneska v skupni višini 1762,66 EUR, pri čemer ta znesek ustreza vsoti stroškov zaposlenih za H. (56,76 EUR), nekaterih stroškov prevoza (1354,08 EUR) in nekaterih stroškov opravljenih storitev (351,82 EUR).
114 Te ugotovitve ne omajejo trditve Komisije, da ima pravico od tožeče stranke zahtevati vračilo zneska v skupni višini 55.490,39 EUR, kar je znesek, ki je višji od tistega, ki ga zahteva v opominu.
115 Ta razlaga je namreč neupoštevna iz istih razlogov, kot so navedeni zgoraj v točki 91.
116 Poleg tega, tudi ob predpostavki, da želi Komisija s to argumentacijo pri Splošnem sodišču vložiti nasprotno tožbo in da je Splošno sodišče kljub zapisu arbitražne klavzule pristojno za odločanje o tem predlogu, bi bila ob upoštevanju sodne prakse, v skladu s katero v sistemu pravnih sredstev Unije pristojnost za odločanje o tožbi v glavni stvari zajema pristojnost za odločanje o kakršni koli nasprotni tožbi, vloženi v istem postopku, ki izhaja iz istega akta ali istih dejstev, ki so predmet tožbe (glej sklep z dne 27. maja 2004, Komisija/IAMA Consulting, C‑517/03, ZOdl., EU:C:2004:326, točka 17 in navedena sodna praksa), ta nasprotna tožba v vsakem primeru nedopustna ob upoštevanju zahtev iz člena 46(1)(c) Poslovnika. Tak predlog namreč ne iz pripravljalnih vlog Komisije ne iz stališč, ki jih je ta podala na obravnavi, ni razviden z zahtevano jasnostjo, in ga ne podpirajo trditve in dokazi, ki Splošnemu sodišču omogočajo, da preizkusi njegovo utemeljenost, tožeči stranki pa, da pripravi svojo obrambo.
117 Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba prvemu tožbenemu razlogu delno ugoditi, in sicer v delu, v katerem izkazuje upravičenost stroškov zaposlenih za H. (56,76 EUR), nekaterih stroškov prevoza (1354,08 EUR) in nekaterih stroškov opravljenih storitev (351,82 EUR), v preostalem pa ga je treba zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
118 Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga navaja, da opomin ni obrazložen.
119 Komisija izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.
120 Obveznost obrazložitve, ki jo ima Komisija in katere kršitev zatrjuje tožeča stranka, izhaja iz člena 296, drugi odstavek, PDEU. Vendar določa le enostranske ukrepe te institucije. Ta obveznost Komisiji torej ni naložena na podlagi pogodbe o financiranju (glej v tem smislu sodbo z dne 25. maja 2004, Distilleria Palma/Komisija, T‑154/01, ZOdl., EU:T:2004:154, točka 46).
121 Zato je tožbeni razlog, ki se nanaša na nezadostno obrazložitev, brezpredmeten v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 272 PDEU, saj morebitna kršitev te obveznosti ne vpliva na obveznosti, ki jih ima Komisija na podlagi zadevne pogodbe (glej v tem smislu sodbi z dne 3. junija 2009, Komisija/Burie Onderzoek en Advies, T‑179/06, ZOdl., EU:T:2009:171, točki 117 in 118, in z dne 11. decembra 2013, EMA/Komisija, T‑116/11, ZOdl., EU:T:2013:634, v fazi pritožbe, točka 275).
122 Te ugotovitve ne omaja argument tožeče stranke, da morajo biti v skladu s sodno prakso ob upoštevanju tega, da ima sklep o znižanju zneska denarne pomoči Unije za upravičenca do te pomoči resne posledice, iz obrazložitve tega sklepa jasno razvidni razlogi, ki upravičujejo znižanje zneska glede na prvotno dogovorjeni znesek (sodba z dne 17. septembra 2003, Stadtsportverband Neuss/Komisija, T‑137/01, Recueil, EU:T:2003:232, točka 53). Ta sodna praksa v obravnavani zadevi namreč ni upoštevna, saj – drugače od te zadeve – finančna pomoč, za katero je šlo v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Stadtsportverband Neuss/Komisija (EU:T:2003:232), ni bila dodeljena na podlagi pogodbe, ampak na podlagi sklepa, ki ga je Komisija sprejela na predlog Stadtsportverband Neuss eV, in ker je Splošno sodišče v navedeni zadevi presojalo o ničnostni tožbi zoper ta sklep Komisije o odreditvi delnega vračila navedene finančne pomoči.
123 Iz tega izhaja, da je drugi tožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka, treba zavrniti kot brezpredmeten.
124 Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba delno ugoditi tožbi, in sicer v delu, v katerem se zatrjuje upravičenost stroškov zaposlenih za H. (56,76 EUR), nekaterih stroškov prevoza (1354,08 EUR) in nekaterih stroškov opravljenih storitev (351,82 EUR), v preostalem pa jo je treba zavrniti.
Stroški
125 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
126 V obravnavani zadevi je tožeča stranka na obravnavi predlagala, naj Komisija v vsakem primeru, tudi v primeru zavrnitve tožbe, nosi celotne stroške, saj jo je dvoumen zapis člena I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju vodil v napačno izbiro pravnega sredstva, ki ji je bilo na voljo.
127 Spomniti pa je treba, da je tožeča stranka tožbo sprva oprla na določbe člena 263 PDEU in da se je šele v odgovoru na ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, sklicevala na klavzulo iz člena I.8, drugi odstavek, pogodbe o financiranju ter Splošno sodišče pozvala, naj opredelitev tožbe spremeni v tožbo na podlagi člena 272 PDEU. Iz tega izhaja, da dvoumen zapis, čeprav je obžalovanja vreden, nikakor ni bil podlaga za to, da je bila tožba sprva vložena na podlagi določb člena 263 PDEU. Poleg tega navedena klavzula nikakor ni ovirala spremembe opredelitve te tožbe v tožbo, ki temelji na členu 272 PDEU, in presoje Splošnega sodišča o njeni utemeljenosti.
128 V teh okoliščinah je tožeči stranki – ker z večino svojih predlogov ni uspela – v skladu s členom 87(2) Poslovnika in s predlogi Komisije treba naložiti plačilo stroškov tega postopka.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Stroški zaposlenih za H. v višini 56,76 EUR, stroški prevoza v višini 1354,08 EUR in stroški opravljenih storitev v višini 351,82 EUR, ki so Technische Universität Dresden nastali v okviru izvrševanja pogodbe z referenčno oznako 2003114 (SI2.377438) v zvezi s financiranjem projekta „Collection of European Data on Lifestyle Health Determinants – Coordinating Party (LiS)“, ki se je izvajal na podlagi Programa ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja (2003–2008), so upravičeni, zato je terjatev Evropske komisije, ki se nanaša na te zneske in je navedena v opominu št. 3241011712 z dne 4. novembra 2010, neutemeljena.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Technische Universität Dresden se naloži plačilo stroškov.
Martins Ribeiro | Gervasoni | Madise |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. oktobra 2014.
Podpisi