SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 29. februarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Skupna politika o azilu in priseljevanju – Prošnja za mednarodno zaščito – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 4 – Nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba (EU) št. 604/2013 – Člen 3(2) – Obseg obveznosti države članice, ki je zahtevala, naj odgovorna država članica ponovno sprejme prosilca, in ki ga želi predati v zadnjenavedeno državo članico – Načelo medsebojnega zaupanja – Dokazna sredstva in dokazni standard glede dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ki je posledica sistemskih pomanjkljivosti – Praksi nezakonitega zavračanja (pushback) v tretjo državo in pridržanja na mejnih prehodih“
V zadevi C‑392/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo rechtbank Den Haag, zittingsplaats 's-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska) z odločbo z dne 15. junija 2022, ki je na Sodišče prispela istega dne, v postopku
X
proti
Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu‑Matei (poročevalka), sodnica, J.‑C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in L. S. Rossi, sodnica,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za X A. Khalaf, advocaat,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in C. S. Schillemans, agentki,
– za belgijsko vlado M. Jacobs, A. Van Baelen in M. Van Regemorter, agentke,
– za češko vlado A. Edelmannová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,
– za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z D. G. Pintusom, avvocato dello Stato,
– za avstrijsko vlado A. Posch in J. Schmoll, agenta,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo najprej L. Grønfeldt in G. Wils, agenta, nato G. Wils, agent,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. julija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31; v nadaljevanju: Uredba Dublin III).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med X in Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska; v nadaljevanju: državni sekretar) v zvezi z odločitvijo zadnjenavedenega, da ne bo upošteval prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je X vložil na Nizozemskem.
Pravni okvir
3 V uvodnih izjavah 3, 20, 32 in 39 Uredbe Dublin III je navedeno:
„(3) Evropski svet se je na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev Skupnega evropskega azilnega sistema [(CEAS)] na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija), in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.
[…]
(20) Pridržanje prosilcev bi bilo treba uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati samo zato, ker zaprosi za mednarodno zaščito. Pridržanje bi moralo trajati čim krajše možno obdobje, zanj pa bi morali veljati načeli nujnosti in sorazmernosti. Zlasti mora biti pridržanje prosilcev v skladu s členom 31 Ženevske konvencije. Postopki, predvideni v tej uredbi v zvezi s pridržano osebo, bi se morali uporabljati prednostno v najkrajšem možnem roku. Kar zadeva splošna jamstva v zvezi s pridržanjem in pogoje za pridržanje, bi morale države članice, kjer je to ustrezno, določbe Direktive 2013/33/EU [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL 2013, L 180, str. 96] uporabljati tudi za osebe, ki so pridržane na podlagi te uredbe.
[…]
(32) Glede obravnavanja oseb, za katere se uporablja ta uredba, države članice zavezujejo njihove obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, vključno z ustrezno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.
[…]
(39) Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so zlasti priznani v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah [(v nadaljevanju: Listina)]. Cilj te uredbe je zlasti zagotovitev celotnega spoštovanja pravice do azila, zajamčene s členom 18 Listine, kakor tudi pravic, priznanih v členih 1, 4, 7, 24 in 47 Listine. To uredbo bi bilo zato treba v skladu s tem tudi uporabljati.“
4 Člen 3 te uredbe, naslovljen „Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“, določa:
„1. Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
2. Kadar na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena.
Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega [ponižujočega] ravnanja v smislu člena 4 [Listine], država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz poglavja III, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.
[…]“
5 Člen 5, od (1) do (3), navedene uredbe določa:
„1. Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, država članica, ki izvede ta postopek, opravi osebni razgovor s prosilcem. Namen razgovora je tudi zagotoviti, da prosilec pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 4.
2. Osebni razgovor se lahko opusti, če:
[…]
(b) je prosilec po prejetju informacij iz člena 4 že na drug način podal ustrezne informacije za postopek določitve odgovorne države članice. Država članica, ki opusti razgovor, prosilcu omogoči, da pred sprejetjem odločitve o njegovi predaji odgovorni državi članici v skladu s členom 26(1) da vse nadaljnje informacije, ki so pomembne za pravilno določitev odgovorne države članice.
3. Osebni razgovor se organizira pravočasno, v vsakem primeru pa pred sprejetjem kakršne koli odločitve o predaji prosilca v odgovorno državo članico v skladu s členom 26(1).“
6 Člen 21 iste uredbe določa:
„1. Kadar država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje, v vsakem primeru pa tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu člena 20(2), od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca.
[…]
3. V primerih iz odstavkov 1 in 2 se zahteva za sprejem s strani druge države članice poda na podlagi standardnega obrazca in vključuje dokaze ali posredne okoliščine, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3), in/ali ustrezne elemente iz izjave prosilca, ki organu države članice, na katero je naslovljena zahteva, omogočajo, da preveri, če je odgovorna na osnovi meril, določenih v tej uredbi.
[…]“
7 Člen 22 Uredbe Dublin III določa:
„[…]
2. V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin.
3. [Evropska k]omisija z izvedbenimi akti vzpostavi in redno pregleduje oba seznama z navedbo ustreznih elementov dokazov in posrednih okoliščin v skladu z merili iz točk (a) in (b) tega odstavka. […]
[…]
(b) posredne okoliščine:
(i) to se nanaša na indikativne elemente, ki so v nekaterih primerih lahko, čeprav so ovrgljivi, zadostni glede na svojo dokazno vrednost;
[…]
4. Zahteva po dokazu ne sme presegati tistega, kar je potrebno za pravilno uporabo te uredbe.
5. Če formalni dokaz ne obstaja, država članica, na katero je zahteva naslovljena, prizna svojo odgovornost, če so posredne okoliščine koherentne, preverljive in dovolj podrobne za ugotovitev odgovornosti.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
8 X je sirski državljan. Prošnjo za mednarodno zaščito je vložil na Poljskem 9. novembra 2021.
9 Nato je 21. novembra 2021 odpotoval na Nizozemsko in naslednjega dne je v tej državi članici vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito.
10 Kraljevina Nizozemska je 20. januarja 2022 od Republike Poljske zahtevala, naj na podlagi člena 18(1)(b) Uredbe Dublin III ponovno sprejme X. Zadnjenavedena država članica je 1. februarja 2022 tej zahtevi ugodila na podlagi člena 18(1)(c) te uredbe.
11 Državni sekretar z odločbo z dne 20. aprila 2022 ni upošteval prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je X vložil na Nizozemskem, ker je za obravnavanje te prošnje odgovorna Republika Poljska, in zavrnil argumente, ki jih je X uveljavljal proti svoji predaji.
12 X je zoper to odločbo vložil tožbo pri rechtbank Den Haag, zittingsplaats 's-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče, s katero je predlagal prepoved svoje predaje na Poljsko. Hkrati je predlagal, naj se ta predaja prepove do dokončne odločitve o tej tožbi, čemur je bilo ugodeno.
13 Po navedbah predložitvenega sodišča X v svoji tožbi na prvem mestu trdi, da so poljski organi kršili njegove temeljne pravice.
14 V zvezi s tem so v predložitveni odločbi navedene njegove trditve, da naj bi ga po vstopu na poljsko ozemlje trikrat – enkrat ponoči – nezakonito vrnili (pushback) v Belorusijo. Navaja, da mu je 7. novembra 2021 končno uspelo vstopiti na Poljsko z dvema družinskima članoma in da je ostal v gozdu, preden so ga ujeli in predali mejnim policistom. Dodaja, da so med bivanjem v gozdu njegove življenjske razmere postale nevzdržne. Pod grožnjo, da bo vrnjen v Belorusijo, in po nasvetih organizacije naj bi privolil v odvzem prstnih odtisov, ne da bi vedel, da je to dejanje enakovredno vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti naj bi prejel dokumente v poljščini in dokument v arabščini z informacijami o Uredbi Dublin III, pomoči tolmača pa naj ne bi prejel. X naj bi izjavil, da naj bi bil nato kot vsi drugi prosilci za mednarodno zaščito približno en teden pridržan na postaji mejne policije, kjer naj bi se z njim zelo grdo ravnalo, zlasti zaradi pomanjkanja hrane in popolnega neobstoja zdravniških pregledov. X je navedel, da ni vložil pritožbe glede tega slabega ravnanja pri poljskih organih, ker so prav ti organi z njim slabo ravnali.
15 X naj bi izrazil bojazen, da bodo njegove temeljne pravice ponovno kršene v primeru predaje na Poljsko.
16 Na drugem mestu, po navedbah X poljska sodišča niso neodvisna.
17 X je svoje trditve podprl z lastnimi izjavami in poročili nevladnih organizacij o položaju državljanov tretjih držav in oseb, v zvezi s katerimi je izdana odločba o predaji na podlagi Uredbe Dublin III, na Poljskem. Prav tako se je skliceval na sodno prakso Sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice in nacionalnih sodišč.
18 Predložitveno sodišče, sklicujoč se na poročila, ki jih citira in ki izhajajo iz verodostojnih virov, in na uradne dokumente, opozarja na stališče več držav članic, da naj bi se državljanom tretjih držav preprečil vstop na njihovo ozemlje, in na izjave vseh držav članic, da naj se preprečuje izseljevanje na njihovo ozemlje. Po njegovem mnenju obstaja protislovje med tem stališčem in temi izjavami na eni strani ter obveznostmi držav članic na podlagi Ženevske konvencije, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila v Rimu podpisana 4. novembra 1950, in Listine, katere spoštovanje je podlaga skupnega evropskega azilnega sistema, na drugi. Konkretno naslavlja predvsem prakse nezakonitega zavračanja na meje.
19 Po navedbah predložitvenega sodišča so take prakse v nasprotju z obveznostjo obravnavanja vsake prošnje za mednarodno zaščito ter spodkopavajo načelo medsebojnega zaupanja in delovanje tega sistema, med drugim zato, ker spodbujajo državljane tretjih držav, da se izognejo državam članicam, ki te prakse uporabljajo.
20 V obravnavani zadevi predložitveno sodišče meni, da objektivne, zanesljive, točne in ustrezno posodobljene informacije kažejo na to, da Republika Poljska že več let sistematično krši več temeljnih pravic državljanov tretjih držav s prisilnim vračanjem, ki ga redno spremlja nasilje, in sistematičnim pridržanjem državljanov tretjih držav, ki nezakonito vstopajo na njeno ozemlje, v razmerah, ki so ocenjene kot „izjemno slabe“.
21 Izjave X v zvezi s prisilnimi vračanji, ki jih je bil udeležen, v katerih verodostojnost državni sekretar ni podvomil, naj bi bile v skladu s temi informacijami.
22 Predložitveno sodišče se sprašuje, ali se mora v primeru, v katerem je v državi članici prišlo do sistemskih kršitev temeljnih pravic prosilca ali državljanov tretjih držav na splošno, pristojni organ vzdržati sprejetja odločitve o predaji v to državo članico ali pa se še naprej v celoti uporablja načelo medsebojnega zaupanja.
23 Če je mogoče sprejeti odločitev o predaji, se predložitveno sodišče sprašuje, ali se lahko v primeru sistematičnih in splošnih kršitev pravic državljanov tretjih držav s strani odgovorne države članice država članica, ki poda zahtevo, vseeno opre na načelo medsebojnega zaupanja, ko presoja položaj prosilca po njegovi predaji glede na člen 3(2) Uredbe Dublin III.
24 Navaja, da iz točke 82 sodbe z dne 19. marca 2019, Jawo (C‑163/17, EU:C:2019:218), in iz uvodne izjave 32 Uredbe Dublin III izhaja, da spoštovanje države članice svojih obveznosti na podlagi skupnega evropskega azilnega sistema ni omejeno na obdobje po predaji prosilca niti na podlagi člena 4 Listine.
25 Predložitveno sodišče poleg tega meni, da bi bilo v primeru, v katerem se država članica, ki poda zahtevo, ne sme sklicevati na načelo medsebojnega zaupanja, mogoče predvideti prilagoditve glede dokaznega bremena.
26 Konkretno, v primeru, v katerem država članica sistematično in vsesplošno krši temeljne pravice, in ne samo te, ki so zagotovljene s členom 4 Listine, predložitveno sodišče razmišlja o znižanju dokaznega standarda, ki se zahteva od prosilca, prvič, glede njegovih izjav o kršitvah temeljnih pravic, in drugič, glede morebitne nevarnosti v primeru predaje. V zvezi s tem razmišlja celo o prevalitvi dokaznega bremena. Zato bi se lahko država članica, ki daje zahtevo, zavezala, da bo odpravila vsak resen dvom o dejanski nevarnosti, da bi v primeru predaje tega prosilca prišlo do kršitve člena 4 Listine ali celo vseh njegovih temeljnih pravic, po analogiji s členom 4(4) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9), v zvezi z nevarnostjo, ki obstaja v izvorni državi.
27 Poleg tega meni, da bi država članica, ki daje zahtevo, od organov odgovorne države članice lahko zahtevala posamezna jamstva v zvezi z ustreznimi pogoji za sprejem, nadaljevanjem azilnega postopka in neobstojem pridržanja brez pravne podlage ter celo opravljanjem nadzora nad spoštovanjem pridobljenih jamstev.
28 Nazadnje, predložitveno sodišče navaja, da prosilec verodostojno navaja, da naj ne bi imel dejanske možnosti za vložitev pravnega sredstva v primeru kršitve svojih temeljnih pravic po morebitni predaji, in se sprašuje o posledicah tega dejstva.
29 V teh okoliščinah je rechtbank Den Haag, zittingsplaats’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba Uredbo Dublin III glede na njene uvodne izjave 3, 32 in 39 v povezavi s členi 1, 4, 18, 19 in 47 [Listine] razlagati in uporabljati tako, da načelo zaupanja med državami [članicami] ni deljivo, tako da resne in sistematične kršitve prava Unije, ki jih stori potencialno odgovorna država članica pred predajo v odnosu do državljanov tretjih držav, zoper katere (še) ni bila izdana odločba o vrnitvi na podlagi te uredbe, absolutno nasprotujejo predaji v to državo članico?
2. Ali je treba, če je odgovor na [prvo] vprašanje nikalen, člen 3(2) Uredbe Dublin III v povezavi s členi 1, 4, 18, 19 in 47 [Listine] razlagati tako, da – če potencialno odgovorna država članica resno in sistematično krši pravo Unije – država članica, ki izvede predajo v okviru [te uredbe], ne more brez natančnejše preučitve izhajati iz načela medsebojnega zaupanja med državami [članicami], ampak mora odpraviti vsakršen dvom ali dokazati, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, ki je v nasprotju s členom 4 [Listine]?
3. S katerimi [dokazi] lahko prosilec podpre svoje trditve, da člen 3(2) Uredbe Dublin III nasprotuje njegovi predaji, in kakšen dokazni standard je treba v zvezi s tem uporabiti? Ali ima država članica, ki izvede predajo, ob upoštevanju sklicevanja na pravni red Unije v uvodnih izjavah [te uredbe] dolžnost sodelovanja in/ali preverjanja, ali pa je treba v primeru resnih in sistematičnih kršitev temeljnih pravic državljanov tretjih držav od odgovorne države članice pridobiti posamezna jamstva, da bodo po predaji prosilca temeljne pravice (vendarle) spoštovane? Ali je odgovor na to vprašanje drugačen, če prosilec nima dokazov, ker svojih doslednih in podrobnih izjav ne more podpreti z dokumenti, ne da bi bilo to mogoče pričakovati glede na naravo izjav?
4. Ali je odgovor na [tretje vprašanje] drugačen, če prosilec dokaže, da pritožba pri organih in/ali uporaba pravnih sredstev v odgovorni državi članici ne bosta mogoča in/ali učinkovita?“
Predlog za obravnavanje po hitrem postopku
30 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku v skladu s členom 105 Poslovnika Sodišča.
31 To sodišče navaja, da je odredilo začasni ukrep, s katerim je prepovedalo predajo prosilca na Poljsko, dokler s pravnomočno sodno odločbo ne bo odločeno o zakonitosti odločbe o predaji iz postopka v glavni stvari, vendar trdi, da se v postopku v glavni stvari postavlja pomembno vprašanje v zvezi z načeli skupnega evropskega azilnega sistema, in sicer vprašanje o praksi nezakonitega zavračanja in pridržanja državljanov tretjih držav, ki so vstopili na ozemlje držav članic zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito, na mejnih prehodih. Poleg tega naj bi se nacionalna sodišča vse pogosteje srečevala s tem vprašanjem, tako da bo uporabnost predhodne odločbe, ki bo sprejeta, presegala okvir postopa v glavni stvari. Zato naj bi narava tega predloga za sprejetje predhodne odločbe upravičevala, da se zanj uporabi hitri postopek.
32 Člen 105(1) Poslovnika določa, da če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, lahko predsednik Sodišča na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.
33 V obravnavanem primeru je predsednik Sodišča 19. julija 2022 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odločil, da zavrne predlog predložitvenega sodišča iz točke 30 te sodbe.
34 V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč uporaba hitrega postopka predhodnega odločanja ni odvisna od same narave spora iz postopka v glavni stvari, ampak od izjemnih okoliščin obravnavane zadeve, s katerimi je treba dokazati izjemno nujnost odločanja o postavljenih vprašanjih (sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 27 in navedena sodna praksa).
35 Okoliščina, da se zadeva nanaša na enega ali več bistvenih vidikov skupnega evropskega azilnega sistema, pa ni razlog, ki bi dokazoval izjemno nujnost, ki je sicer potrebna za utemeljitev obravnavanja po hitrem postopku. Enako velja za okoliščino, da lahko postavljena vprašanja zadevajo veliko število oseb (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 39 in navedena sodna praksa).
Predlog za dodelitev zadeve velikemu senatu in začetek ustnega dela postopka
36 Po predstavitvi sklepnih predlogov 13. julija 2023 je tožeča stranka v postopku v glavni stvari z dopisom z dne 16. avgusta 2023 Sodišču predlagala, naj ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dodeli velikemu senatu, in zaprosila, naj se v tem primeru začne ustni del postopka.
37 Ta predloga je predsednik četrtega senata zavrnil s sklepom z dne 23. avgusta 2023.
38 V zvezi s tem je treba navesti, da v skladu s členom 60(1) Poslovnika Sodišče odloči, kateri sestavi se dodeli zadeva, razen če je država članica ali institucija Evropske unije, ki je udeležena v postopku, v skladu s členom 16, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije zahtevala dodelitev zadeve velikemu senatu. Poleg tega lahko na podlagi odstavka 3 navedenega člena 60 le sestava, ki ji je bila zadeva dodeljena, Sodišču predlaga, naj to zadevo dodeli številčnejši sestavi.
39 Vendar je v obravnavanem primeru tožeča stranka v postopku v glavni stvari predlagala dodelitev zadeve velikemu senatu, ne da bi kateri koli element utemeljeval dodelitev številčnejši sestavi. V teh okoliščinah ni treba preučiti predloga tožeče stranke v postopku v glavni stvari o začetku ustnega dela postopka, ki ga je vložila, če bi bila zadeva dodeljena velikemu senatu. Vsekakor pa so še naprej izpolnjeni pogoji za uporabo člena 76(2) Poslovnika, saj ima Sodišče na voljo dovolj informacij za odločitev.
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
40 Uvodoma je treba navesti, da želi predložitveno sodišče s prvima dvema vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, izvedeti, kako je treba razlagati Uredbo Dublin III, zlasti njen člen 3(2), drugi pododstavek, v primeru resnih in sistematičnih kršitev prava Unije, ki jih je v odnosu do državljanov tretjih držav storila država članica, odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki jo je eden od teh državljanov podal pred svojo morebitno predajo v to državo članico. Natančneje se sprašuje, ali take kršitve lahko ogrozijo uporabo načela medsebojnega zaupanja med državami članicami do te mere, da bi preprečile to predajo, ali se na podlagi njih vsaj domneva, da se država članica, ki daje zahtevo in želi izvesti navedeno predajo, prepriča, da v primeru predaje zadevni prosilec za mednarodno zaščito ne bo izpostavljen tveganju, da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 Listine.
41 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se ti vprašanji nanašata na položaj, v katerem prosilec trdi, da odgovorna država članica izvaja prisilna vračanja na svoje zunanje meje (pushback) in na svojih mejnih prehodih izvaja pridržanja državljanov tretjih držav, ki želijo vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, kar sta praksi, ki naj bi jim bila osebno priča tožeča stranka iz postopka v glavni stvari.
42 Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvima vprašanjema v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III razlagati tako, da dejstvo, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje državljana tretje države za mednarodno zaščito, izvajala prisilna vračanja takih državljanov, ki so poskušali vložiti tako prošnjo na njeni meji, in pridržanja na svojih mejnih prihodih, preprečuje predajo tega državljana v to državo članico.
43 Opozoriti je treba, da pravo Unije temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj medsebojnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo, ter v zvezi s tem, da lahko njihovi nacionalni pravni sistemi zagotavljajo enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti z njenima členoma 1 in 4, ki določata eno od temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic, in sicer človekovo dostojanstvo, ki zajema med drugim prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (sodba z dne 30. novembra 2023, Ministero dell’Interno in drugi (Skupna brošura – Posredno vračanje), C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, EU:C:2023:934, točka 130 in navedena sodna praksa).
44 Načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami je v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogoča vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. Natančneje, načelo medsebojnega zaupanja zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (sodba z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 81 in navedena sodna praksa).
45 Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema, zlasti Uredbe Dublin III, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (sodba z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 82 in navedena sodna praksa).
46 Vendar ni mogoče izključiti, da je v praksi delovanje tega sistema v posamezni državi članici zelo oteženo, tako da obstaja resna nevarnost, da bi bili prosilci za mednarodno zaščito v primeru predaje v to državo članico obravnavani v nasprotju s svojimi temeljnimi pravicami (sodba z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 83 in navedena sodna praksa).
47 Člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III tako določa, da prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi lahko bil zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za tako varstvo v tej državi članici izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine.
48 V obravnavanem primeru tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, ki vključujejo prisilna vračanja na zunanje meje in pridržanje državljanov tretjih držav, ki poskušajo vložiti prošnjo za mednarodno zaščito ali jim je tako prošnjo uspelo vložiti, na mejnih prehodih, pa tudi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ker prisilno vračanje državljana tretje države pomeni oviro za uvedbo tega postopka.
49 Po mnenju predložitvenega sodišča je resničnost teh dveh praks potrjujejo objektivne, zanesljive, točne in ustrezno posodobljene informacije.
50 Na prvem mestu, glede prakse nezakonitega zavračanja na zunanje meje Unije, s katero so osebe, ki želijo vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, odstranjene z ozemlja Unije ali so s tega ozemlja odstranjene osebe, ki so tako prošnjo vložile ob vstopu na navedeno ozemlje, preden je bila ta prošnja obravnavana v skladu z zakonodajo Unije, je treba poudariti, da je s to prakso kršen člen 6 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60).
51 Ta določba, ki se nanaša na dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, je ena od temeljev skupnega evropskega azilnega sistema in del zakonodaje Unije, ki konkretizira temeljno pravico iz člena 18 Listine za pridobitev statusa upravičenca do mednarodne zaščite, če so izpolnjeni pogoji, ki se zahtevajo s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2020, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság, C‑924/19 PPU in C‑925/19 PPU, EU:C:2020:367, točka 192). V skladu s to določbo ima vsak državljan tretje države ali oseba brez državljanstva pravico vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, tudi na mejah države članice, če pri enem od organov iz te določbe izrazi željo po priznanju mednarodne zaščite. To pravico mu je treba priznati, tudi če na tem ozemlju prebiva nezakonito in ne glede na možnosti za uspeh take prošnje (sodba z dne 22. junija 2023, Komisija/Madžarska (Izjava o nameri pred vložitvijo prošnje za azil), C‑823/21, EU:C:2023:504, točka 43 in navedena sodna praksa).
52 Kot pa je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 31 in 32 sklepnih predlogov, praksa nezakonitega zavračanja krši ta temeljni element skupnega evropskega azilnega sistema, ker preprečuje uresničevanje pravice do vložitve prošnje za mednarodno zaščito ter posledično potek postopka vložitve in obravnavanja take prošnje v skladu s pravili, določenimi z zakonodajo Unije.
53 Praksa nezakonitega zavračanja, s katero je vsekakor kršen člen 6 Direktive 2013/32, lahko krši tudi načelo nevračanja. Kot izhaja iz uvodne izjave 3 Uredbe Dublin III, je to načelo, v skladu s katerim nihče ne sme biti poslan nazaj v preganjanje, kot temeljna pravica zagotovljena s členom 18 Listine v povezavi s členom 33 Ženevske konvencije in členom 19(2) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 55). Praksa nezakonitega zavračanja torej krši navedeno načelo le, če se osebe, ki želijo v Uniji vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, vračajo v tretjo državo, na ozemlju katere so izpostavljene zgoraj navedeni nevarnosti.
54 Na drugem mestu, glede prakse pridržanja na mejnih prehodih je v uvodni izjavi 15 Direktive 2013/33 in uvodni izjavi 20 Uredbe Dublin III opozorjeno na načelo, v skladu s katerim nihče ne bi smel biti pridržan zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito.
55 Glede na težo posega v pravico do svobode, ki je posledica ukrepa pridržanja, in upoštevajoč pomena te pravice je pooblastilo, priznano pristojnim nacionalnim organom, da pridržijo državljane tretjih držav, strogo omejeno. Ukrep pridržanja je tako lahko odrejen ali podaljšan le ob spoštovanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in pravila za njegovo izvajanje (sodba z dne 8. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti), C‑704/20 in C‑39/21, EU:C:2022:858, točka 75 in navedena sodna praksa).
56 Poleg tega državljana tretje države ni mogoče pridržati v okviru skupnega evropskega azilnega sistema, kadar je mogoče učinkovito uporabiti milejši prisilni ukrep (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti), C‑704/20 in C‑39/21, EU:C:2022:858, točka 78).
57 Iz navedenih preudarkov izhaja, da praksi nezakonitega zavračanja in pridržanja na mejnih prehodih, kakršni sta bili ugotovljeni v obravnavani zadevi, nista v skladu s pravom Unije ter pomenita resne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Vendar iz tega ne izhaja nujno, da te pomanjkljivosti izpolnjujejo dva kumulativna pogoja, ki sta navedena v členu 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III in ki morata biti izpolnjena za preprečitev predaje prosilca za mednarodno zaščito v državo članico, v kateri ti praksi obstajata.
58 V skladu s to določbo le „sistemske“ pomanjkljivosti, ki „bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 [Listine]“, onemogočajo takšno predajo.
59 Predložitveno sodišče bo moralo v obravnavanem primeru glede prvega od teh dveh pogojev preizkusiti, ali ugotovljene pomanjkljivosti še vedno obstajajo na Poljskem in ali se nanašajo na splošno na azilni postopek in pogoje za sprejem, ki se uporabljajo za prosilce za mednarodno zaščito oziroma vsaj za nekatere skupine prosilcev za mednarodno zaščito kot celoto, kot je skupina oseb, ki želijo pridobiti mednarodno zaščito po prehodu ali po poskusu prehoda meje med Poljsko in Belorusijo.
60 Če bi se izkazalo, da je tako, bi bilo te pomanjkljivosti mogoče opredeliti kot „sistemske“ glede na sodno prakso Sodišča, ki omogoča izenačitev sistemskih pomanjkljivosti in pomanjkljivosti, ki vplivajo na določene skupine oseb (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 90).
61 V nasprotnem primeru bi bilo treba ugotoviti, da ta prvi pogoj iz člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III v obravnavanem primeru ni izpolnjen. V tem zadnjenavedenem primeru naj ta določba ne bi preprečevala predaje prosilca v odgovorno državo članico.
62 Glede drugega pogoja v zvezi z obstojem nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine, ki izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, bo moralo predložitveno sodišče presoditi, ali sistemske pomanjkljivosti povzročajo nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena ravnanju, ki je v nasprotju s členom 4 Listine.
63 V zvezi s tem bo moralo po eni strani preučiti, ali obstajajo resni in dokazani razlogi za domnevo, da bi bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari v primeru predaje izpostavljena dejanski nevarnosti, da bi bila ponovno napotena na mejo med Poljsko in Belorusijo, kjer bi bila nezakonito vrnjena v Belorusijo in morda pred tem še pridržana na mejnem prehodu, in po drugi strani, ali bi jo taki ukrepi ali taki praksi izpostavili položaju skrajnega materialnega pomanjkanja, v katerem ne bi mogla zadovoljiti niti svojih najosnovnejših potreb, kot so potreba po hrani, umivanju in namestitvi, in ki bi škodovali njenemu telesnemu ali duševnemu zdravju ali bi jo privedli do položaja poslabšanja, ki ni v skladu s človeškim dostojanstvom, s tem, da bi bila postavljena v tako resen položaj, ki ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točke 85, 87 in od 91 do 93).
64 Pri tej presoji je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico (glej po analogiji sodbi z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točke 85, 87 in 88, in z dne 30. novembra 2023, Ministero dell’Interno in drugi (Skupna brošura – Posredno vračanje), C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, EU:C:2023:934, točki 134 in 135), in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice.
65 Glede na vse predhodne preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III razlagati tako, da dejstvo, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje državljana tretje države za mednarodno pomoč, v zvezi s takimi državljani, ki so na njeni meji poskušali vložiti tako prošnjo, izvedla prisilna vračanja in jih pridržala na svojih mejnih prehodih, ne ovira predaje tega državljana v to državo članico. Vendar je predaja navedenega državljana v navedeno državo članico izključena, če obstajajo resni in dokazani razlogi za domnevo, da bi bil ob predaji ali po njej izpostavljen resnični nevarnosti takih praks in da bi ga lahko ti praksi – glede na okoliščine, ki jih morajo presoditi pristojni organi in sodišče, ki mu bo morda v odločanje predloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji – privedli v tako resen položaj skrajnega materialnega pomanjkanja, da ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem, ki je prepovedano s členom 4 Listine.
Tretje vprašanje
66 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(2) Uredbe Dublin III v povezavi s členom 4 Listine razlagati tako, da mora, prvič, država članica, ki je zahtevala, da odgovorna država članica sprejme nazaj prosilca za mednarodno zaščito, in želi tega prosilca predati v to zadnjenavedeno državo članico, preden lahko izvede to predajo, upoštevati vse informacije, ki ji jih ta prosilec posreduje, zlasti glede morebitnega obstoja dejanske nevarnosti, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu navedenega člena 4, drugič, da mora sodelovati pri ugotavljanju dejstev in/ali preveriti njihovo resničnost, in tretjič, v primeru resnih in sistemskih kršitev temeljnih pravic državljanov tretjih držav v odgovorni državi članici od slednje zahtevati, naj ji posreduje posamična jamstva za spoštovanje temeljnih pravic navedenega državljana v primeru predaje.
67 Glede dokaznega standarda in pravilih dokazovanja, ki omogočajo uporabo člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III, je treba, ker ta določba ne vsebuje posebnih pojasnil, napotiti na splošne določbe in sistematiko te uredbe.
68 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se zakonodajalec Unije v navedeni uredbi ni omejil na vzpostavitev organizacijskih pravil, ki urejajo le odnose med državami članicami, da bi lahko določil odgovorno državo članico, ampak se je odločil v ta postopek vključiti prosilce za mednarodno zaščito tako, da je države članice zavezal, da jih obvestijo o merilih glede odgovornosti ter jim ponudil možnost, da predložijo informacije, ki omogočajo pravilno uporabo teh meril (sodba z dne 7. junija 2016, Ghezelbash, C‑63/15, EU:C:2016:409, točka 51).
69 Najprej, kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točki 46 sklepnih predlogov, mora imeti prosilec možnost predložiti dokaze, ki jih ima v posesti, v fazi osebnega razgovora iz člena 5 Uredbe Dublin III in v fazi morebitne pritožbe zoper odločbo o predaji.
70 V skladu s členom 5(1) in (3) Uredbe Dublin III je namen osebnega razgovora zlasti olajšati postopek določanja odgovorne države članice. Ta razgovor je treba organizirati pravočasno, vsekakor pa pred sprejetjem kakršne koli odločitve o predaji.
71 Iz člena 5(2) Uredbe Dublin III dalje izhaja, da mora imeti prosilec v možnost, da „da vse […] informacije, ki so pomembne za pravilno določitev odgovorne države članice“.
72 Iz tega izhaja, da mora biti prosilcu omogočeno, da predloži vse upoštevne elemente dokazov ali vse upoštevne posredne okoliščine v smislu člena 22(2) in (3) te uredbe, ki se nanašajo na določitev odgovorne države članice.
73 Poleg tega se člen 21(3) te uredbe nanaša na navedene elemente dokazov ali posredne okoliščine, pa tudi na druge ustrezne elemente iz izjave prosilca, ki organu države članice, na katero je naslovljena zahteva, omogočajo, da preverijo, če je odgovorna na osnovi meril, določenih v navedeni uredbi.
74 Nazadnje, člen 22(4) in (5) iste uredbe po eni strani določa, da zahteva po dokazu ne sme presegati tistega, kar je potrebno za pravilno uporabo te uredbe, po drugi strani pa, da če formalni dokaz ne obstaja, država članica, na katero je zahteva naslovljena, prizna svojo odgovornost, če so posredne okoliščine koherentne, preverljive in dovolj podrobne za ugotovitev odgovornosti.
75 Iz elementov, navedenih v točkah od 68 do 74 te sodbe, izhaja, da zakonodajalec Unije ni določil nobene zahteve glede narave in dokazne vrednosti podatkov, ki jih prosilec lahko predloži v okviru sodelovanja v postopku za določitev odgovorne države članice, predvsem za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo izpostavljen dejanski nevarnosti, kot je določena v členu 3(2), drugi pododstavek, te uredbe, v primeru predaje v odgovorno državo članico.
76 Zato je treba upoštevati vse elemente, ki jih predloži prosilec, da bi se ugotovil obstoj nevarnosti, da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 Listine, pri čemer morajo sodni organi države članice, ki je pristojna za določitev odgovorne države članice, na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih elementov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, preučiti resničnost uveljavljanih pomanjkljivosti (glej v tem smislu sodbi z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 90, in z dne 30. novembra 2023, Ministero dell’Interno in drugi (Skupna brošura – Posredno vračanje), C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, EU:C:2023:934, točka 136).
77 Poleg tega je treba navesti, da so ne glede na upoštevanje informacij, ki jih posreduje prosilec, države članice zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu člena 4 Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi, C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točka 94, in z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 85). Zato ni mogoče izključiti, da je država članica, ki je pristojna za določitev odgovorne države članice, zavezana na lastno pobudo upoštevati ustrezne informacije, s katerimi je seznanjena, da bi se odločila o uporabi člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III.
78 Iz tega izhaja, da mora država članica, ki je pristojna za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje državljana tretje države za mednarodno zaščito, na eni strani upoštevati vse informacije, ki jih ji ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s členom 4 Listine v primeru njegove predaje. Ta prva država članica mora na drugi strani sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva upoštevne informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.
79 Če so take pomanjkljivosti ugotovljene in pomenijo resne in dokazane razloge za domnevo, da bo prosilec za mednarodno zaščito v primeru predaje izpostavljen resnični nevarnosti, da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 Listine, mora država članica, ki je pristojna za določitev odgovorne države članice, v skladu s členom 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nadaljevati preučitev meril iz poglavja III te uredbe, da ugotovi, ali je mogoče drugo državo članico določiti kot odgovorno.
80 Glede na navedeno lahko država članica, ki želi izvesti predajo, še pred ugotovitvijo, da obstaja resnična nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje v odgovorno državo članico, poskuša pridobiti zadostna individualna jamstva za izključitev te nevarnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi, C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127, točki 83 in 84).
81 Glede na vse navedene preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo Dublin III v povezavi s členom 4 Listine razlagati tako, da:
– država članica, ki je zahtevala, da odgovorna država članica sprejme nazaj prosilca za mednarodno zaščito, in ki želi tega prosilca predati v zadnjenavedeno državo članico, mora, preden lahko izvede to predajo, upoštevati vse informacije, ki jih ji posreduje navedeni prosilec, zlasti glede morebitnega obstoja dejanske nevarnosti, da bo ob predaji ali po njej izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu navedenega člena 4;
– država članica, ki želi izvesti predajo, mora sodelovati pri ugotavljanju dejstev in/ali preveriti njihovo resničnost;
– ta država članica se mora vzdržati izvedbe te predaje v primeru resnih in dokazanih razlogov za domnevo o obstoju dejanske nevarnosti takšnega ravnanja v primeru predaje;
– navedena država članica lahko vseeno poskuša od odgovorne države članice pridobiti posamezna jamstva in izvede predajo, če so taka jamstva zagotovljena ter se zdijo verodostojna in zadostna za izključitev vsakršne resnične nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
Četrto vprašanje
82 Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali bi na odgovor na tretje vprašanje vplivala okoliščina – če bi bila dokazana – da prosilec za mednarodno zaščito ne bi mogel ali ne bi mogel učinkovito vložiti pritožbo pri organih in uveljaviti pravnih sredstev v odgovorni državi članici.
83 Opozoriti je treba, da je postopek, ki je uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo. V okviru tega sodelovanja je nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in edino neposredno pozna dejansko stanje tega spora ter mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki bo izdana, pristojno za presojo potrebe po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato mora Sodišče, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma odločiti (sodba z dne 7. decembra 2023, mBank (Izjava potrošnika), C‑140/22, EU:C:2023:965, točka 47 in navedena sodna praksa).
84 Vendar Sodišče ne more odločati o vprašanju za prehodno odločanje, kadar je očitno, da razlaga pravila prava Unije, za katero je zaprosilo nacionalno sodišče, nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar je problem hipotetičen ali kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 42 in navedena sodna praksa).
85 V zvezi z zadnjenavedenim je treba poudariti pomembnost tega, da nacionalno sodišče navede jasne razloge, ki so mu vzbudili dvom o razlagi prava Unije in zaradi katerih meni, da je treba Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje (sodba z dne 6. decembra 2005, ABNA in drugi, C‑453/03, C‑11/04, C‑12/04 in C‑194/04, EU:C:2005:741, točka 46, in sklep z dne 15. aprila 2011, Debiasi, C‑613/10, EU:C:2011:266, točka 22).
86 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče ne navaja z zahtevano stopnjo jasnosti in natančnostjo težav, na katere bi tožeča stranka v postopku v glavni stvari lahko naletela v primeru predaje v odgovorno državo članico.
87 Poleg tega tudi ne navaja jasno razlogov, na podlagi katerih vzpostavlja povezavo med težavami pri vložitvi učinkovitega pravnega sredstva v tej državi članici po predaji prosilca in dokaznim standardom, ki se od njega zahteva v postopku določanja države članice, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, v zvezi z dejstvi, ki jih navaja v podporo svoji trditvi, da bo v primeru predaje v navedeno državo članico zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom ali pogoji za sprejem izpostavljen tveganju, da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 Listine.
88 Iz tega izhaja, da četrto vprašanje ni dopustno.
Stroški
89 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva,
je treba razlagati tako, da
dejstvo, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje državljana tretje države za mednarodno pomoč, v zvezi s takimi državljani, ki so na njeni meji poskušali vložiti tako prošnjo, izvedla prisilna vračanja in jih pridržala na svojih mejnih prehodih, ne ovira predaje tega državljana v to državo članico. Vendar je predaja navedenega državljana v navedeno državo članico izključena, če obstajajo resni in dokazani razlogi za domnevo, da bi bil ob predaji ali po njej izpostavljen resnični nevarnosti takih praks in da bi ga lahko ti praksi – glede na okoliščine, ki jih morajo presoditi pristojni organi in sodišče, ki mu bo morda v odločanje predloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji – privedli v tako resen položaj skrajnega materialnega pomanjkanja, da ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem, ki je prepovedano s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
2. Uredbo št. 604/2013 v povezavi s členom 4 Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
– država članica, ki je zahtevala, da odgovorna država članica sprejme nazaj prosilca za mednarodno zaščito, in ki želi tega prosilca predati v zadnjenavedeno državo članico, mora, preden lahko izvede to predajo, upoštevati vse informacije, ki jih ji posreduje navedeni prosilec, zlasti glede morebitnega obstoja dejanske nevarnosti, da bo ob predaji ali po njej izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu navedenega člena 4;
– država članica, ki želi izvesti predajo, mora sodelovati pri ugotavljanju dejstev in/ali preveriti njihovo resničnost;
– ta država članica se mora vzdržati izvedbe te predaje v primeru resnih in dokazanih razlogov za domnevo o obstoju dejanske nevarnosti takšnega ravnanja v primeru predaje;
– navedena država članica lahko vseeno poskuša od odgovorne države članice pridobiti posamezna jamstva in izvede predajo, če so taka jamstva zagotovljena ter se zdijo verodostojna in zadostna za izključitev vsakršne resnične nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
Podpisi