SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 16. junija 2016(*)
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Člen 81 ES – Trgi kalcijevega karbida v prahu, granulatov kalcijevega karbida in magnezijevih granulatov v velikem delu Evropskega gospodarskega prostora – Določanje cen, razdelitev trgov in izmenjava informacij – Uredba (ES) št. 773/2004 – Člena 12 in 14 – Pravica do izjave – Zaslišanje za zaprtimi vrati“
V zadevi C‑154/14P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 2. aprila 2014,
SKW Stahl-Metallurgie GmbH s sedežem v Unterneukirchnu (Nemčija),
SKW Stahl-Metallurgie Holding AG s sedežem v Unterneukirchnu,
ki ju zastopata A. Birnstiel in S. Janka, odvetnika,
pritožnici,
drugi stranki v postopku sta
Evropska komisija, ki jo zastopajo G. Meessen in R. Sauer, agenta, skupaj z A. Böhlkejem, odvetnikom,
tožena stranka na prvi stopnji,
Gigaset AG, nekdanja Arques Industries AG, s sedežem v Münchnu (Nemčija),
intervenientka na prvi stopnji,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi T. von Danwitz, predsednik četrtega senata v funkciji predsednika petega senata, D. Šváby (poročevalec), A. Rosas, E. Juhász in C. Vajda, sodniki,
generalni pravobranilec: N. Wahl,
sodni tajnik: I. Illéssy, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. maja 2015,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 3. septembra 2015
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družbi SKW Stahl-Metallurgie GmbH (v nadaljevanju: SKW) in SKW Stahl-Metallurgie Holding AG (v nadaljevanju: SKW Holding) s pritožbo predlagata, naj se razveljavi sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. januarja 2014, SKW Stahl-Metallurgie Holding in SKW Stahl-Metallurgie/Komisija (T‑384/09, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2014:27), s katero je to sodišče zavrnilo njuno tožbo, v kateri sta predlagali, naj se razglasi za nično Odločba Komisije C(2009) 5791 final z dne 22. julija 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39.396 – Reagenti na osnovi kalcijevega karbida in magnezija v metalurški in plinski industriji) (v nadaljevanju: sporna odločba) v delu, v katerem se nanaša na pritožnici, ter, podredno, naj se odpravi ali zniža globa, ki jima je bila s to odločbo naložena.
Pravni okvir
Uredba (ES) št. 1/2003
2 Člen 23(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), določa:
„Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:
(a) kršijo člen 81 ali člen 82 [ES]; ali
(b) nasprotujejo odločbi, ki odreja začasne ukrepe v skladu s členom 8; ali
(c) ne izpolnjujejo zavez, ki so postale obvezne po odločbi v skladu s členom 9.
Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.
Kadar se kršitev združenja nanaša na dejavnost njegovih članic, globa ne presega 10 % vsote skupnega prometa vsake posamezne članice na trgu, ki ga je kršitev združenja prizadela.“
Uredba (ES) št. 773/2004
3 Člen 12(1) Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 622/2008 z dne 30. junija 2008 (UL L 171 str. 3) (v nadaljevanju: Uredba št. 773/2004), določa:
„Komisija da strankam, na katere naslovi ugotovitev o možnih kršitvah, možnost, da predstavijo svoje dokazne razloge na ustnem zaslišanju, če tako zahtevajo v svojih pisnih vlogah.“
4 Člen 14 te uredbe v odstavkih od 6 do 8 določa:
„6. Ustna zaslišanja niso javna. Vsaka oseba se zasliši ločeno ali v navzočnosti drugih povabljenih oseb, pri čemer se upošteva pravni interes podjetij v zvezi z varovanjem njihovih poslovnih skrivnosti in drugih zaupnih podatkov.
7. Pooblaščenec za zaslišanje lahko dovoli strankam, na katere so bile naslovljene ugotovitve o možnih kršitvah, pritožnikom, drugih osebam, povabljenim na zaslišanje, službam Komisije in organom držav članic, da zastavljajo vprašanja med zaslišanjem.
8. Izjave vseh zaslišanih oseb se vnesejo v zapisnik. Zapisnik zaslišanja se na zahtevo lahko da na voljo osebam, ki so se udeležile zaslišanja. Upoštevati je treba pravni interes strank pri varovanju njihovih poslovnih skrivnosti in drugih zaupnih podatkov.“
Poslovnik Splošnega sodišča
5 Poslovnik Splošnega sodišča, v različici, ki se uporablja za ničnostno tožbo pritožnic, v členu 48(2) določa:
„Navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
Če ena od strank med postopkom navede nov razlog iz prejšnjega pododstavka, lahko predsednik po izteku običajnih procesnih rokov na podlagi poročila sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca določi nasprotni stranki rok, v katerem lahko odgovori na navedeni razlog.
Odločitev o dopustnosti razloga se pridrži za končno odločbo.“
Dejansko stanje
6 Dejansko stanje, upoštevno za spor, je bilo navedeno v točkah od 2 do 4, od 24 do 33, 43 in 63 izpodbijane sodbe in se lahko povzame, kot sledi.
7 Postopek, na podlagi katerega je bila sprejeta sporna odločba, se je začel na podlagi prošnje za imuniteto v smislu Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155), ki jo je 20. novembra 2006 vložila družba Akzo Nobel NV.
8 Potem ko je 16. januarja 2007 opravila preglede in potem ko je družbam, ki so bile od 11. julija 2007 vključene v postopek, poslala zahteve za posredovanje podatkov, je Komisija 24. junija 2008 tem družbam poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. V tem obvestilu družbi SKW očita zlasti, da je v obdobju od 22. aprila 2004 do 16. januarja 2007 v nasprotju s členom 81 ES sodelovala pri omejevalnem sporazumu o cenah na trgu kalcijevega karbida in magnezija za metalurško in plinsko industrijo v Evropskem gospodarskem prostoru (EGS), razen Irske, Španije, Portugalske in Združenega kraljestva. Poleg tega je Komisija v obvestilu navedla, da namerava za družbi Evonik Degussa GmbH (v nadaljevanju: Degussa) in SKW Holding, ker sta bili zaporedoma posredni oziroma neposredni lastnici 100 % kapitala družbe SKW, šteti, da sta odgovorni za ravnanja družbe SKW, in sicer družba Degussa v obdobju od 22. aprila 2004 do 30. avgusta 2004, ko je bila družba SKW prenesena na družbo SKW Holding, in družba SKW Holding v obdobju od 30. avgusta 2004 do 16. januarja 2007.
9 Pritožnici sta v pisnih stališčih z dne 6. oktobra 2008, ki sta jih Komisiji poslali v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, zahtevali, da se jima na zaslišanju omogoči predstavitev svojih trditev, med drugim v zvezi z s tem, da družba SKW Holding v obdobju kršitve ni imela odločilnega vpliva na družbo SKW, saj je imela družba Degussa še vedno odločilen vpliv na družbo SKW, tudi po tem, ko je to družbo kupila družba SKW Holding.
10 Pritožnici sta v dopisu z dne 31. oktobra 2008 od pooblaščenca za zaslišanje zahtevali, da bi svoje trditve v zvezi z domnevnim vplivom družbe Degussa na družbo SKW predstavili na zaslišanju za zaprtimi vrati. V podporo tej zahtevi sta navedli, da je bila družba SKW ekonomsko odvisna od družbe Degussa, saj ji je slednja dobavljala skoraj ves kalcijev karbid, ki ga je prva tržila, in da sta bili ti družbi sredi pogajanj o novi pogodbi o dobavah. Dodali sta, da bi predstavitev teh trditev v prisotnosti družbe Degussa resno ogrozilo poslovno razmerje med to družbo in družbo SKW in bi lahko povzročilo, da bi družba Degussa uvedla povračilne ukrepe.
11 Pritožnici sta 5. novembra 2008 Komisiji poslali nov dopis, v katerem sta navedli, da bi bila „sprejemljiva rešitev“, če bi se družbi Degussa dostop do njune predstavitve iz zaslišanja za zaprtimi vrati omogočil po koncu leta 2008 ali po sklenitvi pogodbe o dobavah med tema dvema podjetjema. Pritožnici sta 6. novembra 2008 pojasnili razloge za njuno zahtevo, da na zaslišanju del svojih trditev predstavita za zaprtimi vrati, in vsebino teh trditev, pri čemer sta ponovili svoj predlog za alternativno rešitev.
12 Pooblaščenec za zaslišanje je njuno zahtevo z dopisom z dne 6. novembra 2008 zavrnil. Uvodoma je ugotovil, da ta zahteva stricto sensu ni bila utemeljena z legitimnim interesom varstva poslovnih skrivnosti in drugih zaupnih podatkov. Zato je navedel, da bo to zahtevo preučil ob upoštevanju njune pravice do izjave. V zvezi s tem je poudaril, da se zadevne trditve pritožnic nanašajo na ravnanje družbe Degussa in da je treba, da bi jih lahko Komisija upoštevala kot olajševalne okoliščine, njihovo dokazno vrednost preveriti na podlagi primerjave z izjavo, ki jo je treba pridobiti od družbe Degussa. Poleg tega bi zaslišanje za zaprtimi vrati družbi Degussa odvzelo pravico, da ustno odgovori na trditve pritožnic, ki jo vsaj posredno obremenjujejo. V zvezi z alternativno rešitvijo, ki sta jo predlagali pritožnici, je dodal, da ni uresničljiva, ker ni jasno niti kdaj se bodo pogajanja med pritožnicama in družbo Degussa končala niti kakšen bo njihov izid.
13 Zaslišanje je potekalo 10. in 11. novembra 2008.
14 Pritožnici sta v dopisu z dne 28. januarja 2009, potem ko sta spomnili na njuno zahtevo, ki jo je pooblaščenec za zaslišanje z dopisom, omenjenim v točki 12 te sodbe, zavrnil, navedli, da so se pogajanja med družbama SKW in Degussa končala s sklenitvijo nove pogodbe o dobavah, tako da nimata več nobenih zadržkov, da del svojih trditev, ki se nanašajo na vlogo te družbe, ustno predstavita v prisotnosti družbe Degussa. Zato sta od pooblaščenca za zaslišanje zahtevali, naj opravi novo zaslišanje, da bi jima dal priložnost, da ustno predstavita ta del njunih trditev, ki jih na zaslišanju 10. in 11. novembra 2008 nista predstavili.
15 Pooblaščenec za zaslišanje je z dopisom z dne 3. februarja 2009 to novo zahtevo zavrnil z razlogom, da pravica do izjave izhaja iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in se lahko dodeli le enkrat. Kljub temu pa je pooblaščenec za zaslišanje pritožnicama dovolil, da v roku, ki ga je določil, pisno dopolnita svoje trditve v zvezi z vlogo družbe Degussa.
16 Komisija je v členu 1(f) sporne odločbe ugotovila, da je družba SKW Holding pri kršitvi sodelovala od 30. avgusta 2004 do 16. januarja 2007 in da je družba SKW pri kršitvi sodelovala od 22. aprila 2004 do 16. januarja 2007. V zvezi z družbo SKW iz točke 226 obrazložitve te odločbe izhaja, da je Komisija štela, da so bili v tem obdobju zaposleni v tej družbi neposredno vpleteni v sporazume in/ali usklajena ravnanja iz spornega omejevalnega sporazuma. V zvezi z družbo SKW Holding iz točke 245 obrazložitve te odločbe izhaja, da je imela ta družba od 30. avgusta 2004 do 16. januarja 2007 v lasti 100 % kapitala družbe SKW, Komisija pa je iz razlogov, ki so navedeni v točkah od 245 do 250 obrazložitve te odločbe, menila, da je spadala v isto gospodarsko enoto kot družba SKW in da ji je mogoče zaradi tega pripisati odgovornost za kršitev pravil o konkurenci, ki jih je storila zadnjenavedena družba.
17 Komisija je v členu 2(f) sporne odločbe pritožnicama in družbi Arques Industries AG, ki je postala družba Gigaset AG, zaradi sodelovanja pri sporni kršitvi v obdobju od 30. avgusta 2004 do 16. januarja 2007 naložila globo 13,3 milijona EUR, pri čemer jih je štela za solidarno odgovorne za plačilo te globe. Poleg tega je v členu 2(g) te odločbe za obdobje od 22. aprila 2004 do 30. avgusta 2004 družbam Degussa, AlzChem Hart GmbH in SKW, ki jih je štela za solidarno odgovorne, naložila globo 1,04 milijona EUR.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
18 Družbi SKW Holding in SKW sta s tožbo, ki sta jo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili 1. oktobra 2009, predlagali, naj se sporna odločba razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanju, ali, podredno, naj se odpravi ali zniža globa, ki jima je bila s to odločbo naložena.
19 Pritožnici sta v podporo tožbi navedli šest tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvi, na kršitev njune pravice do izjave, drugi, na napačno uporabo člena 81 ES, tretji, na kršitev obveznosti obrazložitve, četrti, na kršitev načela enakega obravnavanja, peti, na kršitev členov 7 in 23 Uredbe št. 1/2003 ter načela sorazmernosti in zakonitosti kazenskih sankcij, in, šesti, na kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.
20 Splošno sodišče je tožbo v celoti zavrnilo.
Predlogi strank v pritožbenem postopku
21 Družbi SKW in SKW Holding Sodišču predlagata, naj:
– izpodbijano sodbo v celoti razveljavi v delu, v katerem so bili predlogi pritožnic zavrnjeni, in predlogom na prvi stopnji v celoti ugodi;
– podredno, izpodbijano sodbo delno razveljavi;
– še bolj podredno, globo, naloženo pritožnicama s členom 2(f) in (g) sporne odločbe, zmanjša ex aequo et bono;
– še bolj podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ter
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
22 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– pritožnicam naloži plačilo stroškov.
Pritožba
23 Pritožnice v utemeljitev pritožbe navajajo štiri pritožbene razloge.
24 Prvi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do izjave ter načel sorazmernosti in „prepovedi vnaprejšnje presoje dokazov“. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev členov 101 PDEU in 296 PDEU. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na dejstvo, da Komisija solidarnim dolžnikom ni določila deleža globe. Četrti pritožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev členov 101 PDEU in 296 PDEU
Trditve strank
25 V prvem delu drugega pritožbenega razloga, ki ga je treba preizkusiti najprej, pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je kršilo člen 101 PDEU, ker ni izpolnilo obveznosti, ki mu jo nalaga točka 74 sodbe z dne 10. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija (C‑97/08 P, EU:C:2009:536), da mora pri ugotavljanju odgovornosti družbe SKW Holding za ravnanja družbe SKW upoštevati vse upoštevne elemente v zvezi s poslovnimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami med tema družbama.
26 Splošnemu sodišču posebej očitata, da ni dovolj upoštevalo bistvenih poslovnih okoliščin v tej zadevi, to je, da družba SKW Holding za sodelovanje pri omejevalnem sporazumu ni imela poslovnega interesa, narave odnosov med pritožnicama in družbo Degussa in dejstva, da je družba Degussa tudi po prodaji družbe SKW družbi SKW Holding ohranila poslovne interese in možnosti za obvladovanje družbe SKW, kar naj bi bil glavni indic, da je družba Degussa lahko odločilno vplivala na družbo SKW.
27 V drugem delu drugega pritožbenega razloga pritožnici trdita, da je Splošno sodišče kršilo člen 296 PDEU s tem, da je zlasti v točkah od 117 do 119 in 140 izpodbijane sodbe sicer ugotovilo, da je Komisija, s tem ko ni odgovorila na argumente, s katerimi sta pritožnici oporekali temu, da je družba SKW Holding odgovorna za ravnanja družbe SKW, storila napako, kljub temu pa sporne odločbe ni razglasilo za nične, z razlogom, da obrazložitev sporne odločbe v upoštevnem delu za sprejetje te odločbe ni bila potrebna.
28 Po mnenju pritožnic ni mogoče šteti, da ta obrazložitev za sprejetje sporne odločbe ni bila potrebna, ker se z njo ugotavlja okoliščina, ki je bistvena za splošno presojo vpliva matične na hčerinsko družbo.
29 Poleg tega naj bi način obravnavanja teh argumentov kazal na to, da Splošno sodišče ne pripisuje dovolj pomena temeljni pravici podjetij, da mora Komisija posvetiti zadostno pozornost razbremenilnim dokazom, ki jih podjetja uveljavljajo z namenom, da bi ovrgla domnevo o odločilnem vplivu. Bistveno naj bi namreč bilo, da Komisija vse te razbremenilne okoliščine izčrpno preuči, kot naj bi Sodišče navedlo v sodbi z dne 20. januarja 2011, General Química in drugi/Komisija (C‑90/09 P, EU:C:2011:21).
30 V tej zadevi naj bi moralo Splošno sodišče tako ugotoviti, da Komisija, s tem ko se je omejila le na kratko trditev, da je družba SKW Holding v obdobju med 30. avgustom 2004 in 16. januarjem 2007 odločilno vplivala na družbo SKW, ni upoštevala in izčrpno preučila vseh upoštevnih elementov v zvezi s poslovnimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami med družbo SKW in njeno prejšnjo matično družbo, družbo Degussa.
31 Komisija navaja, da drugi pritožbeni razlog ni dopusten, ker pritožnici z njim izpodbijata, kako je Splošno sodišče presodilo dokaze, ki so mu bili predloženi. Ta pritožbeni razlog naj vsekakor ne bi bil utemeljen.
Presoja Sodišča
32 Pritožnici v prvem delu drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očitata, da pri presoji odločilnega vpliva družbe SKW Holding na družbo SKW ni v zadostni meri upoštevalo nekaterih dejanskih okoliščin in zlasti tega, da je družba Degussa obdržala poslovni interes za upravljanje svoje prejšnje hčerinske družbe SKW.
33 V zvezi s tem je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je samo Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja ter načeloma za presojo dokazov, ki jih je sprejelo za utemeljitev tega dejanskega stanja. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila spoštovana splošna načela prava ter postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej – razen če gre za izkrivljanje teh dokazov – ni pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 9. julija 2015, InnoLux/Komisija, C‑231/14 P, EU:C:2015:451, točka 59 in navedena sodna praksa).
34 V tem primeru je treba ugotoviti, da pritožnici ugovarjata zgolj presoji dejanskega stanja, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi z izvajanjem odločilnega vpliva družbe SKW Holding na družbo SKW, ne da bi mu očitali izkrivljanje dokazov.
35 V teh okoliščinah je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot nedopusten.
36 V drugem delu drugega pritožbenega razloga pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je kršilo člen 296 PDEU s tem, da sporne odločbe ni razglasilo za nično, čeprav Komisija v tej odločbi ni navedla razlogov, iz katerih je menila, da dokazi, ki sta jih predložili pritožnici, niso zadostovali za ovrženje domneve o izvajanju odločilnega vpliva družbe SKW Holding na družbo SKW.
37 V zvezi s tem je treba spomniti, da je vprašanje, ali je lahko Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da Komisija ni kršila svoje obveznosti obrazložitve, pravno vprašanje, ki je podvrženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe (v tem smislu glej sodbe z dne 6. novembra 2008, Nizozemska/Komisija, C‑405/07 P, EU:C:2008:613, točka 44; z dne 3. septembra 2009, Moser Baer India/Svet, C‑535/06 P, EU:C:2009:498, točka 34, in z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 108).
38 Ta del drugega pritožbenega razloga je torej dopusten.
39 Opozoriti je treba, da je obveznost obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost spornega akta. Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih ta temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost odločbe in ne na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav obsega napačne razloge. Iz tega izhaja, da očitki in trditve, namenjeni izpodbijanju utemeljenosti akta, niso upoštevni v okviru pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 296 PDEU (sodba z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet, C‑535/14 P, EU:C:2015:407, točka 37 in navedena sodna praksa).
40 Prav tako je treba spomniti, da mora biti iz obrazložitve akta Unije, ki jo zahteva člen 296, drugi odstavek, PDEU, sicer jasno in nedvoumno razvidno sklepanje organa, ki je sporni akt izdal, tako da se zainteresiranim strankam omogoči, da se seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa, in Sodišču, da opravi nadzor, vendar pa se ne zahteva, da se v njej podrobno navedejo vse upoštevne pravne ali dejanske okoliščine. Spoštovanje obveznosti obrazložitve akta je treba poleg tega presojati ne le glede na besedilo akta, temveč tudi glede na njegov kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodba z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi, C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 70 in navedena sodna praksa).
41 V tem primeru je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 139 do 144 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija ni kršila svoje obveznosti obrazložitve, pravilno uporabilo načela, navedena v točkah 39 in 40 te sodbe.
42 Iz sporne odločbe namreč izhaja, da je Komisija v točki 245 obrazložitve te odločbe družbi SKW Holding odgovornost za ravnanje družbe SKW pripisala na podlagi dejstva, da je imela prva družba stoodstotni delež kapitala druge, pri čemer pa je v točki 264 obrazložitve iste odločbe navedla, da je domneva, da je družba SKW Holding zaradi tega imetništva kapitala dejansko izvajala odločilni vpliv na družbo SKW, potrjena z več drugimi dokazi.
43 Komisija je nato v točkah od 247 do 250 obrazložitve sporne odločbe zavrnila vsako od trditev, ki sta jih pritožnici v pisnih stališčih, s katerimi sta odgovorili na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, navedli z namenom, da bi ovrgli domnevo o izvajanju odločilnega vpliva družbe SKW Holding na družbo SKW. Tako je Komisija v zvezi s trditvijo, da družba SKW Holding ni vedela za kršitev, v točki 247 obrazložitve te odločbe napotila na obrazložitev, ki je bila že podrobno navedena v točki 224 obrazložitve te odločbe in v skladu s katero se sklicevanja na domnevni odločilni vpliv družbe SKW Holding na družbo SKW ne sme razumeti v tem smislu, da Komisija tej družbi očita, da je uporabila svoj vpliv, da bi svojo hčerinsko družbo napeljala k sodelovanju pri kršitvi, ali vsaj, da ni uporabila tega vpliva, da bi tako sodelovanje preprečila. V zvezi s trditvijo, da družba SKW Holding ni imela nobenega poslovnega interesa v zadevnem omejevalnem sporazumu, ker je opravljala vlogo trgovskega zastopnika družbe Degussa, je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 248 obrazložitve sporne odločbe zavrnila to trditev, tako da se je oprla na dopis s pogodbo o dobavah in storitvah, omenjeno v točkah 28 in 31 obrazložitve te odločbe, iz katere izhaja, da se nobena od strank ni pogajala za račun druge. V zvezi s trditvijo, da je bila vloga družbe SKW Holding v družbi SKW omejena na vlogo navadnega finančnega investitorja, je Komisija v točki 250 obrazložitve te odločbe štela, da glede na sodno prakso Sodišča, omenjeno v isti odločbi, s to trditvijo ni mogoče ovreči domneve o izvajanju odločilnega vpliva družbe SKW Holding na družbo SKW.
44 Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo pravo, ko je v točki 145 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija izpolnila svojo obveznost obrazložitve.
45 Tej ugotovitvi ni mogoče nasprotovati s sklicevanjem na okoliščino, ki jo zatrjujeta pritožnici, da Komisija ob sprejetju sporne odločbe ni upoštevala njunih stališč v zvezi z elektronsko pošto, ki jo je sestavil eden od zaposlenih v družbi SKW in na katero se Komisija sklicuje v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi dokazala, da so zaposleni v družbi SKW Holdng vedeli za zadevni omejevalni sporazum.
46 Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 118, 119 in 140 izpodbijane sodbe, namreč taka okoliščina ne more pomeniti, da je ta institucija kršila obveznost obrazložitve, ker je Komisija sklep, da je družba SKW Holding dejansko izvajala odločilen vpliv na ravnanje družbe SKW na trgu, oprla, prvič, na to, da je imela prva družba 100 % kapitala druge, in drugič, na dejstvo, da je ta institucija v točki 246 obrazložitve sporne odločbe navedla več drugih okoliščin, ki so se izkazale za pravilne in so že zadostovale za sklep, da je družba SKW Holding izvajala odločilen vpliv na družbo SKW.
47 Glede na navedeno je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot deloma nedopusten in deloma neutemeljen.
Tretji in četrti pritožbeni razlog: Komisijina nerazdelitev deležev globe, naložene s sporno odločbo, med solidarne dolžnike za plačilo te globe in kršitev člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča
48 Pritožnici v tretjem pritožbenem razlogu navajata, da je Splošno sodišče kršilo načeli jasnosti in individualizacije kazenskih sankcij, ker sporne odločbe, čeprav Komisija ni določila deleža solidarno naložene globe, ki pripada vsaki izmed zadevnih družb glede na druge solidarne dolžnike, ni razglasilo za nično, s čimer je kršilo načela, ki izhajajo iz točk 153 in 164 sodbe z dne 3. marca 2011, Siemens in VA Tech Transmission & Distribution/Komisija (T‑122/07 à T‑124/07, EU:T:2011:70).
49 S četrtim pritožbenim razlogom, usmerjenim zoper točke od 126 do 130 izpodbijane sodbe, pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je štelo, da so trditve, ki so bile v zvezi s tem navedene pred Splošnim sodiščem, nove trditve, zaradi česar v smislu člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča, v različici pred 1. julijem 2015, niso dopustne.
50 Glede tega je treba v zvezi s tretjim pritožbenim razlogom ugotoviti, da je Sodišče na podlagi pritožbe zoper sodbo z dne 3. marca 2011, Siemens in VA Tech Transmission & Distribution/Komisija (od T‑122/07 do T‑124/07, EU:T:2011:70), na katero se sklicujeta pritožnici, že presodilo, da pooblastilo Komisije za določanje sankcij ne vključuje pooblastila za določitev deleža globe, ki pripada vsakemu od solidarnih dolžnikov v njihovem notranjem razmerju, ampak morajo to storiti nacionalna sodišča z uporabo nacionalnega prava, ob upoštevanju prava Unije (v tem smislu glej sodbo z dne 10. aprila 2014, Komisija in drugi/Siemens Österreich in drugi, od C‑231/11 P do C‑233/11 P, EU:C:2014:256, točki 58 in 67).
51 Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da sporne odločbe ni razglasilo za nično, ker Komisija ni določila deleža globe, ki pripada vsakemu od solidarnih dolžnikov v njihovem notranjem razmerju.
52 Tretji pritožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
53 Glede na zgoraj navedeno četrti pritožbeni razlog, s katerim pritožnice Splošnemu sodišču očitajo, da je na podlagi člena 48(2), prvi pododstavek, svojega poslovnika kot nedopustne zavrglo njihove trditve v zvezi z nedoločitvijo teh deležev v sporni odločbi, v nobenem primeru ne bi mogel voditi do razveljavitve izpodbijane sodbe, zaradi česar ga je treba zavrniti kot neupošteven.
Prvi pritožbeni razlog: kršitev pravice do izjave ter načel sorazmernosti in „prepovedi vnaprejšnje presoje dokazov“
Trditve strank
54 S prvim pritožbenim razlogom, ki je usmerjen zoper točki 35 in 63 izpodbijane sodbe, pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da to, da je pooblaščenec za zaslišanje med upravnim postopkom zavrnil izvedbo zaslišanja za zaprtimi vrati, ni kršilo njune pravice do izjave.
55 Trdita, da taka zavrnitev pomeni kršitev procesne pravice, da primerno in izčrpno predstavita svoje stališče o dejstvih, tako pisno kot ustno na zaslišanju, kar je pravica, ki se zagotavlja že v fazi upravnega postopka. Komisija naj bi morala namreč zahtevi za zaslišanje za zaprtimi vrati ugoditi, še zlasti če, kot v tem primeru, prvič, želi zadevna družba ovreči ugotovitev, da ima odločilen vpliv na svojo hčerinsko družbo, in drugič, če je z zaslišanjem v prisotnosti drugih preiskovanih družb ogrožen obstoj te družbe.
56 Pritožnici menita, da je Splošno sodišče tako kot Komisija sicer pravilno tehtalo med obstoječimi interesi, to je, prvič, interesom podjetij, katerih zaupnih informacij se ne sme razkriti, in drugič, interesom drugih podjetij, da se branijo proti morebitnim obremenilnim dokazom, vendar pa je v tej zadevi vseeno opravilo popolnoma nesorazmerno presojo teh interesov v njuno škodo.
57 Ker bi se, po mnenju pritožnic, če bi imeli možnost predstavitve svojih trditev v zvezi z vlogo družbe Degussa na zaslišanju za zaprtimi vrati, upravni postopek lahko končal drugače, bi moralo Splošno sodišče sporno odločbo razglasiti za nično.
58 Splošno sodišče naj bi namreč s tem, da je v točki 53 izpodbijane sodbe navedlo, da se s temi argumenti pritožnici ne moreta razbremeniti svoje odgovornosti, kršilo „načelo prepovedi vnaprejšnje presoje dokazov“ in naj bi se oprlo na napačne dokaze, zaradi česar je storilo napako pri presoji dokazne vrednosti teh argumentov.
59 Komisija trdi, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti bodisi kot nedopusten, ker pritožnici z njim nameravata izpodbijati dejansko stanje, ki ga je ugotovilo Splošno sodišče, in njegovo presojo dokazov, bodisi kot vsekakor neutemeljen, ker sta imeli pritožnici med upravnim postopkom dovolj priložnosti, da navedeta svoja stališča v zvezi z vlogo družbe Degussa v omejevalnem sporazumu. V zvezi s tem Komisija prav tako navaja, da je dolžna vsakemu podjetju, na katero se lahko zaslišanje nanaša, omogočiti prisotnost na tem zaslišanju, tako da se lahko, prvič, seznani z dokazi, na podlagi katerih bi lahko nanj Komisija naslovila dodatne očitke, in drugič, brani.
Presoja Sodišča
60 Pritožnici v prvem pritožbenem razlogu Splošnemu sodišču očitata ugotovitev iz točke 63 izpodbijane sodbe, da sta Komisija in pooblaščenec za zaslišanje pri tem, ko sta zavrnila njuno zahtevo za izvedbo zaslišanja za zaprtimi vrati, ob upoštevanju dokazov, ki sta jih želeli pritožnici na tem zaslišanju predstaviti v zvezi s položajem družbe SKW v razmerju do družbe Degussa, dovolj upoštevala zahtevo po spoštovanju njune pravice do izjave.
61 Najprej, in kot izhaja iz točke 56 te sodbe, je treba ugotoviti, da pritožnici ne izpodbijata tega, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točki 39 izpodbijane sodbe, da mora pooblaščenec za zaslišanje pri presoji, ali bo izvedel zaslišanje za zaprtimi vrati, varstvo pravice do obrambe podjetja, zoper katero teče pregon zaradi domnevne kršitve pravil prava Unije o konkurenci, uskladiti z legitimnimi interesi tretjih oseb, fizičnih ali podjetij, ki so predložile informacije ali dokumente, ki se nanašajo na to domnevno kršitev, da se varuje njihove poslovne skrivnosti in druge zaupne podatke.
62 V okviru tega pritožbenega razloga se izpodbija le način, kako je Splošno sodišče opravilo tehtanje upoštevnih interesov.
63 V zvezi s tem se točka 62 izpodbijane sodbe glasi tako:
„Nazadnje je treba ugotoviti, da se zdi, da tožeči stranki ne upoštevata dejstva, da je treba njune argumente v zvezi z vlogo družbe Degussa v omejevalnem sporazumu po prenosu celotnega kapitala družbe SKW in njuno zahtevo, naj se družbe Degussa ne seznani s temi argumenti, uskladiti z zahtevami, ki izhajajo iz pravice tožečih strank in družbe Degussa do obrambe, in opraviti tehtanje interesov teh podjetij. Dejstva, ki so navedena v točkah od 24 do 32 [izpodbijane sodbe], kažejo na to, da je pooblaščenec za zaslišanje tehtanje opravil šele po tem, ko se je seznanil s pojasnili tožečih strank v zvezi z vsebino teh argumentov in z njihovim domnevnim pomenom za njuno obrambo. Poleg tega iz zgoraj navedenega izhaja, da je pooblaščenec za zaslišanje pravilno ugotovil, da ni upravičeno dati prednost pravici do obrambe tožečih strank in tako sprejeti morebitno kršitev analognih pravic družbe Degussa. […]“
64 Iz te točke 62 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče po tehtanju upoštevnih interesov v bistvu štelo, da pravica do obrambe pritožnic ne more prevladati nad pravico do obrambe družbe Degussa. V zvezi s tem je v točkah 58 in 59 te sodbe ocenilo, da je treba zaradi spoštovanja pravice družbe Degussa do obrambe tej družbi na zaslišanju omogočiti, da se takoj seznani z nanjo nanašajočimi se obtožbami, ki bi jih lahko navedli pritožnici, in da nanje ustno odgovori.
65 Iz točke 55 izpodbijane sodbe in iz točk 9 in 10 te sodbe izhaja, da se argumenti, ki sta jih pritožnici želeli predstaviti na zaslišanju za zaprtimi vrati nanašajo na vlogo družbe Degussa v obdobju po tem, ko je ta družba družbo SKW prenesla na družbo SKW Holding. Vendar pa Komisija družbe Degussa niti v času zaslišanja niti kasneje ni preganjala za to obdobje.
66 Zato je treba ugotoviti, da je pooblaščenec za zaslišanje pri zavrnitvi zahteve pritožnic za izvedbo zaslišanja za zaprtimi vrati upošteval pravico do obrambe družbe Degussa, čeprav ta družba, ker je imela za to obdobje položaj tretje osebe v postopku, te pravice ni imela.
67 V zvezi s tem dejstvo, da bi lahko nekateri dokazi, ki bi bili Komisiji posredovani, če bi ugodila zahtevi za zaslišanje za zaprtimi vrati, tej v nadaljevanju omogočili, da bi družbi Degussa pripisala odgovornost za zadevno kršitev za daljše obdobje, kot se je sprva odločila, ni upoštevno, ker bi morala Komisija v takem primeru, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 60 sklepnih predlogov, tej družbi vsekakor poslati dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki bi tej družbi omogočilo, da predstavi svoja stališča v zvezi s temi dokazi.
68 Zato je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in kršilo pravico pritožnic do izjave s tem, da je menilo, da je pooblaščenec za zaslišanje lahko zavrnil izvedbo zaslišanja za zaprtimi vrati z razlogom, da bi tako zaslišanje škodilo pravici družbe Degussa do obrambe.
69 Vendar pa v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča kršitev pravice do obrambe povzroči ničnost izpodbijanega akta, le če bi lahko bil rezultat postopka brez te kršitve drugačen (v tem smislu glej sodbo z dne 3. julija 2014, Kamino International Logistics in Datema Hellmann Worldwide Logistics, C‑129/13 in C‑130/13, EU:C:2014:2041, točka 79 in navedena sodna praksa), kar mora dokazati zadevno podjetje (v tem smislu glej sodbo z dne 29. junija 2006, SGL Carbon/Komisija, C‑308/04 P, EU:C:2006:433, točka 98).
70 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 53 izpodbijane sodbe ugotovilo, da trditve pritožnic v zvezi z vplivom družbe Degussa na ravnanje družbe SKW, tudi če bi se izkazale za točne, niso upoštevne za presojo vprašanja njune odgovornosti za sporno kršitev.
71 Pritožnici to trditev izpodbijata z navedbo, da bi lahko dokaz, da je družba Degussa družbo SKW obvladovala še po njeni prodaji družbi SKW Holding, vsekakor lahko ovrgel odločilni vpliv zadnjenavedene družbe na družbo SKW, zlasti glede na to, da je bila družba SKW Holding le finančni investitor izven panoge, ki je pridobil gospodarsko družbo, specializirano na področju kemije.
72 Tem trditvam ni mogoče pritrditi. Kot v bistvu izhaja iz točk 43, 119 in 120 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče v okviru presoje dejstev ugotovilo, da se lahko družbi SKW Holding odgovornost za sporno kršitev vsekakor pripiše na podlagi več okoliščin, ki so po mnenju Splošnega sodišča zadostovale za utemeljitev sklepa, da družba SKW Holding na družbo SKW izvaja odločilen vpliv. Glede na to ugotovitev je lahko Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, zlasti v točkah 48, 49 in 52 izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje v točki 53 navedene sodbe, ugotovilo, da bi morala družba SKW Holding za ovrženje pripisane odgovornosti dokazati, da sama ni izvajala takega vpliva, tako da vprašanje, ali je kak drug subjekt, kot je družba Degussa, izvajal odločilen vpliv, ni bilo upoštevno.
73 Tudi argumentom pritožnic, s katerimi Splošnemu sodišču še očitata, da je kršilo „načelo prepovedi vnaprejšnje presoje dokazov“, ni mogoče pritrditi. S tem ko je Splošno sodišče ugotovilo, da trditve pritožnic o vplivu družbe Degussa na ravnanje družbe SKW, tudi če bi bile točne, ne bi bile upoštevne za presojo vprašanja njune odgovornosti za sporno kršitev, namreč ni vnaprej presojalo dokazov, temveč je le zavrnilo njune trditve v zvezi z vplivom družbe Degussa na ravnanje družbe SKW, pri čemer pa je v korist pritožnic domnevalo, da je ta vpliv dokazan.
74 Poleg tega je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 214 do 228 izpodbijane sodbe, na katere napotuje točka 56 iste sodbe, zavrnilo tožbeni razlog pritožnic, da Komisija v zvezi z njima domnevno nezakonito ni upoštevala olajševalnih okoliščin, ki sta jih, kot izhaja iz točke 53 navedene sodbe, nameravali predstaviti za zaprtimi vrati.
75 Zato pritožnici nista dokazali, da bi bil rezultat postopka, ki se je vodil proti njima, brez ugotovljene nezakonitosti lahko drugačen.
76 Poleg tega iz točk 31, 33 in 62 izpodbijane sodbe, katere vsebina je bila povzeta v točki 15 te sodbe, izhaja, da je bilo pritožnicama po sklenitvi nove pogodbe o dobavah med družbama SKW in Degussa, to je v času ko nista več imeli zadržkov v zvezi s predstavitvijo svojih trditev glede vloge družbe Degussa, omogočeno, da predložita svoja pisna stališča Komisiji.
77 Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.
78 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
79 V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča velja, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
80 V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
81 Ker je Komisija predlagala, naj se družbama SKW in SKW Holding naloži plačilo stroškov, in ti družbi s svojimi predlogi nista uspeli, poleg svojih stroškov nosita tudi stroške Komisije.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbi SKW Stahl-Metallurgie Holding AG in SKW Stahl-Metallurgie GmbH nosita poleg svojih stroškov tudi stroške Evropske komisije.
Podpisi