SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 18. novembra 2021(*)
„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Hipotekarni kredit, vezan na tujo valuto – Pogodbeni pogoj glede nakupnih in prodajnih tečajev tuje valute – Zahteva po razumljivosti in po preglednosti – Pristojnost nacionalnega sodišča“
V zadevi C‑212/20,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla Warszawy – Woli w Warszawie II Wydział Cywilny (okrožno sodišče v Varšavi – Wola, drugi civilni oddelek, Poljska) z odločbo z dne 22. januarja 2020, ki je na Sodišče prispela 12. maja 2020, v postopku
M. P.,
B. P.
proti
„A.“ prowadzący działalność za pośrednictwem „A.“ S.A.,
ob udeležbi
Rzecznik Praw Obywatelskich,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi I. Ziemele (poročevalka), predsednica šestega senata v funkciji predsednice sedmega senata, P. G. Xuereb in A. Kumin, sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za M. P. in B. P. J. Mikołajek, radca prawny, in M. Szymański, adwokat,
– za „A.“ prowadzący działalność za pośrednictwem „A.“ S.A. M. Bakuła, radca prawny,
– za Rzecznik Praw Obywatelskich M. Taborowski,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, M. Queiroz Ribeiro, A. Rodrigues in P. Barros da Costa, agenti,
– za Evropsko komisijo S. L. Kalėda in N. Ruiz García, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1), člena 4(1) in člena 5 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288 in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebama M. P. in B. P. ter banko „A.“ prowadzący działalność za pośrednictwem „A.“ S.A. (v nadaljevanju: A) glede načinov vračanja hipotekarnega kredita, vezanega na tujo valuto, ki vsebuje domnevno nepoštene pogoje.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V osmi in dvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:
„[K]er dva programa Skupnosti za politiko varstva in obveščanja potrošnikov poudarjata pomen varstva potrošnikov v zvezi z nepoštenimi pogodbenimi pogoji; ker bi morali tako varstvo zagotavljati zakoni in predpisi, ki so usklajeni na ravni Skupnosti ali neposredno sprejeti na tej ravni;
[…]
ker morajo biti pogodbe sestavljene v jasnem, razumljivem jeziku, ker mora potrošnik imeti možnost preučiti vse pogoje in ker mora v dvomu prevladati razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna“.
4 Člen 3(1) te direktive določa:
„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“
5 Člen 4 navedene direktive določa:
„1. Brez poseganja v člen 7 je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.
2. Ocena nepoštenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.“
6 Člen 5 Direktive 93/13 določa:
„Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna. To pravilo o razlagi ne velja v okviru postopkov iz člena 7(2).“
7 Člen 6(1) te direktive določa:
„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“
8 Člen 7(1) te direktive določa:
„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“
Poljsko pravo
9 Člen 65 Kodeks cywilny (civilni zakonik) določa:
„1. Izjavo volje je treba razlagati v skladu z načeli življenja v družbi in poslovnimi običaji, ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bila izražena.
2. V pogodbah je treba ugotoviti skupen namen pogodbenih strank in njihov cilj, ne pa se osredotočati na dobesedni pomen določb.“
10 Člen 3851 civilnega zakonika določa:
„1. Pogoji potrošniške pogodbe, ki niso bili posamično dogovorjeni, za potrošnika niso zavezujoči, če se z njimi določajo njegove pravice in obveznosti na način, ki je v nasprotju z dobrimi običaji in s katerim se grobo posega v njegove interese (nedopustni pogoji). To ne velja za pogoje, ki se nanašajo na glavne obveznosti pogodbenih strank, zlasti na ceno ali plačilo, če je njihovo besedilo nedvoumno.
2. Če pogodbeni pogoj na podlagi odstavka 1 potrošnika ne zavezuje, drugi pogodbeni pogoji stranki še naprej zavezujejo.
3. Za pogodbene pogoje, o katerih se stranki nista dogovorili posamično, se štejejo tisti pogoji, na vsebino katerih potrošnik ni imel dejanskega vpliva. To zlasti velja za pogodbene pogoje iz vzorčne pogodbe, ki jih potrošniku predlaga sopogodbenik.
4. Vsakdo, ki trdi, da je bil pogodbeni pogoj dogovorjen posamično, mora to dokazati.“
11 Člen 69 ustawa – Prawo bankowe (zakon o bančništvu) z dne 29. avgusta 1997 (Dz. U. št. 140 iz leta 1997, pozicija 939), v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, je določal seznam podatkov, ki jih je bilo treba vključiti v posojilno pogodbo, kot so znesek in valuta posojila (točka 2), način in rok za odplačilo posojila (točka 4), znesek obrestne mere in pogoji za njeno spremembo (točka 5) ali tudi način spremembe in prenehanja pogodbe (točka 10).
12 Ustawa o zmianie ustawy – Prawo bankowe oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembi zakona o bančništvu) z dne 29. julija 2011 (Dz. U. št. 165 iz leta 2011, pozicija 984), ki je začel veljati po sklenitvi kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari, je odstavku 2 člena 69 zakona o bančništvu dodal točko 4a in odstavek 3 k temu členu.
13 Člen 69(2), točka 4a, zakona o bančništvu, kakor je bil spremenjen, določa, da se v posojilni pogodbi zlasti „v primeru kreditne pogodbe, izražene ali indeksirane v drugi valuti, kot je poljska valuta, določijo podrobna pravila, ki določajo načine in datume določitve tečaja tujih valut, na podlagi katerega se med drugim izračunajo znesek kredita, njegove tranše in mesečni obroki (glavnica in obresti) ter pravila o pretvorbi v valuto izplačila ali odplačila posojila“.
14 Člen 69(3) tega zakona, kakor je bil spremenjen, določa:
„V primeru kreditne pogodbe, izražene ali indeksirane v drugi valuti, kot je poljska valuta, lahko kreditojemalec odplačuje mesečne obroke (glavnica in obresti) ter predčasno odplača celoten znesek kredita ali njegov del neposredno v tej valuti. V tem primeru kreditna pogodba določa tudi pravila o odprtju in vodenju računa za zbiranje sredstev, namenjenih odplačilu kredita, ter pravila o odplačevanju kredita s tega računa.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
15 Osebi M. P. in B. P. sta 16. maja 2008 z A, banko s sedežem na Poljskem, sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu v znesku 460.000 poljskih zlotov (PLN) (približno 100.000 EUR), ki ga je bilo treba odplačati v 480 mesečnih obrokih. Kredit je bil vezan na tujo valuto, in sicer na švicarski frank (CHF), obrestna mera pa je ustrezala referenčni obrestni meri LIBOR 3M (CHF), povečani za fiksno maržo 1,20 odstotne točke.
16 Kreditojemalca sta v okviru svoje vloge za kredit podpisala izjavo, da se ob popolnem zavedanju valutnega tveganja odpovedujeta možnosti najema posojila v poljskih zlotih in sta se odločila najeti kredit, vezan na tujo valuto. V tej izjavi je bilo poleg tega navedeno, da sta bila kreditojemalca obveščena, da so bili obroki kredita izraženi v tej tuji valuti in da jih je treba odplačati v poljskih zlotih v skladu s splošnimi pogoji pogodbe, s katerimi sta bila seznanjena (v nadaljevanju: splošni pogoji).
17 Iz člena 2, točki 2 in 12, splošnih pogojev izhaja, da je kredit, vezan na tujo valuto, kredit z obrestno mero, ki temelji na referenčni obrestni meri, ki se nanaša na valuto, ki ni poljski zlot, katerega izplačilo in odplačilo se opravi v poljskih zlotih na podlagi tečaja tuje valute, ki je naveden v preglednici menjalnih tečajev, ki velja v banki.
18 V skladu s členom 7, točka 4, splošnih pogojev se sredstva sprostijo v poljskih zlotih po stopnji, ki ne sme biti nižja od nakupne cene, v skladu s tabelo, ki je veljala ob tej sprostitvi. Znesek dolga iz naslova kredita je izražen v tuji valuti in izračunan po menjalnem tečaju, ki se uporabi za odplačilo kredita.
19 V skladu s členom 9, točka 2, splošnih pogojev so obroki kredita izraženi v tuji valuti in odtegnjeni z bančnega računa kreditojemalca na dan, ko zapadejo v plačilo, v skladu s prodajno ceno švicarskega franka iz preglednice, veljavne v banki ob koncu delovnega dne pred datumom zapadlosti obrokov.
20 Osebi M. P. in B. P. sta 10. januarja 2013 z družbo A sklenili aneks k zadevni pogodbi, v katerem je bilo določeno, da bosta kreditojemalca sama odplačala kredit v švicarskih frankih brez menjalne transakcije, ki jo opravi banka.
21 Nihanja menjalnega tečaja med poljskim zlotom in švicarskim frankom so povzročila, da je razlika med zneskom, ki sta ga tožeči stranki v postopku v glavni stvari odplačali za obdobje od 16. maja 2008 do 10. oktobra 2014, in zneskom, ki bi bil odplačan, če bi bil kredit izražen v poljskih zlotih in po veljavnem obrestnem tečaju, znašala 30.601,01 PLN (približno 6732 EUR).
22 Ker sta osebi M. P. in B. P. menili, da pogoj vezanosti kredita na tujo valuto ni pošten, ker ni natančno določal pravil banke za določanje deviznega tečaja, sta vložili tožbo, s katero sta predlagali, naj se družbi A naloži plačilo zneska 50.000 (PLN) (približno 10.850 EUR).
23 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da stranki v postopku v glavni stvari drugače razlagata indeksno klavzulo v pogodbi o hipotekarnem kreditu. Medtem ko namreč za banko ta pogoj določa določitev deviznega tečaja posojila glede na tržni tečaj, kot je dnevno prikazan na finančni preglednici banke, kreditojemalca to klavzulo razlagata tako, da določa, da se menjalni tečaj določi na podlagi objektivnega menjalnega tečaja, kot ga določi Narodowy Bank Polski (nacionalna banka Poljske).
24 Po mnenju tega sodišča je indeksna klavzula iz postopka v glavni stvari zaradi splošnosti nekoliko dvoumna, zato je treba šteti, da družba A ni izpolnila svojih obveznosti obveščanja in preglednosti, kot so določene v členu 5 Direktive 93/13.
25 Vendar se sprašuje, ali je treba glede na trajanje kreditne pogodbe, to je 40 let, in glede na sam mehanizem vezanosti na tujo valuto, katere menjalni tečaj se stalno spreminja, člen 5 Direktive 93/13 kljub vsemu razlagati tako, da mora banka indeksno klavzulo sestaviti tako, da lahko kreditojemalec v danem trenutku neodvisno ugotovi ta tečaj. Take stopnje natančnosti naj namreč v praksi ne bi bilo mogoče doseči.
26 Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da mu člen 65 civilnega zakonika daje pristojnost, da ugotovi skupni namen pogodbenih strank. V obravnavanem primeru trdi, da je tržna vrednost tuje valute, na katero je vezan kredit, lahko merilo za določitev tečaja te valute v skladu s pogodbo iz postopka v glavni stvari. Dodaja, da bi taka rešitev zagotavljala ravnotežje pravic in obveznosti pogodbenih strank.
27 Poleg tega to sodišče opozarja, da je treba v skladu s sodbama z dne 14. marca 2013, Aziz (C‑415/11, EU:C:2013:164), in z dne 26. januarja 2017, Banco Primus (C‑421/14, EU:C:2017:60), preveriti, ali zadevni pogodbeni pogoj pomeni razdelitev pravic in obveznosti, kot naj je stranke ne bi sprejele v okviru pogajanj, ki so potekala v dobri veri.
28 Vendar glede na okoliščine, v katerih je bila kreditna pogodba iz postopka v glavni stvari sklenjena in izvršena, po eni strani navedeno sodišče ne izključuje dejstva, da bi kreditojemalca vseeno sklenila to pogodbo, če bi jo razumela enako kot banka.
29 Po drugi strani je po mnenju tega sodišča družba A ves čas trajanja izvrševanja pogodbe na podlagi svojega razumevanja te pogodbe uporabljala tečaje deviznega trga in zato ni mogoče šteti, da je bila v slabi veri. Kvečjemu bi ji bilo mogoče očitati ravnodušnost, ne pa namen sestaviti pogodbeni pogoj, da bi z uporabo deviznega trga samovoljno in nevezano na tržni menjalni tečaj oškodovala potrošnika.
30 V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla Warszawy – Woli w Warszawie II Wydział Cywilny (okrožno sodišče v Varšavi – Wola, drugi civilni oddelek, Poljska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
1. Ali mora biti glede na člen 3(1), člen 4(1) in člen 5 Direktive [93/13] in njene uvodne izjave, ki določajo obveznost sestavljanja pogodbe v jasnem in razumljivem jeziku ter razlago dvomov v korist potrošnika, pogodbeni pogoj, vezan na devizni tečaj, s katerim se določa nakupni in prodajni devizni tečaj, nedvoumno oblikovan, to je tako, da lahko posojilojemalec/potrošnik sam ugotovi, kakšen je ta tečaj na določen dan, ali pa je mogoče ob upoštevanju vrste pogodbe, kot je določeno v členu 4(1) zgoraj navedene direktive, dolgoročnosti pogodbe (več desetletij) in dejstva, da se menjalni tečaj tuje valute stalno (ves čas) spreminja, oblikovati splošnejše pogodbeno določilo, tako da se upošteva tržni devizni tečaj, s čimer se prepreči znatno neravnotežje strank glede njihovih pravic in obveznosti v škodo potrošnika v smislu člena 3(1) zgoraj navedene direktive?
2. V primeru pritrdilnega odgovora na prvo [vprašanje], ali je glede na člen 5 Direktive [93/13] in njene uvodne izjave pogodbeni pogoj, ki se nanaša na to, da upnik (banka) določa nakupni in prodajni devizni tečaj, mogoče razlagati tako, da se dvomi, ki izhajajo iz pogodbe, razrešijo v korist potrošnika in se ugotovi, da nakupni in prodajni devizni tečaj v pogodbi nista določena prosto, temveč glede na tečaj, ki se prosto oblikuje na trgu, še posebej če sta obe stranki enako razumeli pogodbene pogoje, v skladu s katerimi se določa nakupni in prodajni devizni tečaj, ali če posojilojemalec/potrošnik v času sklepanja in izvajanja pogodbe ni bil zainteresiran za sporni pogodbeni pogoj, med drugim se v času sklepanja pogodbe in ves čas njenega izvajanja ni seznanil z vsebino pogodbe?“
Vprašanji za predhodno odločanje
31 Najprej je treba poudariti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, prvič, ali mora biti indeksna klavzula tuje valute, kakršna je ta iz pogodbe o hipotekarnem kreditu iz postopka v glavni stvari, ki je večleten, za izpolnitev zahteve po preglednosti iz členov 4(1) in 5 Direktive 93/13, napisana v jasnem in razumljivem jeziku, tako da lahko potrošnik sam kadar koli ugotovi menjalni tečaj te tuje valute, kakor ga uporablja banka. Predložitveno sodišče želi v okviru tega vprašanja izvedeti, drugič, ali navedba tržne vrednosti tuje valute zadostuje za zagotovitev zahteve po preglednosti iz teh določb.
32 Poleg tega želi predložitveno sodišče z drugim vprašanjem izvedeti, ali se lahko indeksna klavzula, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, razlaga tako, da se nanaša na tržno vrednost tuje valute, zlasti če bi taka razlaga lahko odražala skupno voljo pogodbenih strank in tako preprečila neveljavnost te klavzule.
33 Zato se predložitveno sodišče v okviru drugega dela prvega vprašanja za predhodno odločanje sklicuje na splošen pojem tržne vrednosti kot sredstva, ki zagotavlja, da je indeksna klavzula, kot je ta v postopku v glavni stvari, sestavljena jasno in razumljivo. Poleg tega je iz drugega vprašanja za predhodno odločanje med drugim razvidno, da je to sklicevanje izhajalo iz tega, kako predložitveno sodišče razlaga to pogodbeno določbo, saj to želi izvedeti, ali je glede na posebne okoliščine spora o glavni stvari, zlasti zaradi dolgega trajanja kreditne pogodbe in neobstoja posebnega interesa, ki sta ga med izvrševanjem te pogodbe izkazala kreditojemalca, pristojno, da spremeni pogodbeno določbo iz postopka v glavni stvari bolj na splošno, tako da se sklicuje na tržno vrednost tuje valute.
34 V teh okoliščinah je treba odgovoriti na prvo podvprašanje prvega vprašanja, preden se drugo podvprašanje tega vprašanja preuči skupaj z drugim vprašanjem.
Prvo podvprašanje prvega vprašanja
35 Predložitveno sodišče s prvim podvprašanjem prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člena 4(1) in 5 Direktive 93/13 razlagati tako, da mora biti pogoj iz posojilne pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki določa nakupne in prodajne cene tuje valute, na katero je vezan znesek posojila, oblikovan tako, da lahko potrošnik kadarkoli med uresničevanjem pogodbe sam ugotovi menjalni devizni tečaj, ki se uporabi za določitev zneska obrokov za odplačilo tega posojila.
36 Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče glede na ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, določenega v členu 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki temu sodišču omogoča odločitev v sporu, o katerem odloča. Pri tem mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu predložena (sodba z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578, točka 46 ter navedena sodna praksa).
37 Čeprav se v obravnavanem primeru v prvem podvprašanju prvega vprašanja predložitveno sodišče sklicuje na zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev, kot je določena v členih 4 in 5 Direktive 93/13, se spor o glavni stvari ne nanaša niti na opredelitev glavnega predmeta pogodbe niti na ustreznost med ceno in plačilom na eni strani ter storitvami ali blagom, ki jih je treba zagotoviti v zameno, na drugi strani, v smislu člena 4(2) te direktive, zato je treba prvo podvprašanje prvega vprašanja za predhodno odločanje razumeti, kot da se nanaša le na razlago zahteve po preglednosti, določene v členu 5 te direktive.
38 V zvezi s tem je treba navesti, da iz sodne prakse Sodišča vsekakor izhaja, prvič, da se zahteva po jasnem in razumljivem oblikovanju iz člena 5 Direktive 93/13 uporablja vključno takrat, kadar pogoj spada na področje uporabe člena 4(2) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 46), in drugič, da je zahteva iz te določbe enako obsežna kot zahteva iz člena 5 te direktive (sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai, C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 69).
39 Poleg tega je treba opozoriti, da člen 5 Direktive 93/13 določa, da pogoji pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, sestavljeni v pisni obliki, „morajo biti […] vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku“ in morajo tako izpolnjevati zahtevo po preglednosti.
40 Poleg tega je v dvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 navedeno, da mora potrošnik dejansko imeti možnost seznaniti se z vsemi pogodbenimi pogoji.
41 V zvezi s tem je treba poudariti, da za zahtevo po preglednosti pogodbenih pogojev ne zadostuje, da so ti formalno in slovnično jasni in razumljivi. Ker sistem varstva, ki se izvaja s to direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju zlasti glede ravni obveščenosti, je treba to zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev in s tem po preglednosti, ki jo nalaga ta direktiva, razlagati široko (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 63 in navedena sodna praksa).
42 Zato je treba zahtevo po preglednosti pogodbenih pogojev razumeti tako, da se z njo ne zahteva le, da mora biti zadevni pogoj za potrošnika formalno in slovnično razumljiv, ampak tudi, da povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, lahko razume, kako ta pogoj konkretno deluje, ter tako na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni morebitne znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 64 in navedena sodna praksa).
43 Natančneje, zahteva po jasnosti in razumljivosti predpostavlja, da morajo v primerih kreditnih pogodb finančne institucije kreditojemalcem posredovati informacije, ki zadostujejo, da lahko ti ob popolnem poznavanju zadeve sprejmejo preudarne odločitve. Natančneje, ta zahteva pomeni, da mora potrošnik pogoj, v skladu s katerim mora kredit vrniti v isti tuji valuti, kot je valuta, v kateri je bil sklenjen, razumeti formalno in slovnično ter razumeti njegov konkretni obseg, tako da se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati ne le možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, ampak tudi oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti (sklep z dne 22. februarja 2018, Lupean, C‑119/17, neobjavljen, EU:C:2018:103, točka 24 in navedena sodna praksa).
44 Tako razlago potrjuje cilj Direktive 93/13, ki je, kot je razvidno iz njene osme uvodne izjave, zlasti varstvo potrošnikov. Sodišče pa je v zvezi s tem že presodilo, da je za potrošnika bistveno, da je pred sklenitvijo pogodbe seznanjen s pogodbenimi pogoji in posledicami navedene sklenitve. Potrošnik se zlasti na podlagi te informacije odloči, ali se želi s prodajalcem ali ponudnikom pogodbeno zavezati s pristopom k pogojem, ki jih je ta predhodno sestavil (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 62 in navedena sodna praksa).
45 V obravnavanem primeru je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da sta kreditojemalca ob sklenitvi pogodbe iz postopka v glavni stvari pogoj v zvezi z indeksacijo pogodbe razumela tako, da je določal nakupne in prodajne cene indeksirane tuje valute za izračun mesečnih obrokov za odplačilo na podlagi objektivno določenega menjalnega tečaja, kot je tečaj, ki ga določi Narodowy Bank Polski (nacionalna banka Poljske).
46 Družba A pa navaja, da je bila na podlagi člena 9, točka 2, splošnih pogojev nakupna in prodajna cena tuje valute tista, ki je navedena v preglednici, ki je veljala v banki, in dodaja, da ji na dan sklenitve pogodbe iz postopka v glavni stvari z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi ni bilo naloženo, da mora podrobno določiti vse podrobnosti izračuna menjalnega tečaja, ki ga uporabi. Družba A pojasnjuje, da je bil v praksi menjalni tečaj rezultat, prvič, povprečnih deviznih tečajev, ki jih je objavila nacionalna banka Poljske, in drugič, splošnih razmer na deviznem trgu, položaja banke na področju tujih valut in napovedi gibanja tečajev.
47 V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da niti indeksna klavzula iz postopka v glavni stvari niti splošni pogoji ne določajo natančno vseh dejavnikov, ki jih banka upošteva pri določitvi menjalnega tečaja, ki se uporabi za izračun obrokov odplačila hipotekarnega kredita iz postopka v glavni stvari.
48 Zato in s pridržkom preverjanj predložitvenega sodišča kaže, da za indeksno klavzulo iz postopka v glavni stvari ni značilna dvoumnost, ampak neobstoj navedbe načinov določitve menjalnega tečaja, ki ga družba A uporabi za izračun obrokov odplačila.
49 Sodišče pa je v zvezi s pogodbenim pogojem, na podlagi katerega prodajalec ali ponudnik določi znesek mesečnih obrokov, ki jih mora potrošnik odplačati glede na prodajni menjalni tečaj tuje valute, ki ga uporablja ta prodajalec ali ponudnik, že presodilo, da je za spoštovanje zahteve po preglednosti bistvenega pomena vprašanje, ali so v posojilni pogodbi pregledno navedeni razlog in posebnosti mehanizma za pretvorbo tuje valute ter razmerje med tem mehanizmom in tistim, ki ga določajo drugi pogoji pogodbe, tako da potrošnik lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki zanj iz tega izhajajo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai, C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 73).
50 Zato mora predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh upoštevnih dejanskih okoliščin, med katerimi sta oglaševanje in informacije, ki jih je kreditodajalec predložil v okviru pogajanj za zadevno kreditno pogodbo, presoditi, ali se lahko povprečen potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, ne zaveda le sprememb menjalnih tečajev, ki so običajno opažene na deviznem trgu, ampak je tudi zmožen oceniti zanj morda pomembne ekonomske posledice uporabe prodajnega menjalnega tečaja za izračun obrokov odplačila, ki jih bo nazadnje dolgoval, in torej celoten strošek kredita (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točki 66 in 67 ter navedena sodna praksa).
51 Res je, kot poudarja predložitveno sodišče, da v primeru kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto za obdobje 40 let, kreditodajalec ne more predvideti razvoja ekonomskega bremena, ki lahko nastane zaradi mehanizma indeksacije, določenega z navedeno pogodbo.
52 V zvezi s tem je treba navesti, da je treba to, ali prodajalec oziroma ponudnik spoštuje zahtevo po preglednosti iz člena 5 Direktive 93/13, presojati glede na elemente, ki jih je ta prodajalec ali ponudnik imel na voljo na dan sklenitve pogodbe s potrošnikom (sklep z dne 3. marca 2021, Ibercaja Banco, C‑13/19, neobjavljen, EU:C:2021:158, točka 57 in navedena sodna praksa).
53 Vendar okoliščina, da se menjalni tečaji na dolgi rok spreminjajo, ne more upravičiti tega, da v pogodbenih določilih in v okviru informacij, ki jih je prodajalec ali ponudnik posredoval pri pogodbenih pogajanjih, niso navedena merila, ki jih je banka uporabila za določitev menjalnega tečaja, ki se uporabi za izračun obrokov odplačila, kar potrošniku omogoča, da kadar koli ugotovi ta menjalni tečaj.
54 Ta ugotovitev je potrjena z dejstvom, da sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na ideji, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju zlasti glede ravni obveščenosti, zato je treba zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev in s tem po preglednosti, ki jo nalaga ta direktiva, razlagati tako, da mora posojilojemalcu omogočiti, da razume svojo zavezo, med drugim načine izračuna mesečnih obrokov odplačila posojila, ki ga sklepa.
55 Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba člen 5 Direktive 93/13 razlagati tako, da mora vsebina pogoja v posojilni pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki določa nakupne in prodajne cene tuje valute, na katero je posojilo vezano, potrošniku, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočati, da na podlagi jasnih in razumljivih meril razume način, kako se določi menjalni devizni tečaj, ki se uporabi za izračun višine obrokov odplačila, tako da ima ta potrošnik možnost, da sam kadarkoli ugotovi menjalni tečaj, ki ga uporabi prodajalec ali ponudnik.
Drugo podvprašanje prvega vprašanja in drugo vprašanje
56 Predložitveno sodišče želi s tema vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člena 5 in 6 Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče, ki je ugotovilo nepoštenost – v smislu člena 3(1) te direktive – pogoja vezanosti na tujo valuto v posojilni pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ta pogoj za omilitev njegove nepoštenosti razlaga tako, da vanj vključi splošen pojem „tržna vrednost“ indeksirane tuje valute, tudi če bi taka razlaga ustrezala skupni volji pogodbenih strank.
57 Prvič, spomniti je treba, da če bi predložitveno sodišče glede na vse okoliščine zadeve v glavni stvari moralo ugotoviti, da indeksna klavzula iz postopka v glavni stvari ni poštena, je v skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 ne bi smelo uporabiti.
58 V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, na eni strani, da je spoštovanje zahteve po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja, ki je določena v členu 5 Direktive 93/13, eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče na podlagi člena 3(1) te direktive. V okviru te presoje mora navedeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve najprej presojati morebitno nespoštovanje zahteve dobre vere in nato obstoj morebitnega znatnega neravnotežja v škodo potrošnika v smislu te zadnjenavedene določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2019, Kiss in CIB Bank, C‑621/17, EU:C:2019:820, točka 49).
59 Na drugi strani, odločeno je bilo, da pogoj posojilne pogodbe, vezan na tujo valuto, ki določa, da je treba obroke odplačati v tej tuji valuti v primeru devalvacije nacionalne valute v primerjavi s tujo valuto, pomeni, da tveganje spremembe tečaja nosi potrošnik (glej v tem smislu sklep z dne 22. februarja 2018, Lupean, C‑119/17, neobjavljen, EU:C:2018:103, točka 28).
60 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bil člen 69(2) zakona o bančništvu spremenjen po sklenitvi pogodbe o hipotekarnem kreditu iz postopka v glavni stvari, tako da je morala od takrat naprej posojilna pogodba, vezana na tujo valuto, obvezno vsebovati informacije o metodah in datumih določitve menjalnega tečaja, na podlagi katerega se izračunajo znesek kredita in mesečni obroki ter pravila pretvorbe tujih valut.
61 Sodišče pa je v zvezi s tem že razsodilo, da čeprav člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotuje temu, da države z zakonodajo zagotovijo prenehanje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih je prodajalec ali ponudnik sklenil s potrošnikom, ostaja dejstvo, da mora zakonodajalec v tem okviru spoštovati zahteve, ki izhajajo iz člena 6(1) te direktive (sodba z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 77 in navedena sodna praksa).
62 Dejstvo, da je bil pogodbeni pogoj z nacionalno zakonodajo razglašen za nepošten in ničen ter je bil nadomeščen z novim pogojem, namreč ne sme oslabiti varstva, zagotovljenega potrošnikom (sodba z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 78 in navedena sodna praksa).
63 V teh okoliščinah to, da zakonodajalec sprejme določbe, ki urejajo uporabo pogodbenega pogoja in prispevajo k zagotavljanju odvračilnega učinka, ki mu sledi Direktiva 93/13 glede ravnanja prodajalcev ali ponudnikov, ne posega v pravice, ki jih potrošniku priznava ta direktiva (sodba z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 79).
64 Iz okoliščin, navedenih v točkah 50 in 52 te sodbe, posledično izhaja, da indeksna klavzula iz postopka v glavni stvari, ki – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – potrošniku ne omogoča, da bi kadar koli sam ugotovil menjalni tečaj, ki ga uporabi prodajalec ali ponudnik, ni poštena.
65 V zvezi s tem bo moralo to sodišče v delu, v katerem je navedlo, da ni mogoče šteti, da je družba A ravnala v slabi veri, preizkusiti zlasti, ali obstaja znatno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank v škodo potrošnika.
66 Ta preizkus se ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo, ki temelji na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani, in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, na drugi. Znatno neravnotežje je namreč lahko posledica samega dejstva dovolj resnega posega v pravni položaj, v katerem je potrošnik kot stranka zadevne pogodbe na podlagi veljavnih nacionalnih predpisov, bodisi v obliki omejitve vsebine pravic, ki jih v skladu s temi predpisi črpa iz te pogodbe, bodisi v obliki oviranja uresničevanja teh pravic ali celo v obliki naložitve dodatne obveznosti, ki jih nacionalna pravila ne določajo (sodba z dne 3. oktobra 2019, Kiss in CIB Bank, C‑621/17, EU:C:2019:820, točka 51 in navedena sodna praksa).
67 Drugič, predložitveno sodišče pojasnjuje, da lahko na podlagi člena 65 civilnega zakonika nadomesti pomanjkanje preglednosti indeksne klavzule iz postopka v glavni stvari, ki lahko pripelje do ugotovitve njene nepoštenosti, tako da poda razlago, ki ustreza skupni volji pogodbenih strank.
68 Vendar pa je treba poudariti, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13, kadar nacionalno sodišče ugotovi ničnost nepoštenega pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravnemu pravilu, ki nacionalnemu sodišču dovoljuje, da to pogodbo dopolni tako, da spremeni vsebino tega pogoja (sodba z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 67 in navedena sodna praksa).
69 Če bi nacionalno sodišče smelo spremeniti vsebino nepoštenih pogojev v taki pogodbi, bi namreč ta pristojnost lahko ogrozila uresničitev dolgoročnega cilja iz člena 7 Direktive 93/13. Ta pristojnost bi namreč prispevala k temu, da bi se za prodajalce ali ponudnike odpravil odvračilni učinek, ki ga ima nepogojna neuporaba takih nepoštenih pogojev za potrošnika, ker bi ti prodajalci ali ponudniki še naprej skušali uporabljati te pogoje, če bi vedeli, da lahko nacionalno sodišče, če bo ugotovilo njihovo ničnost, pogodbo vseeno dopolni v potrebnem obsegu tako, da se zaščiti interes teh prodajalcev ali ponudnikov (sodba z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 68 in navedena sodna praksa).
70 Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da bi se z razlago, ki jo namerava predložitveno sodišče opraviti na podlagi člena 65 civilnega zakonika, nazadnje spremenila vsebina indeksne klavzule iz postopka v glavni stvari, saj bi to vodilo do spremembe njenega razumevanja tako, da bi se vanj vključila navedba „tržna vrednost“ tuje valute.
71 Tudi če bi se štelo, da razlaga, ki jo predlaga predložitveno sodišče, ustreza skupnemu razumevanju indeksne klavzule iz postopka v glavni stvari, ki sta ga imeli pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe, kar se zdi v nasprotju s pisnimi stališči, ki sta jih navedeni stranki predložili Sodišču, se pogoj, ki ga je nacionalno sodišče razglasilo za nepoštenega, na podlagi člena 6(1) Direktive 93/13 še naprej ne uporablja, ne da bi se njegova vsebina lahko spremenila.
72 Samo če bi neveljavnost nepoštenega pogoja zavezovala sodišče, da razveljavi pogodbo v celoti in s tem potrošnika izpostavi posebej škodljivim posledicam, tako da bi bil ta kaznovan, bi lahko nacionalno sodišče ta pogoj nadomestilo z dispozitivno določbo nacionalnega prava (glej v tem smislu sklep z dne 4. februarja 2021, CDT, C‑321/20, neobjavljen, EU:C:2021:98, točka 43 in navedena sodna praksa).
73 Odločeno pa je bilo, da člen 6(1) Direktive 93/13 nasprotuje temu, da se pomanjkljivosti pogodbe, ki so nastale zaradi odprave nepoštenih pogojev iz te pogodbe, odpravijo le na podlagi splošnih nacionalnih določb, ki določajo, da se učinki, izraženi v pravnem aktu, dopolnijo zlasti z učinki, ki izhajajo iz načela pravičnosti ali poslovnih običajev, ki niso niti dispozitivne določbe niti določbe, ki se uporabljajo, če med pogodbenimi strankami obstaja soglasje (sodba z dne 3. oktobra 2019, Dziubak, C‑260/18, EU:C:2019:819, točka 62).
74 V obravnavanem primeru pa, prvič, iz predložitvene odločbe ni razvidno, da bi bil namen razlage, ki jo namerava opraviti predložitveno sodišče, odpraviti neveljavnost pogodbe, ker naj ta ne bi mogla obstajati brez indeksne klavzule iz postopka v glavni stvari.
75 Drugič, ne zdi se – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je člen 65 civilnega zakonika, ki vsebuje splošno pravilo razlage, dispozitivna določba nacionalnega prava.
76 Tretjič, načela neobstoja učinka nepoštenega pogoja, kot je določeno v členu 6(1) Direktive 93/13, ni mogoče izpodbiti s preudarki, povezanimi z okoliščinami, v katerih je bila zadevna pogodba sklenjena in izvršena.
77 Sodišče je namreč razsodilo, da za zagotovitev odvračalnega učinka člena 7 Direktive 93/13 pristojnosti nacionalnega sodišča, ki ugotovi obstoj nepoštenega pogoja v smislu člena 3(1) te direktive, ne morejo biti odvisne od dejanske uporabe tega pogoja (sklep z dne 11. junija 2015, Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑602/13, neobjavljen, EU:C:2015:397, točka 50).
78 V tem okviru okoliščina, da sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari izkazali le malo zanimanja za indeksno klavzulo v pogodbi, ne more omajati načela, navedenega v točki 57 te sodbe, na podlagi katerega nacionalno sodišče, če ugotovi nepoštenost pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, v skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 tega pogoja ne sme uporabiti.
79 Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo podvprašanje prvega vprašanja in na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 5 in 6 Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče, ki je ugotovilo nepoštenost pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, v smislu člena 3(1) te direktive, ta pogoj razlaga tako, da bi omililo njegovo nepoštenost, tudi če bi ta razlaga ustrezala skupni volji strank.
Stroški
80 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
1. Člen 5 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da mora vsebina pogoja v posojilni pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki določa nakupne in prodajne cene tuje valute, na katero je posojilo vezano, potrošniku, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočati, da na podlagi jasnih in razumljivih meril razume način, kako se določi menjalni devizni tečaj, ki se uporabi za izračun višine obrokov odplačila, tako da ima ta potrošnik možnost, da sam kadarkoli ugotovi menjalni tečaj, ki ga uporabi prodajalec ali ponudnik.
2. Člena 5 in 6 Direktive 93/13/EGS je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče, ki je ugotovilo nepoštenost pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, v smislu člena 3(1) te direktive, ta pogoj razlaga tako, da bi omililo njegovo nepoštenost, tudi če bi ta razlaga ustrezala skupni volji strank.
Podpisi