Tožba, vložena 3. junija 2022 – Stöttingfjällets Miljöskyddsförening/Komisija
(Zadeva T-345/22)
Jezik postopka: angleščina
Stranki
Tožeča stranka: Stöttingfjällets Miljöskyddsförening (Lycksele, Švedska) (zastopnik: G. Byrne, Barrister-at-Law)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlogi
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
sklep Komisije, ki je bil tožeči stranki vročen z dopisom z dne 1. aprila 2022 in s katerim je bila zahteva tožeče stranke z dne 15. decembra 2022 za notranjo revizijo zavržena kot nedopustna, razglasi za ničen, ker krši Pogodbi;
poleg tega in/ali podredno, ugotovi, da je Komisija nezakonito opustila ukrepanje v smislu člena 265 PDEU, ko je bila z dopisom tožeče stranke z dne 10. decembra 2021 k temu pozvana, in/ali da ni oblikovala svojega stališča glede pritožbe tožeče stranke iz tega dopisa;
ugotovi, da je Komisija nezakonito ocenila in/ali sprejela in/ali objavila švedski nacionalni energetski in podnebni načrt z januarja 2020 (v nadaljevanju: NEPN) v delu, v katerem ta ni v skladu z Aarhuško konvencijo, in je zato z njim kršeno pravo EU in mednarodno pravo in/ali je ta nezakonit;
ugotovi, da Komisija zaradi neprestanih resnih kršitve okoljskega prava, ki se še nadaljujejo, ni izpolnila svojih pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz prava EU in mednarodnega prava, da sprejme ukrepe, ki so potrebni in primerni za obravnavo in/ali odpravo neskladnosti švedskega NEPN z Aarhuško konvencijo;
ugotovi, da se z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta1 ne izvajajo določbe Aarhuške konvencije, vključno z njenim členom 7, in v tem dulu ni skladna z okoljskim pravom EU in mednarodnim pravom ter je zato nezakonita;
ob upoštevanju neskladnosti NEPN-jev in zlasti švedskega NEPN z Aarhuško konvencijo ugotovi, da neizpolnjevanje obveznosti Komisije, ki jih ima na podlagi Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta, pomeni kršitev navedene uredbe, kršitev konvencije in poleg tega tudi kršitev pozitivnih obveznosti, ki jih ima Komisija na podlagi Pogodb;
Komisiji naloži plačilo stroškov tožeče stranke.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge.
Prvi tožbeni razlog: sklep Komisije, ki je bil tožeči stranki vročen z dopisom z dne 1. aprila 2022 je treba razglasiti za ničen. Tožeča stranka je Komisiji z dopisom z dne 15. decembra 2021 predložila zahtevo. Komisija je na to zahtevo odgovorila z zgoraj omenjenim dopisom, v katerem je vlogo tožeče stranke označila za nedopustno. Tožeča stranka trdi, da je sklep Komisije s tega vidika v temelju napačen, pomeni kršitev okoljskega prava EU in okoljskega mednarodnega prava ter kršitev Pogodb. Tožeča stranka trdi, da Komisija krši pozitivne obveznosti, ki jih ima na podlagi Pogodb in mednarodnega prava, vključno s členi 3, 6 in 7 Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija). Tožeča stranka poleg tega trdi, da je z izpodbijanim sklepom Komisije kršeno sekundarno pravo Unije, vključno s členoma 9 in 10 Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta1 . Tožeča stranka trdi, da je s sklepom Komisije kršena njena pravica do pravnega varstva na podlagi Aarhuške konvencije in Uredbe št. 1367/2006 (kakor je bila spremenjena). Tožeča stranka trdi tudi, da sta z upravnim aktom Komisije, kakor je opredeljen v Uredbi št. 1367/2006, kršeni Pogodbi.
Drugi tožbeni razlog: dodatno ali podredno glede na prvi tožbeni razlog: Komisija je opustila ukrepanje v smislu člena 265 PDEU v zvezi z NEPN-ji, ki jih je Komisija ocenila, sprejela in objavila, vključno z zlasti spornim švedskim NEPN. Komisija je s tem, da ni ukrepala na podlagi zahteve tožeče stranke za notranjo revizijo, vloženo v skladu s členom 265 PDEU, kršila pozitivne obveznosti, ki jih ima na podlagi Pogodb, vključno z zlasti členom 3 PEU in členom 191 PDEU. Ta kršitev odraža tudi očitno kršitev mednarodnega in evropskega običajnega in pogodbenega prava, vključno s členi 3, 6 in 7 Aarhuške konvencije, členoma 9 in 10 Uredbe št. 1367/2006 in Sklepom VII/8f o izpolnjevanju obveznosti, ki so Evropski uniji naložene z Aarhuško konvencijo (kakor je bil spremenjen), sprejetim na srečanju pogodbenic Aarhuške konvencije 21. oktobra 2021.
Tretji tožbeni razlog: Komisija ni zagotovila popolne skladnosti švedskega NEPN z Arhuško konvencijo, zato navedeni NEPN je in je bil v celotnem upoštevnem obdobju ocenjen, sprejet in objavljen v očitnem nasprotju s pravom EU in mednarodnim pravom in je zato nezakonit. V zvezi s tem tožeča stranka zoper navedeni NEPN uveljavlja ugovor nezakonitosti na podlagi člena 277 PDEU.
Četrti tožbeni razlog: z Uredbo (EU) 2018/1999 se ne izvajajo določbe Aarhuške konvencije, vključno z njenim členom 7, in v zato ni skladna z okoljskim pravom EU in mednarodnim pravom. Zato tožeča stranka trdi, da Uredba (EU) 2018/1999 krši Pogodbi in jo je treba razglasiti za nezakonito.
____________
1 Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2018 L 328, str. 1).
1 Uredba (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (UL 2006, L 264 str. 13).