Združene zadeve T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T‑61/02 OP
Dresdner Bank AG in drugi
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Konkurenca – Člen 81 ES – Sporazum o določitvi cen in pogojev zaračunavanja storitev menjave gotovine – Nemčija – Dokazi o kršitvi – Ugovor“
Povzetek sodbe
1. Postopek – Ugovor
(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člena 48(2) in 122(4))
2. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Pojem
(Člen 81(1) ES)
3. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve
(člen 81(1) ES)
4. Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti
5. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Sodni nadzor
6. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz
7. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravic obrambe – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obvezna vsebina
8. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravic obrambe
1. Namen postopka z ugovorom iz člena 122(4) Poslovnika Sodišča prve stopnje je dopustiti sodišču, da ponovno obravnava zadevo na kontradiktorni podlagi, ne da bi bilo pri tem vezano na rešitev zamudne sodbe. Če določba Poslovnika ne določa drugače, je stranka, ki ugovarja, načeloma prosta pri argumentiranju, ne da bi bila omejena na izpodbijanje razlogov za zamudno sodbo.
Ob upoštevanju namena postopka z ugovorom prepovedi navajanja novih razlogov med postopkom iz člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje ni mogoče razlagati, kot da stranki, ki ugovarja, prepoveduje navajati razloge, ki bi jih lahko navajala na stopnji obrambe. Taka razlaga navedenega člena bi bila nesmiselna, ker bi lahko vodila v postopkovno brezizhoden položaj, če bi bil ugovor utemeljen: Sodišče prve stopnje se ob ugotovitvi, da ne more potrditi rešitve iz zamudne sodbe, na kateri temelji eden izmed razlogov, zaradi načela spoštovanja kontradiktornosti ne more izreči o drugih tožbenih razlogih.
(Glej točki 43 in 44.)
2. Da bi se štelo, da je bil sklenjen sporazum v smislu člena 81(1) ES, morajo zadevna podjetja izraziti skupno voljo, da bodo na trgu ravnala na določen način. Glede oblike izražanja te skupne volje zadošča, da je sporazum izraz volje strank, da na trgu ravnajo v skladu z njegovim besedilom. Iz tega izhaja, da pojem sporazum v smislu člena 81(1) ES predpostavlja obstoj soglasja volj med vsaj dvema strankama, katerega izrazna oblika pa ni pomembna, če izraža njuno resnično voljo.
(Glej točke od 53 do 55.)
3. Glede izvedbe dokaza kršitve člena 81(1) ES mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, ki so primerni za to, da se pravno zadostno dokaže, da so podani znaki kršitve.
(Glej točko 59.)
4. Načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah, se uvršča med temeljne pravice, ki v skladu s sodno prakso Sodišča, podprto s preambulo Enotnega evropskega akta in členom 6(2) EU, pomenijo splošna načela prava Skupnosti.
Z vidika narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja v postopkih v zvezi s kršitvami pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja, na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni. To načelo je treba upoštevati v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe. Dvom na strani sodišča se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne sme sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če na njegovi strani še vedno obstaja dvom o tem vprašanju.
Zato se mora Komisija, da dokaže obstoj kršitve, sklicevati na natančne in dosledne dokaze. Vendar ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Zadošča, da tej zahtevi odgovarja sklenjen krog indicev, na katere se sklicuje institucija in ki se presojajo skupaj. O obstoju protikonkurenčne prakse ali sporazuma je torej mogoče sklepati na podlagi določenega števila dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, če ne obstaja druga dosledna razlaga, pomenijo dokaz kršitve konkurenčnih pravil.
(Glej točke od 60 do 63 in 65.)
5. V zvezi z obsegom sodnega nadzora, ki se izvaja glede odločb Komisije na področju uporabe pravil konkurence, obstaja pomembna razlika med podatki in dejanskimi ugotovitvami, katerih morebitno nenatančnost lahko Sodišče odkrije ob upoštevanju trditev in dokazov, ki so mu predloženi, na eni strani ter gospodarskimi presojami na drugi strani. V zvezi s tem Sodišče prve stopnje s svojo ekonomsko presojo ne sme nadomestiti presoje Komisije in mora zlasti preveriti ne samo vsebinsko resničnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksne situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izpeljane sklepe.
(Glej točki 66 in 67.)
6. Za presojo dokazne vrednosti dokumenta je treba v okviru ugotavljanja kršitve pravil konkurence preveriti resničnost informacije, ki jo vsebuje, in upoštevati zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove priprave in njegovega naslovnika, da bi se ugotovilo, ali se na podlagi vsebine zdi smiseln in zanesljiv.
(Glej točko 121.)
7. Spoštovanje pravic obrambe zahteva, da mora biti podjetju, naslovniku odločbe Komisije o kršitvi pravil konkurence, dana možnost, da primerno predstavi svoje stališče o resničnosti in relevantnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zatrjuje Komisija.
Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora vsebovati očitke, ki so dovolj jasni, čeprav so kratki, da se lahko zainteresirane stranke ustrezno seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija. Le pod tem pogojem ima namreč lahko obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vlogo, ki mu jo dajejo predpisi Skupnosti in ki zajema predložitev vseh potrebnih podatkov podjetjem in podjetniškim združenjem, da lahko ta ustrezno pripravijo obrambo, preden Komisija sprejme dokončno odločbo.
Načeloma samo dokumenti, ki so navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pomenijo zakonito dokazno sredstvo.
(Glej točke od 155 do 157.)
8. Dokument je mogoče šteti za obremenilen le, če ga Komisija uporabi za utemeljitev ugotovitve kršitve, ki jo je storilo podjetje. Da bi zadevno podjetje dokazalo, da so mu bile kršene pravice obrambe, ne zadošča dokaz, da v upravnem postopku ni imelo možnosti izreči se o dokumentu, uporabljenem kjer koli v izpodbijani odločbi. Dokazati mora, da je Komisija ta dokument v izpodbijani odločbi uporabila kot dokaz za kršitev, pri kateri naj bi sodelovalo podjetje.
(Glej točko 158.)