Zadeva T-23/03

CAS SpA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Sporazum o pridružitvi med EGS in Republiko Turčijo – Odpust uvoznih dajatev – Koncentrat sadnega soka s poreklom iz Turčije – Carinski zakonik Skupnosti – Potrdila o gibanju blaga – Poseben primer – Pravica do obrambe“

Povzetek sodbe

1.      Lastni viri Evropskih skupnosti – Povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 239)

2.      Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe

(člen 255 ES; Uredba Sveta št. 2913/92, člen 239)

3.      Mednarodni sporazumi – Sporazum o pridružitvi med EGS in Turčijo – Carinska unija – Poreklo blaga

(Sporazum o pridružitvi med EGS in Turčijo)

4.      Ničnostna tožba – Pravni interes

(člen 230 ES)

5.      Mednarodni sporazumi – Sporazum o pridružitvi med EGS in Turčijo – Obveznosti Komisije

(člen 211 ES; Sporazum o pridružitvi med EGS in Turčijo)

6.      Lastni viri Evropskih skupnosti – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 220(2)(b))

1.      Spoštovanje pravice do izjave je treba v okviru postopka za odpust uvoznih dajatev zagotoviti zlasti glede na pooblastilo za presojo po prostem preudarku, ki ga ima Komisija, kadar sprejme odločbo na podlagi splošne klavzule pravičnosti, določene v členu 239 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti.

(Glej točko 87.)

2.      V okviru upravnega postopka na področju povračila uvoznih dajatev načelo spoštovanja pravice do obrambe obsega samo to, da lahko zadevna stranka primerno predstavi svoje stališče glede dejstev, vključno glede dokumentov v njeno breme, na katerih je Komisija utemeljila svojo odločitev. To načelo ne zahteva, da Komisija na lastno pobudo omogoči dostop do vseh dokumentov, ki imajo morebitno povezavo z obravnavano zadevo, ki ji je predložena v zahtevku za odpust. Če zadevna stranka meni, da so ti dokumenti potrebni za dokazovanje posebnih okoliščin in/ali neobstoja malomarnosti ali neobstoja goljufivega ravnanja, mora v skladu z določbami, ki so jih institucije sprejele na podlagi člena 255 ES, zahtevati dostop do vseh dokumentov.

Na zahtevo zadevne stranke je Komisija namreč dolžna dovoliti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo. Če take zahteve ni, torej ni avtomatičnega dostopa do dokumentov, ki jih ima Komisija.

(Glej točki 88 in 89.)

3.      Določitev porekla blaga, zlasti v okviru carinske unije, vzpostavljene s Sporazumom o pridružitvi med EGS in Turčijo, temelji na razdelitvi pristojnosti med organi države izvoznice in organi države uvoznice, v smislu, da poreklo ugotavljajo organi države izvoznice, nadzor delovanja tega sistema pa se zagotovi s sodelovanjem med udeleženimi upravami. Ta sistem je utemeljen s tem, da organi države izvoznice najlažje neposredno preverijo dejstva, ki opredeljujejo poreklo.

Predviden sistem lahko deluje le, če carinska uprava države uvoznice prizna odločitve, ki so jih organi države izvoznice zakonito sprejeli. Priznanje takih odločitev carinskih uprav držav članic je potrebno, da lahko Skupnost v zameno zahteva, da organi drugih držav, s katerimi je sklenila dogovore o prosti trgovini, spoštujejo odločitve carinskih organov držav članic o poreklu izvoženih proizvodov iz Skupnosti v te države.

(Glej točki 120 in 121.)

4.      Tožeča stranka dejansko nima nobenega pravnega interesa za razglasitev ničnosti zaradi kršitev procesnega prava, če bi bila po razglasitvi ničnosti odločbe lahko ponovno izdana le odločba, ki bi bila po vsebini enaka izpodbijani odločbi.

(Glej točko 132.)

5.      Na podlagi člena 211 ES in načela dobrega upravljanja ima Komisija obveznost, da zagotovi pravilno izvajanje Sporazuma o pridružitvi med EGS in Turčijo. Ta dolžnost izhaja tudi iz samega Sporazuma o pridružitvi in različnih sklepov, ki jih je sprejel Pridružitveni svet.

(Glej točko 234.)

6.      Člen 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti določa, da pristojni organi ne morejo opraviti naknadne vknjižbe uvoznih dajatev, če so izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, dajatve niso bile plačane zaradi napake samih pristojnih organov, drugič, napaka, ki so jo ti storili, mora biti taka, da je dolžnik v dobri veri ni mogel odkriti, in, tretjič, da je ta upošteval vse določbe o carinski deklaraciji, določene v veljavni zakonodaji.

Cilj tega člena je zaščititi legitimno pričakovanje zavezanca glede utemeljenosti vseh dejavnikov, ki se upoštevajo pri odločitvi, ali se carine lahko naknadno vknjižijo. Vendar pa ta določba ščiti legitimno pričakovanje zavezanca le, če so pristojni organi sami ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca. Tako le napake, ki se lahko očitajo pri ravnanju pristojnih organov in ki jih zavezanec razumno ni mogel odkriti, ustvarijo pravico, da ne pride do naknadne izterjave carine.

(Glej točki 303 in 304.)