SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 15. decembra 2023(*)
„Ničnostna tožba – Člen 42(1) in (2) Uredbe (EU) 2017/1939 – Sklep stalnega senata Evropskega javnega tožilstva o vložitvi obtožnice – Postopkovni akt Evropskega javnega tožilstva – Nepristojnost“
V zadevi T‑103/23,
Victor-Constantin Stan, stanujoč v Bukarešti (Romunija), ki ga zastopata A. Şandru in V. Costa Ramos, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu javnemu tožilstvu, ki ga zastopajo L. De Matteis, F.-R. Radu in E. Farhat, agenti,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi O. Porchia (poročevalka), predsednica, M. Jaeger in P. Nihoul, sodnika,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega dela postopka, zlasti:
– tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. februarja 2023,
– ugovora nedopustnosti, ki ga je Evropsko javno tožilstvo z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo 31. maja 2023,
– stališč tožeče stranke glede ugovora nedopustnosti, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. julija 2023,
– predlogov za intervencijo Sveta Evropske unije, Evropske komisije in Evropskega parlamenta, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3., 14. oziroma 22. junija 2023,
sprejema naslednji
Sklep
1 Tožeča stranka, Victor-Constantin Stan, s tožbo, vloženo na podlagi člena 263 PDEU, predlaga razglasitev ničnosti sklepa stalnega senata št. 4 Evropskega javnega tožilstva z dne 9. decembra 2022, s katerim je to tožilstvo vložilo obtožnico zoper njega (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
Dejansko stanje
2 Direcția Națională Anticorupție – Serviciul Teritorial Timişoara (nacionalni direktorat za boj proti korupciji, območna služba v Temišvaru, Romunija) je 22. decembra 2021 evidentirala prijavi, ki sta ju dve osebi podali v zvezi z možno storitvijo kaznivih dejanj.
3 Evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo v Romuniji, je s sklepom z dne 20. januarja 2021 predlagal prevzem zadeve, evidentirane pri nacionalnem direktoratu za boj proti korupciji, območna služba v Temišvaru.
4 Dne 27. januarja 2022 je evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo v Romuniji, začel preiskavo. Po njegovem mnenju je od leta 2018 več oseb storilo kazniva dejanja, s katerimi so lahko nezakonito pridobile sredstva iz proračuna Evropske unije in proračuna Romunske države.
5 Tožeča stranka je 28. junija 2022 po sklepu z dne 27. junija 2022, ki ga je izdal evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo v Romuniji, dobila status obdolženca za dejanja, ki naj bi jih storila kot udeleženec, in sicer za nezakonito pridobitev romunskih sredstev, ki se kaznuje po členu 306 romunskega kazenskega zakonika. Po mnenju evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo v Romuniji, je tožeča stranka v obdobju od 27. decembra 2018 do 31. avgusta 2021 pri Agenția pentru Întreprinderi Mici și Mijlocii, Atragere de Investiții și Promovarea Exportului Timișoara (agencija v Temišvaru za mala in srednja podjetja, privlačnost naložb in spodbujanje izvoza, Romunija) vložila lažne, netočne in nepopolne dokumente v zvezi s projekti, ki jih je oddalo šest družb, da bi pridobile sredstva iz romunskega nacionalnega proračuna.
6 Stalni senat št. 4 Evropskega javnega tožilstva je 9. decembra 2022 sprejel izpodbijani sklep, v skladu s katerim je vložil obtožnico – med drugim zoper tožečo stranko – in opustil zadevo v zvezi z delom, ki se je nanašal na korupcijo in ponarejanje ter ni zadeval tožeče stranke.
7 Evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo v Romuniji, je 19. decembra 2022 vložil obtožni akt in tožeči stranki je bilo sojeno pred Tribunalul Bucureşti (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) zaradi kaznivega dejanja protipravne pridobitve sredstev.
Predlogi strank
8 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep in nadaljnje akte razglasi za nične;
– po potrebi razglasi, da se določbe poslovnika Evropskega javnega tožilstva, ki so v nasprotju z Uredbo Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (UL 2017, L 283, str. 1), ne uporabljajo.
9 Evropsko javno tožilstvo v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
10 Tožeča stranka v odgovor na ugovor nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne ugovor nedopustnosti, ki ga je vložilo Evropsko javno tožilstvo;
– podredno, odločanje pridrži za končno odločbo.
Pravo
11 Na podlagi člena 130(1) in (7) Poslovnika Splošnega sodišča lahko to, če tožena stranka to predlaga, odloči o nedopustnosti tožbe ali svoji pristojnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. Ker je v obravnavanem primeru Evropsko javno tožilstvo predlagalo, naj se odloči o nedopustnosti tožbe, bo Splošno sodišče o tem predlogu odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek, saj meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno.
12 Evropsko javno tožilstvo je navedlo tri razloge nedopustnosti. Prvič, trdi, da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o predlogih za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ker se v obravnavanem primeru člen 263 PDEU ne uporablja za njegove postopkovne akte. Drugič, trdi, da tožeča stranka nima procesnega upravičenja. Tretjič, meni, da ker je tožba v glavni stvari nedopustna, je treba ugovor nezakonitosti, ki ga tožeča stranka navaja v skladu s členom 277 PDEU, zavreči kot nedopusten.
13 Glede prvega razloga nedopustnosti Evropsko javno tožilstvo trdi, da je ta tožba, vložena na podlagi člena 263 PDEU, nedopustna, ker je izpodbijani sklep predmet sodnega nadzora le pod pogoji, določenimi v členu 42 Uredbe 2017/1939, ki v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.
14 V zvezi s tem Evropsko javno tožilstvo trdi, da se člen 263 PDEU ne uporablja za njegove postopkovne akte. V skladu s členom 86(3) PDEU naj bi bil člen 42 Uredbe 2017/1939 lex specialis glede na člen 263 PDEU. Okvir sodnega nadzora nad postopkovnimi akti Evropskega javnega tožilstva, določen v tem členu 42, naj bi temeljil na več stebrih, ki naj bi skupaj sestavljali sistem, ki zagotavlja polno spoštovanje procesnih jamstev, določenih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
15 Prvi steber naj bi predstavljal člen 42(1) Uredbe 2017/1939, v skladu s katerim je za sodni nadzor nad postopkovnimi akti Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, pristojno nacionalno sodišče v skladu z zahtevami in postopki, določenimi v nacionalnem pravu. Po mnenju Evropskega javnega tožilstva je dodelitev te pristojnosti nacionalnim sodiščem neposredna in naravna posledica dejstva, da se zadeve, ki jih obravnava Evropsko javno tožilstvo, vložijo pri pristojnem nacionalnem sodišču. Poleg tega naj bi bila na eni strani v skladu z obstoječim pravnim okvirom le nacionalna sodišča pristojna za hkratno uporabo nacionalnega prava in prava Unije. Na drugi strani naj bi Evropsko javno tožilstvo v okviru svojih dejavnosti preiskav in pregona uporabljalo hkrati pravo Unije in nacionalno pravo. Dejstvo, da je sodni nadzor nad postopkovnimi akti Evropskega javnega tožilstva zaupan nacionalnemu sodišču, ki je pristojno za hkratno uporabo nacionalnega prava in prava Unije, naj bi zagotavljalo pravico do učinkovitega pravnega sredstva osebam, ki so predmet preiskave Evropskega javnega tožilstva. Uredba 2017/1939 naj bi tako omogočala delno odstopanje od načel prava Unije v zvezi z izključno pristojnostjo Sodišča Evropske unije za nadzor nad akti, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi in agencije Unije, ki je med drugim potrjena v sodbi z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest (C‑219/17, EU:C:2018:1023), ker nacionalnim sodiščem omogoča, da nadzirajo akte Evropskega javnega tožilstva in jih razveljavijo, če je z njimi kršeno nacionalno pravo.
16 Evropsko javno tožilstvo dodaja, da če se za postopkovni akt Evropskega javnega tožilstva, ki ga obravnava nacionalno sodišče, šteje, da je v nasprotju z določbo prava Unije, člen 42(2)(a) Uredbe 2017/1939 nacionalnim sodiščem nalaga, da v skladu s členom 267 PDEU predlagajo sprejetje predhodne odločbe glede veljavnosti navedenega akta. Poleg tega naj bi člen 42(3) Uredbe 2017/1939 določal izjemo od pravila iz odstavka 1 tega člena, da bi bil zajet vsak preostali položaj, v katerem na nacionalni ravni ne bi moglo biti pravnega sredstva zoper odločbo Evropskega javnega tožilstva o opustitvi zadeve, in naj bi se uporabljal le, če se sodni nadzor predlaga na podlagi prava Unije.
17 Poleg tega Evropsko javno tožilstvo pojasnjuje, da morajo biti v primeru iz člena 42(8) Uredbe 2017/1939 v zvezi s pravnimi akti Evropskega javnega tožilstva, ki niso opredeljeni kot postopkovni akti, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, izpolnjeni vsi pogoji za vložitev tožbe v skladu s členom 263 PDEU, da je tožba dopustna.
18 Nazadnje, Evropsko javno tožilstvo poudarja posledice, ki bi jih imela tako za njegovo delovanje kot za delovanje Sodišča Evropske unije dopustnost ničnostnih tožb, vloženih zoper njegove postopkovne akte, ki niso določeni kot izjema v členu 42(3) Uredbe 2017/1939. Na eni strani naj bi preiskave Evropskega javnega tožilstva zamujale, medtem ko naj bi bilo Sodišče Evropske unije preoblikovano v kazensko pritožbeno sodišče za veliko kazenskih zadev. Na drugi strani naj bi bila razglasitev navedenih ničnostnih tožb za dopustne v nasprotju z določbami člena 86 PDEU in Uredbe 2017/1939.
19 Tožeča stranka trdi, da je njena tožba dopustna. Po njenem mnenju je pristop, ki ga zagovarja Evropsko javno tožilstvo, v nasprotju s pravom Unije. Člen 42 Uredbe 2017/1939 naj ne bi izpolnjeval zahtev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, določenih v členu 47 Listine, ter naj bi posegal v pristojnost Sodišča Evropske unije, urejeno s členom 19 PEU, da zagotovi spoštovanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb Unije in spoštovanje avtonomije pravnega sistema Unije.
20 Na prvem mestu, tožeča stranka poudarja, da je sodni nadzor mehanizem, ki zagotavlja spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Načelo učinkovitosti, ki naj bi bilo tesno povezano s spoštovanjem pravice do učinkovitega pravnega sredstva, naj bi zahtevalo, da imajo posamezniki dostop do ustreznih in učinkovitih pravnih sredstev za varstvo pravic in svoboščin, ki jih imajo na podlagi prava Unije. To naj bi bilo mogoče uresničiti le, če bi se člen 42 Uredbe 2017/1939 razlagal tako, da fizičnim osebam omogoča vložitev ničnostne tožbe zoper odločbe Evropskega javnega tožilstva pri Sodišču Evropske unije. Podobno naj nacionalna sodišča ne bi imela „pristojnosti ali sposobnosti ugotoviti, da je odločba stalnega senata“ Evropskega javnega tožilstva v nasprotju s pravom Unije, tako da naj bi bilo spoštovanje pravice posameznikov do učinkovitega pravnega sredstva odvisno od volje teh sodišč, da uporabijo mehanizem predhodnega odločanja. Pristojnost nacionalnih sodišč naj bi bila omejena na presojo, ali razlogi tožeče stranke vzbujajo dovolj dvoma glede veljavnosti zadevnega ukrepa, da se ugodi predlogu za predložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga poda tožeča stranka. Posamezniki naj zato ne bi mogli svobodno uporabljati postopka predhodnega odločanja. Zavrnitev nacionalnega sodišča, da ugodi predlogu za predložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga poda obdolženec, naj bi povzročila visoko tveganje, da se pravo Unije ne uporabi ali da se uporabi napačno.
21 Poleg tega naj bi obstajale razlike v zvezi s tem, „koliko nacionalna sodišča različnih držav članic dejansko uporabljajo možnost, da Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje“, kar bi lahko pripeljalo do diskriminatornih položajev med državljani različnih držav članic. Po mnenju tožeče stranke se lahko šteje, da ni resničnega sodnega nadzora nad akti, ki jih Evropsko javno tožilstvo sprejme med kazenskim pregonom, ki ga izvajajo evropski delegirani tožilci v Romuniji.
22 Tožeča stranka trdi, da člen 42(1) Uredbe 2017/1939 „neupravičeno deli pristojnost“ Sodišča Evropske unije. To naj bi opozorilo, da se mora „sodni nadzor v državah članicah […] izvajati v skladu s pravom Unije in da se [n]jegova pristojnost […] ne sme obiti ali izključiti s pravili sekundarne zakonodaje“. Poleg tega po mnenju tožeče stranke dejstvo, da se za sodno varstvo prava Unije uporabljajo izključno nacionalna sodišča, lahko pripelje do nedoslednih razlag in posega v usklajena načela pravnega okvira Unije. Po njenem mnenju bi izključitev aktov Evropskega javnega tožilstva iz pristojnosti sodišč Unije pomenila, da bi ji bilo odvzeto pravno sredstvo, do katerega ima pravico na podlagi člena 47 Listine.
23 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je sklicevanje v členu 86(2) PDEU na izvajanje kazenskega pregona pred nacionalnimi sodišči izjema, do katere je upravičeno Evropsko javno tožilstvo in ki se nanaša le na fazo sojenja, vendar ki je ni mogoče razlagati široko in dojemati, kot da ima tak obseg, da bi ovirala posebno pristojnost, podeljeno sodiščem Unije. Tožeča stranka dodaja, da iz jezikovne in teleološke razlage člena 86(3) PDEU izhaja, da ta določba ne določa izrecno možnosti odstopanja od pristojnosti Sodišča Evropske unije na področju sodnega nadzora nad akti, ki jih sprejme Evropsko javno tožilstvo, in implicitno možnosti omejevanja te pristojnosti. Člen 42 Uredbe 2017/1939 naj bi bilo treba razlagati v zvezi in povezavi z drugimi pravili in načeli Unije na sodnem področju, ki upoštevajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja.
24 Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da so pogoji za dopustnost ničnostne tožbe, določeni v členu 263, četrti odstavek, PDEU, v obravnavanem primeru izpolnjeni. Namreč, prvič, izpodbijani sklep naj bi po svoji naravi imel neposreden učinek na pravni položaj tožeče stranke, drugič, navedeni sklep naj bi se neposredno nanašal na tožečo stranko in konkretno vplival na njen pravni položaj, tretjič, tožeča stranka naj bi imela pravni interes za razglasitev ničnosti tega sklepa in, četrtič, dvomesečni rok za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep naj bi bil upoštevan.
25 Uvodoma je treba spomniti, da je mehanizem, ki ga je zakonodajalec določil za zagotovitev nadzora nad postopkovnimi akti Evropskega javnega tožilstva, mehanizem sui generis (glej po analogiji sklepa z dne 13. junija 2022, Mendes de Almeida/Svet, T‑334/21, EU:T:2022:375, točka 40, in z dne 25. oktobra 2022, WO/Evropsko javno tožilstvo, T‑603/21, neobjavljen, EU:T:2022:683, točka 36). Glede na uvodno izjavo 88 Uredbe 2017/1939 je namen tega mehanizma zagotoviti učinkovita pravna sredstva v skladu z drugim pododstavkom člena 19(1) PEU.
26 Za postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva je sodni nadzor določen v členu 42 Uredbe 2017/1939. Natančneje, odstavek 1 tega člena med drugim določa, da postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, presojajo pristojna nacionalna sodišča v skladu z zahtevami in postopki, določenimi v nacionalnem pravu. Odstavek 2 tega člena natančneje določa, da je Sodišče v skladu s členom 267 PDEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede veljavnosti postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva, v kolikor se takšno vprašanje veljavnosti postavi kateremu koli sodišču države članice neposredno na podlagi prava Unije, razlage ali veljavnosti določb prava Unije, vključno z Uredbo 2017/1939, in razlage členov 22 in 25 te uredbe v zvezi s kakršnim koli sporom o pristojnosti med Evropskim javnim tožilstvom in pristojnimi nacionalnimi organi.
27 Člen 42 Uredbe 2017/1939 izrecno določa pristojnost sodišča Unije na podlagi člena 263 PDEU le za odločitve Evropskega javnega tožilstva o opustitvi zadeve, če se izpodbijajo neposredno na podlagi prava Unije, pa tudi za odločitve Evropskega javnega tožilstva, ki vplivajo na pravice oseb, na katere se nanašajo podatki, na podlagi poglavja VIII Uredbe 2017/1939, in za odločitve Evropskega javnega tožilstva, ki niso postopkovni akti, na primer odločitve v zvezi s pravico javnega dostopa do dokumentov, ali za odločitve o razrešitvi evropskih delegiranih tožilcev, sprejete v skladu s členom 17(3) te uredbe, ter za katere koli druge upravne odločitve.
28 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je izpodbijani sklep, kar zadeva tožečo stranko, postopkovni akt Evropskega javnega tožilstva, ki ne spada med odločitve iz člena 42(3) in (8) Uredbe 2017/1939. Nasprotno pa se del izpodbijanega sklepa v zvezi z dejanji korupcije in ponarejanja, v katerem je zadeva opuščena, ne nanaša na tožečo stranko.
29 Vendar tožeča stranka meni, da bi Splošno sodišče moralo ugotoviti, da je na podlagi razlage člena 42 Uredbe 2017/1939 pristojno, da izpolni zahteve zlasti pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja ter da ne posega v pristojnost Sodišča Evropske unije za zagotavljanje spoštovanja prava pri razlagi in uporabi Pogodb in spoštovanja avtonomije pravnega sistema Unije.
30 Glede razlage člena 42 Uredbe 2017/1939 je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso uporaba široke razlage mogoča le, če je v skladu z besedilom zadevne določbe in če tudi načelo razlage v skladu z višjo zavezujočo normo ne more biti podlaga za razlago contra legem (glej po analogiji sodbi z dne 19. septembra 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18, EU:C:2019:765, točka 61, in z dne 5. oktobra 2020, Brown/Komisija, T‑18/19, EU:T:2020:465, točka 111).
31 Glede člena 42(1) in (2) Uredbe 2017/1939 ne more biti sporno, da besedilo teh določb ni dvoumno, ker nacionalnim sodiščem podeljujejo izključno pristojnost za odločanje o postopkovnih aktih Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, razen kar zadeva izjeme, določene v odstavku 3 tega člena, in usodo nekaterih odločitev Evropskega javnega tožilstva iz odstavka 8 tega člena, ter da Sodišče le prek postopka predhodnega odločanja odloča o veljavnosti teh aktov glede na določbe prava Unije in o razlagi ali veljavnosti določb Uredbe 2017/1939.
32 Tožeča stranka s tem, da Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razglasi za nično in posledično ugotovi svojo pristojnost na podlagi razlage člena 42 Uredbe 2017/1939 z vidika pravice do učinkovitega pravnega sredstva, predlaga razlago contra legem, ki je torej ni mogoče sprejeti.
33 V tem okviru je treba pojasniti, da je – ob domnevi, da tožeča stranka ne zahteva le široke razlage člena 42 Uredbe 2017/1939, da bi trdila, da je Splošno sodišče v obravnavanem primeru pristojno, in da namerava izpodbijati izpodbijani sklep s tem, da z ugovorom nezakonitosti pod vprašaj postavlja veljavnost navedenega člena z vidika člena 19 PEU – treba ugotoviti, da zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča za odločanje o tožbi v glavni stvari takega izpodbijanja ni mogoče sprejeti.
34 Na splošno je glede zahtev po učinkovitem sodnem varstvu koristno navesti, da je v okviru sodnega nadzora, določenega v Uredbi 2017/1939, Sodišče med drugim na podlagi člena 267 PDEU pristojno, da odloča o vprašanjih glede razlage in veljavnosti postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva in določb prava Unije, vključno z navedeno uredbo, kot je potrjeno v členu 42(2) navedene uredbe.
35 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da lahko tožeča stranka načeloma pred pristojnimi nacionalnimi sodišči izpodbija postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva iz člena 42(1) Uredbe 2017/1939 in se v tem okviru sklicuje na nezakonitost te uredbe. Sodišče bo moralo, če mu bo nacionalno sodišče predložilo zadevo, odločiti o veljavnosti navedenega člena 42 ter po potrebi o veljavnosti poslovnika z vidika Uredbe 2017/1939 in drugih določb prava Unije, na katere se tožeča stranka sklicuje v tožbi.
36 Glede na navedeno je treba sprejeti prvi razlog nedopustnosti, ki ga navaja Evropsko javno tožilstvo, in posledično ugovor nedopustnosti, ki ga to podaja, ter torej zavreči to tožbo zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča za odločanje o njej, ne da bi bilo poleg tega treba odločiti o predlogih v zvezi z določbami poslovnika Evropskega javnega tožilstva, ki se nanašajo na vsebino spora.
37 V skladu s členom 144(3) Poslovnika se, kadar tožena stranka vloži ugovor nedopustnosti ali nepristojnosti, kot je ta iz člena 130(1) navedenega poslovnika, o predlogu za intervencijo odloči šele po zavrnitvi ugovora ali po sprejetju odločitve, da se odločanje o ugovoru pridrži za končno odločbo. Poleg tega člen 142(2) navedenega poslovnika določa, da intervencija postane brezpredmetna med drugim, če se tožba razglasi za nedopustno. Ker je bila v obravnavanem primeru tožba v celoti zavržena zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča, ni treba odločiti o predlogih za intervencijo, ki so jih vložili Svet Evropske unije, Evropska komisija in Evropski parlament.
Stroški
38 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Evropskega javnega tožilstva naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropskega javnega tožilstva, razen tistih, povezanih s predlogi za intervencijo.
39 V skladu s členom 144(10) Poslovnika predlagatelj intervencije in glavne stranke nosijo vsak svoje stroške, povezane s predlogom za intervencijo, če se postopek v glavni stvari konča pred odločitvijo o predlogu za intervencijo. Zato tožeča stranka, Evropsko javno tožilstvo, Svet, Komisija in Parlament nosijo vsak svoje stroške, povezane s predlogi za intervencijo.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrže.
2. O predlogih za intervencijo, ki so jih vložili Svet Evropske unije, Evropska komisija in Evropski parlament, ni treba odločati.
3. Victor-Constantin Stan nosi svoje stroške in stroške Evropskega javnega tožilstva, razen stroškov, povezanih s predlogi za intervencijo.
4. V.-C. Stan, Evropsko javno tožilstvo, Svet, Komisija in Parlament nosijo vsak svoje stroške, povezane s predlogi za intervencijo.
V Luxembourgu, 15. decembra 2023.