Zadeva T-397/02

Arla Foods AMBA in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uredba (ES) št. 1829/2002 – Registracija označbe porekla – ‚feta‘ – Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Uredba o registraciji geografskih označb in označb porekla – Tožba podjetja, ki proizvaja sir „feta“ v državi članici, ki ni država izvora tega sira – Ureditev prve države glede uporabe imena – Podjetja, ki proizvajajo velik delež sira „feta“ v Evropski uniji – Neobstoj vpliva – Nedopustnost tožbe

(člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Sveta št. 2081/1992; Uredba Komisije št. 1829/2002)

Ničnostna tožba, ki so jo vložili danski proizvajalci sira feta proti Uredbi št. 1829/2002 o spremembi priloge k Uredbi (ES) št. 1107/96 o registraciji geografskih označb in označb porekla po postopku iz člena 17 Uredbe Sveta (EGS) št. 2081/92, ker je bilo ime „feta“ pod naslovom „Siri“, „Grčija“ registrirano kot zaščitena označba porekla, ni dopustna.

Izpodbijana uredba je namreč splošni ukrep v smislu člena 249, drugi odstavek, ES. Uporablja se za objektivno določene primere in ima pravne učinke za abstraktno določene skupine oseb.

Poleg tega navedena uredba zadeva tožeča podjetja samo v njihovi lastnosti gospodarskih subjektov, ki proizvajajo ali tržijo sir, in tistih, ki so proizvode prav tako tržili kot „feta“ ali „dansk Feta“, ki ne izpolnjuje pogojev za uporabo zaščitene označbe porekla, in so torej prizadeti enako kot vsa druga podjetja, katerih proizvodi prav tako ne izpolnjujejo zahtev zadevnih določb Skupnosti.

V zvezi s tem se tožeče stranke ne morejo sklicevati na dansko zakonodajo, ki zahteva, da je feta, proizvedena v tej državi, opremljena z oznako, kjer je jasno navedeno „danska feta“, ko trdijo, da so v posebnem položaju, zaradi katerega jim je treba zagotoviti pravico do vložitve tožbe zoper izpodbijano uredbo, v nasprotju z vsemi drugimi proizvajalci fete v Skupnosti. Ta zakonodaja jim namreč ne daje nobene posebne pravice. Tudi če bi predpostavljali, da imajo tožeče stranke posebno pravico, ki jo priznava nacionalno pravo, jih Uredba ne bi posamično zadevala, ker ime „dansk Feta“ ni zaščitena označba porekla ali geografska označba v sladu z Uredbo št. 2081/92. Vendar v nasprotju s položajem, ki prevladuje pri znamkah, kjer obstajata hkrati sistema zaščite na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti, lahko omenjene označbe porekla ali geografske označbe uživajo zaščito v vsaki državi članici le, če so registrirane na ravni Skupnosti v skladu z osnovno uredbo.

Poleg tega, tudi če bi predpostavili, da je omenjeno nacionalno zakonodajo mogoče razumeti tako, da določa znak kakovosti, samo ta okoliščina ne more zadostovati za individualizacijo tožečih strank glede na vse proizvajalce fete, ki izpolnjujejo zahteve iz zadevne zakonodaje.

Nazadnje, položaj tožečih strank ne more biti individualiziran zato, ker proizvedejo velik delež sira feta v Evropski uniji, saj okoliščina, da ima podjetje v rokah velik delež zadevnega trga, sama po sebi ne zadostuje, da ga opredeli glede na vse druge gospodarske subjekte, ki jih zadeva izpodbijana uredba. Poleg tega dejstvo, da je tožeča stranka ob sprejetju uredbe o registraciji označbe porekla v takem položaju, da mora prilagoditi strukturo proizvodnje, da izpolni pogoje iz uredbe, ne zadostuje za to, da bi uredba tožečo stranko posamično zadevala, podobno kot naslovnika akta.

(Glej točke 53, 55, 56, 61, 63, 67, 69, 71 in 76.)