Language of document : ECLI:EU:T:2010:111

SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA

(pritožbeni senat)

z dne 23. marca 2010

Zadeva T‑16/09 P

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Razumni rok za vložitev odškodninskega zahtevka – Zamuda – Pritožba, ki je deloma očitno nedopustna in deloma očitno neutemeljena“

Predmet:      Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 4. novembra 2008 v zadevi Marcuccio proti Komisiji (F‑87/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑351 in II‑A‑1‑1915), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. L. Marcuccio nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije na tej stopnji.

Povzetek

1.      Pritožba – Razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev

(člen 225 ES; Statut Sodišča, člena 36 in 53, prvi odstavek)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Zahteva v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov

(člen 236 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1))

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo

(člen 236 ES; Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Merila presoje

(Poslovnik Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)

5.      Postopek – Dopustnost postopkovnih aktov – Presoja ob vložitvi akta

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 121)

6.      Postopek – Roki za tožbe – Vročitev tožbe s priporočeno pisemsko pošiljko – Datum vročitve, s katerim začnejo teči roki

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 39(1) in 100(1), prvi pododstavek, (2), tretji pododstavek, in (3))

1.      Obveznost obrazložitve Sodišču za uslužbence ne nalaga, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in posamično sledila vsem ugotovitvam, ki jih navajajo stranke v sporu; obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zakaj Sodišče za uslužbence ni sprejelo njihovih argumentov, Splošnemu sodišču pa omogoča, da razpolaga z dovolj elementi za izvajanje nadzora.

(Glej točki 21 in 38.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. januar 2004, Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑294/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 372; 25. oktober 2007, Komninou in drugi proti Komisiji, C‑167/06 P, točka 22; 16. julij 2009, Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland proti Komisiji, C‑385/07 P, ZOdl., str. I‑6155, točka 114.

2.      Odškodninski spor med uradnikom in institucijo, ki ji ta pripada ali ji je pripadal, ki izvira iz delovnega razmerja med zadevno osebo in institucijo, spada v okvir člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

To, da člena 236 ES in 90 Kadrovskih predpisov ne določata roka za vložitev odškodninskega zahtevka, ne pomeni, da je zahteva po vložitvi takega zahtevka v razumnem roku nezakonita. Pri uporabi navedenih določb je namreč treba, zlasti pri odškodninskem zahtevku, spoštovati splošna načela prava Skupnosti, kot sta načeli pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja. Navedeni splošni načeli institucijam ter fizičnim ali pravnim osebam – kadar predpisi ne določajo ničesar – preprečujeta, da bi lahko delovale brez časovnih omejitev, s čimer bi lahko med drugim ogrozile trdnost že ustvarjenih pravnih položajev, in jim nalagata spoštovanje razumnega roka.

Zato izpodbijanje dejstva, odločilnega za škodo, ki jo je povzročila Skupnost v razmerjih do svojih uslužbencev, po razumnem roku vpliva na varnost pravnih razmerij med Skupnostjo in njenimi uslužbenci, proračunu Skupnosti pa povzroča stroške zaradi časovno preveč oddaljenega odločilnega dejstva. Zato morajo uslužbenci v skladu z načelom pravne varnosti odškodninske zahtevke za škodo, ki bi jim jo povzročila Skupnost v njihovem razmerju z njo, predložiti v razumnem roku.

(Glej točke od 32 do 35.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 6. julij 2004, Huygens proti Komisiji, T‑281/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑203 in II‑903, točka 47; Splošno sodišče: 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, ZOdl., str. II‑3315, točka 59; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točki 57 in 62; 26. junij 2009, Marcuccio proti Komisiji, T‑114/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑53 in II‑B‑1‑313, točka 12 in navedena sodna praksa.

3.      Odškodninski spor med uradnikom in institucijo, ki ji ta pripada ali ji je pripadal, ki izvira iz delovnega razmerja med zadevno osebo in institucijo, spada v okvir člena 236 ES, ne pa člena 46 Statuta Sodišča. Petletni zastaralni rok iz zadnjenavedene določbe torej ni razumno merilo presoje za zadevni rok za pritožbo, temveč kvečjemu primerjalni dejavnik, upošteven pri navedeni presoji, saj je namen navedenega zastaralnega roka tudi zagotovitev pravne varnosti v okviru odškodninskih tožb zoper Skupnost. Zato okoliščina, da je bil zahtevek vložen v manj kot petih letih od seznanitve zadevnih oseb s položajem, zaradi katerega se pritožujejo, ne zadostuje, da bi se za navedeni zahtevek štelo, da je bil vložen v razumnem roku.

(Glej točko 37.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: zgoraj navedena sodba Eagle in drugi proti Komisiji, točka 68; zgoraj navedeni sklep Marcuccio proti Komisiji, točka 12.

4.      Določitev roka za vložitev odškodninske tožbe je pravno vprašanje. Če ni roka, ki bi ga predpisi določali za vložitev odškodninskega zahtevka na podlagi delovnega razmerja med uradnikom in institucijo, ki ji ta pripada, je treba navedeni zahtevek vložiti v razumnem roku, ki se določi glede na okoliščine obravnavanega primera. Če Sodišče za uslužbence v zvezi s tem ugotovi upoštevna dejstva in jih suvereno presodi, jih nato, razen kadar so izkrivljena, pod nadzorom Splošnega sodišča pravno opredeli glede na načelo spoštovanja razumnega roka.

(Glej točko 39.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: zgoraj navedeni sklep Marcuccio proti Komisiji, točka 27.

5.      Postopkovna pravila se na splošno uporabljajo za vse spore, ki potekajo, ko ta začnejo veljati. Poleg tega se dopustnost tožbe presoja ob njeni vložitvi in tudi dopustnost drugih postopkovnih aktov je treba presoditi ob njihovi vložitvi. Zato je treba dopustnost odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence na poznejši datum, presojati glede na določbe Poslovnika Sodišča za uslužbence, ki je začel v skladu s členom 121 navedenega poslovnika veljati 1. novembra 2007.

(Glej točko 59.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. november 1981, Meridionale Industria Salumi in drugi, od 212/80 do 217/80, Recueil, str. 2735, točka 9; 27. november 1984, Bensider in drugi proti Komisiji, 50/84, Recueil, str. 3991, točka 8;

Splošno sodišče: 19. februar 1998, Eyckeler & Malt proti Komisiji, T‑42/96, Recueil, str. II‑401, točka 55; 8. oktober 2001, Stauner in drugi proti Parlamentu in Komisiji, T‑236/00 R II, Recueil, str. II‑2943, točka 49; 12. september 2007, González y Díez proti Komisiji, T‑25/04, ZOdl., str. II‑3121, točka 58; 3. april 2008, PKK proti Svetu, T‑229/02, neobjavljena v ZOdl., točka 30.

6.      Če sodno tajništvo Sodišča za uslužbence toženi stranki tožbo vroči s priporočeno pisemsko pošiljko, je datum vročitve, s katerim začnejo teči roki, datum, ko je navedena stranka potrdila prejem priporočene pisemske pošiljke, naslovljene nanjo.

(Glej točki 63 in 64.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. junij 2006, P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya proti Komisiji, C‑442/03 P in C‑471/03 P, ZOdl., str. I‑4845, točka 26.