Zadeva T‑539/13 RENV
Inclusion Alliance for Europe GEIE
proti
Evropski komisiji
Sklep Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 20. aprila 2021
„Ničnostna in odškodninska tožba – Sedmi okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) – Projekti MARE, Senior in ECRN – Sklep Komisije o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov – Tožeča stranka, ki se ne odziva več na pozive Splošnega sodišča – Ustavitev postopka“
1. Ničnostna tožba – Sedmi okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) – Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) – Projekti MARE, Senior in ECRN – Sklep Komisije o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov – Vrnitev v razsojanje Splošnemu sodišču – Neukrepanje tožeče stranke – Ustavitev postopka
(člen 263 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 131(2))
(Glej točke od 13 do 28.)
2. Odškodninska tožba – Sedmi okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) – Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) – Projekti MARE, Senior in ECRN – Sklep Komisije o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov – Vrnitev v razsojanje Splošnemu sodišču – Neukrepanje tožeče stranke – Ustavitev postopka
(člen 268 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 131(2))
(Glej točke od 13 do 28.)
Povzetek
Tožeča stranka, Inclusion Alliance for Europe GEIE, je družba s sedežem v Romuniji, ki opravlja dejavnost v zdravstvenem sektorju in sektorju družbenega vključevanja. Evropska komisija je v letih 2007 in 2008 s tožečo stranko sklenila tri pogodbe o nepovratnih sredstvih(1) v okviru dveh programov, ki sta se nanašala med drugim na raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti ter na konkurenčnost in inovativnost.
Komisija je 17. julija 2013 po več revizijah, ki so pokazale, da se pri finančnem upravljanju zadevnih projektov niso spoštovali pogodbeni pogoji in splošni pogoji ustreznih programov, sprejela sklep o izterjavi dela finančnih prispevkov, ki jih je tožeča stranka prejela v okviru zgoraj navedenih pogodb, in zamudnih obresti na te zneske (v nadaljevanju: izpodbijani sklep)(2).
Tožeča stranka je pri Splošnem sodišču vložila tožbo, v kateri je predlagala med drugim razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa(3) in plačilo odškodnine s strani Komisije za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi izvajanja tega sklepa.(4) Potem ko je Splošno sodišče s sklepom zavrnilo njeno tožbo (v nadaljevanju: prvotni sklep)(5), je tožeča stranka pri Sodišču zoper ta sklep vložila pritožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagala odlog izvršitve prvotnega sklepa in izpodbijanega sklepa.
Potem ko je Sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe,(6) je v okviru odločanja o pritožbi razveljavilo prvotni sklep z obrazložitvijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da mora sodišče Unije v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 263 PDEU, zakonitost zadevnega akta presojati le glede na pravo Unije in da se je na neizpolnitev določil zadevne pogodbe ali kršitev prava, ki se uporablja za to pogodbo, mogoče sklicevati le v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 272 PDEU (v nadaljevanju: sodba o pritožbi).(7)
Ker stanje postopka ni dovoljevalo, da bi Sodišče samo dokončno odločilo o zadevi, jo je vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču. Sodba o pritožbi je bila vročena strankama,(8) pri čemer je bila vročitev za tožečo stranko naslovljena na njenega pravnega zastopnika. Splošno sodišče je nato stranki, zlasti pravnega zastopnika in odvetnika tožeče stranke, večkrat pozvalo k predložitvi pisnega stališča v zvezi z ugotovitvami, ki jih je treba za rešitev spora izpeljati iz sodbe o pritožbi. Ker je Splošno sodišče ugotovilo, da se tožeča stranka na njegove pozive več ne odziva, je stranki pozvalo k predstavitvi njunega stališča glede možnosti, da po uradni dolžnosti z obrazloženim sklepom ugotovi, da je treba postopek ustaviti.(9) V pozivu je bil določen rok, ki se je iztekel 8. januarja 2021. Ta poziv je bil za tožečo stranko naslovljen na njenega pravnega zastopnika in odvetnika, vendar nanj nista odgovorila.
Vendar je Splošno sodišče po izteku predpisanega roka prejelo dopis nekega odvetnika, ki je trdil, da zastopa tožečo stranko, in zaprosil, ali lahko v njenem imenu predloži stališče v roku, ki bi ga bilo treba določiti, pri čemer je pojasnil, da tožeča stranka ni bila obveščena o zadnjih dopisih Splošnega sodišča zaradi „težav v komunikaciji“ in „posledic pandemije“.
Splošno sodišče je s sklepom ugotovilo, da je treba postopek v zvezi s tožbo, o kateri odloča, ustaviti.
Presoja Splošnega sodišča
V tem okviru Splošno sodišče opozarja, da če se tožeča stranka na njegove pozive ne odziva več, lahko po opredelitvi strank po uradni dolžnosti z obrazloženim sklepom ugotovi, da je treba postopek ustaviti.
Te ugotovitve po mnenju Splošnega sodišča ne more pod vprašaj postaviti dopis novega odvetnika tožeče stranke, ki mu je bil poslan deset dni po izteku roka, ki ga je Splošno sodišče določilo, da bi strankama omogočilo predložitev stališča glede možnosti, da po uradni dolžnosti ugotovi, da je treba postopek ustaviti. Ta odvetnik je v njem namreč zgolj na splošno omenil „težave v komunikaciji“ in „posledice pandemije“, ne da bi ponudil kakršen koli natančen in konkreten podatek, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da so te okoliščine lahko od vročitve sodbe o pritožbi onemogočale vsakršen odgovor na pozive Splošnega sodišča.
Zato Splošno sodišče ob upoštevanju, da tožeča stranka ni ukrepala in da ni navedla konkretnega pojasnila, s katerim bi bilo mogoče to neukrepanje upravičiti, ali elementov, ki bi razloge za navedeno neukrepanje dokazovali, ugotavlja, da je treba postopek ustaviti.