SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)

z dne 15. marca 2007

Zadeva T-430/03

Iosif Dascalu

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Imenovanje – Revizija razvrstitve v naziv in plačilni razred – Uporaba sodne prakse Sodišča – Členi 5, 31(2), 32, drugi odstavek, 45 in 62 Kadrovskih predpisov“

Predmet: Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločb Komisije z dne 23. decembra 2002 in 14. aprila 2003 o spremembi razvrstitve tožeče stranke v naziv, ker jo na dan njenega imenovanja razvrščata v naziv A 6, plačilni razred 1, ker določata, da imata finančne posledice od 5. oktobra 1995, in ker kariere nista obnovili v ustrezen naziv tožeče stranke, in, po potrebi, predloga za razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi pritožb tožeče stranke ter predloga za povračilo škode, ki je domnevno nastala zaradi teh odločb.

Odločitev: Odločba Komisije z dne 14. aprila 2003 se razglasi za nično v delu, v katerem določa, da ima finančne posledice od 5. oktobra 1995. Komisija mora opraviti primerjalno oceno uspešnosti tožeče stranke in uradnikov, ki so napredovali v naziv A 5 po 16. aprilu 1993 in nato v naziv A 4 po 16. januarju 1998. Po opravljeni oceni se, če Komisija tožeči stranki ne bi mogla omogočiti napredovanja v naziv, ki bi bil upravičen, stranki poziva, naj se sporazumeta o primernem nadomestilu, pri čemer naj upoštevata odškodninski zahtevek, ki ga je vložila tožeča stranka. Stranki morata v treh mesecih od izreka te sodbe Sodišče prve stopnje obvestiti o vsebini doseženega sporazuma ali, če sporazuma ne bi dosegli, o njunih predlogih glede višine nastale škode. V preostalem se tožba zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Uradniki – Vpoklic – Imenovanje v naziv – Imenovanje v višji naziv kariere

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 31(2) in 32, drugi odstavek)

2.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Odločba o razvrstitvi v naziv in plačilni razred

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25, drugi odstavek, in 90(2))

3.      Uradniki – Vpoklic – Imenovanje v naziv in razvrstitev v plačilni razred

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 31(2) in 32, drugi odstavek)

4.      Uradniki – Vpoklic – Enako obravnavanje – Razvrstitev v plačilni razred

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 5(3), 31(2) in 32, drugi odstavek)

5.      Uradniki – Vpoklic – Imenovanje v naziv

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 31(2), 45(1) in 62, prvi odstavek)

6.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Napaka pri izvrševanju javnih nalog

1.      Zahteva, da organ za imenovanja oceni morebitne izjemne kvalifikacije uradnika zaradi revizije njegove razvrstitve v naziv, opravljene ob njegovem imenovanju, za njegovo razvrstitev v višji naziv njegove kariere, nujno vključuje zahtevo za ponovno preučitev plačilnega razreda, dodeljenega temu uradniku v prvotni odločbi o razvrstitvi, ker se merila, določena za odobritev razvrstitve v višji naziv kariere in določitev plačilnega razreda, zlasti kar zadeva trajanje pridobljenih poklicnih izkušenj, delno prekrivajo.

(Glej točko 40.)

2.      Kar zadeva odločbo o razvrstitvi v naziv in plačilni razred, se obrazložitev lahko učinkovito navede v fazi odločbe o pritožbi in dovolj je, da se nanaša na izpolnitev zakonskih pogojev, ki so v Kadrovskih predpisih določeni za pravilnost postopka, ter na posamični in upoštevni razlog, ki upravičuje odločitev, sprejeto glede zadevnega uradnika. Če je treba tako obrazložitev šteti za nezadostno, se lahko med postopkom navedejo dodatna pojasnila.

(Glej točki 48 in 51.)

Napotitev na: Sodišče, 19. november 1998, Parlament proti Gaspariju, C‑316/97 P, Recueil, str. I‑7597, točka 29; Sodišče prve stopnje, 3. marec 1993, Vela Palacios proti ESO, T‑25/92, Recueil, str. II‑201, točka 26; Sodišče prve stopnje, 17. maj 1995, Benecos proti Komisiji, T‑16/94, RecFP, str. I‑A‑103 in II‑335, točka 36; Sodišče prve stopnje, 16. oktober 1996, Benecos proti Komisiji, T‑37/94, RecFP, str. I‑A‑461 in II‑1301, točka 46; Sodišče prve stopnje, 6. november 1997, Berlingieri Vinzek proti Komisiji, T‑71/96, RecFP, str. I‑A‑339 in II‑921, točka 79; Sodišče prve stopnje, 26. januar 2000, Gouloussis proti Komisiji, T‑86/98, RecFP, str. I‑A‑5 in II‑23, točka 79; Sodišče prve stopnje, 17. december 2003, Chawdhry proti Komisiji, T‑133/02, RecFP, str. I‑A‑329 in II‑1617, točka 121; Sodišče prve stopnje, 26. oktober 2004, Brendel proti Komisiji, T‑55/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑311 in II‑1437, točka 120; Sodišče prve stopnje, 16. februar 2005, Aycinena proti Komisiji, T‑284/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑29 in II‑125, točka 33; Sodišče prve stopnje, 15. november 2005, Righini proti Komisiji, T‑145/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑349 in II‑1547, točka 55.

3.      Organ za imenovanja ima v okviru, določenem v členih 31 in 32, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, široko diskrecijsko pravico pri presoji prejšnjih poklicnih izkušenj osebe, zaposlene kot uradnik, kar zadeva naravo in trajanje teh izkušenj ter bolj ali manj tesno povezavo, ki jo lahko imajo z zahtevami prostega delovnega mesta. Iz tega sledi, da sodišče pri izvajanju sodnega nadzora nad odločbo o razvrstitvi uradnika, imenovanega v višji naziv kariere, v plačilni razred s svojo presojo ne more nadomestiti presoje tega organa.

Posledično, kadar je ta organ upošteval izobrazbo in posebne poklicne izkušnje novo vpoklicanega uradnika pri njegovem imenovanju v višji naziv kariere ob vpoklicu, lahko sklepa, da ta uradnik ne more zahtevati dodatne prednosti v plačilnem razredu iz naslova delovne dobe v tem nazivu, ker so se njegova izobrazba in poklicne izkušnje upoštevale pri njegovem imenovanju v naziv.

(Glej točki 77 in 79.)

Napotitev na: Sodišče, 5. oktober 1988, De Szy‑Tarisse in Feyaerts proti Komisiji, združeni zadevi 314/86 in 315/86, Recueil, str. 6013, točka 26; Sodišče prve stopnje, 7. februar 1991, Ferreira de Freitas proti Komisiji, T‑2/90, Recueil, str. II‑103, točka 56; zgoraj navedena sodba Aycinena proti Komisiji, točka 72.

4.      Ker uradniki, zaposleni v višjem nazivu kariere, in tisti, zaposleni v osnovnem nazivu v svoji kategoriji, niso v enakem dejanskem in pravnem položaju, okoliščine, da so uradniki, zaposleni v osnovnem nazivu kariere, lahko upravičeni do dodatne prednosti v plačilnem razredu iz naslova delovne dobe, medtem ko bi bili uradniki, imenovani v višji naziv, prikrajšani za to prednost prav zaradi svoje razvrstitve v naziv, ni mogoče šteti za neenako obravnavanje teh uradnikov.

(Glej točko 90.)

5.      Organ za imenovanja, s tem ko ob reviziji razvrstitve uradnika v naziv ob njegovem vpoklicu razlikuje med spremembo določitve razvrstitve na dan imenovanja uradnika in finančnimi učinki te odločitve, ki se začnejo na poznejši datum, v obdobju med tema datumoma samovoljno omejuje pravico zainteresirane osebe do osebnih prejemkov, ki je subjektivna pravica, zagotovljena s Kadrovskimi predpisi, in je lahko omejena samo z izrecnimi določbami teh predpisov v smislu člena 62, prvi odstavek, teh predpisov.

Poleg tega ta organ s tem razlikovanjem ne upošteva razlike med zahtevo za ponovno razvrstitev, katere namen je revizija prvotne razvrstitve v naziv ob imenovanju uradnika, in odobritvijo napredovanja, s katerim je uradnik v skladu s členom 45(1) Kadrovskih predpisov med kariero imenovan v višji naziv kategorije, ki ji pripada.

V zvezi s tem okoliščina, da se prvotna odločba o razvrstitvi ni izpodbijala v rokih za pritožbo, ni upoštevna, ker je namen odločbe o ponovni razvrstitvi v višji naziv na dan imenovanja, sprejete na podlagi sodbe Gevaert proti Komisiji (C‑389/98 P), da z vsemi učinki nadomesti prvotno odločbo o razvrstitvi.

(Glej točke 98, 102, 103, 105, 106 in 108.)

Napotitev na: Sodišče, 11. januar 2001, Gevaert proti Komisiji, C‑389/98 P, Recueil, str. I‑65, točka 39; Sodišče prve stopnje, 27. junij 2001, X proti Komisiji, T‑214/00, RecFP, str. I‑A‑143 in II‑663, točka 29.

6.      Dejstvo, da je organ za imenovanja iz več primerjalnih ocen uspešnosti, opravljenih pred odobritvijo napredovanja, izločil uradnika, čigar razvrstitev v naziv ob njegovem vpoklicu je revidiral šele pozneje, pomeni napako pri izvrševanju javnih nalog, zaradi katere lahko ta organ postane odgovoren na podlagi sodbe Gevaert proti Komisiji (C-389/98 P), saj je s tem zadevni osebi odvzel možnost, da se njena kandidatura upošteva v zadevnih napredovalnih obdobjih.

Vendar ta organ kljub tej napaki postane dejansko odgovoren šele, ko se ugotovita obstoj in obseg zatrjevane škode. Da se ta škoda lahko dokaže, je treba v obravnavanem primeru najprej opraviti primerjalno oceno uspešnosti tožeče stranke in uradnikov, ki so napredovali v napredovalnih obdobjih, iz katerih je bila tožeča stranka nezakonito izključena, na podlagi te ocene pa bo mogoče ugotoviti, ali je bila dejansko prikrajšana za napredovanje, za katerega se je lahko zakonito potegovala, in v tem primeru oceniti višino škode.

(Glej točke 128, 129 in od 136 do 139.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 12. december 1996, Stott proti Komisiji, T‑99/95, Recueil, str. II‑2227, točka 72.