SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 19. maja 2022(*)
„Predhodno odločanje – Delavci migranti – Socialna varnost – Zakonodaja, ki se uporablja – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Člen 14, točka 2(a)(i) in (ii) – Uredba (ES) št. 883/2004 – Člen 11(5) – Člen 13(1)(a) in (b) – Pojem ,domača baza‘ – Letalsko osebje – Delavci, ki so zaposleni na ozemlju dveh ali več držav članic – Navezne okoliščine“
V zadevi C‑33/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija) z odločbo z dne 21. decembra 2020, ki je na Sodišče prispela 18. januarja 2021, v postopku
Istituto nazionale per l’assicurazione contro gli infortuni sul lavoro (INAIL),
Istituto nazionale della previdenza sociale (INPS)
proti
Ryanair DAC,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi J. Passer, predsednik senata, F. Biltgen (poročevalec), sodnik, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Istituto nazionale per l’assicurazione contro gli infortuni sul lavoro (INAIL) L. Frasconà in G. Catalano, avvocati,
– za Istituto nazionale della previdenza sociale (INPS) A. Sgroi, L. Maritato, E. De Rose in G. Matano, avvocati,
– za Ryanair DAC S. Piras, avvocato, E. Vahida, avocat, S. Rating, abogado in Rechtsanwalt, I.-G. Metaxas-Maranghidis, dikigoros, in S. Bargellini, avvocata,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Rocchitto, avvocato dello Stato,
– za Irsko M. Browne, skupaj z E. Egan McGrath, Barrister-at-Law, J. Quaney in A. Joyceom, agenti,
– za Evropsko komisijo D. Martin in D. Recchia, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 14, točka 2(a), Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, spremenjeni in posodobljeni z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 631/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 10) (v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru sporov med Istituto nazionale per l’assicurazione contro gli infortuni sul lavoro (nacionalni zavod za zavarovanje za primer nesreče pri delu, Italija, v nadaljevanju: INAIL) in Instituto nazionale della previdenza sociale (nacionalni inštitut za socialno varnost, v nadaljevanju: INPS) na eni strani ter družbo Ryanair DAC, s sedežem na Irskem, na drugi zaradi zavrnitve te družbe, da bi pri teh organih za svoje potujoče osebje, ki je bilo nameščeno na letališču Orio al Serio (Bergamo, Italija), sklenila zavarovanje.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba št. 1408/71
3 Uredba št. 1408/71 je bila razveljavljena in nadomeščena s 1. majem 2010. Spora o glavni stvari glede neplačila socialnih prispevkov med junijem 2006 in februarjem 2010 ter zavarovalnih prispevkov med januarjem 2008 in januarjem 2013 lahko spadata na področje uporabe Uredbe št. 1408/71. Ta uredba je vsebovala naslov II, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, v njem pa so bili členi od 13 do 17 te uredbe.
4 Člen 13 te uredbe, naslovljen „Splošna pravila“, je določal:
„1. Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu z določbami tega naslova.
2. V skladu s členi 14 do 17:
(a) za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice ali če je registrirani sedež ali poslovna enota podjetja ali posameznika, ki osebo zaposluje, na ozemlju druge države članice;
[…]“
5 Člen 14 navedene uredbe, naslovljen „Posebna pravila za zaposlene osebe, ki niso mornarji in opravljajo plačano zaposlitev“, je določal:
„Člen 13(2)(a) se uporablja v skladu z naslednjimi izjemami in posebnostmi:
[…]
2. Za osebo, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic, se veljavna zakonodaja določi na naslednji način:
(a) za oseb[o], ki je zaposlena kot član potujočega ali letalskega osebja v podjetju, ki za najem ali plačilo ali na lasten račun opravlja storitve mednarodnega prevoza potnikov ali blaga po železnici, cesti, zraku ali celinskih plovnih poteh in ki ima svoj statutarni sedež ali poslovno enoto na ozemlju države članice, velja zakonodaja te države z naslednjimi omejitvami. Vendar:
(i) kadar ima omenjeno podjetje podružnico ali stalno predstavništvo na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri ima statutarni sedež ali poslovno enoto, za osebo, zaposleno v tej podružnici ali stalnem predstavništvu, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere je podružnica ali stalno predstavništvo;
(ii) kadar je oseba pretežno zaposlena za ozemlju države članice, kjer stalno prebiva, zanjo velja zakonodaja te države, tudi če podjetje, ki jo zaposluje, nima statutarnega sedeža ali poslovne enote ali podružnice ali stalnega predstavništva na tem ozemlju“.
6 Člen 17 iste uredbe, naslovljen „Izjeme od členov 13 do 16“, je določal:
„Dve ali več držav članic, pristojni organi teh držav ali ustanove, ki jih ti organi imenujejo, lahko sporazumno določijo izjeme od določb členov 13 do 16, kadar je to v interesu določenih kategorij oseb ali določenih oseb.“
7 Uredba št. 1408/71 je pod naslovom IV, „Upravna komisija za socialno varnost delavcev migrantov“, vsebovala člen 80 te uredbe, naslovljen „Sestava in način dela“, ki je v odstavku 1 določal:
„Pri Komisiji se ustanovi Upravna komisija za socialno varnost delavcev migrantov (v nadaljnjem besedilu: ,Upravna komisija‘), ki jo sestavljajo vladni predstavniki vseh držav članic, ki jim po potrebi pomagajo strokovni svetovalci. Predstavnik Komisije se udeležuje zasedanj Upravne komisije v svetovalni vlogi.“
8 Navedena uredba je pod naslovom VI, „Razne določbe“, vsebovala člen 84a te uredbe, naslovljen „Odnosi med nosilci in osebami, ki jih zajema ta uredba“, ki je v odstavku 3 določal:
„V primeru težav pri razlagi ali uporabi te uredbe, ki bi lahko ogrozile pravice oseb, ki jih zajema, nosilec pristojne države ali države stalnega prebivališča zadevne osebe stopi v stik z nosilcem/nosilci zadevne države članice/držav članic. Če ni mogoče najti rešitve v razumnem roku, lahko zadevni organi pozovejo Upravno komisijo, da posreduje.“
Uredba št. 883/2004
9 Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2004, zvezek 166, str. 1, in popravek v UL 2004, L 200, str. 1) je razveljavila in nadomestila Uredbo (ES) št. 1408/71 s 1. majem 2010, ki je datum, od katerega se je prvonavedena uredba uporabljala. Pred tem datumom je bila Uredba št. 883/2004 spremenjena z Uredbo (ES) št. 988/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 (UL 2009, L 284, str. 43) (v nadaljevanju: Uredba št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2009). Spremenjena je bila tudi z Uredbo (EU) št. 465/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 (UL 2012, L 149, str. 4) (v nadaljevanju: Uredba št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2012), ki je začela veljati 28. junija 2012. Uredba št. 883/2004 v obeh teh različicah se v tej zadevi uporablja v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev plačila zavarovalnih prispevkov za obdobje med 25. januarjem 2008 in 25. januarjem 2013.
10 V uvodni izjavi 18b Uredbe št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2012, je navedeno:
„V Prilogi III k Uredbi Sveta (EGS) št. 3922/91 z dne 16. decembra 1991 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 348)] je pojem ,domača baza‘ za člane letalske posadke in kabinskega osebja opredeljen kot kraj, ki ga za člana posadke določi operator, na katerem član posadke ponavadi začne in konča delovni čas ali vrsto delovnih časov in na katerem operator v običajnih okoliščinah ni odgovoren za nastanitev zadevnega člana posadke. Zaradi lažje uporabe naslova II te uredbe za člane letalske posadke in kabinskega osebja je upravičeno, da se pojem domače baze uporabi kot merilo za določanje zakonodaje, ki se uporablja za člane letalske posadke in kabinskega osebja. Vendar bi morala zakonodaja, ki se uporablja za člane letalske posadke in kabinskega osebja, ostati stabilna in zaradi vzorcev dela ali sezonskih potreb tega sektorja načelo domače baze ne bi smelo povzročati pogostih sprememb zakonodaje, ki se uporablja.“
11 Naslov II Uredbe št. 883/2004, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, vsebuje člene od 11 do 16 te uredbe. Povzema določbe naslova II Uredbe št. 1408/71.
12 Člen 11 Uredbe št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2009, vsebuje štiri odstavke, pri čemer prvi in tretji določata:
„1. Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.
[…]
3. V skladu s členi od 12 do 16 velja:
(a) za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v državi članici zakonodaja te države članice;
[…]“
13 Z Uredbo št. 465/2012 je bil temu členu 11 dodan odstavek 5, ki določa, da se „[d]ejavnost članov letalske posadke in kabinskega osebja, ki opravljajo potniške ali tovorne storitve v zračnem prometu, […] šteje za dejavnost, ki se opravlja v državi članici, v kateri je domača baza, kakor je opredeljena v Prilogi III k Uredbi (EGS) št. 3922/91“.
14 Člen 13 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Opravljanje dejavnosti v dveh ali več državah članicah“, v obeh različicah v točki (a) odstavka 1 v bistvenem določa, da za osebo, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, velja zakonodaja države članice stalnega prebivališča, če ta oseba opravlja znaten del svoje dejavnosti v tej državi članici. Točka (b) odstavka 1 tega člena pa določa, da če ta oseba ne opravlja znatnega dela svoje dejavnosti v državi članici stalnega prebivališča, zanjo velja zakonodaja države članice, v kateri je statutarni sedež ali poslovna enota podjetja ali delodajalca.
15 Člen 16(1) Uredbe št. 883/2004 v obeh različicah v celoti povzema besedilo člena 17 Uredbe št. 1408/71.
16 Člen 71 in člen 76(6) te uredbe v obeh različicah v bistvu ustrezata členu 80 in členu 84a(3) Uredbe št. 1408/71.
17 Člen 87(8) navedene uredbe v obeh različicah določa:
„Če zaradi te uredbe za osebo velja zakonodaja države članice, ki ni določena v skladu z naslovom II Uredbe (EGS) št. 1408/71, se ta zakonodaja še naprej uporablja, vse dokler se stanje ne spremeni in v vsakem primeru največ 10 let od datuma začetka uporabe te uredbe, razen če zadevna oseba zahteva, da zanjo velja zakonodaja, ki se uporablja po tej uredbi. Zahteva se predloži v treh mesecih po datumu začetka uporabe te uredbe pristojnemu nosilcu države članice, katere zakonodaja se uporablja v skladu s to uredbo, če naj za zadevno osebo zakonodaja te države članice velja od datuma začetka uporabe te uredbe. Če se zahteva vloži po navedenem roku, velja sprememba uporabne zakonodaje od prvega dne naslednjega meseca.“
Uredba (EGS) št. 574/72
18 Uredba Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71 v različici po spremembi in posodobitvi z Uredbo št. 118/97 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 647/2005 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. aprila 2005 (UL 2005, L 117, str. 1), je vsebovala člen 12a, naslovljen „Pravila, ki se uporabljajo za osebe iz člena 14, [točki] 2 in 3, iz člena 14a[, točke] od 2 do 4[,] in iz člena 14c Uredbe [št. 1408/71], ki so običajno zaposlene ali samozaposlene na ozemlju dveh ali več držav članic“, ki je v odstavku 1a določal:
„Kadar v skladu s členom 14[, točka 2(a),] [U]redbe [št. 1408/71] za osebo, ki je član potujočega ali letalskega osebja podjetja v mednarodnem prometu, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere je registriran sedež ali poslovalnica podjetja, podružnica ali stalno predstavništvo podjetja, ki ga zaposluje, ali je pretežno zaposlen na ozemlju države članice, kjer stalno prebiva, nosilec, ki ga imenuje pristojni organ te države članice, osebi izda potrdilo, da zanjo velja njena zakonodaja.“
Uredba (ES) št. 987/2009
19 Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (UL 2009, L 284, str. 1) je s 1. majem 2010 razveljavila in nadomestila Uredbo št. 574/72, v različici, ki je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo št. 118/87, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 647/2005.
20 Člen 5 Uredbe št. 987/2009 določa:
„1. Dokumenti, ki jih izda nosilec države članice in ki potrjujejo položaj neke osebe za namene uporabe osnovne uredbe in izvedbene uredbe, ter dokazila, na podlagi katerih so izdani dokumenti, so za nosilce drugih držav članic sprejemljivi, dokler jih država članica, v kateri so bili ti dokumenti ali dokazila izdelani, ne umakne [prekliče] ali razglasi za neveljavne.
2. V primeru dvoma o utemeljenosti dokumenta ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v dokumentu, nosilec države članice, ki prejme dokument, zaprosi nosilca, ki je izdal dokument, za potrebna pojasnila in po potrebi za umik [preklic] navedenega dokumenta. Nosilec, ki je izdal dokument, ponovno pretehta razloge za izdajo dokumenta in ga po potrebi prekliče.
3. V primeru dvoma o podatkih, ki so jih posredovale zadevne osebe, veljavnosti dokumenta ali potrebnih dokazil ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v njih, nosilec v kraju stalnega ali začasnega prebivališča, v kolikor je mogoče, v skladu z odstavkom 2 na zahtevo pristojnega nosilca opravi potrebno preverjanje podatkov ali dokumenta.
4. Če zadevna nosilca ne dosežeta dogovora, se lahko zadeva prek pristojnih organov predloži Upravni komisiji po preteku enega meseca po datumu, ko je bila vložena zahteva nosilca, ki je prejel dokument. Upravna komisija skuša uskladiti stališča v šestih mesecih po datumu, ko ji je bila zadeva predložena.“
21 Člen 14(8) te uredbe določa:
„Za namene uporabe člena 13(1) in (2) […] [U]redbe [št. 883/2004] ,znaten del zaposlitvene ali samozaposlitvene dejavnosti‘, ki se izvaja v državi članici, pomeni, da se tam izvaja količinsko znaten del vseh dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ki pa ni nujno glavni del teh dejavnosti.
Za določitev, ali se znaten del dejavnosti izvaja v državi članici, se upoštevajo naslednja okvirna merila:
(a) v primeru zaposlitvene dejavnosti delovni čas in/ali osebni prejemki, in
(b) v primeru samozaposlitvene dejavnosti: promet, delovni čas, število opravljenih storitev in/ali prihodki od dela.
Če je delež, ugotovljen med splošno presojo, nižji od 25 %, je to indikator, da se znaten del dejavnosti ne izvaja v zadevni državi članici.“
Uredba (ES) št. 44/2001
22 Oddelek 5 poglavja II Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42), ki ga sestavljajo členi od 18 do 21 te uredbe, določa pravila o pristojnosti v sporih, katerih predmet so individualne pogodbe o zaposlitvi.
23 Člen 18(1) te uredbe določa:
„V zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi se pristojnost določa v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5.“
24 Člen 19 iste uredbe določa:
„Delodajalec s stalnim prebivališčem [sedežem] v državi članici je lahko tožen:
1. pred sodišči v državi članici, kjer ima stalno prebivališče [sedež]; ali
2. v drugi državi članici:
(a) pred sodišči v kraju, kjer delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo; ali
(b) če delavec običajno ne opravlja ali ni opravljal svojega dela v eni in isti državi, pred sodišči v kraju, kjer se nahaja ali se je nahajala poslovna enota, ki je zaposlila delavca.“
Italijansko pravo
25 Regio Decrecto legge, n. 1827 convertito con modificazioni dalla L. 6 aprile 1936, n. 1155 – Perfezionamento e coordinamento legislativo della previdenza sociale (kraljeva uredba-zakon št. 1827 – s spremembami preoblikovana z zakonom št. 1155 z dne 6. aprila 1936 o izboljšanju in koordinaciji zakonodaje s področja socialne varnosti) z dne 4. oktobra 1935 (Gazzetta Ufficiale del Regno d’Italia št. 147 z dne 16. junija 1936) v členu 37 določa, da je zavarovanje za primer invalidnosti in starosti, tuberkuloze in neprostovoljne brezposelnosti obvezno za zaposlene osebe obeh spolov in katere koli narodnosti, stare od 15 let do 65 let, ki opravljajo plačano dejavnost zaposlene osebe, razen izjem, določenih s to uredbo.
26 Decreto del Presidente della Repubblica n. 1124 – Testo unico delle disposizioni per l’assicurazione obbligatoria contro gli infortuni sul lavoro e le malattie professionali (uredba predsednika republike št. 1124 z dne 30. junija 1965 – enotno besedilo določb o obveznem zavarovanju za primer nesreče pri delu in poklicne bolezni) z dne 30. junija 1965 (GURI št. 257 z dne 13. oktobra 1965) v členu 4 določa, da so v to zavarovanje vključene osebe, ki kot zaposlene in po navodilih drugih stalno ali začasno opravljajo fizično delo, ne glede na obliko plačila, ali osebe, ki v takem položaju, ne da bi dejansko sodelovale pri delu, nadzorujejo delo drugih.
Spora o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
27 Inštitut INPS je po pregledu menil, da je 219 zaposlenih družbe Ryanair, nameščenih na letališču Orio al Serio (Bergamo, Italija), opravljalo zaposlitveno dejavnost na italijanskem ozemlju in da bi jih bilo treba v skladu z italijanskim pravom in členom 13 Uredbe št. 1408/71 zavarovati pri inštitutu INPS za obdobje od junija 2006 do februarja 2010.
28 Zavod INAIL je prav tako menil, da bi morali biti v skladu z italijanskim pravom navedeni zaposleni za obdobje od 25. januarja 2008 do 25. januarja 2013 pri zavodu INAIL zavarovani za tveganja, povezana z neletalskim delom, ker so bili po mnenju tega inštituta zaposleni v domači bazi družbe Ryanair, ki je na letališču Orio al Serio.
29 Inštitut INPS in zavod INAIL sta zato od družbe Ryanair zahtevala plačilo prispevkov za socialno varnost in zavarovalnih premij za ti obdobji (v nadaljevanju: zadevni obdobji), kar je slednja izpodbijala pred italijanskimi sodišči.
30 Tribunale di Bergamo (sodišče v Bergamu, Italija) in Corte d’appello di Brescia (višje sodišče v Brescii, Italija) sta zahtevka inštituta INPS in zavoda INAIL zavrnila kot neutemeljena, saj sta menila, da je za zaposlene družbe Ryanair v teh obdobjih veljala irska zakonodaja.
31 Ti sodišči sta ugotovili, da je družba Ryanair potrdila E101, ki jih je izdal pristojni irski organ in ki potrjujejo, da se irska zakonodaja o socialni varnosti uporablja za zaposlene, na katere se nanaša, predložila prepozno.
32 Pritožbeno sodišče je potrdilo, da so potrdila E101 v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za nacionalna sodišča zavezujoča, in na podlagi tega ugotovilo, da je za zaposlene družbe Ryanair, na katere se potrdila E101, ki jih je predložila družba Ryanair, nanašajo, v zadevnih obdobjih veljala irska zakonodaja s področja socialne varnosti. Vendar je to sodišče po preučitvi teh potrdil ugotovilo, da ta niso niti oštevilčena niti razumljivo in urejeno razvrščena, da je obstajalo 321 potrdil, torej so med njimi verjetno dvojniki, in da niso krila vseh 219 zaposlenih družbe Ryanair, ki so bili nameščeni na letališču Orio al Serio, za celotni zadevni obdobji. Na podlagi tega je ugotovilo, da je treba za zaposlene, za katere obstoj potrdila E101 ni bil izkazan, določiti zakonodajo s področja socialne varnosti, ki se uporablja na podlagi Uredbe št. 1408/71.
33 Navedeno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da je bilo 219 zaposlenih družbe Ryanair, ki so bili nameščeni na letališču Orio al Serio, zaposlenih na podlagi irske pogodbe o zaposlitvi, za katero v praksi veljajo irska navodila, in da na italijanskem ozemlju delo opravljajo 45 minut na dan, nato pa preostali čas na krovih letal, registriranih na Irskem. To sodišče je menilo, da družba Ryanair na italijanskem ozemlju ni imela podružnice ali stalnega predstavništva, in iz tega sklepalo, da se v skladu z Uredbo št. 1408/71 ne uporablja italijanska zakonodaja s področja socialne varnosti.
34 Sodišče, ki je odločalo o pritožbi, je glede obdobja po uporabi te uredbe menilo, da ne razpolaga z dejstvi, potrebnimi za uporabo meril iz uredb št. 883/2004 in št. 987/2009, ter da se vsekakor nova navezna okoliščina v zvezi z „domačo bazo“ iz Uredbe št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2012, ratione temporis ne uporablja. Na podlagi tega je sklenilo, da se je v tem obdobju za tiste od 219 zaposlenih družbe Ryanair, ki niso kriti s potrdilom E101, uporabljala irska zakonodaja s področja socialne varnosti.
35 Inštitut INPS in zavod INAIL sta pri predložitvenem sodišču, ki je Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija), vložila kasacijsko pritožbo.
36 To sodišče sicer priznava zavezujočo naravo potrdil E101, ki jih je predložila družba Ryanair, vendar meni, da ker je pritožbeno sodišče na podlagi svoje presoje dejstev, ki je predložitveno sodišče ne more ovreči, menilo, da potrdila E101, ki jih je predložila družba Ryanair, dejansko ne krijejo vseh 219 zaposlenih družbe Ryanair, ki so bili nameščeni na letališču Orio al Serio, za celotni zadevni obdobji, je treba za rešitev sporov o glavni stvari v skladu z Uredbo št. 1408/71 ugotoviti, katera zakonodaja s področja socialne varnosti se uporablja.
37 Natančneje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali se ta zakonodaja določi na podlagi člena 14, točka 2(a)(i), ali člena 14, točka 2(a)(ii), Uredbe št. 1408/71.
38 V zvezi s tem navaja, da je Sodišče v sodbah z dne 14. septembra 2017, Nogueria in drugi (C‑168/16 in C‑169/16, EU:C:2017:688), in z dne 2. aprila 2020, CRPNPAC in Vueling Airlines (C‑370/17 in C‑37/18, EU:C:2020:260, točke od 54 do 59), podalo koristne napotke za presojo, ali se člen 14, točka 2(a)(i), Uredbe št. 1408/71 uporablja v obravnavanem primeru.
39 Predložitveno sodišče pa dvomi o razlagi pojma „oseba, ki je pretežno zaposlena na ozemlju države članice, kjer stalno prebiva“ v smislu člena 14, točka 2(a)(ii), navedene uredbe, kar zadeva letalsko osebje. Zlasti se sprašuje, ali bi bilo treba ta pojem razlagati po analogiji z razlago, ki jo je Sodišče podalo glede pojma „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ iz člena 19, točka 2(a), Uredbe št. 44/2001, med drugim v sodbi z dne 14. septembra 2017, Nogueria in drugi (C‑168/16 in C‑169/16, EU:C:2017:688, točka 57), ki se nanaša na delavce, ki so zaposleni kot člani letalskega osebja letalske družbe oziroma so ji dani na razpolago, in v kateri je Sodišče odločilo, da je treba ta pojem razlagati široko (glej po analogiji sodbo z dne 12. septembra 2013, Schlecker, C‑64/12, EU:C:2013:551, točka 31 in navedena sodna praksa), in sicer v delu, v katerem se nanaša na kraj, v katerem ali iz katerega v delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do svojega delodajalca.
40 V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je pojem ,oseba, pretežno zaposlena za ozemlju države članice, kjer stalno prebiva‘ iz člena 14, točka 2(a)(ii), [Uredbe št. 1408/71] mogoče razlagati podobno kot pojem, ki je (na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, pristojnosti in individualnih pogodb o zaposlitvi) v členu 19, točka 2(a), [Uredbe št. 44/2001] prav tako za sektor letalstva in letalskega osebja (Uredba (EGS) št. 3922/91) opredeljen kot ,kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo‘, kakor je navedeno [v sodbi z dne 14. septembra 2017, Nogueria in drugi (C‑168/16 in C‑169/16, EU:C:2017:688)]?“
Vprašanje za predhodno odločanje
Dopustnost
41 Družba Ryanair in Irska trdita, da ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten. Po njunem mnenju so potrdila E101, ki jih je predložila družba Ryanair, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zavezujoča za nacionalna sodišča, tako da naj niti sodišče, ki odloča o pritožbi, niti predložitveno sodišče na podlagi Uredbe št. 1408/71 ne bi bili pristojni za določitev zakonodaje s področja socialne varnosti, ki se uporablja za 219 zaposlenih družbe Ryanair, ki so bili nameščeni na letališču Orio al Serio.
42 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU zgolj nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, dolžno glede na posebnosti zadeve presoditi tako potrebo po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, kot tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Če se torej postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, mora Sodišče načeloma odločiti (sodba z dne 12. oktobra 2016, Ranks in Vasiļevičs, C‑166/15, EU:C:2016:762, točka 21 in navedena sodna praksa).
43 V skladu z ustaljeno sodno prakso se domneva, da so vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih je zastavilo nacionalno sodišče v pravnem in dejanskem okviru, ki ga opredeli na lastno odgovornost in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, upoštevna. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga vloži nacionalno sodišče, je mogoče zavreči samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja koristno odgovorilo (sodba z dne 12. oktobra 2016, Ranks in Vasiļevičs, C‑166/15, EU:C:2016:762, točka 22 in navedena sodna praksa).
44 V obravnavanem primeru je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da je pritožbeno sodišče izrecno opozorilo na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero so potrdila E101 zavezujoča za nacionalna sodišča, preden je preučilo potrdila E101, ki mu jih je predložila družba Ryanair, in ugotovilo, da ni bilo dokazano, da se ta nanašajo na vseh 219 zaposlenih družbe Ryanair na letališču Orio al Serio za celotni zadevni obdobji. Zato je navedeno sodišče menilo, da je treba določiti zakonodajo s področja socialne varnosti, ki se na podlagi Uredbe št. 1408/71 uporablja za tiste zaposlene, za katere obstoj potrdila E101 ni bil izkazan.
45 Zato se spora o glavni stvari nanašata na vprašanje, katera zakonodaja s področja socialne varnosti se v zadevnih obdobjih uporablja za zaposlene v družbi Ryanair, ki so bili nameščeni na letališču Orio al Serio in niso bili kriti s potrdili E101, ki jih je predložila družba Ryanair (v nadaljevanju: zadevni delavci).
46 Predlog za sprejetje predhodne odločbe je torej dopusten.
Vprašanje za predhodno odločanje
47 Najprej je treba ugotoviti, da čeprav je predložitveno sodišče svoje vprašanje formalno omejilo na razlago pojma „oseba, pretežno zaposlena na ozemlju države članice, kjer stalno prebiva“ iz člena 14, točka 2(a)(ii), Uredbe št. 1408/71, ta okoliščina Sodišču ne preprečuje, da predložitvenemu sodišču predloži vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji zadeve, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih je to sodišče v svojem vprašanju navedlo.
48 Glede tega mora namreč Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (sodba z dne 8. julija 2021, Staatsanwaltschaft Köln in Bundesamt für Güterverkehr, C‑937/19, EU:C:2021:555, točka 23 in navedena sodna praksa).
49 V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se spora o glavni stvari nanašata na določitev zakonodaje s področja socialne varnosti, ki se v zadevnih obdobjih uporablja za zadevne delavce. Čeprav je v celotnem obdobju, ki je upoštevno v sporu med inštitutom INPS in družbo Ryanair, in sicer med junijem 2006 in februarjem 2010, Uredba št. 1408/71 dejansko veljala, pa to ne velja za upoštevno obdobje v sporu med zavodom INAIL in družbo Ryanair, in sicer za obdobje od 25. januarja 2008 do 25. januarja 2013. Uredba št. 1408/71 je bila namreč s 1. majem 2010 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo št. 883/2004. Zato se je treba pri določitvi zakonodaje s področja socialne varnosti, ki se uporablja v obravnavani zadevi, opreti ne le na Uredbo št. 1408/71, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, ampak tudi na Uredbo št. 883/2004 v obeh različicah.
50 Postavljeno vprašanje je treba torej razumeti tako, da se v bistvu nanaša na vprašanje, katera je v skladu z upoštevnimi določbami Uredbe št. 1408/71 in Uredbe št. 883/2004 v obeh različicah zakonodaja s področja socialne varnosti, ki se uporablja za letalsko osebje letalske družbe s sedežem v državi članici, ki ni krito s potrdili E101 in ki 45 minut na dan delo opravlja v prostoru, kjer se zbira posadka, imenovanem „crew room“, ki ga ima ta letalska družba na ozemlju druge države članice, v kateri ima letalsko osebje stalno prebivališče, preostali delovni čas pa to osebje preživi na krovu letal te letalske družbe.
51 Prvič, poudariti je treba, da je, kar zadeva Uredbo št. 1408/71, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje, ali se zakonodaja s področja socialne varnosti, ki se uporablja v zadevah v postopku v glavni stvari, določi na podlagi člena 14, točka 2(a)(i), te uredbe ali na podlagi člena 14, točka 2(a)(ii), navedene uredbe.
52 Opozoriti je treba, da ti določbi, ki pomenita izjemo od načela, določenega v členu 14, točka 2(a), Uredbe št. 1408/71, v skladu s katerim za osebo, ki je član potujočega ali letalskega osebja v podjetju, ki za najem ali plačilo ali za svoj račun opravlja mednarodni prevoz potnikov ali blaga po železnici, cesti, zraku ali celinskih plovnih poteh in ima sedež na ozemlju države članice, velja zakonodaja te zadnje države, določata različni pravili, ki se medsebojno izključujeta. Le če upoštevne zakonodaje s področja socialne varnosti ni mogoče določiti na podlagi člena 14, točka 2(a)(i), navedene uredbe, se namreč uporabi člen 14, točka 2(a)(ii), te iste uredbe.
53 V skladu s členom 14, točka 2(a)(i), Uredbe št. 1408/71 za osebo, ki je član letalskega osebja letalske družbe, ki opravlja polete v mednarodnem prometu in ki je zaposlena v podružnici ali stalnem predstavništvu, ki ga ima ta družba na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri ima ta družba sedež, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere je ta podružnica ali stalno predstavništvo.
54 Za uporabo te določbe morata biti tako izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer, prvič, da ima zadevna letalska družba podružnico ali stalno predstavništvo v drugi državi članici, kot je tista, v kateri je sedež te družbe, in drugič, da je zadevna oseba zaposlena pri tem subjektu (sodba z dne 2. aprila 2020, CRPNPAC in Vueling Airlines, C‑370/17 in C‑37/18, EU:C:2020:260, točka 55).
55 Glede prvega pogoja je Sodišče navedlo, da pojma „podružnica“ in „stalno predstavništvo“ v Uredbi št. 1408/71 nista opredeljena, ta uredba pa v zvezi s tem niti ne napotuje na pravo držav članic, zato je treba ta pojma razlagati avtonomno. Tako kot enake ali podobne pojme iz drugih določb prava Unije ju je treba razumeti tako, kot da se nanašata na oblike sekundarne poslovne enote, ki je stalna in trajna, katere cilj je opravljanje učinkovite gospodarske dejavnosti ter ki ima za to organizirane materialne in kadrovske vire ter ima določeno avtonomijo glede na glavno poslovno enoto (sodba z dne 2. aprila 2020, CRPNPAC in Vueling Airlines, C‑370/17 in C‑37/18, EU:C:2020:260, točka 56).
56 V zvezi z drugim pogojem je Sodišče poudarilo, da je delovno razmerje letalskega osebja letalske družbe pomembno povezano s krajem, iz katerega to osebje primarno opravlja svoje obveznosti do delodajalca. Ta kraj je tisti, iz katerega navedeno osebje opravlja svoje prevozne naloge, kraj, v katerega se vrača po opravljenih nalogah, v katerem prejema navodila za naloge in v katerem si organizira delo, ter kraj, v katerem so delovna sredstva, pri čemer lahko ta kraj ustreza kraju, v katerem je njegova domača baza (sodba z dne 2. aprila 2020, CRPNPAC in Vueling Airlines, C‑370/17 in C‑37/18, EU:C:2020:260, točka 57). Zato je Sodišče ugotovilo, da je kraj, v katerem je letalsko osebje zaposleno, mogoče opredeliti kot podružnico ali stalno predstavništvo v smislu člena 14, točka 2(a)(i), Uredbe št. 1408/71, ker ta kraj ustreza kraju, iz katerega to osebje izpolnjuje bistveni del svojih obveznosti do delodajalca (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, CRPNPAC in Vueling Airlines, C‑370/17 in C‑37/18, EU:C:2020:260, točka 58).
57 Sodišče se je tako oprlo na sodno prakso v zvezi z določitvijo prava, ki se uporablja na področju individualnih pogodb o zaposlitvi, v smislu člena 19, točka 2(a), Uredbe št. 44/2001, zlasti na sodbo z dne 14. septembra 2017, Nogueira in drugi (C‑168/16 in C‑169/16, EU:C:2017:688). V zvezi s tem se je treba za opredelitev kraja, iz katerega letalsko osebje opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca, sklicevati na skupek indicev, pri katerem se upoštevajo vsi elementi, ki so značilni za dejavnost delavca, in na podlagi katerih je mogoče določiti, v kateri državi članici je kraj, iz katerega delavec opravlja svoje prevozne naloge, kraj, v katerega se vrača po svojih nalogah, v katerem prejema navodila za naloge in v katerem si organizira delo, ter kraj, v katerem so delovna sredstva (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, CRPNPAC in Vueling Airlines, C‑370/17 in C‑37/18, EU:C:2020:260, točka 57).
58 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je imela družba Ryanair v zadevnih obdobjih na letališču Orio al Serio prostor za zbiranje posadke, namenjen vodenju in organiziranju izmen njenega osebja. Ta prostor je bil opremljen z računalniki, telefoni, telefaksi in policami za hrambo dokumentov v zvezi z osebjem in leti, uporabljalo pa ga je celotno osebje družbe Ryanair za dejavnosti pred vsako izmeno in po njej (check in in check out za registracijo prihodov in odhodov, operativna poročila in končna poročila) ter za komuniciranje z osebjem, ki je na sedežu družbe Ryanair v Dublinu (Irska). Osebje, ki začasno ni bilo pripravljeno za let, je moralo delo opravljati v navedenem prostoru. Referenčna oseba za prisotno osebje in osebje, ki je bilo na voljo na letališču, ki je koordinirala posadke, je s svojega delovnega mesta, ki je bilo v temu prostoru, nadzirala osebje, ki je delalo na letališču, in po potrebi na delo pozivala delavce, ki so bili v pripravljenosti na domu. Nazadnje, osebje družbe Ryanair v tem prostoru ni smelo biti prisotno več kot eno uro.
59 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je prostor za zbiranje posadke družbe Ryanair, ki je na letališču Orio al Serio, podružnica ali stalno predstavništvo v smislu člena 14, točka 2(a)(i), Uredbe št. 1408/71, v katerem so bili zadevni delavci zaposleni v zadevnih obdobjih, zato je za zadevne delavce v delu teh obdobij, ko je veljala ta uredba, v skladu s to določbo veljala italijanska zakonodaja s področja socialne varnosti.
60 Zato je treba ugotoviti, da je mogoče upoštevno zakonodajo s področja socialne varnosti določiti na podlagi člena 14, točka 2(a)(i), Uredbe št. 408/71 in da se zato člen 14, točka 2(a)(ii), navedene uredbe ne uporabi.
61 Drugič, v zvezi z Uredbo št. 883/2004 je treba poudariti, da ta uredba, kakor je bila spremenjena leta 2009, v nasprotju z Uredbo št. 1408/71 ni določala pravil o koliziji posebnih zakonov za letalsko osebje.
62 Člen 13(1)(a) Uredbe št. 883/2004 v obeh različicah pa, nasprotno, določa načelo, da za osebo, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, velja zakonodaja države članice stalnega prebivališča, če ta oseba opravlja znaten del svoje dejavnosti v tej državi članici.
63 Člen 14(8) Uredbe št. 987/2009 natančno določa, da za namene uporabe člena 13(1) in (2) Uredbe št. 883/2004 v obeh različicah „znaten del“ zaposlitvene ali samozaposlitvene dejavnosti, ki se izvaja v državi članici, pomeni, da se tam izvaja količinsko velik del vseh dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ki pa ni nujno glavni del teh dejavnosti. Za določitev, ali se znaten del dejavnosti izvaja v državi članici, je treba v primeru zaposlitvene dejavnosti upoštevati delovni čas in/ali osebne prejemke. Če je delež, ugotovljen med splošno presojo, nižji od 25 %, je to indikator, da se znaten del dejavnosti ne izvaja v zadevni državi članici.
64 V obravnavanem primeru predložitvena odločba ne vsebuje informacij o plačilu zadevnih delavcev. Predložitveno sodišče v zvezi z delovnim časom zadevnih delavcev navaja, da so zadevni delavci v zadevnih obdobjih prebivali v Italiji in na ozemlju te države članice, natančneje v prostoru, namenjenem zbiranju posadke, ki je na letališču Orio al Serio, preživeli 45 minut na dan, preostali delovni čas pa so preživeli na krovih letal družbe Ryanair. Zato se ob upoštevanju določitve celotnega dnevnega delovnega časa zadevnih delavcev ne izkaže, da bi bilo vsaj 25 % delovnega časa teh delavcev opravljenega v državi članici njihovega stalnega prebivališča.
65 Vendar bo moralo predložitveno sodišče na podlagi zgoraj navedenih meril preveriti, ali so zadevni delavci v zadevnih obdobjih opravljali znaten del svoje dejavnosti v državi članici, v kateri prebivajo, in sicer v Italiji. Če je odgovor pritrdilen, bo treba v skladu z Uredbo št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2009, šteti, da od 1. maja 2010, ko je navedena uredba začela veljati, zanje velja italijanska zakonodaja s področja socialne varnosti.
66 Če je odgovor nikalen, bo treba uporabiti člen 13(1)(b) Uredbe št. 883/2004 v obeh različicah – v delu, v katerem določa, da če oseba, ki opravlja zaposlitveno dejavnost v dveh ali več državah članicah, ne opravlja znatnega dela svojih dejavnosti v državi članici stalnega prebivališča, zanjo velja zakonodaja države članice, v kateri ima podjetje ali delodajalec, pri katerem je zaposlena, sedež družbe ali poslovno enoto podjetja – zato je za zadevne delavce od 1. maja 2010 načeloma veljala irska zakonodaja s področja socialne varnosti.
67 Vendar je treba opozoriti, da v takem primeru člen 87(8) Uredbe št. 883/2004 v obeh različicah določa, da kadar uporaba navedene uredbe vodi k določitvi zakonodaje s področja socialne varnosti, ki ne ustreza zakonodaji, ki se uporablja na podlagi naslova II Uredbe št. 1408/71, za zadevnega delavca še naprej velja zakonodaja, ki je zanj veljala na podlagi Uredbe št. 1408/71, razen če ta delavec zahteva, da se zanj uporablja zakonodaja, ki izhaja iz Uredbe št. 883/2004.
68 V obravnavanem primeru iz predložitvene odločbe ni razvidno, da bi zadevni delavci to zahtevali, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. Če ni bila vložena nobena zahteva, je treba šteti, da za zadevne delavce v skladu s členom 87(8) Uredbe št. 883/2004 po 1. maju 2010 še vedno velja italijanska zakonodaja s področja socialne varnosti.
69 Tretjič, poudariti je treba, da je bilo s členom 11(5) Uredbe št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2012, uvedeno novo kolizijsko pravilo, v skladu s katerim se dejavnost člana letalske posadke ali kabinskega osebja, ki opravlja potniške ali tovorne storitve, šteje za dejavnost, ki se opravlja v državi članici, v kateri je domača baza, kot je opredeljena v Prilogi III k Uredbi št. 3922/91.
70 V skladu z navedeno prilogo je domača baza opredeljena kot kraj, ki ga za člana posadke določi operator, na katerem član posadke po navadi začne in konča delovni čas ali vrsto delovnih časov in na katerem operator v običajnih okoliščinah ni odgovoren za nastanitev zadevnega člana posadke.
71 Ob upoštevanju navedb predložitvenega sodišča v zvezi s prostorom, namenjenim zbiranju posadke družbe Ryanair, ki je na letališču Orio al Serio, zlasti okoliščine, da so zadevni delavci tam začeli in končali svoj dan ter da so morali prebivati manj kot eno uro stran, je treba ta prostor šteti za „domačo bazo“ v smislu člena 11(5) Uredbe št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2012. Zato je za zadevne delavce med 28. junijem 2012 in 25. januarjem 2013 v skladu z Uredbo št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2012, veljala italijanska zakonodaja s področja socialne varnosti.
72 Iz vsega navedenega izhaja, da je zakonodaja s področja socialne varnosti, ki se je v zadevnih obdobjih uporabljala za zaposlene v družbi Ryanair, ki so bili nameščeni na letališču Orio al Serio in ki niso bili kriti s potrdili E101, ki jih je predložila družba Ryanair, italijanska zakonodaja, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
73 Zato je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 14, točka 2(a)(i), Uredbe št. 1408/71, člen 13(1)(a) in člen 87(8) Uredbe št. 883/2004 v obeh različicah ter člen 11(5) Uredbe št. 883/2004, kakor je bila spremenjena leta 2012, razlagati tako, da je zakonodaja s področja socialne varnosti, ki se uporablja za letalsko osebje letalske družbe s sedežem v državi članici, ki ni krito s potrdili E101 in ki 45 minut na dan delo opravlja v prostoru, namenjenem zbiranju posadke, imenovanem „crew room“, s katerim ta letalska družba razpolaga na ozemlju druge države članice, v kateri ima to letalsko osebje stalno prebivališče, ter ki preostali delovni čas preživi na krovih letal te letalske družbe, zakonodaja te zadnje države članice.
Stroški
74 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
Člen 14, točka 2(a)(i), Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, spremenjeni in posodobljeni z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 631/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004, člen 13(1)(a) in člen 87(8) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 988/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009, nato pa z Uredbo (EU) št. 465/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012, ter člen 11(5) Uredbe št. 883/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 465/2012, je treba razlagati tako, da je zakonodaja s področja socialne varnosti, ki se uporablja za letalsko osebje letalske družbe s sedežem v državi članici, ki ni krito s potrdili E101 in ki 45 minut na dan delo opravlja v prostoru, namenjenem zbiranju posadke, imenovanem „crew room“, s katerim ta letalska družba razpolaga na ozemlju druge države članice, v kateri ima to letalsko osebje stalno prebivališče, ter ki preostali delovni čas preživi na krovih letal te letalske družbe, zakonodaja te zadnje države članice.
Podpisi