Tožba, vložena 23. septembra 2011 - Nemčija proti Komisiji

(Zadeva T-500/11)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Zvezna republika Nemčija (zastopnika: T. Henze in K. Petersen, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi

Tožeča stranka predlaga, naj se

odločba Komisije C(2011) 4922 konč. z dne 13. julija 2011 v postopku državne pomoči N 438/2010 C(2011) v delu, v katerem je razglašeno, da celoten program podrejenih posojil spada na področje uporabe Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis, razglasi za nično,

podredno, odločba v celoti razglasi za nično,

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožba je vložena zoper del odločbe Komisije o programu WACHSTUM glede podrejenih posojil za ocenjena podjetja (rating) v deželi Saški-Anhalt, v katerem je razglašeno, da celoten program podrejenih posojil spada na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1998/2006 o pomočeh de minimis.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija razlogovanje Komisije, da naj bi bilo le na podlagi dejstva, da je posojila dala posebna kreditna institucija, treba šteti, da niso bila dodeljena po tržnih pogojih in da naj bi zato morale biti izpolnjene zahteve iz Uredbe de minimis.

Tožeča stranka v podporo svoji tožbi navaja tri tožbene razloge.

1.    Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 107 PDEU v povezavi s členoma 1 in 2 Uredbe št. 1998/2006, ker naj bi bila trditev o prednosti nepravilna ali ker naj bi se zgolj zatrjevalo to prednost.

Ugotovitev Komisije, da spada ukrep na področje uporabe Uredbe de minimis, naj ne bi bila vsebinsko pravilna. Naslovniki programa za posojila naj ne bi prejeli nikakršne prednosti v smislu člena 107(1) PDEU, tako da se ta program v glavnih primerih, v katerih se je uporabil, že zaradi tega ne more obravnavati kot pomoč.

Komisija naj zgolj na podlagi dejstva, da je posojila dala posebna kreditna institucija, ne bi mogla sklepati o obstoju prednosti. Kar naj bi bilo posebnega pri teh posojilih so posojilni pogoji. Pri presoji, ali je bila podeljena prednost, naj bi bili upoštevni zahtevana obrestna stopnja, jamstvo za posojilo in celoten položaj podjetja, ki mu je posojilo namenjeno. Ugotoviti naj bi bilo treba, ali bi zasebni vlagatelj dal podobno posojilo z dogovorjeno obrestno mero in prevzetimi jamstvi.

V skladu z dosedanjo prakso odločanja Komisije naj bi bili pri podrejenih posojilih kazalniki s tako imenovano Brandenburg metodo na podlagi Sporočila Komisije o referenčnih stopnjah uporabljeni tako, da ne bi šlo za pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Komisija je nenadoma odstopila od te prakse odločanja in se opira le na naravo kreditne institucije, ki je dala posojilo. To pa naj bi bil popolnoma neustrezen kazalnik, saj naj bi posebna kreditna institucija lahko ravnala tudi po tržnih pogojih.

2.    Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve na podlagi člena 296 PDEU

Tožeča stranka navaja tudi kršitev obveznosti obrazložitve, ki izhaja iz člena 296 PDEU, ker naj bi se Komisija zadovoljila s splošnimi domnevami in sklepanji, ne da bi obrazložila, zakaj posojilni pogoji niso normalni in zakaj je nenadoma odstopila od dosedanje prakse odločanja.

3.    Tretji tožbeni razlog: kršitev načela kontradiktornosti, ne glede na to, kako je to načelo zapisano

Tožeča stranka navaja tudi kršitev načela kontradiktornosti, ne glede na to, kako je to načelo zapisano, saj naj Komisija pred sprejetjem izpodbijane odločbe ne bi razpravljala z zvezno vlado o spremembi svojega stališča.

____________

¹ - Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis (UL L 379, str. 5).