SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 21. septembra 2011(*)
„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Dokumenti v zvezi s pogodbo LIEN 97-2011 – Zavrnjen dostop – Nova preučitev med postopkom – Vložitev ločenega pravnega sredstva – Prenehanje pravnega interesa – Ustavitev postopka“
V zadevi T‑141/05 RENV,
Internationaler Hilfsfonds eV, s sedežem v Rosbachu (Nemčija), ki jo zastopa H. Kaltenecker, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata P. Costa de Oliveira, zastopnica, in T. Scharf, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 14. februarja 2005, s katero je bil Internationaler Hilfsfonds eV zavrnjen popoln dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo LIEN 97-2011,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, K. Jürimäe (poročevalka), sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka Internationaler Hilfsfonds eV je nevladna organizacija nemškega prava, dejavna na področju človekoljubne pomoči. S Komisijo Evropskih skupnosti (zdaj Evropska komisija) je 28. aprila 1998 podpisala pogodbo LIEN 97-2011 (v nadaljevanju: pogodba) o sofinanciranju programa medicinske pomoči, ki ga je organizirala v Kazahstanu.
2 Komisija je 1. oktobra 1999 enostransko odpovedala pogodbo in tožečo stranko 6. avgusta 2001 obvestila, da je po tej odpovedi sprejela odločbo, s katero zahteva povračilo določenega zneska, ki ji ga je plačala v okviru izvrševanja te pogodbe.
3 Tožeča stranka je 9. marca 2002 Komisijo zaprosila za dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo. Ker je bilo tej prošnji le delno ugodeno, je tožeča stranka z dopisom z dne 11. julija 2002 predsednika Komisije zaprosila za popoln dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo. Ker tudi tej prošnji tožeče stranke ni bilo v celoti ugodeno, je ta pri evropskem varuhu človekovih pravic vložila pritožbo, vpisano pod opravilno številko 1874/2003/GG, ker ji je Komisija zavrnila popoln dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo.
4 Varuh človekovih pravic je po predlogu priporočila z dne 15. julija 2004, ki ga je poslal Komisiji, in obrazloženem mnenju, ki mu ga je 12. in 21. oktobra 2004 poslala Komisija, 14. decembra 2004 sprejel dokončno odločbo, v kateri je s kritičnim komentarjem ugotovil, da dejstvo, da Komisija ni navedla tehtnih razlogov, ki bi lahko upravičili zavrnitev dostopa tožeče stranke do več dokumentov v zvezi s pogodbo, pomeni nepravilnost.
5 Tožeča stranka je 22. decembra 2004 na podlagi ugotovitev iz navedene dokončne odločbe varuha človekovih pravic z dne 14. decembra 2004 predsedniku Komisije poslala novo prošnjo za popoln dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo. Komisija je z dopisom z dne 14. februarja 2005 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) odgovorila na to prošnjo in v zvezi z njo odločila, da ne bo dala na voljo drugih dokumentov razen tistih, do katerih ji je že omogočila dostop.
Postopki in predlogi strank
Postopek na prvi stopnji
6 Tožeča stranka je 11. aprila 2005 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. Tožba je bila vpisana pod opravilno številko T‑141/05. Splošno sodišče je po ugovoru nedopustnosti, ki ga je Komisija vložila na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča, s sodbo z dne 5. junija 2008 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji (T-141/05, neobjavljena v ZOdl.) tožbo tožeče stranke zavrglo kot nedopustno.
Pritožbeni postopek pred Sodiščem
7 Potem ko je tožeča stranka vložila pritožbo na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, je Sodišče s sodbo z dne 26. januarja 2010 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji (C-362/08 P, ZOdl., str. I-669) razveljavilo sodbo z dne 5. junija 2008 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, navedeno v točki 6 zgoraj, zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija vložila pri Splošnem sodišču, in zadevo vrnilo Splošnemu sodišču, da bo odločilo o predlogih tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.
Postopek v zadevi, vrnjeni Splošnemu sodišču
8 Potem ko je bila zadeva vrnjena Splošnemu sodišču, je bila najprej dodeljena nekdanjemu drugemu senatu. Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila zadeva nato dodeljena četrtemu senatu.
9 Sodno tajništvo Splošnega sodišča je z dopisom z dne 23. marca 2010 v skladu s členom 119(2) Poslovnika stranki obvestilo o nadaljevanju pisnega postopka od točke, pri kateri se je končal ob izdaji razveljavitvene sodbe, in v zvezi s tem pozvalo Komisijo, naj vloži odgovor na tožbo.
10 Komisija je 5. maja 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila vlogo, ki je bila na podlagi odločitve predsednika nekdanjega drugega senata vložena v spis kot predlog za ustavitev postopka, ki je vseboval predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva.
11 Tožeča stranka je 22. junija 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila stališča do predloga za ustavitev postopka.
12 Tožeča stranka je v dopisu z dne 19. julija 2010, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. julija 2010, v skladu z določbami člena 48 Poslovnika predložila nove tožbene razloge, da se v njeno utemeljitev za to tožbo vključijo trditve, ki so domnevno podobne trditvam, ki jih je Splošno sodišče sprejelo v sodbi z dne 7. julija 2010 v zadevi Agrofert Holding proti Komisiji (T-111/07, neobjavljena v ZOdl.).
13 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne tožbo, ker je postala brezpredmetna;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
14 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne predlog za ustavitev postopka, ki temelji na tem, da je tožba postala brezpredmetna;
– izpodbijano odločbo razglasi za nično, ker ji je Komisija zavrnila popoln dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
Pravo
Trditve strank
15 Komisija v predlogu za ustavitev postopka opozarja, da je tožeča stranka z dopisoma z dne 28. in 31. avgusta 2009 vložila novo prošnjo za popoln dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo. Pojasnjuje, da je v dopisu z dne 9. oktobra 2009 odgovorila na to prošnjo in navedla, da se je odločila tožeči stranki omogočiti širši, vendar ne popoln dostop do navedenih dokumentov. Komisija dodaja, da jo je tožeča stranka v dopisu z dne 15. oktobra 2009 zaprosila, naj ponovno preuči svoj odgovor z dne 9. oktobra 2009. Pojasnjuje, da je najprej v dopisu z dne 1. decembra 2009 navedla, da žal takrat ne more dokončno odgovoriti na to prošnjo. Komisija vseeno pojasnjuje, da je nato v dopisu z dne 29. aprila 2010 po novi podrobni preučitvi vsakega dokumenta v zvezi s pogodbo, dostop do katerega je tožeči stranki do tedaj zavrnila, sprejela odločbo, s katero ji je omogočila še širši, vendar ne popoln dostop do navedenih dokumentov (v nadaljevanju: odločba z dne 29. aprila 2010). Nazadnje opozarja, da je tožeča stranka vložila tožbo za razglasitev ničnosti njenih odločb z dne 9. oktobra in 1. decembra 2009, ki je bila v vpisniku sodnega tajništva Splošnega sodišča vpisana pod opravilno številko T-36/10.
16 Komisija zato meni, da tožeča stranka zaradi odločbe z dne 29. aprila 2010 nima več pravnega interesa v zadevi, ki je predmet te tožbe. Komisija namreč trdi, da če bi Splošno sodišče izpodbijano odločbo razglasilo za nično, to v ničemer ne bi spremenilo položaja tožeče stranke, ker bi morala v tem primeru znova preučiti njeno prošnjo za dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo. Vendar naj bi to storila že ob preučitvi nove take prošnje v dopisih z dne 28. in 31. avgusta 2009, na podlagi katere je sprejela odločbo z dne 29. aprila 2010. V teh okoliščinah vsebinska odločitev Splošnega sodišča v tej zadevi tožeči stranki ne bi zagotovila nobene dodatne prednosti.
17 Komisija se vseeno zaveda, da bi lahko tožeča stranka, če bi bila ta tožba zavrnjena, ker je postala brezpredmetna, vložila tožbo zoper odločbo z dne 29. aprila 2010. Zato zaradi ekonomičnosti postopka Splošnemu sodišču predlaga, naj tožeči stranki omogoči, da pojasni, kakšne posledice ima po njenem mnenju sprejetje odločbe z dne 29. aprila 2010 za nadaljevanje tega postopka, in celo da prilagodi svoje predloge in tožbene razloge, predstavljene v tej tožbi, da bi se navedena odločba upoštevala kot nov element.
18 Tožeča stranka v stališčih do predloga za ustavitev postopka trdi, prvič, da ima še vedno pravni interes v tem postopku, zlasti da bi ohranila pravico do učinkovitega sodnega varstva. V zvezi s tem opozarja, da se kljub vložitvi te tožbe leta 2005 po ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, in odločitvi Splošnega sodišča, da nepravilno razglasi navedeno tožbo za nedopustno (točka 6 zgoraj), še vedno ne more seznaniti z vsemi podrobnostmi odločbe, s katero je Komisija enostransko in nenadoma odpovedala pogodbo. Dodaja, da Komisija od te odpovedi leta 1999 nasprotuje temu, da bi lahko preučila vse upoštevne dokumente v zvezi s pogodbo in tako razumela razloge za navedeno odpoved. Zato pred belgijskim nacionalnim sodiščem, pri katerem je Komisija zahtevala povračilo določenega zneska, ki ji ga je prvotno plačala v okviru izvrševanja te pogodbe, ni mogla predložiti vseh listin, potrebnih za svojo obrambo. Poleg tega naj bi bil pravni interes tožeče stranke ohranjen s sodbo z dne 26. januarja 2010 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, navedeno v točki 7 zgoraj, v skladu s katero je Sodišče Splošnemu sodišču naložilo, da odloči o vsebini spora in da ne ustavi postopka.
19 Drugič, tožeča stranka navaja, da glede na določbe Poslovnika in sodno prakso njenih predlogov in tožbenih razlogov, navedenih v tej tožbi, ni mogoče prilagoditi, ker novega akta, na katerega se opira Komisija, ni sprejela tretja oseba, temveč tožena stranka. Zato obvešča Splošno sodišče, da se je odločila vložiti tožbo za razglasitev ničnosti odločbe z dne 29. aprila 2010.
20 Tretjič, tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj to zadevo združi z zadevo T-36/10 (glej točko 15 zgoraj), da bi se skupaj preučili tožbeni razlogi, navedeni v podporo obema tožbama. Poleg tega Splošnemu sodišču predlaga, naj v skladu s členom 77(d) Poslovnika po uradni dolžnosti prekine postopek v teh dveh zadevah, ki potekata pred njim, do odločitve o ničnostni tožbi, ki jo je vložila zoper odločbo z dne 29. aprila 2010 (glej točko 19 zgoraj).
Presoja Splošnega sodišča
21 Če stranka to predlaga, lahko Splošno sodišče v skladu s členom 114(1) Poslovnika odloči o procesnem vprašanju, ne da bi odločalo o zadevi po temelju. V obravnavani zadevi Splošno sodišče ob upoštevanju predloga Komisije za ustavitev postopka z dne 5. maja 2010 in stališč tožeče stranke z dne 22. junija 2010 do tega predloga meni, da je o zadevi dovolj poučeno na podlagi listin v spisu, zato je treba o procesnem vprašanju odločiti brez ustnega postopka v skladu s členom 114(3) in (4) Poslovnika.
22 Prvič, treba je opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso vsaka tožba temeljiti na pravnem interesu zadevne tožeče stranke (sklepa Sodišča z dne 18. marca 1987 v zadevi von Bonkewitz-Lindner proti Parlamentu, 13/86, Recueil, str. 1417, točka 6, in z dne 24. septembra 1987 v zadevi Vlachou proti Računskemu sodišču, 134/87, Recueil, str. 3633, točka 8). Prenehanje pravnega interesa spada med procesne predpostavke javnega reda, ki jih lahko Splošno sodišče preuči po uradni dolžnosti (sklep Sodišča z dne 7. oktobra 1987 v zadevi D. M. proti Svetu in ESO, 108/86, Recueil, str. 3933, točka 10; sodbi Splošnega sodišča z dne 18. februarja 1993 v zadevi Mc Avoy proti Parlamentu, T‑45/91, Recueil, str. II‑83, točka 22, in z dne 20. septembra 2000 v zadevi Orthmann proti Komisiji, T‑261/97, RecFP, str. I‑A‑181 in II‑829, točka 31).
23 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da glede na sodno prakso, navedeno v točki 22 zgoraj, s tem ko Sodišče zadevo vrne Splošnemu sodišču, ni mogoče odstopati od načela, da lahko Splošno sodišče odloča o predlogu za ustavitev postopka, ki se nanaša na procesno predpostavko javnega reda, kakršna je prenehanje pravnega interesa. Posledično je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da naj bi glede na sodbo z dne 26. januarja 2010 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, navedeno v točki 7 zgoraj, Sodišče Splošnemu sodišču naložilo, da odloči o vsebini spora in da ne ustavi postopka.
24 Drugič, treba je opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da se pogoji za dopustnost tožbe, razen drugačnega vprašanja prenehanja pravnega interesa, presojajo glede na trenutek vložitve tožbe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 21. marca 2002 v zadevi Shaw in Falla proti Komisiji, T‑131/99, Recueil, str. II‑2023, točka 29 in navedena sodna praksa). Vendar v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti ta ugotovitev glede trenutka presoje dopustnosti tožbe Splošnemu sodišču ne sme preprečiti ugotovitve, da ni treba več odločiti o tožbi, če je tožeča stranka, ki je prvotno imela pravni interes, izgubila vsakršen osebni interes za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe zaradi dogodka, ki se je zgodil po vložitvi navedene tožbe. Da lahko tožeča stranka nadaljuje tožbo za razglasitev ničnosti odločbe, mora namreč ohraniti osebni interes za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe (sklep Splošnega sodišča z dne 17. oktobra 2005 v zadevi First Data in drugi proti Komisiji, T‑28/02, ZOdl., str. II‑4119, točki 36 in 37, in sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2008 v zadevi Alitalia proti Komisiji, T‑301/01, ZOdl., str. II‑1753, točka 37). Če tega ni, ji odločba Splošnega sodišča o temelju ne more zagotoviti nobenih koristi (sodba Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Wunenburger proti Komisiji, C‑362/05 P, ZOdl., str. I‑4333, točka 43, in sodba Splošnega sodišča z dne 19. januarja 2010 v združenih zadevah Co-Frutta proti Komisiji, T‑355/04 in T‑446/04, ZOdl., str. II‑1, točka 44).
25 Poleg tega iz določb člena 4(7) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43), v skladu s katerim izjeme, določene v odstavkih od 1 do 3 tega člena, veljajo le za obdobje, ko je varstvo utemeljeno z vsebino dokumenta, izhaja, da lahko oseba vloži novo prošnjo za dostop do dokumentov, do katerih ji je bil dostop prej zavrnjen. Zadevna institucija mora na podlagi take prošnje preveriti, ali je zavrnitev dostopa še vedno upravičena glede na medtem spremenjene pravne ali dejanske okoliščine (sodba z dne 26. januarja 2010 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, navedena v točki 7 zgoraj, točki 56 in 57). V teh okoliščinah navedena institucija na take nove prošnje za dostop do navedenih dokumentov ne bi smela odgovarjati le s sklicevanjem na prejšnje zavrnitve dostopa (sodba z dne 26. januarja 2010 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, navedena v točki 7 zgoraj, točka 59).
26 V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je na datum vložitve tožbe v tej zadevi izpodbijana odločba posegala v položaj tožeče stranke, ker ji je bil z njo zavrnjen dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo. Tožeča stranka je torej takrat imela osebni interes za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, da bi Komisija znova preučila njeno prošnjo za dostop do dokumentov.
27 Vendar ni sporno, da je tožeča stranka z dopisoma z dne 28. in 31. avgusta 2009, to je po vložitvi tožbe v tej zadevi, vložila novo prošnjo za dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo, do katerih ji je bil dostop še vedno zavrnjen. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 25 zgoraj, ta nova prošnja zahteva novo preučitev zadevnih dokumentov. Poleg tega Splošno sodišče ugotavlja, da je Komisija v odgovor na to novo prošnjo in na dopis tožeče stranke z dne 15. oktobra 2009 v odločbah z dne 9. oktobra 2009 in 29. aprila 2010 tožeči stranki omogočila širši, vendar ne popoln dostop do navedenih dokumentov. Natančneje, treba je opozoriti, da je bila v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 25 zgoraj, odločba z dne 29. aprila 2010 sprejeta po preučitvi nove prošnje, v okviru katere je Komisija menila, da prejšnja zavrnitev dostopa do nekaterih zadevnih dokumentov ni bila upravičena, da pa ostaja upravičena za druge dokumente.
28 Zato je treba ugotoviti, da čeprav se Komisija v odločbi z dne 29. aprila 2010 ni izrecno odločila umakniti izpodbijano odločbo, je bila odločba z dne 29. aprila 2010 sprejeta na podlagi nove prošnje za dostop do dokumentov, ki niso bili posredovani, zaradi katere je morala Komisija posodobiti, celo zavrniti razloge, ki jih je uporabila za utemeljitev prejšnje zavrnitve dostopa do navedenih dokumentov, tako da je odločba z dne 29. aprila 2010 nadomestila izpodbijano odločbo, kar zadeva učinke za tožečo stranko (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 18. septembra 2008 v zadevi Angé Serrano in drugi proti Parlamentu, T‑47/05, neobjavljena v ZOdl., točka 88).
29 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, prvič, da bo morala Komisija, če se Splošno sodišče odloči razglasiti izpodbijano odločbo za nično, glede na določbe člena 266 PDEU, kot tudi sama priznava (glej točko 16 zgoraj), znova preučiti prošnjo tožeče stranke za popoln dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo. Vendar je treba ugotoviti, da bi lahko po taki ponovni preučitvi sprejela le odločbo, ki bi bila enaka odločbi z dne 29. aprila 2010, ali v primeru spremembe pravnega ali dejanskega položaja, do katere bi prišlo po sprejetju zadnjenavedene odločbe, odločbo, ki bi bila bolj ugodna za tožečo stranko.
30 Treba je tudi opozoriti, da iz stališč tožeče stranke do predloga za ustavitev postopka izhaja, da po njenem mnenju po sprejetju odločbe Komisije z dne 29. aprila 2010 ni mogla prilagoditi svojih predlogov in tožbenih razlogov, navedenih v tej zadevi, da bi upoštevala navedeno odločbo. Nasprotno, kot je Splošno sodišče obvestila v navedenih stališčih, je 9. julija 2010 v sodnem tajništvu tega sodišča vložila tožbo na podlagi člena 263 PDEU, vpisano pod opravilno številko T-300/10, s katero predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 29. aprila 2010.
31 Ob upoštevanju premislekov, predstavljenih v točkah 29 in 30 zgoraj, je torej treba ugotoviti, da čeprav bi Splošno sodišče moralo razglasiti ničnost izpodbijane odločbe, taka razglasitev ničnosti tožeči stranki ne bi zagotovila nobenih dodatnih koristi v primerjavi s koristmi, ki bi jih lahko imela od morebitne razglasitve ničnosti odločbe z dne 29. aprila 2010 v zadevi T-300/10.
32 Poleg tega v nasprotju s tem, kar v bistvu trdi tožeča stranka, taka ugotovitev ne more posegati v njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.
33 V skladu z določbami člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1), ki ima od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 v skladu s členom 6(1), prvi pododstavek, PDEU enako pravno veljavnost kot Pogodbi, ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega varstva pred sodiščem, tako da se o njegovi zadevi odloča pravično, javno in v razumnem roku.
34 Vendar je treba v obravnavani zadevi opozoriti, po eni strani, da iz določb člena 48(2) Poslovnika izhaja, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom, ter, po drugi strani, da iz sodne prakse ne izhaja, da pravica tožeče stranke, da prilagodi svoje predloge in tožbene razloge, ki jih je navedla v tožbi zoper odločbo, ki je bila nato nadomeščena z novo odločbo, pomeni, da je novi akt ali dejanje mogoče pripisati tretji osebi. Iz sodne prakse, na katero se sicer Komisija sklicuje v predlogu za ustavitev postopka, namreč jasno izhaja, da če je odločba med postopkom nadomeščena z odločbo, katere predmet je enak, je treba to šteti za nov element, ki tožeči stranki omogoča, da prilagodi predloge in tožbene razloge. Taka prilagoditev torej tožeči stranki omogoča, da ohrani pravni interes v tožbi, ki jo je vložila, preden se je zgodil nov dogodek. Bilo bi namreč v nasprotju z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti in zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi tožeča stranka morala vložiti novo tožbo. Poleg tega ne bi bilo pravično, če bi lahko zadevna institucija, da bi nasprotovala pripombam v tožbi, ki je pri sodišču Unije vložena zoper odločbo, prilagodila izpodbijano odločbo ali jo nadomestila z drugo ter se med postopkom sklicevala na to spremembo ali nadomestitev, da bi drugi strani odvzela možnost, da razširi prvotne predloge in tožbene razloge na poznejšo odločbo ali vloži dodatne predloge in tožbene razloge zoper to odločbo (sodbi Sodišča z dne 3. marca 1982 v zadevi Alpha Steel proti Komisiji, 14/81, Recueil, str. 749, točka 8, in z dne 14. julija 1988 v zadevi Stahlwerke Peine-Salzgitter proti Komisiji, 103/85, Recueil, str. 4131, točki 11 in 12; sodba Splošnega sodišča z dne 3. februarja 2000 v združenih zadevah CCRE proti Komisiji, T‑46/98 in T‑151/98, Recueil, str. II‑167, točka 33).
35 Zato je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v nasprotju s svojimi trditvami po sprejetju odločbe z dne 29. aprila 2010 imela pravico posodobiti predloge in tožbene razloge, navedene v prvi tožbi, da bi upoštevala navedeno odločbo, s katero je bila, kot je bilo ugotovljeno v točki 28 zgoraj, nadomeščena izpodbijana odločba, ali vložiti tožbo zoper novo odločbo.
36 Kot je navedeno v točki 30 zgoraj, je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbo z dne 29. aprila 2010, tako da je dejansko uveljavljala pravico, ki jo je imela na podlagi člena 263 PDEU, da pred sodiščem Unije izpodbija zakonitost te odločbe. O zadevi tožeče stranke, in sicer o zatrjevani nezakonitosti zavrnitve Komisije, da ji omogoči popoln dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo, bo sodišče Unije torej lahko odločalo pravično, javno in v razumnem roku od datuma vložitve tožbe v novi zadevi.
37 Drugič, čeprav tožeča stranka v stališčih do predloga za ustavitev postopka ni navedla očitkov v zvezi s tem, je treba ugotoviti, da preizkusa te tožbe ni mogoče upravičiti niti s ciljem izognitve temu, da bi se ponovila očitana nezakonitost, niti s ciljem, da bi se omogočila vložitev morebitnih odškodninskih tožb, ker bi bila ta cilja lahko dosežena s preučitvijo tožbe zoper odločbo z dne 29. aprila 2010 (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 10. decembra 2010 v združenih zadevah Ryanair proti Komisiji, od T‑494/08 do T‑500/08 in T‑509/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 46 in navedena sodna praksa).
38 Ob upoštevanju vseh zgornjih premislekov je treba v skladu z zahtevami učinkovitega izvajanja sodne oblasti in ekonomičnosti postopka torej ugotoviti, da je po vložitvi te tožbe tožeča stranka zaradi sprejetja odločbe z dne 29. aprila 2010 in vložitve ničnostne tožbe zoper navedeno odločbo (glej točko 30 zgoraj) izgubila osebni interes za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. Ker je ta tožba vložena zoper izpodbijano odločbo, je torej postala brezpredmetna.
39 Ne da bi bilo treba sprejeti ukrep procesnega vodstva, da bi tožečo stranko vprašali, ali želi posodobiti predloge in tožbene razloge, navedene v tej zadevi, da bi ustavili postopek v tej zadevi in zadevi T-36/10, da bi preučili, ali je treba ti zadevi združiti, in da bi nazadnje presodili dopustnost novega tožbenega razloga, ki ga je tožeča stranka navedla v dopisu z dne 20. julija 2010 (glej točko 12 zgoraj), je treba zato sklepati, da ni treba več odločiti o tej tožbi.
Stroški
40 Treba je opozoriti, da Splošno sodišče v skladu s členom 87(6) Poslovnika, če se postopek ustavi, o stroških odloči po lastni presoji.
41 V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da se je tožeča stranka odločila, kot je imela pravico, vložiti novo prošnjo za dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo, do katerih ji je bil dostop prej zavrnjen, tako da je Komisija ob upoštevanju obveznosti, da preveri, ali je zavrnitev dostopa še vedno upravičena glede na medtem spremenjene pravne ali dejanske okoliščine (glej sodno prakso, navedeno v točki 25 zgoraj), sprejela odločbo z dne 29. aprila 2010, s katero je bila nadomeščena izpodbijana odločba, kot je bilo ugotovljeno v točki 28 zgoraj.
42 Poleg tega je tožeča stranka, kot je bilo ugotovljeno v točki 30 zgoraj, kljub sodni praksi, navedeni v točki 34 zgoraj, napačno menila, da ne more prilagoditi predlogov in tožbenih razlogov, navedenih v tej tožbi, da bi upoštevala odločbo z dne 29. aprila 2010, kar bi ji omogočilo, da ohrani pravni interes v tej zadevi. Poleg tega se je odločila, da na podlagi člena 263 PDEU vloži tožbo zoper zadnjenavedeno odločbo, zaradi česar je izgubila pravni interes v tej zadevi, kot je bilo ugotovljeno v točkah 38 in 39 zgoraj.
43 V teh okoliščinah je treba tožeči stranki naložiti plačilo njenih stroškov in stroškov Komisije.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
sklenilo:
1. O predlogu Internationaler Hilfsfonds eV za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 14. februarja 2005, s katero ji je bil zavrnjen dostop do dokumentov v zvezi s pogodbo LIEN 97-2011, ni več treba odločiti.
2. Internationaler Hilfsfonds se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov Komisije.
V Luxembourgu, 21. septembra 2011.