SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA
z dne 29. novembra 2012(*)
Začasna odredba – Konkurenca – Sklep Komisije o posredovanju dokumentov nacionalnemu sodišču – Zaupnost – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Predlog za izdajo začasnih ukrepov – Fumus boni juris – Nujnost – Tehtanje interesov“
V zadevi T‑164/12 R,
Alstom s sedežem v Levallois-Perretu (Francija), ki jo zastopajo J. Derenne, odvetnik, ter N. Heaton, P. Chaplin in M. Farley, solicitors,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo A. Antoniadis, N. Khan in P. Van Nuffel, zastopniki,
tožena stranka,
ob sodelovanju
National Grid Electricity Transmission plc, ki jo zastopajo A. Magnus, C. Bryant in E. Coulson, solicitors, ter J. Turner in D. Beard, QC,
intervenientka,
zaradi predloga za odlog izvršitve Sklepa Komisije z dne 26. januarja 2012, zajetega v dopisih D/2012/006840 in D/2012/006863 generalnega direktorja Generalnega direktorata za konkurenco pri Komisiji, o posredovanju nekaterih dokumentov High Court of Justice (England & Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales)), da bi se uporabili kot dokazi v okviru tožbe, vložene proti tožeči stranki, in predloga, naj se v postopku za izdajo začasne odredbe odredi zaupna obravnava poslovnih skrivnosti iz odgovora tožeče stranke z dne 30. junija 2006 na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v zadevi COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave,
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
izdaja naslednji
Sklep
Dejansko stanje
Uvodne ugotovitve
1 Družbe Areva T&D Holding SA, Areva T&D in Areva T&D AG so bile del skupine tožeče stranke, Alstom, do 8. januarja 2004, ko jih je prevzela družba Areva. Ta jih je 7. junija 2010 prodala nazaj tožeči stranki, ki jih je preimenovala v družbe T&D Holding (nato, po notranjem prestrukturiranju 30. in 31. marca 2012, v Alstom Holdings), Alstom Grid SAS in Alstom Grid AG. V tem sklepu so ta tri podjetja, ne glede na svojo matično družbo, imenovana „družbe Grid“.
Postopek pred Komisijo in sodišči Evropske unije
2 Komisija je 20. aprila 2006 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v zadevi COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave (v nadaljevanju: odločba AIG), na katero je tožeča stranka odgovorila 30. junija 2006 (v nadaljevanju: odgovor tožeče stranke), družba Areva in družbe Grid pa so istega dne kot tožeča stranka odgovorile skupaj (v nadaljevanju: odgovor družbe Areva in družb Grid).
3 Komisija je 24. januarja 2007 v tej zadevi sprejela Odločbo C(2006) 6762 final, s katero je med drugim tožečo stranko, družbo Areva in družbe Grid sankcionirala zaradi njihovega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu na trgu plinsko izoliranih stikalnih naprav. Tožeča stranka ter družba Areva in družbe Grid so 18. aprila 2007 zoper to odločbo vložile ničnostno tožbo.
4 Splošno sodišče je v sodbi z dne 3. marca 2011 v združenih zadevah Areva in drugi proti Komisiji (T‑117/07 in T‑121/07, ZOdl., str. II‑633) znižalo znesek glob, naloženih tožeči stranki ter družbi Areva in družbam Grid. Zoper to sodbo so družba Areva 24. maja 2011 ter tožeča stranka in družbe Grid 25. maja 2011 vložile pritožbo (združeni zadevi Areva proti Komisiji, C‑247/11 P in C‑253/11 P).
Postopek pred High Court of Justice (England & Wales)
5 Družba National Grid Electricity Transmission plc (v nadaljevanju: NGET) je 17. novembra 2008 pri High Court of Justice (England & Wales) (v nadaljevanju: High Court) med drugim proti tožeči stranki, družbi Areva in družbam Grid vložila odškodninsko tožbo zaradi pretiranih cen za plinsko izolirane stikalne naprave – ki jih je med letoma 1988 in 2004 kupila pri družbah, vpletenih v ta omejevalni sporazum – do katerih je prišlo zaradi obstoja te kršitve.
6 Med postopkom je družba NGET zahtevala, naj se ji sporočijo odgovori tožeče stranke, družbe Areva in družb Grid. High Court je o tej zahtevi odločilo s sodbo z dne 4. julija 2011 ter nato po sprejetju sklepa z dne 11. julija 2011 (v nadaljevanju: sklep o varstvu zaupnosti), s katerim je uvedlo „zaupni krog“, katerega cilj je bilo varstvo zaupnih podatkov iz dokumentov, ki so na voljo strankam v postopku pred njim, z dopisom z dne 13. julija 2011 zahtevalo, naj Komisija v skladu s členom 15(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) posreduje odgovor tožeče stranke ter odgovor družbe Areva in družb Grid. Tožeča stranka in družbe Grid so z dopisom z dne 25. julija 2011 Komisiji predložile stališča v zvezi z zahtevo High Court po posredovanju.
7 Komisija je 28. oktobra 2011 High Court poslala dopis, s katerim ga je obvestila o svoji nameri, da bo ugodila njegovi zahtevi, pri čemer je navedla, da mora o tem najprej obvestiti tožečo stranko in družbe Grid. Komisija je z dopisom z dne 26. januarja 2012 tem podjetjem sporočila svojo odločitev, da bo ugodila zahtevi High Court (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), in dokumente, ki jih je nameravala poslati, če te odločitve ne bodo izpodbijala pred Splošnim sodiščem in sodnikom za začasne odredbe.
8 Tožeča stranka in družbe Grid so Komisijo 21. februarja 2012 obvestile, da nameravajo vložiti tožbo zoper ta sklep in predlog za izdajo začasne odredbe pri predsedniku Splošnega sodišča.
Postopek
Predlog za izdajo začasne odredbe in zahteva za delni umik
9 Tožeča stranka in družbe Grid so 10. aprila 2012 vložile ničnostno tožbo zoper izpodbijani sklep. Istega dne so z ločenim aktom vložile predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa v skladu s členoma 278 PDEU in 279 PDEU.
10 Komisija se je po prejemu predloga za izdajo začasne odredbe seznanila z očitkom tožeče stranke in družb Grid, v skladu s katerim je različica odgovorov, ki jo je nameravala posredovati High Court, vsebovala elemente, ki so bili predloženi v okviru Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3), čeprav so bili ti elementi izključeni s področja uporabe zahteve High Court. Komisija je z dopisom z dne 26. aprila 2012 ta podjetja obvestila, da se je odločila spremeniti te različice tako, da bo odstranila te elemente.
11 Komisija je 10. maja 2012 predložila stališča o predlogu za izdajo začasne odredbe.
12 Tožeča stranka in družbe Grid so 21. maja 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile dopis, v katerem so mu sporočile, da spremenjena različica odgovora družbe Areva in družb Grid po odločitvi Komisije z dne 26. aprila 2012 ne povzroča več nobenih dovolj pomembnih težav ter da so se zato družbe Grid odločile, da odstopijo od postopka v glavni stvari in umaknejo predlog za izdajo začasne odredbe. Poleg tega je tožeča stranka po tem, ko se je seznanila z odločitvijo Komisije, spremenila svoje predloge tako, da je upoštevala zmanjšanje pomena nekaterih njenih razlogov in dokumentov, ki jih je priložila njeni zahtevi.
13 Komisija je 29. maja 2012 predložila stališča glede predloga za delni umik in glede sprememb predlogov v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki jih je podala tožeča stranka.
14 Predsednik splošnega sodišča je 13. junija 2012 izdal sklep o delnem izbrisu v zadevi T‑164/12 R, s katerim so bile družbe Grid izbrisane s seznama tožečih strank. Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 10. julija 2012 prav tako izbrisal ime družb Grid s seznama tožečih strank v postopku v glavni stvari in Komisiji naložil plačilo njenih stroškov in tretjino stroškov, ki so jih priglasile družbe Grid v zadevah T‑164/12 in T‑164/12 R.
Predlog družbe NGET za intervencijo in predlog tožeče stranke za zaupno obravnavanje
15 Družba NGET je 1. maja 2012 vložila predlog za intervencijo v zadevi T‑164/12 R v podporo predlogom Komisije. Komisija je z dopisom z dne 22. maja 2012 predsedniku Splošnega sodišča sporočila, da temu ne ugovarja. Tožeča stranka je 23. maja 2012 sporočila stališča glede tega predloga, v katerih je v bistvu navedla, da ne nasprotuje predlogu za intervencijo. Tožeča stranka je z ločenim aktom istega dne vložila predlog za zaupno obravnavanje informacij in dokumentov, predloženih v okviru zadeve T‑164/12 R. Družba NGET je 6. junija 2012 vložila dopis, v katerem je navedla, da tožeča stranka v stališčih v zvezi s predlogom za intervencijo ni pravilno predstavila vidika nacionalnega postopka, in ob tem ponovno poudarila, da je pomembno, da se jo pripusti kot intervenientko, da bo Splošnemu sodišču lahko pojasnila vrsto in status postopka pred High Court.
16 Družba NGET je 10. julija 2012 vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije v zadevi T‑164/12, čemur nista ugovarjali niti Komisija niti tožeča stranka. Slednja pa je 7. avgusta 2012 vložila predlog za zaupno obravnavanje informacij in dokumentov, predloženih v okviru zadeve T‑164/12.
17 Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 4. septembra 2012 ugodil predlogu za intervencijo družbe NGET v zadevi T‑164/12. Predsednik Splošnega sodišča je 13. septembra 2012 izdal sklep, s katerim je dopustil intervencijo družbe NGET v zadevi T‑164/12 R. Brez poseganja v presojo sodnika za začasne odredbe glede utemeljenosti predloga za zaupno obravnavanje je bila nezaupna različica dokumentov, predloženih v okviru predloga za izdajo začasne odredbe, ki jo je pripravila tožeča stranka, med drugim poslana intervenientki, ki je bila povabljena, naj predstavi morebitna stališča v zvezi s tem.
18 Intervenientka je 27. septembra 2012 vložila intervencijsko vlogo in stališča v zvezi s predlogom za zaupno obravnavanje, ki ga je vložila tožeča stranka, ter v teh vlogah navedla, naj Splošno sodišče presodi o možnosti, da bi bili sprejeti procesni ukrepi v zvezi s to problematiko. Sodno tajništvo je 8. oktobra 2012 ta dokumenta vročilo tožeči stranki in Komisiji.
Predlogi strank
19 Tožeča stranka predsedniku Splošnega sodišča v bistvu predlaga, naj:
– odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do odločitve Splošnega sodišča o tožbi v postopku v glavni stvari;
– v tem postopku odredi zaupno obravnavanje poslovnih skrivnosti iz njenega odgovora;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
20 Ob upoštevanju spremembe predlogov tožeče stranke (glej točko 12 zgoraj) je zanjo treba šteti, kot da je umaknila predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na podatke, predložene v okviru Obvestila o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov.
21 Komisija ob podpori intervenientke v bistvu predsedniku Splošnega sodišča predlaga, naj:
– zavrne predlog za izdajo začasne odredbe;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlog, naj se v postopku za izdajo začasne odredbe odredi zaupno obravnavanje poslovnih skrivnosti iz odgovora tožeče stranke
22 Komisija v stališčih z dne 10. maja 2012 meni, da je predlog za izdajo začasne odredbe treba zavreči kot nedopusten, če je njegov namen v obravnavanem postopku doseči zaupno obravnavanje poslovnih skrivnosti iz odgovora tožeče stranke.
23 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je – tako kot je napisan – predlog za zaupno obravnavanje poslovnih skrivnosti iz odgovora tožeče stranke v obravnavanem postopku mogoče razumeti le, kot da je usmerjen proti toženi stranki. Tak predlog v tem primeru ni smiseln, saj ima Komisija na voljo zaupno različico spornih dokumentov. Če pa bi tožeča stranka nameravala s tem predlogom uporabiti tako obravnavo proti morebitni intervenientki, bi tak predlog bil prenagljen. V vsakem primeru je treba opozoriti, da kot je navedeno v točkah 17 in 18 zgoraj, intervenientka nima dostopa do nezaupne različice dokumentov, priskrbljenih pri tem predlogu.
Predlog za odlog izvršitve izpodbijanega sklepa
24 Iz povezanih določb členov 278 PDEU in 279 PDEU na eni ter člena 256(1) PDEU na drugi strani je razvidno, da lahko sodnik za začasne odredbe, če oceni, da to zahtevajo okoliščine, odredi odlog izvršitve akta, ki se izpodbija pred Splošnim sodiščem, ali izda potrebne začasne odredbe.
25 Člen 104(2) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tako lahko sodnik za začasne odredbe odlog izvršitve in druge začasne odredbe izda, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) in da so nujne, torej, da jih je zaradi preprečitve nastanka velike in nepopravljive škode, kar zadeva interese stranke, ki jih predlaga, treba izdati in da morajo učinkovati pred odločbo o tožbi v postopku v glavni stvari. Sodnik za začasne odredbe tudi, po potrebi, tehta zadevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C‑445/00 R, Recueil, str. I‑1461, točka 73).
26 V okviru celovitega preizkusa ima sodnik za začasne odredbe široko diskrecijsko pravico in je prost pri tem, da glede na posebnosti posamezne zadeve določi način, na katerega je treba preizkusiti izpolnjevanje različnih pogojev, in vrstni red preizkusa, saj mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (sklepa predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, C‑149/95 P(R), Recueil, str. I‑2165, točka 23, in z dne 3. aprila 2007 v zadevi Vischim proti Komisiji, C‑459/06 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 25).
27 Sodnik za izdajo začasne odredbe glede na vse elemente iz spisa ocenjuje, ali ima vse elemente, potrebne za odločitev o tem predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer ni potrebe, da bi se prej pridobila ustna pojasnila strank niti da bi se sprejeli ukrepi procesnega vodstva, kot je predlagala intervenientka.
28 V okoliščinah obravnavanega primera je treba najprej tehtati interese.
Tehtanje interesov
29 V skladu z ustaljeno sodno prakso tehtanje različnih obstoječih interesov za sodnika za začasne odredbe pomeni ugotovitev, ali interes stranke, ki predlaga izdajo začasne odredbe, za njeno izdajo prevlada nad interesom, ki ga pomeni takojšnja uporaba spornega akta, tako da, natančneje, preizkusi, ali bi morebitna razglasitev ničnosti tega akta s strani sodišča, ki odloča v postopku v glavni stvari, omogočila vrnitev položaja, ki bi ga povzročila njegova takojšnja izvršitev, v prejšnje stanje in, obratno, ali bi odlog izvršitve tega akta lahko preprečeval njegov polni učinek, če bi bila tožba v postopku glavni stvari zavrnjena (glej v tem smislu sklepa predsednika Sodišča z dne 11. maja 1989 v združenih zadevah RTE in drugi proti Komisiji, 76/89 R, 77/89 R in 91/89 R, Recueil, str. 1141, točka 15, in z dne 26. junija 2003 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 R in C‑217/03 R, Recueil, str. I‑6887, točka 142). V teh okoliščinah lahko sodnik za začasne odredbe meni, da bo upošteval tudi interes tretjih oseb.
30 Natančneje, glede tega, da mora biti pravni položaj, ki ga ustvari sklep o izdaji začasne odredbe, vrnitev v prejšnje stanje, je treba navesti, da je cilj postopka za izdajo začasne odredbe zagotovitev polnega učinka prihodnje meritorne odločitve (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 27. septembra 2004 v zadevi Komisija proti Akzo in Akcros, C‑7/04 P(R), ZOdl., str. I‑8739, točka 36). Zato je narava tega postopka v celoti pomožna, glede na postopek v glavni stvari, na katerega se nanaša (sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 12. februarja 1996 v zadevi Lehrfreund proti Svetu in Komisiji, T‑228/95 R, Recueil, str. II‑111, točka 61), tako da mora biti odločitev, ki jo sprejme sodnik za začasne odredbe, začasna v smislu, da niti ne prejudicira smeri prihodnje meritorne odločbe niti da zaradi nje le-ta ne postane iluzorna s tem, da ji navedena odločitev odvzame polni učinek (glej v tem smislu sklepa predsednika Sodišča z dne 17. maja 1991 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C‑313/90 R, Recueil, str. I‑2557, točka 24, in predsednika Splošnega sodišča z dne 12. decembra 1995 v zadevi Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, Recueil, str. II‑2919, točka 16).
31 Iz tega nujno sledi, da interes, ki ga brani stranka v postopku za izdajo začasne odredbe, ne zasluži varstva, če ta stranka sodniku za začasne odredbe predlaga sprejetje odločbe, ki bi imela, daleč od tega da bi bila popolnoma začasna, za posledico prejudiciranje smeri prihodnje meritorne odločbe ali bi le-ta zaradi nje postala iluzorna s tem, da bi ji odvzela polni učinek.
32 Splošno sodišče bo v tem primeru v okviru spora o glavni stvari moralo odločiti, ali je treba izpodbijani sklep – s katerim je Komisija ugodila prošnji High Court, predvsem glede odgovora tožeče stranke – razglasiti za ničen, zlasti zaradi kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, ki jih varuje člen 339 PDEU.
33 Prvič, glede interesa, ki ga brani intervenientka, je treba opozoriti, da je ta v intervencijski vlogi opozorila sodnika za začasne odredbe na to, da je pri tehtanju zadevnih interesov treba upoštevati različne možnosti, ki jih ponujata koledarja Splošnega sodišča in High Court.
34 Najprej, v primeru, da bi bilo predlogu za odlog izvršitve ugodeno, Komisija spornih dokumentov ne bi posredovala High Court, dokler Splošno sodišče ne bi izdalo sodbe v postopku v glavni stvari. Intervenientka meni, da bi – če bo Splošno sodišče odločilo v korist Komisije, vendar bo izreklo sodbo po tem, ko bo High Court sprejelo odločitev – bila prikrajšana za dokumente, koristne za njen predlog, odlog pa bi tožeči stranki omogočil, da bi imela korist od učinkov dokončne sodbe v njeno korist, čeprav bi Splošno sodišče tožbo v postopku v glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno.
35 Dalje, če bo predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, bo Komisija sporne dokumente lahko posredovala High Court, ki jih bo vključilo v „zaupni krog“, ustanovljen s sklepom z dne 11. julija 2011, da bodo lahko upoštevani v odškodninskem postopku. Intervenientka meni, da bodo, če Splošno sodišče odloči v korist tožeče stranke, preden High Court sprejme odločitev, nezakonito posredovane informacije izključene iz nacionalnega postopka.
36 Vendar je treba navesti, da intervenientka ne upošteva drugega primera, bistvenega z vidika interesov, ki jih brani tožeča stranka, in sicer primera, v katerem bo predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen in bo High Court odločilo, preden bo Splošno sodišče uspelo odločiti v postopku v glavni stvari. Sodba, s katero bi bila razglašena ničnost, bi bila v takem primeru iluzorna in ne bi imela polnega učinka. Tako bi bila posledica zavrnitve tega predloga prejudiciranje smeri prihodnje meritorne odločbe, to je zavrnitev ničnostne tožbe.
37 Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 30 in 31 zgoraj, je treba torej navesti, da pred sodnikom za začasne odredbe spori glede posredovanja spornih dokumentov s strani institucije nacionalnemu sodišču, zahtevanih v okviru spora, kot v tem primeru, lahko povzročijo dvom glede pomožne narave postopka za izdajo začasne odredbe.
38 Vendar v položaju, v katerem bi bilo ugodeno temu predlogu in bi High Court lahko odločilo, preden bi Splošno sodišče odločilo v postopku v glavni stvari, intervenientka ni dokazala, da kot tožeča stranka pred High Court ni mogla varovati svojih interesov s tem, da bi predlagala prekinitev odškodninskega postopka.
39 Poleg tega se uspeh takega predloga zdi verjetnejši, kot če bi to prekinitev zahtevala tožeča stranka kot tožena stranka pred High Court, če bi bil po eni strani ta predlog zavrnjen in bi bili dokumenti nato posredovani High Court, to pa bi po drugi strani odločilo, preden bi Splošno sodišče odločilo v postopku v glavni stvari.
40 Drugič, kar zadeva interes, ki ga brani Komisija, je treba opozoriti, da ta v stališčih z dne 10. maja 2012 navaja, da je njen edini interes, da ohrani pristojnost nacionalnih sodišč za uporabo določb prava Unije, ki pri tem zagotavljajo njihov polni učinek in ščitijo pravice, ki jih te dajejo posameznikom. V zvezi s tem pojasnjuje, da zadevni interesi niso le interesi subjektov, ki zahtevajo odškodnino za škodo, ki jim je bila povzročena z ravnanjem, ki lahko omeji in izkrivi konkurenco, temveč tudi splošni interes za učinkovito izvajanje pravil Unije o konkurenci, saj bi odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodišči namreč lahko pomembno prispevale k ohranjanju učinkovite konkurence. Intervenientka glede tega dodaja, da so Komisija in sodišča Unije priznala pomembnost tega, da se žrtvam kršitev konkurenčnega prava zagotovi možnost vložitve odškodninskih tožb in da lahko uveljavljajo pravice, ki jim jih daje pravo Unije. V tem kontekstu Komisija poudarja, da je High Court v sodbi z dne 12. junija 2009, v kateri je med drugim odločilo o predlogu za prekinitev postopka, ki ga je pri High Court sprožila tožeča stranka in vse druge tožene stranke v zvezi s tožbo za razglasitev ničnosti odločbe AIG, to sodišče posebej vztrajalo, da je nujno, da se ne zavlačuje predhodni postopek, čeprav o tožbah pred Splošnim sodiščem še ni odločeno.
41 Glede učinkovite uporabe pravil Unije o konkurenci in natančneje postopkov v zvezi z odškodninskimi zahtevki na nacionalni ravni, čeprav je sicer treba pri presoji, ki jo sodnik za začasne odredbe opravi pri tehtanju interesov, posebej upoštevati interes hitrosti sodnega postopka, je treba ugotoviti, da Komisija, čeprav je prevzela stališče High Court, ni vložila predloga za hitri postopek pred Splošnim sodiščem, kot je predlagala tožeča stranka, pri čemer je v tem predlogu navedla, da če bi bilo tako, temu ne bi nasprotovala. Ker v skladu s členom 76(a) Poslovnika Splošnega sodišča intervenientka ne more vložiti takega predloga, bi morala to storiti Komisija, če bi ta institucija menila, da je odločilno, da se ta postopek konča hitro.
42 Poleg tega, glede na preudarke iz točk od 37 do 39 zgoraj, v zvezi z ohranitvijo polnega učinka odločbe Splošnega sodišča v okviru postopka v glavni stvari in glede na posebne okoliščine obravnavanega primera, je treba tehtati učinkovito uporabo pravil Unije na področju konkurence ob spoštovanju postranskosti postopka za izdajo začasne odredbe. Poleg tega je bilo implicitno podobno tehtanje opravljeno, ko je bil predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je bilo sodniku za začasne odredbe predlagano „začasno“ razkritje domnevno zaupnih informacij, ki jih je imela Komisija, razglašen za nedopustnega, saj bi sklep, s katerim bi bilo ugodeno temu predlogu, lahko vnaprej nevtraliziral posledice poznejše meritorne odločitve (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 23. januarja 2012 v zadevi Henkel in Henkel France proti Komisiji, T‑607/11 R, točke od 23 do 25).
43 Tretjič, intervenientka je v intervencijski vlogi z dne 27. septembra 2012 poudarila, da mora sodnik za začasne odredbe pri tehtanju interesov upoštevati strategijo nasprotovanja, ki jo tožeča stranka izkazuje s poskusi zavlačevanja, da bi preprečila napredovanje postopka pred High Court. V zvezi s tem je po eni strani treba poudariti, da noben od procesnih aktov, ki jih je intervenientka navedla kot oviro svoji odškodninski tožbi, ni bil opredeljen za zlorabo pravice, kar intervenientka priznava. Ti akti so namreč le izraz pravnih sredstev, ki jih ima stranka na voljo za zaščito svojih pravic. Ker so se ti akti šteli za neutemeljene, so bile trditve intervenientke sprejete in postopek pred Hight Court se je nadaljeval v skladu s predpisi. Po drugi strani je ta postopek po mnenju intervenientke sicer trajal nenavadno dolgo, vendar intervenientka ni dokazala, da je utrpela tako škodo, da bi bilo treba njenemu interesu za razkritje spornih informacij, preden Splošno sodišče sprejme sodbo v postopku v glavni stvari, pripisati večji pomen kot interesu za ohranitev polnega učinka te sodbe (glej zgoraj točke od 37 do 39).
44 Zato nad interesom Komisije in intervenientke za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe še toliko bolj prevlada interes tožeče stranke, saj izdaja predlaganih začasnih odredb ne pomeni drugega, kot da se za omejeno obdobje ohrani status quo, ki obstaja več let (glej v tem smislu zgoraj navedeni sklep RTE in drugi proti Komisiji, točka 15; glej tudi sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2012 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑345/12 R, točka 29), ne da bi to povzročilo nevšečnosti, zaradi katerih bi bilo treba takoj končati ta položaj čakanja. V zvezi s tem je treba dodati, da tožeča stranka nasprotuje samo posredovanju zaupne različice spornih dokumentov. Zato ugoditev predlogu za odlog izvršitve izpodbijanega sklepa ne ovira Komisije pri sprejetju novega sklepa, v skladu s katerim bi bilo dovoljeno posredovati nezaupno različico spornih dokumentov, dokler ne bi Splošno sodišče odločilo o ničnostni tožbi v postopku v glavni stvari. Tako se lahko postopek pred High Court v določeni meri nadaljuje.
Nujnost
45 Varstvo interesa, ki ga brani predlagateljica, se izkaže za nujno, kadar ta tvega, da ji bo v primeru zavrnitve njenega predloga za izdajo začasne odredbe nastala velika in nepopravljiva škoda. V tem kontekstu tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da položaja, ki bi nastal s posredovanjem spornih dokumentov, ne bi bilo več mogoče odpraviti. Ko so enkrat zaupne informacije posredovane, naj poznejša razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa zaradi kršitve poslovne skrivnosti, ki jo varuje člen 339 PDEU, ne bi vzpostavila prejšnjega stanja, kar zadeva učinke posredovanja. Zato naj bi bila pravica do učinkovitega sodnega varstva le „prazna školjka“, če bi bile sporne informacije posredovane pred rešitvijo spora o glavni stvari.
46 Najprej je treba navesti, da ob upoštevanju specifičnosti spora glede posredovanja zaupnih dokumentov v postopku za izdajo začasne odredbe (glej točko 37 zgoraj) in posebnih okoliščin obravnavanega primera (glej točki 38 in 39 zgoraj) zadostuje, da se presodita obseg in nepopravljivost škode, ki je nastala tožeči stranki v tem primeru zaradi posredovanja spornih informacij, glede na njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.
47 Treba je ugotoviti, da bo – če bo ta predlog zavrnjen in bo Komisija dokumente lahko posredovala High Court ter bo to odločilo, preden bo Splošno sodišče imelo čas odločiti o tožbi v postopku v glavni stvari, ki se nanaša na morebitno nezakonitost posredovanja informacij – pravica tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva izvotljena.
48 Zanimivo je poudariti, da je intervenientka, ki v predlogu za intervencijo pravilno navaja, da bo Splošnemu sodišču dala pojasnila glede vrste in statusa predloga, ki ga je vložila v Veliki Britaniji, po eni strani v dopisu z dne 6. junija 2012, navedla, da High Court ni dolžno čakati na odločitev Sodišča v zadevah, v katerih je vložena pritožba zoper sodbe Splošnega sodišča, ki so bile izrečene v zvezi s tožbami, vloženimi zoper odločitev AIG, po drugi strani pa je v intervencijski vlogi z dne 27. septembra 2012 navedla, da bo verjetno trajalo dalj časa, da bo Splošno sodišče odločilo o tožbi v postopku o glavni stvari, kot bo High Court končalo nacionalni postopek. Ob upoštevanju teh informacij je tveganje, da bi nacionalno sodišče sprejelo odločitev ob upoštevanju posredovanih informacij, preden bi imelo Splošno sodišče možnost odločiti o zakonitosti tega posredovanja, zelo resno in nikakor hipotetično.
49 Ker lahko Komisija v primeru zavrnitve tega predloga za izdajo začasne odredbe takoj objavi sporne informacije, to vzbuja skrb, da bi bila ogrožena temeljna pravica tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389), če bi Komisija lahko posredovala zadevne informacije, preden bi Splošno sodišče razsodilo v sporu o glavni stvari. Ker lahko pride do hudega in nepopravljivega kratenja temeljnih pravic tožeče stranke, je treba, odvisno od preizkusa obstoja fumus boni juris (glej glede tesne povezave med zadnjim pogojem in pogojem nujnosti sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 8. aprila 2008 v združenih zadevah Ciper proti Komisiji, T‑54/08 R, T‑87/08 R, T‑88/08 R in od T‑91/08 R do T‑93/08 R, neobjavljen v ZOdl., točki 56 in 57), nujno izdati predlagane začasne odredbe (glej tudi zgoraj navedeni sklep Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točke od 31 do 33).
Fumus boni juris
50 Pogoj fumus boni juris je v skladu z ustaljeno sodno prakso izpolnjen, kadar se vsaj eden izmed razlogov, ki jih v utemeljitev tožbe v glavni stvari navaja stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, zdi na prvi pogled upošteven in v vsakem primeru ni neutemeljen, ker razkriva obstoj kompleksnih pravnih vprašanj, katerih rešitev ni vnaprej jasna in torej zasluži temeljito presojo, ki je ne opravi sodnik za začasne odredbe, ampak mora biti predmet postopka v glavni stvari, ali kadar razprava med strankami potrdi obstoj pomembnega pravnega nesoglasja, katerega rešitev ni vnaprej jasna (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 19. septembra 2012 v zadevi Grčija proti Komisiji, T‑52/12 R, točka 13 in navedena sodna praksa; v tem smislu glej tudi sklep predsednika Sodišča z dne 8. maja 2003 v zadevi Komisija proti Artegodan in drugim, C‑39/03 P‑R, Recueil, str. I‑4485, točka 40).
51 Tožeča stranka med drugim trdi, da izpodbijani sklep krši, prvič, člen 339 PDEU, drugič, točko 25 Sporočila Komisije o sodelovanju med Komisijo in nacionalnimi sodišči pri uporabi členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2004, C 101, str. 54), in tretjič, člen 4(3) PEU.
52 Pri tem se v bistvu izpodbija, da posredovanje odgovora tožeče stranke, kot predvideva Komisija, krši člen 339 PDEU, ker procesna jamstva, ki jih daje High Court za varstvo zaupnosti posredovanih informacij, ne zagotavljajo enake ravni zaščite kot tista, ki izhajajo iz določb Pogodbe DEU.
53 Ob tem, da opozori na obveznost, ki jo ima in ki je pojasnjena v sodbi Splošnega sodišča z dne 18. septembra 1996 v zadevi Postbank proti Komisiji (T‑353/94, Recueil, str. II‑921, točka 90), da ravna z vsemi previdnostnimi ukrepi zato, da ta pravica zaradi posredovanja dokumentov nacionalnemu sodišču in med tem posredovanjem ne bo kršena, Komisija meni, da je iz sodbe jasno razvidno, da mora nacionalno sodišče zagotoviti zaupnost posredovanih informacij in tako torej Komisija spoštuje to dolžnost, prvič, kadar nacionalnemu sodišču navede dokumente ali odlomke, ki vsebujejo zaupne informacije ali poslovne skrivnosti, in drugič, kadar zagotovi, da je taka informacija posredovana le, če nacionalno sodišče ponudi konkretna jamstva glede svoje sposobnosti in volje za varstvo zaupnosti teh informacij.
54 Prvič, kar zadeva prvi previdnostni ukrep, ki se nanaša na to, da Komisija navede zaupne dokumente ali odlomke, je treba poudariti, da v obravnavani zadevi Komisija ni menila, da je pred posredovanjem teh informacij nujno treba preizkusiti resničnost te opredelitve, ampak se je zadovoljila z navedbo odlomkov, ki jih je za take štela tožeča stranka. V zvezi s tem ni običajno, da je Komisija v stališčih z dne 10. maja 2012 ponovno priznala ta status, saj je mogoče samo na podlagi dejstva, da nacionalnemu sodišču te podatke posreduje v skladu s previdnostnimi ukrepi, ki veljajo za posredovanje v skladu s členom 339 PDEU, sklepati, da ti dejansko spadajo na področje uporabe te določbe. Preizkus take opredelitve, če bi bila potrebna, vsekakor zahteva podroben pregled, ki pa ni v pristojnosti sodnika za začasne odredbe.
55 Drugič, kar zadeva konkretna jamstva, ki jih daje nacionalno sodišče in o obstoju katerih se mora Komisija prepričati pred posredovanjem teh informacij, je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da se je Komisija zadovoljila z navedbo, da je sklep o zaupnosti omogočal varstvo vseh zaupnih informacij, vsebovanih v zahtevanih dokumentih v skladu z jamstvi iz člena 339 PDEU. V zvezi s tem iz izpodbijanega sklepa ni razvidna nobena presoja v zvezi s konkretnimi učinki varstva, predvidenega s sklepom o zaupnosti, ob upoštevanju obveznosti iz člena 339 PDEU, kot je bila razložena v sodni praksi.
56 Najprej je treba spomniti, da je Komisija v stališčih z dne 10. maja 2012 navedla, da ji je nacionalno sodišče sporočilo, da bi bili zahtevani dokumenti sporočeni samo znotraj „zaupnega kroga“, ki je bil določen v okviru postopka pred High Court ob soglasju strank v sporu, in da tožeča stranka ni izrazila nobenih pomislekov glede obsega „zaupnega kroga“ ali podrobnosti v zvezi z njim v stališčih, ki jih je predložila High Court 25. julija 2011. Vendar se zato, ker so bile stranke v sporu pred High Court, vključno s tožečo stranko, vključene v „zaupni krog“, ne bi smelo pozabiti, da je nacionalno sodišče v sodbi z dne 4. julija 2011 (točka 13) posebej omenilo možnost, da lahko te stranke Komisiji predložijo stališča o primernosti ugoditve ali zavrnitve zahteve po posredovanju zadevnih informacij. Poleg tega je iz stališč, ki jih je tožeča stranka poslala 25. julija 2011 (točka 34), razvidno, da je Komisijo obvestila, da bo, če bo zahtevi High Court ugodeno, treba spremeniti vsebino določenih dokumentov. Z drugimi besedami, sestava „zaupnega kroga“ očitno tožeči stranki povzroča težave, saj je ta nasprotovala razkritju zaupnih različic zahtevanih dokumentov. Zato ob obstoju takih elementov ni mogoče izključiti možnosti, da Splošno sodišče v postopku v glavni stvari preuči, ali Komisiji zaradi spoštovanja varstva poslovne skrivnosti v skladu s členom 339 PDEU ne bi bilo treba sprejeti drugih previdnostnih ukrepov, kot so predvideni v izpodbijanem sklepu.
57 Drugič, iz analize sklepa o zaupnosti, ki jo je High Court sporočilo Komisiji kot prilogo k zahtevi po posredovanju spornih dokumentov, je razvidno, da je „zaupni krog“, katerega sestava se lahko v prihodnje spremeni, sestavljen iz številnih oseb (na tem seznamu je 92 imen), ki opravljajo različne funkcije, kot je zunanji odvetnik, notranji pravni svetovalec (to velja na primer za zaposlena pri intervenientki), tajnik in tudi informatik. Res je sicer, da so vse te osebe dolžne varovati tajnost podatkov in da po mnenju intervenientke nobena od njih ne opravlja poslovnih funkcij. Vendar bi se lahko v postopku v glavni stvari v zvezi s preudarki na ravni prava Unije glede varstva zaupnosti pri korespondenci med odvetniki in strankami in zahtevi po neodvisnosti, ki zajema neobstoj vsakršnega delovnega razmerja celo ob obstoju poklicnih in stanovskih obveznosti, razumno postavljalo vprašanje, ali bi v obravnavanem primeru glede na podrobnosti v zvezi s posredovanjem zahtevanih informacij na nacionalni ravni, s katerimi je bila Komisija seznanjena, ta institucija morala podrobno preučiti konkretne posledice navedenega jamstva glede varstva poslovne skrivnosti in morda zavrniti zahtevo za posredovanje, kot je bila vložena, saj bi sicer kršila člen 339 PDEU. V zvezi s tem je treba dodati, da v dokaz, da razkritja ni mogoče enačiti z razkritjem strankam v postopku v Veliki Britaniji, Komisija ne more samo trditi, da je cilj „zaupnega kroga“, da se odvetnikom strank omogoči preučiti razkrite dokumente, saj prav sestava tega kroga ni ne nespremenljiva ne omejena na osebe, ki so odvetniki.
58 Ob upoštevanju teh ugotovitev ni mogoče izključiti, da bi v postopku v glavni stvari sodišče moralo odločati o obsegu nadzora, ki ga mora Komisija opraviti, da zagotovi posredovanje zaupnih informacij le, če nacionalno sodišče da konkretna jamstva, da lahko in da namerava spoštovati zaupnost teh informacij. Z drugimi besedami, Sodišču bi se lahko pri odločanju v glavni stvari pojavilo vprašanje, ali so bili previdnostni ukrepi s strani Komisije, da bi izpolnila svoje obveznosti v skladu s členom 339 PDEU, zadostni ali pa bi morala podrobneje preučiti mehanizme, ki jih je za varstvo zahtevanih informacij predlagalo nacionalno sodišče.
59 Čeprav bi bili ti previdnostni ukrepi načeloma ustrezni za izpolnitev te obveznosti, je poleg tega treba opozoriti, da zgoraj navedena sodba Postbank proti Komisiji določa, da je mogoče, da tudi če Komisija sprejme vse potrebne previdnostne ukrepe, zaščita tretjih oseb v določenih primerih ni popolnoma zavarovana. Pri teh izjemah Splošno sodišče navaja, da bi lahko Komisija zavrnila izročitev dokumentov nacionalnim sodnim organom. Glede na dejstva v obravnavanem primeru ni izključeno, da bi moralo sodišče, ki odloča o vsebini, ugotoviti, ali je bila Komisija v takem položaju.
60 Te analize odpirajo nova pravna vprašanja. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v dopisu z dne 28. oktobra 2011 (točka 6), poslanega High Court, in v izpodbijanem sklepu (točka 14) Komisija sama opozorila na novost zahteve in odprta vprašanja.
61 Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je treba ugotoviti, da se v tej zadevi oblikujejo nova pravna vprašanja, ki na prvi pogled niso neupoštevna, in da njihova rešitev zasluži poglobljeno obravnavo v okviru postopka v glavni stvari. Zato je treba priznati obstoj fumus boni juris (glej tudi zgoraj navedeni sklep Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točke od 44 do 56).
62 Zato je treba ob tem, da so za to izpolnjeni vsi pogoji, ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe z izdajo začasnih odredb, ki Komisiji prepovedujejo posredovanje spornih informacij.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sklenil:
1. Izvršitev Sklepa Komisije z dne 26. januarja 2012 se odloži v delu, v katerem se nanaša na posredovanje High Court of Justice (England & Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales)) zaupne različice odgovora družbe Alstom z dne 30. junija 2006 na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v zadevi COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave.
2. Predlog za izdajo začasne odredbe se v preostalem zavrne.
3. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 29. novembra 2012.