Zadeva T-132/07
Fuji Electric Co. Ltd
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Razdelitev trga – Dokaz o kršitvi – Odgovornost za kršitveno ravnanje – Trajanje kršitve – Globe – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Odgovornost za kršitve
(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)
2. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Pripis
(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)
3. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena
(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)
4. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Uporaba skupka indicev
(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)
5. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz – Presoja dokazne vrednosti dokumenta – Merila
(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)
6. Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Uporabnost
(Enotni evropski akt, preambula; člen 6(2) EU; člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
7. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sodelovanje na sestankih s protikonkurenčnim ciljem
(člen 81 ES; Sporazum EGP, člen 53)
8. Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obveznost odgovora nanj – Neobstoj
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 18)
9. Ničnostna tožba – Dopustnost – Fizične ali pravne osebe – Priznanje, s strani podjetja, ki je naslovnik obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, dejanskih ali pravnih okoliščin, zaradi katerih se mu upravičeno pripiše odgovornost za kršitev, med upravnim postopkom – Omejitev uveljavljanja pravice do vložitve tožbe – Kršitev temeljnih načel zakonitosti in spoštovanja pravice do obrambe
(člena 81 ES in 230, četrti odstavek, ES; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 52(1))
10. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba o uporabi pravil o konkurenci
(člen 81 ES; Sporazum EGP, člen 53)
11. Ničnostna tožba – Razlogi – Bistvena kršitev postopka – Sodni preizkus po uradni dolžnosti
(člena 81 ES in 230 ES; Sporazum EGP, člen 53)
12. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitev odvisne družbe – Odgovornost matične družbe – Dokazno breme Komisije
(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)
13. Konkurenca – Globe – Znesek – Diskrecijska pravica Komisije – Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje v sporu polne jurisdikcije – Možnost upoštevanja dodatnih informacij, ki niso bile navedene v odločbi o naložitvi globe
(člena 263 PDEU in 264 PDEU; uredbi Sveta št. 17, člen 15(4), in št. 1/2003, člen 23(2)(a))
14. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Predložitev dodatnih dokazov po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah – Dopustnost – Pogoji
(člen 81(1) ES)
15. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenaložitev ali znižanje globe v zameno za sodelovanje obdolženega podjetja – Nujnost ravnanja, ki Komisiji olajša ugotovitev kršitve
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 2002/C 45/03, točka 26)
1. Naslovniki člena 81(1) ES, ki podjetjem prepoveduje sklepanje sporazumov ali sodelovanje pri usklajenih ravnanjih, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, so gospodarski subjekti, ki so vsak zase enotna organizacija osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki trajno sledi določenemu gospodarskemu cilju, in so lahko soudeleženi pri kršitvi iz te določbe.
Odločbe, sprejete na podlagi člena 81 ES, je treba za njihovo uporabo in izvršitev nasloviti na subjekte, ki imajo pravno osebnost. Tako mora Komisija, ko sprejme odločbo na podlagi člena 81(1) ES, določiti fizične ali pravne osebe, ki jim je mogoče pripisati odgovornost za ravnanje zadevnega podjetja in jih je mogoče zato kaznovati, ter nanje nasloviti odločbo.
(Glej točki 56 in 57.)
2. Kadar je mogoče več osebam pripisati osebno odgovornost za sodelovanje istega podjetja v smislu konkurenčnega prava pri kršitvi, jih je treba šteti za solidarno odgovorne za to kršitev.
Poleg tega je mogoče osebi, ki je bila ob storitvi kršitve neposredno odgovorna za podjetje ali ga je neposredno vodila, in osebi, ki je ob storitvi kršitve dejansko nadzirala prvo osebo in določala njeno ravnanje na trgu, ker je neposredno vodila to podjetje, pripisati osebno in solidarno odgovornost za sodelovanje istega podjetja pri kršitvi.
Načelo osebne odgovornosti, po katerem lahko neka oseba odgovarja le za svoja dejanja, je torej treba razumeti tako, da se nanaša na osebno odgovornost osebe, ki neposredno vodi podjetje ob storitvi kršitve, pa tudi na osebno odgovornost osebe, ki v tem času to podjetje vodi posredno.
(Glej točke 58, 59 in 153.)
3. Glede dokaznega bremena mora po eni strani stranka ali organ, ki očita kršitev konkurenčnega prava, za to predložiti dokaz in pravno zadostno dokazati dejstva, ki sestavljajo kršitev, po drugi strani pa mora podjetje, ki uveljavlja sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve, predložiti dokaze, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega sredstva obrambe, tako da bo moral navedeni organ uporabiti druge dokaze.
Trajanje kršitve je sestavni del pojma kršitev v smislu člena 81(1) ES, katerega dokazno breme primarno nosi Komisija.
Ta porazdelitev dokaznega bremena se lahko spremeni, če lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali upravičevanju, ker je sicer dopusten zaključek, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene.
(Glej točki 84 in 85.)
4. V zvezi z dokaznimi sredstvi, ki jih lahko upošteva Komisija, v konkurenčnem pravu prevladuje načelo proste presoje dokazov.
Večinoma je treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnega prava. Taki indici in sočasni dogodki lahko razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki pomeni kršitev konkurenčnega prava.
Komisija mora v vsakem primeru predložiti natančne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena. Vendar ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Zadošča namreč, da to zahtevo, gledano na splošno, izpolnjuje skupek indicev, na katerega se sklicuje institucija.
Glede trajanja kršitve se Komisija, kadar ni dokazov, s katerimi bi lahko neposredno dokazali trajanje kršitve, opre vsaj na dokaze glede dejstev, ki so si časovno dovolj blizu, tako da se lahko razumno prizna, da je kršitev trajala brez prekinitve med natančnima datumoma.
(Glej točki 86 in 87.)
5. V zvezi z dokazno vrednostjo, ki jo je treba pripisati različnim dokazom, zbranim v okviru kršitve pravil konkurence, je edino upoštevno merilo za presojo predloženih dokazov njihova verodostojnost. V skladu s splošno veljavnimi pravili glede dokazovanja sta verodostojnost in torej dokazna vrednost dokumenta odvisni od njegovega izvora, okoliščin njegovega nastanka, njegovega naslovnika in njegove vsebine. Veliko pomembnost je treba pripisati zlasti okoliščini, da je dokument nastal v neposredni zvezi z dejstvi ali da ga je pripravila neposredna priča teh dejstev. Dokumenti, iz katerih je razvidno, da je več podjetij navezalo stike in da so dejansko skušala vnaprej odpraviti negotovost glede prihodnjega ravnanja konkurentov, dokazujejo pravno zadostno obstoj usklajenega ravnanja. Poleg tega je treba izjave, ki nasprotujejo interesom svojega avtorja, praviloma šteti za še posebno zanesljive dokaze.
(Glej točko 88.)
6. V okviru ničnostne tožbe zoper odločbo Komisije, ki ugotavlja obstoj kršitve na področju konkurenčnega prava in nalaga globe naslovnikom, je treba, če je sodišče v dvomih, odločiti v korist naslovnikov odločbe, tako da sodišče ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če glede tega vprašanja še vedno obstaja dvom. V tem zadnjem primeru je treba namreč upoštevati načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je ena temeljnih pravic, ki so zaščitene v pravnem redu Evropske unije v skladu s sodno prakso Sodišča, kar potrjujeta tudi preambula Enotnega evropskega akta in člen 6(2) Pogodbe o Evropski uniji ter člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ob upoštevanju narave zadevnih kršitev in teže sankcij, ki se na to navezujejo, velja domneva nedolžnosti še posebno za postopke v zvezi s kršitvami konkurenčnega prava, za katere se lahko izrečejo globe ali periodične denarne kazni.
(Glej točko 89.)
7. Podjetje, ki se javno ne distancira od rezultatov sestanka, ki se ga je udeležilo, ali sporazuma, v katerem je bilo udeleženo, je načeloma še naprej v celoti odgovorno za svojo udeležbo v kartelu. Podjetja bi namreč tako preveč preprosto zmanjšala tveganje plačila visoke globe, če bi lahko imela korist od protipravnega kartela in bi bila nato deležna znižanja globe, ker so imela le manjšo vlogo pri izvajanju kršitve, medtem ko je njihovo ravnanje spodbudilo druga podjetja, da so ravnala za konkurenco škodljivejše. To pomeni, da tudi če zadevno podjetje ne bi upoštevalo vseh sporazumov, sklenjenih v okviru kartela, samo zaradi te okoliščine, ne da bi bilo dokazano, da se je javno distanciralo od drugih udeležencev kartela, še ne bi bilo razbremenjeno odgovornosti, ki bi se mu pripisala zaradi sodelovanja pri teh sporazumih in prek njih pri ugotovljeni kršitvi.
(Glej točko 100.)
8. Konkurenčnega prava ni mogoče razlagati tako, da zadevni osebi v upravnem postopku nalaga, da mora obvezno odgovoriti na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ji ga je poslala Komisija. Niti s predpisi, v katerih so naštete pravice in obveznosti podjetij v upravnem postopku na podlagi konkurenčnega prava, niti z nobenim splošnim pravnim načelom se namreč od navedenih podjetij ne zahteva drugega, kot da Komisiji predložijo informacije, ki jih je od njih zahtevala na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003. Poleg tega bi bila taka obveznost brez pravne podlage težko skladna z načelom spoštovanja pravice do obrambe, saj bi osebi, ki iz katerega koli razloga ne bi odgovorila na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, otežila vložitev pravnega sredstva pri sodišču Unije.
Čeprav je zakonitost odločbe Komisije, s katero se ugotovi, da je neka oseba kršila konkurenčno pravo, in se ji na podlagi tega naloži globa, mogoče presojati samo na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin ob sprejetju te odločbe, to ne pomeni, da mora zadevna oseba že v fazi upravnega postopka Komisiji predložiti vse dokaze, na katere bi se rada sklicevala v podporo ničnostni tožbi, ki jo je pri sodišču Unije vložila zoper odločbo, sprejeto po koncu upravnega postopka.
(Glej točki 124 in 158.)
9. Če se v postopku zaradi kršitve pravil konkurence zadevna oseba prostovoljno odloči za sodelovanje in če v upravnem postopku izrecno ali implicitno prizna dejanske ali pravne okoliščine, zaradi katerih se ji upravičeno pripiše odgovornost za kršitev, zato ni omejena pri uveljavljanju pravice do vložitve tožbe, ki jo ima na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES.
Če ne obstaja zakonska podlaga, izrecno predvidena v ta namen, je taka omejitev v nasprotju s temeljnimi načeli zakonitosti in spoštovanja pravice do obrambe. V preostalem sta pravica do učinkovitega pravnega sredstva in do dostopa do nepristranskega sodišča zagotovljeni s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in v skladu s členom 52(1) te listine mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih ta priznava, predpisano z zakonom.
(Glej točko 159.)
10. Obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, mora omogočiti učinkovit nadzor nad njeno zakonitostjo in zadevnemu posamezniku sporočiti potrebne podatke, na podlagi katerih se lahko prepriča o utemeljenosti odločbe, zadostnost take obrazložitve pa je treba presojati glede na okoliščine posamezne zadeve, zlasti vsebino akta, naravo podanih razlogov in potrebo, da naslovniki dobijo pojasnilo.
Da so te zahteve izpolnjene, mora biti iz zadostne obrazložitve jasno in nedvoumno razvidno sklepanje organa Unije, ki je avtor izpodbijanega akta.
Poleg tega mora biti odločba o izvajanju člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, kadar se nanaša na več naslovnikov in zastavlja problem odgovornosti za kršitev, glede vsakega od naslovnikov dovolj obrazložena, zlasti glede naslovnikov, ki morajo v skladu s to odločbo odgovarjati za to kršitev.
(Glej točko 162.)
11. V okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o uporabi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru to, da tožeča stranka navaja vsebinski tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji in na neobstoj ali pomanjkanje obrazložitve, torej na tožbeni razlog, povezan z bistveno kršitvijo postopka v smislu člena 230 ES, še ne pomeni, da sodišče takega tožbenega razloga ne more navesti po uradni dolžnosti, saj gre za razlog javnega reda, na katerega sodišče lahko pazi in mora paziti po uradni dolžnosti, pri čemer mora spoštovati načelo kontradiktornosti.
(Glej točko 163.)
12. Pri izvajanju pravil konkurence okoliščina, da je odvisna družba ločena pravna oseba, ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi, zlasti kadar odvisna družba o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma izvaja navodila matične družbe.
V teh okoliščinah mora načeloma Komisija dokazati, da so matične družbe dejansko odločilno vplivale na ravnanje odvisne družbe na trgu, in to na podlagi vseh dejanskih okoliščin, zlasti tega, ali so matične družbe izvajale vodstvena pooblastila, ki jih imajo v razmerju do odvisne družbe. Običajno lahko večinski delež lastniškega kapitala v odvisni družbi matični družbi omogoči dejansko izvajanje odločilnega vpliva na lastno odvisno družbo, zlasti na njeno ravnanje na trgu.
Vendar lahko manjšinski delež matični družbi omogoči dejansko izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje njene odvisne družbe na trgu, če ima večja pooblastila, kot se običajno dodelijo manjšinskim delničarjem, da se zavarujejo njihovi finančni interesi, in ki z uporabo metode skupka skladnih pravnih ali ekonomskih indicev lahko dokazujejo izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje odvisne družbe na trgu. Komisija tako lahko dokaz o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva predloži na podlagi skupka indicev, tudi če noben indic sam po sebi nima zadostne dokazne vrednosti.
Dejansko izvajanje vodstvenih pooblastil ene ali več matičnih družb nad njeno odvisno družbo lahko neposredno izhaja iz izvajanja veljavnih zakonskih določb ali sporazuma med matičnimi družbami, sklenjenega v skladu s temi zakonskimi določbami, o upravljanju njihove skupne odvisne družbe. Pomembnost vpletenosti matične družbe v upravljanje njene odvisne družbe lahko potrjuje tudi dejstvo, da so na čelu odvisne družbe številne osebe, ki imajo vodstvene funkcije v matični družbi. Matična družba se zaradi takega kopičenja funkcij nujno znajde v položaju, ko odločilno vpliva na ravnanje svoje odvisne družbe na trgu, saj članom vodstva matične družbe omogoča, da med opravljanjem vodstvenih funkcij v odvisni družbi njeno ravnanje na trgu usklajujejo s smernicami, ki so jih določili vodilni organi matične družbe. Tak cilj je mogoče doseči tudi, če člani matične družbe, ki imajo vodstvene funkcije v odvisni družbi, ne nastopajo kot predstavniki matične družbe. Nazadnje, vpletenost ene ali več matičnih družb v upravljanje odvisne družbe je lahko razvidna iz poslovnih odnosov matičnih družb z odvisno družbo. Če je matična družba tudi dobaviteljica ali stranka svoje odvisne družbe, ima tako prav poseben interes za vodenje njenih proizvodnih ali distribucijskih dejavnosti, da lahko v celoti izkoristi dodano vrednost take vertikalne integracije.
Poleg tega za to, da se matični družbi pripiše odgovornost za ravnanje njene odvisne družbe, nikakor ni treba dokazati, da je bila matična družba neposredno vpletena v očitana ravnanja ali da je bila z njimi seznanjena. Ni namreč napeljevanje matične družbe odvisne družbe h kršitvi ali celo vpletenost prve v navedeno kršitev tisto, kar omogoča Komisiji, da naslovi odločbo o naložitvi glob na matično družbo skupine družb, temveč dejstvo, da sta v času kršitve matična in odvisna družba na trgu ravnali enako.
(Glej točke od 179 do 184 in 196.)
13. Poleg preprostega nadzora nad zakonitostjo v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, ki omogoča le zavrnitev ničnostnih tožb ali razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, kot je določeno v členu 264 PDEU, neomejena pristojnost sodišču Unije omogoča, da ob upoštevanju vseh okoliščin in dejstev spremeni izpodbijani akt, tudi če ga ne razglasi za ničnega, tako da na primer spremeni globo, naloženo zaradi kršitve pravil konkurence.
To pomeni, da na področjih, na katerih je Komisija ohranila diskrecijsko pravico, na primer pri določitvi stopnje povišanja zneska globe glede na trajanje kršitve ali potrebo po odvračilnosti sankcije ali na primer pri oceni kakovosti in koristnosti sodelovanja nekega podjetja med upravnim postopkom, zlasti v primerjavi z drugimi podjetji, dejstvo, da je nadzor nad zakonitostjo v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU omejen na ugotovitev neobstoja očitne napake pri presoji, načeloma ne posega v izvajanje neomejene pristojnosti sodišča Unije.
Sodišče Unije v okviru izvajanja neomejene pristojnosti presoja primernost višine glob s stališča pravil, ki so odvisno od primera določena v členu 15(4) Uredbe št. 17 ali členu 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003. Pri tej presoji lahko zahteva predložitev in upoštevanje dodatnih informacij, ki niso navedene v odločbi Komisije o naložitvi globe.
(Glej točki 208 in 209.)
14. Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora sicer zadevnim osebam omogočiti, da se dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija, ta zahteva pa je izpolnjena, če se zadevnim osebam v končni odločbi ne očitajo druge kršitve kot tiste iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in če se upoštevajo le dejstva, o katerih so se zadevne osebe lahko izrekle.
Čeprav kršitve, ki se očitajo podjetju v odločbi, ne smejo biti drugačne od tistih iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, pa to ne velja za upoštevana dejstva, saj v zvezi z njimi zadostuje, da so imela podjetja, zoper katera se vodi postopek, možnost izreči se o vseh dejstvih, ki se upoštevajo v njihovo breme. Nobena določba namreč Komisiji ne prepoveduje, da po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah stranke obvesti o novih dokumentih, za katere meni, da podpirajo njeno tezo, če da podjetjem dovolj časa, da v zvezi s tem predstavijo svoje stališče.
(Glej točko 238.)
15. Čeprav je res, da datum predložitve dokazov Komisiji vpliva na njihovo opredelitev kot dokazov s precejšnjo dodano vrednostjo, saj je ta odvisna od dokazov, ki so bili ob njihovi predložitvi že v spisu Komisije, pa samo dejstvo, da so bili ti dokazi predloženi po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, še ne izključuje, da imajo kljub pozni fazi upravnega postopka še vedno lahko precejšnjo dodano vrednost. Podjetje se lahko v prošnji na podlagi obvestila o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah, predloženi po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, osredotoči na dejstva, ki po njegovem mnenju niso bila pravno zadostno dokazana, da bi jim zagotovilo precejšnjo dodano vrednost v primerjavi z dokazi, ki jih Komisija že ima.
Poleg tega je v točki 26 obvestila o ugodni obravnavi samo navedena postopkovna obveznost Komisije. Ta točka ne določa, da je kakršno koli sodelovanje podjetja pri dokazovanju kršitve nujno brez vrednosti, če se je zgodilo šele po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Poleg tega je lahko tako sodelovanje zelo koristno, če je Komisija predložene dokaze prej spregledala in če neposredno vplivajo na težo ali trajanje domnevnega kartela.
(Glej točki 239 in 240.)