Zadeva T-165/06

Elio Fiorucci

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek za razglasitev ničnosti in razveljavitev – Besedna znamka Skupnosti ELIO FIORUCCI – Registracija imena splošno znane osebe kot znamke – Člena 52(2)(a) in 50(1)(c) Uredbe (ES) št. 40/94“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Skupnosti – Pristojnost Sodišča prve stopnje – Ponovni preizkus dejanskega stanja ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim – Izključitev

(člena 229 ES in 230 CE; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 135(4); Uredba Sveta št. 40/94, člen 63)

2.      Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Razlogi za razveljavitev – Znamka, s katero se zavede javnost

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 50(1)(c); Direktiva Sveta 89/104, 12(2)(b))

1.      Tožba pred Sodiščem prve stopnje je usmerjena k nadzoru zakonitosti odločb odborov za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) v smislu člena 63 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti. Ker je v členu 63(3) Uredbe št. 40/94 določeno, da je Sodišče prve stopnje „pristojno za razveljavitev ali spremembo izpodbijane odločbe“, je treba ta odstavek brati ob upoštevanju prejšnjega odstavka, ki določa, da se „tožba […] lahko vloži zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve Pogodbe, te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil“, in v okviru členov 229 ES in 230 ES. Sodišče prve stopnje mora zato preizkusiti zakonitost odločbe odbora za pritožbe glede na pravna vprašanja, s katerimi se odbor za pritožbe ukvarja.

Zato ni naloga Sodišča prve stopnje, da preizkusi nove tožbene razloge, ki so mu bili predloženi, oziroma da ponovno preizkusi dejansko stanje ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Preizkus teh novih tožbenih razlogov in dopustitev teh dokazov sta namreč v nasprotju s členom 135(4) Poslovnika Sodišča prve stopnje, v skladu s katerim s pisnimi vlogami strank ni mogoče spremeniti predmeta postopka pred odborom za pritožbe.

(Glej točki 21 in 22.)

2.      Zgolj iz tega, da sta znamka in rodbinsko ime enaka, naj ne bi bilo mogoče sklepati, da bo zadevna javnost razumela, da je oseba, katere rodbinsko ime sestavlja znamko, oblikovala proizvode, označene s to znamko, tako da naj bi bila ta javnost zavedena v smislu člena 50(1)(c) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti. Uporaba znamk, ki jih sestavlja rodbinsko ime, je namreč razširjena praksa v vseh trgovskih sektorjih in zadevna javnost dobro ve, da se za vsako znamko v obliki rodbinskega imena ne skriva nujno modni oblikovalec z enakim imenom.

Sodišče je opredelilo, da je bistvena funkcija znamke ta, da končnim potrošnikom oziroma uporabnikom zagotavlja enakost izvora proizvoda ali storitve, ki jo znamka označuje, in jim tako omogoča, da brez morebitne zmede razlikujejo ta proizvod ali storitev od tistih, ki so drugačnega izvora. Da bi lahko znamka imela vlogo bistvenega elementa sistema neizkrivljene konkurence, ki ga Pogodba vzpostavlja in ohranja, mora jamčiti, da so bili vsi proizvodi oziroma storitve, ki jih označuje, proizvedeni oziroma opravljeni pod nadzorom enega podjetja, ki je odgovorno za njihovo kakovost.

Poleg tega je Sodišče glede pogojev za razveljavitev, določenih v členu 12(2)(b) Direktive 89/104 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, ki so v bistvu enaki pogojem iz člena 50(1)(c) Uredbe št. 40/94, že presodilo, da se imetniku znamke, ki je enaka imenu oblikovalca in prvega izdelovalca proizvodov s to znamko, pravice ne morejo razveljaviti zgolj zato, ker naj bi ta znamka lahko zavedla javnost, zlasti ko se stranke te znamke prenesejo s podjetjem, ki izdeluje proizvode te znamke. To ugotovitev je mogoče utemeljiti s tem, da ni tveganja glede dejanske prevare ali dovolj velike nevarnosti prevare povprečnega potrošnika. Čeprav bi nanj pri nakupu zadevnega proizvoda lahko vplivalo dejstvo, da si predstavlja, da je oseba, katere ime je enako kot znamka, sodelovala pri oblikovanju tega proizvoda, je podjetje, ki je imetnik znamke, tisto, ki zagotavlja značilnosti in kakovosti tega proizvoda.

Prav tako je treba presoditi, da se imetniku znamke, ki je enaka kot ime in priimek oblikovalca in prvega izdelovalca proizvodov s to znamko, pravice ne morejo razveljaviti zgolj zato, ker naj bi ta znamka lahko zavedla javnost, ko je ta imetnik v okviru prenosa zakonito pridobil znamko, ki vsebuje priimek oblikovalca ter celotno kreativno premoženje podjetja, ki izdeluje proizvode te znamke.

(Glej točke 30, 32, 33 in 34.)