SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 21. decembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Državljanstvo Evropske unije – Člena 21 in 45 PDEU – Pravica državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Delavec, ki je pridobil državljanstvo države članice gostiteljice in hkrati ohranil svoje izvorno državljanstvo – Direktiva 2004/38/ES – Člen 3 – Upravičenci – Člen 2, točka 2(d) – Družinski član – Vzdrževani predniki v ravni črti delavca, ki je državljan Unije – Člen 7(1)(a) in (d) – Pravica do prebivanja za več kot tri mesece – Ohranitev statusa vzdrževane osebe v državi članici gostiteljici – Člen 14(2) – Ohranitev pravice do prebivanja – Uredba (EU) št. 492/2011 – Člen 7(2) – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti – Dajatve socialne pomoči – Nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici“
V zadevi C‑488/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska) z odločbo z dne 27. julija 2021, ki je na Sodišče prispela 10. avgusta 2021, v postopku
GV
proti
Chief Appeals Officer,
Social Welfare Appeals Office,
The Minister for Employment Affairs and Social Protection,
Irska,
The Attorney General,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, L. Bay Larsen, podpredsednik, A. Arabadjiev, predsednik senata, A. Prechal, predsednica senata, E. Regan, F. Biltgen in N. Piçarra, predsedniki senatov, S. Rodin, P. G. Xuereb, sodnika, L. S. Rossi, sodnica, A. Kumin (poročevalec), N. Wahl, sodnika, I. Ziemele, sodnica, D. Gratsias, sodnik, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. oktobra 2022,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za GV D. Shortall, SC, P. Brazil, BL, in S. Kirwan, solicitor,
– za Chief Appeals Officer, Social Welfare Appeals Office, Minister for Employment Affairs and Social Protection, Irsko in Attorney General M. Browne, Chief State Solicitor, A. Delaney in A. Joyce, agenta, skupaj z N. J. Traversom, SC, in A. Carroll, BL,
– za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,
– za dansko vlado M. Jespersen, C. Maertens, V. Pasternak Jørgensen, M. Søndahl Wolff in Y. T. Thyregod Kollberg, agenti,
– za nemško vlado J. Möller, R. Kanitz in N. Scheffel, agenti,
– za Evropsko komisijo E. Montaguti in J. Tomkin, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 16. februarja 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7(1)(d) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med GV ter Chief Appeals Officer (direktor urada za pritožbe, Irska), Social Welfare Appeals Office (urad za pritožbe na področju socialnega varstva, Irska), Minister for Employment Affairs and Social Protection (minister za zaposlovanje in socialno varstvo, Irska), Irsko in Attorney General (generalni državni tožilec, Irska) glede dodelitve invalidnine GV (v nadaljevanju: invalidnina).
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba (ES) št. 883/2004
3 Naslov III Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72, v nadaljevanju: Uredba št. 883/2004) vsebuje poglavje 9, naslovljeno „Posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“. V tem poglavju člen 70 te uredbe, naslovljen „Splošna določba“, določa:
„1. Ta člen se uporablja za tiste posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki se dodelijo po zakonodaji, ki ima zaradi osebne veljavnosti, ciljev in/ali pogojev za upravičenost značilnosti zakonodaje s področja socialne varnosti iz člena 3(1) in socialni pomoči.
2. V tem poglavju ,posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki‘ pomenijo dajatve, ki:
[…]
(c) tiste, ki so navedene v Prilogi X.
[…]“
4 Priloga X k navedeni uredbi, v kateri so naštete „[p]osebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“, v smislu člena 70(2)(c) iste uredbe določa, da – kar zadeva Irsko – med te dajatve spada „invalidnina (poglavje 10 dela 3 Prečiščenega zakona o socialni varnosti iz leta 2005).“
Uredba (EU) št. 492/2011
5 Člen 7 Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL 2011, L 141, str. 1) v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.
2. Delavec uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“
Direktiva 2004/38
6 V uvodnih izjavah 3 in 5 Direktive 2004/38 je navedeno:
„(3) Državljanstvo [Evropske u]nije bi moralo predstavljati temeljni status državljanov držav članic, ko uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja. Zato je treba kodificirati in pregledati obstoječe instrumente Skupnosti, ki ločeno obravnavajo delavce, samozaposlene osebe kot tudi študente in druge nezaposlene osebe z namenom poenostavitve in krepitve pravice do prostega gibanja in prebivanja vseh državljanov Unije.
[…]
(5) Pravica vseh državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic bi morala biti zagotovljena tudi njihovim družinskim članom, ne glede na državljanstvo, če naj bi se uresničevala v objektivnih pogojih svobode in dostojanstva […].“
7 Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v točki 2(d) določa:
„Za namene te direktive:
2. ,Družinski član‘ pomeni:
[…]
(d) vzdrževane prednike v ravni črti […]“.
8 Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Upravičenci“, v odstavku 1 določa:
„Ta direktiva se uporablja za vse državljane Unije, ki se preselijo ali prebivajo v državi članici razen v tisti državi, katere državljani so, in za njihove družinske člane, kot opredeljene v točki 2 člena 2, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo.“
9 Poglavje III Direktive 2004/38, naslovljeno „Pravica do prebivanja“, med drugim zajema člena 7 in 14 te direktive.
10 Ta člen 7, naslovljen „Pravica do prebivanja za več kot tri mesece“, v odstavku 1 določa:
„Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev če:
(a) so delavci ali samozaposlene osebe v državi članici gostiteljici ali
(b) imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in če imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici, […]
(c) so vpisani v zasebno ali javno ustanovo, ki jo država članica gostiteljica pooblasti ali financira na osnovi svoje zakonodaje ali upravne prakse, prvenstveno z namenom, da študirajo, kar vključuje poklicno usposabljanje, in
– imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici in zagotovijo ustreznemu nacionalnemu organu, z izjavo ali na kakšen drug enakovreden način, ki ga lahko izberejo, da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici ali
(d) so družinski člani, ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije, ki izpolnjuje pogoje, navedene v točkah (a), (b) ali (c).“
11 Člen 14 te direktive z naslovom „Ohranitev pravice do prebivanja“ v odstavku 2 določa:
„Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členih 7, 12 in 13, dokler izpolnjujejo pogoje določene v teh členih.
V posebnih primerih, v katerih obstaja utemeljen dvom, ali državljan Unije ali njegovi/njeni družinski člani izpolnjujejo pogoje, navedene v členih 7, 12 in 13, lahko države članice preverijo, če so ti pogoji izpolnjeni. To preverjanje se ne izvaja sistematično.“
12 Člen 16(1) navedene direktive, ki je v njenem poglavju IV, naslovljenem „Pravica do stalnega prebivališča“, določa:
„Državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi. Pravica ni zavezana pogojem, predvidenim v poglavju III.“
Irsko pravo
Uredba iz leta 2015
13 Ureditev za prenos Direktive 2004/38 v irsko pravo je v European Communities (Free Movement of Persons) Regulations 2015 (uredba v zvezi z Evropskimi skupnostmi (o prostem gibanju oseb) iz leta 2015), s katero je bila s 1. februarjem 2016 nadomeščena European Communities (Free Movement of Persons) (n° 2) Regulations 2006 (uredba v zvezi z Evropskimi skupnostmi (o prostem gibanju oseb) (št. 2) iz leta 2006) z dne 18. decembra 2006 (v nadaljevanju: uredba iz leta 2015).
14 V členu 3(5)(b) uredbe iz leta 2015 je „upravičen družinski član državljana Unije“ opredeljen kot:
„(i) zakonec ali registrirani partner državljana Unije,
(ii) potomec v ravni črti državljana Unije ali njegovega zakonca oziroma registriranega partnerja, ki je:
(I) mlajši od 21 let ali
(II) vzdrževana oseba državljana Unije ali njegovega zakonca oziroma registriranega partnerja ali
(iii) vzdrževani prednik v ravni črti državljana Unije ali njegovega zakonca oziroma registriranega partnerja.“
15 Pravica do prebivanja na Irskem je vzpostavljena s členom 6 te uredbe, katerega odstavek 3(a) določa:
„Državljan Unije lahko prebiva v državi v obdobju, daljšem od treh mesecev:
(i) če je delavec ali samozaposlena oseba v državi,
(ii) če ima dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med prebivanjem ne bodo postali nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v tej državi, in ima celovito zavarovalno kritje za primer bolezni zase in svoje družinske člane, ali
(iii) če je vpisan v izobraževalno ustanovo, ki ima dovoljenje države ali jo ta financira, prvenstveno z namenom, da tam študira, in ima celovito zavarovalno kritje za primer bolezni zase in svoje družinske člane ter če ministru z izjavo ali na kakšen drug način dokaže, da ima dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da ne bodo postali nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi, ali
(iv) pod pogoji iz odstavka 4, če je družinski član državljana Unije, ki izpolnjuje enega ali več pogojev iz točk (i), (ii) ali (iii).“
16 V členu 11(1) navedene uredbe so določeni pogoji za ohranitev pravice do prebivanja na Irskem. Ta določba predpisuje:
„Oseba, ki prebiva v državi na podlagi členov 6, 9 ali 10, ima pravico prebivati v državi, dokler izpolnjuje ustrezne določbe zadevne uredbe in ne postane nesorazmerno breme sistema socialne pomoči države.“
Zakon iz leta 2005
17 Člen 210(1) in (9) Social Welfare Consolidation Act 2005 (prečiščeni zakon o socialni varnosti iz leta 2005, v nadaljevanju: zakon iz leta 2005) določa:
„1. Ob upoštevanju določb tega zakona se dajatev (‚invalidnina‘) izplačuje osebi:
(a) ki je dopolnila 16 let, vendar ni dopolnila upokojitvene starosti;
(b) ki je zaradi določene invalidnosti bistveno omejena pri pridobitvi zaposlitve (ki se v tem poglavju navaja kot ,ustrezna zaposlitev‘), ki bi bila, če ta oseba te invalidnosti ne bi imela, primerna zanjo glede na njeno starost, izkušnje in usposobljenost, ne glede na to, ali oseba uporablja storitev usposabljanja invalidov v skladu s členom 68 Health Act, 1970 (zakon iz leta 1970 o zdravju);
(c) katere tedenska sredstva v skladu z odstavkom 2 ne presegajo zneska invalidnine (vključno z morebitnim povečanjem le-te), ki bi se osebi izplačevala v skladu s poglavjem 10, če ne bi imela nobenih sredstev.
[…]
9. Oseba ni upravičena do prejemanja invalidnine v skladu s tem členom, razen če običajno prebiva na ozemlju države.“
18 Člen 246(1) in (5) zakona iz leta 2005 določa:
„1. Zahteva v vsaki od določb iz odstavka 3, da mora oseba običajno bivati na ozemlju države, pomeni, da:
(a) mora oseba na dan vložitve vloge običajno prebivati na ozemlju države in da mora po vložitvi te vloge običajno prebivati na ozemlju države, da bi bila še naprej upravičena do dajatve, za katero je zaprosila;
(b) oseba je delavec ali samozaposlena oseba, ki prebiva na ozemlju države v skladu s členom 7 Direktive 2004/38 […];
(c) oseba je družinski član osebe iz točke (b) […];
[…]
5. Ne glede na odstavke od 1 do 4 in brez poseganja v odstavek 9 se za osebo, ki nima pravice do prebivanja na ozemlju države, za namene tega zakona ne šteje, da običajno prebiva na ozemlju države.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
19 GV, romunska državljanka, je mati AC, ki je prav tako romunska državljanka, pri čemer zadnjenavedena prebiva in dela na Irskem. AC je poleg tega z naturalizacijo pridobila irsko državljanstvo.
20 GV je v obdobju med letoma 2009 in 2016 večkrat prebivala na Irskem, nato pa se je vsakič vrnila v Romunijo ali Španijo. Poleg tega je bila finančno odvisna od svoje hčere, ki ji je občasno pošiljala denar.
21 GV od leta 2017 s hčerjo prebiva na Irskem. GV je 28. septembra 2017 zaradi poslabšanja svojega zdravstvenega stanja, povezanega z artritisom, na podlagi zakona iz leta 2005 zaprosila za dodelitev invalidnine.
22 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je ta dajatev, katere namen je varstvo upravičencev pred revščino, dajatev socialne pomoči, ki se izplačuje, ne da je morala zadevna oseba plačevati prispevke za socialno zavarovanje. Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da mora zadevna oseba, da bi bila upravičena do navedene dajatve, izpolnjevati nekatere pogoje, in sicer pogoje, povezane z njeno starostjo, invalidnostjo in sredstvi. Poleg tega irsko pravo izključuje izplačevanje navedene dajatve osebi, ki običajno ne prebiva na Irskem, kot je oseba, ki nima pravice do prebivanja v tej državi članici. Nazadnje, to sodišče opozarja, da je invalidnina „posebna denarna dajatev, za katero se ne plačujejo prispevki“, v smislu Uredbe št. 883/2004.
23 Vloga za dodelitev invalidnine, ki jo je vložila GV, je bila z odločbo z dne 27. februarja 2018 zavrnjena. Tudi pritožba, ki jo je GV vložila zoper to odločbo, je bila zavrnjena z odločbo z dne 12. februarja 2019. Razlog za zavrnitev te vloge in pritožbe je bil, da GV ni imela pravice do prebivanja na Irskem.
24 Na podlagi vloge, ki jo je v imenu GV vložila nevladna organizacija, je bila navedena odločba z dne 12. februarja 2019 predmet ponovne preučitve. Appeals Officer (pooblaščenec za pritožbe, Irska) je z odločbo z dne 2. julija 2019 ugotovil, da ima GV kot vzdrževana prednica v ravni črti državljanke Unije, delavke na Irskem, pravico do prebivanja, vendar ni upravičena do dajatve socialne pomoči.
25 Pri direktorju urada za pritožbe je bil vložen zahtevek za revizijo. Ta direktor je z odločbo z dne 23. julija 2019 potrdil, da GV ni upravičena do invalidnine, ker bi v skladu s členom 11(1) uredbe iz leta 2015 v primeru dodelitve te dajatve postala nesorazmerno breme nacionalnega sistema socialne pomoči in zato ne bi imela več pravice do prebivanja.
26 GV je zoper to odločbo vložila tožbo pri High Court (višje sodišče, Irska). To sodišče je s sodbo z dne 29. maja 2020 razglasilo ničnost odločbe z dne 23. julija 2019. Navedeno sodišče je v tej sodbi zlasti presodilo, da ker člen 11(1) uredbe iz leta 2015 pravico do prebivanja družinskega člana irske državljanke, kot je GV, pogojuje s tem, da ta družinski član ne sme postati nesorazmerno breme državnega sistema socialne varnosti, ta člen ni združljiv z Direktivo 2004/38. Isto sodišče je navedlo, da če se v trenutku, v katerem se navedeni družinski član pridruži zadevnemu delavcu Unije, ugotovi, da ta državljan Unije tega družinskega člana vzdržuje, potem se za to, da lahko ta družinski član ohrani pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ne zahteva, da ga navedeni državljan Unije še naprej vzdržuje.
27 Direktor urada za pritožbe in minister za zaposlovanje in socialno varstvo sta zoper navedeno sodbo vložila pritožbo pri Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska), ki je predložitveno sodišče.
28 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da po mnenju ministra za zaposlovanje in socialno varstvo pojem „družinski član“ v smislu člena 2, točka 2(d), Direktive 2004/38 vključuje zahtevo, da zadevni državljan Unije družinskega člana še naprej vzdržuje, dokler se uveljavlja izvedena pravica do prebivanja. Če torej razmerje odvisnosti med tem družinskim članom in tem državljanom Unije preneha med drugim zaradi izplačevanja dajatve socialne pomoči, kot je invalidnina, navedeni družinski član, ki bo tako postal finančno odvisen od sistema socialne pomoči države članice gostiteljice, ne more biti več upravičen do take pravice do prebivanja. Taka razlaga naj bi bila na eni strani podprta tako z besedilom te določbe kot z besedilom člena 14(2) te direktive, na drugi strani pa naj ne bi bila v nasprotju s sodno prakso Sodišča.
29 Predložitveno sodišče navaja, da GV po drugi strani v bistvu trdi, da je člen 11(1) uredbe iz leta 2015, ker za dostop do dajatve socialne pomoči družinskega člana delavca, državljana Unije, ki ima izvedeno pravico do prebivanja, ki temelji na odvisnosti od tega delavca, določa pogoj v zvezi z „nesorazmernim bremenom državnega sistema socialne pomoči“, medtem ko naj takega pogoja v členu 7 Direktive 2004/38 ne bi bilo, nezakonita določba. GV meni, da sodna praksa Sodišča v zvezi s pojmom „odvisnost“ potrjuje njeno stališče. Poleg tega naj bi bila s trditvami ministra za zaposlovanje in socialno varstvo kršena njena pravica do enakega obravnavanja, zagotovljena s členom 24(1) te direktive.
30 V teh okoliščinah je Court of Appeal (pritožbeno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je izvedena pravica do prebivanja, ki jo ima prednik v ravni črti delavca, državljana Unije, v skladu s členom 7[(1)(d)] Direktive [2004/38], pogojena z nadaljnjo odvisnostjo tega prednika od tega delavca?
2. Ali Direktiva [2004/38] preprečuje državi članici gostiteljici, da družinskemu članu delavca, državljana Unije, ki ima izvedeno pravico do prebivanja na podlagi svoje odvisnosti od tega delavca, omeji dostop do socialne pomoči, če bi dostop do take pomoči pomenil, da ni več odvisen od tega delavca?
3. Ali Direktiva [2004/38] preprečuje državi članici gostiteljici, da družinskemu članu delavca, državljana Unije, ki ima izvedeno pravico do prebivanja na podlagi svoje odvisnosti od tega delavca, omeji dostop do socialne pomoči, ker bo plačilo pomoči povzročilo, da bo zadevni družinski član postal nesorazmerno breme sistema socialne pomoči te države?“
Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka
31 Tožene stranke iz postopka v glavni stvari so z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 19. marca 2023, po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke predlagale, naj se na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka.
32 Te tožene stranke v utemeljitev svojega predloga v bistvu trdijo, da je generalna pravobranilka s tem, da je v sklepnih predlogih predlagala, naj se sprejme široko pojmovanje pojma „odvisnost“ na podlagi člena 2, točka 2(d), in člena 7(1)(d) Direktive 2004/38, in sicer, da se šteje, da se ta pojem nanaša na potrebo po „čustveni podpori“ in torej na potrebe, ki bi lahko bile druge kot materialne in zlasti finančne, prekoračila meje predmeta spora o glavni stvari in posledično predlagala, naj se odloči ultra petita.
33 Poleg tega naj se o vprašanju, ali bi navedeni pojem lahko v celoti ali delno zajemal čustveno odvisnost, ne bi razpravljalo niti v pisnem delu postopka niti na obravnavi. Tako naj bi bilo treba v zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali.
34 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, na podlagi katere je generalni pravobranilec prišel do njih (sodba z dne 12. maja 2022, Schneider Electric in drugi, C‑556/20, EU:C:2022:378, točka 30 in navedena sodna praksa).
35 Poleg tega je Sodišča pojasnilo, da nestrinjanje zainteresiranega subjekta iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih je ta preučil v svojih sklepnih predlogih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi utemeljeval ponovno odprtje ustnega postopka (sodba z dne 12. maja 2022, Schneider Electric in drugi, C‑556/20, EU:C:2022:378, točka 32 in navedena sodna praksa).
36 Sodišče sicer lahko na podlagi člena 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu tega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za njegovo odločitev, ali če je treba v zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali.
37 Vendar ima Sodišče v obravnavanem primeru na voljo vse potrebne elemente za odločitev in v zadevi ni treba odločiti na podlagi trditve, o kateri se v pisnem ali ustnem delu postopka ni razpravljalo. V zvezi s tem je treba poudariti, da se je o vprašanju obsega pojma „odvisnost“ v smislu člena 2, točka 2(d), in člena 7(1)(d) Direktive 2004/38, zlasti o tem, ali je ta odvisnost lahko čustvena, na obravnavi razpravljalo.
38 Poleg tega predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka ne vsebuje nobenega novega dejstva, ki bi lahko bilo odločilno za odločitev, ki jo mora Sodišče v obravnavani zadevi sprejeti.
39 V teh okoliščinah Sodišče po opredelitvi generalne pravobranilke meni, da ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.
Vprašanja za predhodno odločanje
40 Najprej je treba poudariti, da čeprav je predložitveno sodišče svoja vprašanja formalno omejilo na razlago Direktive 2004/38, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču poda vse elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o zadevi, ki mu je bila predložena, ne glede na to, ali se je navedeno sodišče v besedilu svojih vprašanj nanje sklicevalo ali ne (sodba z dne 14. novembra 2017, Lounes, C‑165/16, EU:C:2017:862, točka 28 in navedena sodna praksa).
41 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je AC, romunska državljanka in hči GV, potem ko je s prebivanjem in delom na Irskem izvrševala svojo pravico do prostega gibanja, leta 2016 z naturalizacijo pridobila irsko državljanstvo.
42 V zvezi s tem je treba opozoriti, da so morebitne pravice, ki so z Direktivo 2004/38 podeljene družinskim članom državljana Unije, ki imajo sami državljanstvo države članice in ki spremljajo tega državljana Unije ali se mu pridružijo, poleg avtonomnih pravic, ki jih lahko imajo ti člani na podlagi te direktive iz naslova svojega lastnega statusa državljanov Unije, izvedene iz pravic, ki jih ima navedeni državljan Unije zaradi izvrševanja svoje pravice do prostega gibanja (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2017, Lounes, C‑165/16, EU:C:2017:862, točka 32 in navedena sodna praksa).
43 Vendar Direktiva 2004/38 ureja le pogoje za vstop in prebivanje državljana Unije v drugih državah članicah kot pa v državi članici, katere državljanstvo ima. Ker namreč država članica na podlagi načela mednarodnega prava svojim državljanom ne more zavrniti pravice do vstopa na svoje ozemlje in do tega, da tam ostanejo, in ker imajo ti torej tam brezpogojno pravico do prebivanja, ta direktiva ne ureja prebivanja državljana Unije v državi članici, katere državljanstvo ima. Zato glede na sodno prakso, navedeno v prejšnji točki te sodbe, namen te direktive tudi ni, da se družinskim članom tega državljana Unije na ozemlju te države članice podeli izvedena pravica do prebivanja (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2017, Lounes, C‑165/16, EU:C:2017:862, točki 33 in 37 ter navedena sodna praksa).
44 Iz prej navedenega izhaja, da v obravnavanem primeru od trenutka naturalizacije AC na Irskem Direktiva 2004/38 načeloma ne ureja več njene pravice do prebivanja na Irskem niti izvedene pravice do prebivanja, ki jo imajo po potrebi njeni družinski člani v smislu člena 2, točka 2, te direktive, kot je GV.
45 Vendar pa je Sodišče razsodilo, da položaja državljana države članice, ki je izvrševal svojo pravico do prostega gibanja s tem, da se je preselil in zakonito prebival na ozemlju druge države članice, ni mogoče izenačiti s povsem notranjim položajem zgolj zato, ker je ta državljan med tem prebivanjem ob svojem izvornem državljanstvu pridobil tudi državljanstvo države članice gostiteljice. Iz tega je sklepalo, da polni učinek pravic, ki so državljanom Unije podeljene s členom 21(1) PDEU, zahteva, da lahko državljan Unije, ki je v takem položaju, v državi članici gostiteljici še naprej uživa pravice iz te določbe po tem, ko je pridobil državljanstvo te države članice, glede na okoliščine primera, poleg svojega izvornega državljanstva, in zlasti da ima lahko v navedeni državi članici normalno družinsko življenje, tako da ima v njej ob sebi svoje družinske člane (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2017, Lounes, C‑165/16, EU:C:2017:862, točke 49, 52 in 53).
46 Navedeni člen 21(1), ki na splošno določa pravico vsakega državljana Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, je specifično izražen med drugim v členu 45 PDEU v zvezi s prostim gibanjem delavcev (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2021, MH in ILA (Pokojninske pravice v primeru stečaja), C‑168/20, EU:C:2021:907, točka 61 in navedena sodna praksa).
47 Iz tega sledi, da polni učinek pravic, ki so delavcem Unije podeljene s členom 45(1) PDEU, zahteva, da se družinskemu članu delavca, ki je državljan Unije in ki je po tem, ko je izvrševal svojo pravico do prostega gibanja s tem, da je prebival in delal v državi članici gostiteljici, pridobil državljanstvo te države članice, lahko podeli izvedena pravica do prebivanja.
48 Kar zadeva pogoje za podelitev izvedene pravice do prebivanja, ki jo ima družinski član, ti ne smejo biti strožji od pogojev, ki so z Direktivo 2004/38 določeni za podelitev take pravice do prebivanja družinskemu članu državljana Unije, ki je izvrševal svojo pravico do prostega gibanja s tem, da se je preselil v drugo državo članico od tiste, katere državljanstvo ima. Čeprav namreč ta direktiva ne zajema položaja, kakršen je ta iz točke 45 te sodbe, jo je treba za ta položaj uporabiti po analogiji (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2017, Lounes, C‑165/16, EU:C:2017:862, točka 61 in navedena sodna praksa).
49 Poleg tega je treba opozoriti, da člen 45(2) PDEU določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Ta določba je na specifičnem področju dodelitve socialnih ugodnosti konkretizirana v členu 7(2) Uredbe št. 492/2011, ki določa, da delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic, katerih državljanstva nima, uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, Jobcenter Krefeld, C‑181/19, EU:C:2020:794, točki 44 in 78).
50 Iz sodne prakse, navedene v točkah 45 in 48 te sodbe, pa mutatis mutandis izhaja, da okoliščina, da državljan države članice, ki se je preselil v drugo državo članico in tam prebiva, nato poleg svojega izvornega državljanstva pridobi tudi državljanstvo zadnjenavedene države članice, ne more pomeniti, da mu je bila odvzeta pravica do enakega obravnavanja na podlagi člena 45(2) PDEU, kot se izvaja s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011, in da pogoji za dodelitev socialnih ugodnosti ne smejo biti strožji od pogojev iz zadnjenavedene določbe.
51 Na postavljena vprašanja, ki jih je treba v tem okviru razumeti tako, da se nanašajo na razlago člena 45 PDEU, kot se izvaja s sekundarno zakonodajo, je treba odgovoriti ob upoštevanju zgornjih preudarkov.
52 V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da ni sporno, da je bila GV vzdrževana prednica v ravni črti delavke, ki je državljanka Unije, in sicer AC, tako v trenutku, ko se je tej delavki pridružila v tej državi članici, kot v trenutku, ko je zaprosila za dodelitev invalidnine. Vendar minister za zaposlovanje in socialno varstvo v bistvu meni, da bi izplačevanje te dajatve GV pomenilo, da je ne bi več vzdrževala njena hči, ampak irski sistem socialne pomoči. Ker naj GV ne bi več izpolnjevala pogoja iz člena 2, točka 2(d), Direktive 2004/38, naj bi izgubila izvedeno pravico do prebivanja, ki jo ima v državi članici gostiteljici v skladu s členom 11(1) uredbe iz leta 2015, ki ohranitev izvedene pravice do prebivanja prednika v ravni črti med drugim pogojuje s tem, da ta prednik v ravni črti ne postane nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.
53 V tem okviru predložitveno sodišče z vprašanji za predhodno odločanje, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 45 PDEU, kakor se izvaja s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011 v povezavi z Direktivo 2004/38, razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki organom te države članice omogoča, da predniku v ravni črti, ki ga ob vložitvi vloge za dajatev socialne pomoči vzdržuje delavec, ki je državljan Unije, dodelitev te dajatve zavrnejo oziroma da mu odvzamejo pravico do prebivanja za več kot tri mesece, ker bi dodelitev navedene dajatve povzročila, da tega družinskega člana ne bi več vzdrževal delavec, ki je državljan Unije, in bi tako postal nesorazmerno breme sistema socialne pomoči navedene države članice.
54 Na prvem mestu, v skladu z besedilom člena 7(1)(d) Direktive 2004/38, ki ga je treba uporabiti po analogiji, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 48 te sodbe, ima pravico do prebivanja za več kot tri mesece „družinski član, ki spremlja ali se pridruži državljanu Unije, ki izpolnjuje pogoje iz točk (a), (b) ali (c)“ tega člena 7.
55 Pojem „družinski član“, uporabljen v členu 7(1)(d) Direktive 2004/38, ki ga je treba uporabiti po analogiji, je opredeljen v členu 2, točka 2, te direktive in v točki (d) med drugim zajema „vzdrževane prednike v ravni črti“.
56 Zato iz člena 2, točka 2(d), v povezavi s členom 7(1)(a) in (d) Direktive 2004/38 izhaja, da imajo predniki v ravni črti delavca, ki je državljan Unije, izvedeno pravico do prebivanja za več kot tri mesece, če jih ta delavec „vzdržuje“.
57 V zvezi s tem pogojem je Sodišče pojasnilo, da mora položaj odvisnosti v državi, iz katere prihaja zadevni družinski član, obstajati, ko ta vloži prošnjo za pridružitev državljanu Unije, ki ga vzdržuje (sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C‑423/12, EU:C:2014:16, točka 30 in navedena sodna praksa).
58 Vendar je bilo Sodišče, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 44 sklepnih predlogov, v zadevi, v kateri je bila sprejeta sodna praksa, navedena v prejšnji točki te sodbe, pozvano, naj se izreče o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, ko zadevna oseba zaprosi za priznanje izvedene pravice do prebivanja v državi članici gostiteljici, in ne o pogojih, ki jih mora zadevna oseba izpolnjevati za ohranitev te pravice.
59 V zvezi z zadnjenavedenim je treba opozoriti, da člen 14 Direktive 2004/38, naslovljen „Ohranitev pravice do prebivanja“, v odstavku 2, prvi pododstavek, določa, da imajo državljani Unije in njihovi družinski člani pravico do prebivanja, določeno med drugim v členu 7 te direktive, dokler izpolnjujejo pogoje, določene v tem členu 7.
60 Iz navedenega člena 14(2) v povezavi s členom 2, točka 2(d), in členom 7(1)(a) in (d) Direktive 2004/38 tako izhaja, da ima prednik v ravni črti delavca, ki je državljan Unije, izvedeno pravico do prebivanja, dokler ga ta delavec vzdržuje, in to dokler ta prednik, ki je v državi članici gostiteljici zakonito prebival nepretrgano pet let, ne more uveljavljati pravice do stalnega prebivališča v skladu s členom 16(1) Direktive 2004/38.
61 Taka razlaga je v skladu s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero pojem „upravičenec“ v smislu člena 3(1) Direktive 2004/38 pomeni, da se status upravičenca, čeprav je bil pridobljen v preteklosti, lahko pozneje izgubi, če pogoji, med drugim tisti iz člena 2, točka 2, te direktive, na katere se sklicuje ta člen 3(1), niso več izpolnjeni (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah, C‑94/18, EU:C:2019:693, točka 62 in navedena sodna praksa).
62 V obravnavanem primeru ni sporno, da je GV njena hči, in sicer AC, vzdrževala tako v trenutku, ko se ji je pridružila, kot v trenutku, ko je GV zaprosila za dodelitev invalidnine. Zato je GV ob vložitvi te vloge izpolnjevala pogoj, da se ji kot „družinskemu članu“ v skladu z Direktivo 2004/38 prizna izvedena pravica do prebivanja.
63 Na drugem mestu, kot je razvidno iz točk 49 in 50 te sodbe, ima delavec, ki je državljan Unije – tudi v položaju, kakršen je položaj AC, ki je med prebivanjem v državi članici gostiteljici poleg svojega izvornega državljanstva pridobila tudi državljanstvo te države – pravico do enakega obravnavanja na podlagi člena 45(2) PDEU, kot se izvaja s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011.
64 Sodišče je v zvezi s pojmom „socialne ugodnosti“ v smislu tega člena 7(2) pojasnilo, da zajema vse ugodnosti, ki so, ne glede na to, ali so povezane s pogodbo o zaposlitvi ali ne, na splošno priznane domačim delavcem predvsem zaradi njihovega objektivnega statusa delavca ali zgolj zaradi njihovega stalnega prebivališča na nacionalnem ozemlju in katerih razširitev na delavce, ki so državljani drugih držav članic, se torej izkaže kot primerna za olajšanje njihove mobilnosti v Uniji in zato njihove vključenosti v državo članico gostiteljico (sodba z dne 6. oktobra 2020, Jobcenter Krefeld, C 181/19, EU:C:2020:794, točka 41 in navedena sodna praksa).
65 Ta pojem lahko vključuje dajatve socialne pomoči, ki hkrati spadajo na specifično področje uporabe Uredbe št. 883/2004, kot je – kot pojasnjuje predložitveno sodišče – invalidnina (glej po analogiji sodbo z dne 27. maja 1993, Schmid, C‑310/91, EU:C:1993:221, točka 17 in navedena sodna praksa).
66 Poleg tega je treba poudariti, da dajatev socialne pomoči, kakršna je invalidnina, dodeljena predniku v ravni črti, za delavca migranta pomeni „socialno ugodnost“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, ker ta delavec tega prednika v ravni črti vzdržuje v smislu člena 2, točka 2(d), Direktive 2004/38 (glej po analogiji sodbo z dne 18. junija 1987, Lebon, 316/85, EU:C:1987:302, točki 12 in 13). Poleg tega se lahko navedeni vzdrževani prednik v ravni črti kot posredni upravičenec do enakega obravnavanja, priznanega navedenemu delavcu, sklicuje na ta člen 7(2), da bi pridobil to dajatev, če se na podlagi nacionalnega prava ta dajatev dodeli neposredno takim prednikom (glej v tem smislu sodbi z dne 26. februarja 1992, Bernini, C‑3/90, EU:C:1992:89, točka 26, in z dne 14. decembra 2016, Bragança Linares Verruga in drugi, C‑238/15, EU:C:2016:949, točka 40).
67 Kot je namreč generalna pravobranilka navedla v točki 106 sklepnih predlogov, če ob tem, da prednik v ravni črti, ki ga vzdržuje delavec, ki je izvrševal svojo pravico do prostega gibanja, ne bi mogel dobiti dajatve socialne varnosti, ki za delavca migranta pomeni „socialno ugodnost“, medtem ko bi jo lahko zahtevali predniki v ravni črti, ki jih vzdržujejo delavci, ki so državljani države članice gostiteljice, bi iz tega izhajala kršitev načela enakega obravnavanja tega delavca migranta.
68 Navedeni člen 7(2) tako varuje pred diskriminacijami, ki bi jih lahko v državi članici gostiteljici doživeli delavec migrant in njegovi družinski člani, vključno s tistimi iz člena 2, točka 2(d), Direktive 2004/38.
69 Iz tega izhaja, da dodelitev dajatve socialne pomoči v državi članici gostiteljici ne more vplivati na status „vzdrževanega“ prednika v smislu člena 2, točka 2(d), Direktive 2004/38. Drugačna odločitev bi namreč pomenila priznanje, da bi lahko zadevna oseba zaradi dodelitve take dajatve izgubila status vzdrževanega družinskega člana, in posledično upravičila odvzem te dajatve ali celo izgubo pravice do prebivanja. Taka rešitev bi temu vzdrževanemu družinskemu članu v praksi prepovedovala, da zaprosi za to dajatev, in bi zato kršila enako obravnavanje, priznano delavcu migrantu (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 1987, Lebon, 316/85, EU:C:1987:302, točka 20).
70 Člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 v povezavi s členom 2, točka 2(d), členom 7(1)(a) in (d) in členom 14(2) Direktive 2004/38 tako prispeva k uresničitvi cilja te uredbe, ki je spodbujanje prostega gibanja delavcev, ker omogoča ustvarjanje optimalnih pogojev za vključevanje družinskih članov državljanov Unije, ki so izvrševali to svoboščino in so opravljali poklicno dejavnost v državi članici gostiteljici (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, Jobcenter Krefeld (C‑181/19, EU:C:2020:794, točka 51).
71 V zvezi s tem je treba poudariti, da delavec migrant z davki, ki jih plača državi članici gostiteljici, ker v njej kot zaposlena oseba opravlja svojo dejavnost, prispeva tudi k financiranju socialne politike te države in mora zato imeti koristi od tega pod enakimi pogoji kot domači delavci. Zato namen preprečitve nesorazmernega finančnega bremena za državo članico gostiteljico ne more upravičiti neenakega obravnavanja delavcev migrantov in domačih delavcev (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska, C‑542/09, EU:C:2012:346, točki 66 in 69).
72 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 45 PDEU, kakor se izvaja s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011, v povezavi s členom 2, točka 2(d), členom 7(1)(a) in (d) ter členom 14(2) Direktive 2004/38 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki organom te države članice omogoča, da predniku v ravni črti, ki ga ob vložitvi vloge za dajatev socialne pomoči vzdržuje delavec, ki je državljan Unije, dodelitev te dajatve zavrnejo oziroma da mu odvzamejo pravico do prebivanja za več kot tri mesece, ker bi dodelitev navedene dajatve povzročila, da tega družinskega člana ne bi več vzdrževal delavec, ki je državljan Unije, in bi tako postal nesorazmerno breme sistema socialne pomoči navedene države članice.
Stroški
73 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
Člen 45 PDEU, kakor se izvaja s členom 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji, v povezavi s členom 2, točka 2(d), členom 7(1)(a) in (d) ter členom 14(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC
je treba razlagati tako, da
nasprotuje ureditvi države članice, ki organom te države članice omogoča, da predniku v ravni črti, ki ga ob vložitvi vloge za dajatev socialne pomoči vzdržuje delavec, ki je državljan Unije, dodelitev te dajatve zavrnejo oziroma da mu odvzamejo pravico do prebivanja za več kot tri mesece, ker bi dodelitev navedene dajatve povzročila, da tega družinskega člana ne bi več vzdrževal delavec, ki je državljan Unije, in bi tako postal nesorazmerno breme sistema socialne pomoči navedene države članice.
Podpisi