SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)
z dne 10. novembra 2014(*)
„Pravna pomoč – Vloga, vložena pred vložitvijo tožbe za razveljavitev – Omejevalni ukrepi, sprejeti zoper določene beloruske uradnike“
V zadevi T‑228/12 AJ,
DD, stanujoč v Vitebsku (Belorusija),
prosilec,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata F. Naert in E. Finnegan, zastopnika,
tožena stranka,
katere predmet je vloga za pravno pomoč v skladu s členoma 94 in 95 Poslovnika Splošnega sodišča, vložena pred vložitvijo tožbe,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),
v sestavi H. Kanninen (poročevalec), predsednik, I. Pelikánová, sodnica, E. Buttigieg, S. Gervasoni in L. Madise, sodniki,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
1 Z vlogo, vloženo v tajništvu Splošnega sodišča 31. maja 2012, je prosilec DD zaprosil za pravno pomoč v skladu s členoma 94 in 95 Poslovnika Splošnega sodišča pred vložitvijo tožbe proti Svetu Evropske unije za razveljavitev Izvedbenega sklepa Sveta 2012/171/SZVP z dne 23. marca 2012 o izvajanju Sklepa 2010/639/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Belorusiji (UL L 87, str. 95) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 265/2012 z dne 23. marca 2012 o izvajanju člena 8a(1) Uredbe (ES) št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih v zvezi z Belorusijo (UL L 87, str. 37) v delu, v katerem se navedena sklep in uredba nanašata nanj.
2 V podporo svoji vlogi prosilec ob predložitvi določenih dokazil predvsem poudarja, da prejema povprečni mesečni dohodek v višini 264 EUR in da nima ne kapitala ne nepremičnin.
3 Kar zadeva pogoj v zvezi s predvideno tožbo iz člena 94(3) Poslovnika, prosilec trdi, da so bili s sprejetjem Izvedbenega sklepa 2012/171 in Izvedbene uredbe št. 265/2012, katerih razveljavitev namerava zahtevati, kršeni – kolikor se ta nanašata na prosilca – prvič, njegova pravica do poštenega sojenja, drugič, njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva, in tretjič, načelo neodvisnosti sodstva.
4 Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je v dopisu z dne 16. julija 2012 Svet pozval k predložitvi stališč o vlogi prosilca za pravno pomoč.
5 Svet v svojih stališčih, vloženih v tajništvu Splošnega sodišča 30. julija 2012, izjavlja, da prepušča Splošnemu sodišču v presojo, ali je mogoče na podlagi informacij in dokazil, ki jih je zagotovil prosilec, ugotoviti, da ta potrebuje pravno pomoč. Svet navaja, da prosilec ni podal ocene predvidenih stroškov in da predvidena tožba ne sproža pomembnih novih vprašanj. Ocenjuje, da znesek pravne pomoči v obravnavani zadevi ne bi smel preseči 7000 EUR.
6 A. Kolosovski je z dopisom z dne 25. aprila 2013 Splošno sodišče obvestil, da je prejel pooblastilo prosilca, da ga zastopa.
7 Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je 18. julija 2013 v okviru ukrepov za organizacijo postopka iz člena 64 Poslovnika od prosilca zahteval, naj pred 2. septembrom 2013 predloži dokazilo, da je pristojni organ odobril odstopanje iz člena 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 765/2006 z dne 18. maja 2006 o omejevalnih ukrepih proti predsedniku Lukašenku in nekaterim uradnikom Belorusije (UL L 134, str. 1), kakor je bila spremenjena, brez katerega njegovemu odvetniku načeloma ne bi mogel biti izplačan noben znesek.
8 Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je predsednik šestega senata Splošnega sodišča postal predsednik prvega senata Splošnega sodišča.
9 Ker prosilec ni izpolnil zahteve z dne 18. julija 2013 v določenem roku, je predsednik prvega senata Splošnega sodišča 7. oktobra 2013 določil za to nov rok, ki je potekel 21. oktobra 2013.
10 Prosilec je v dopisu z dne 20. oktobra 2013 Splošno sodišče prosil za podaljšanje navedenega roka za dva meseca. Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je odobril podaljšanje roka do 21. novembra 2013. Vseeno pa prosilec v določenem roku ni predložil dokazila o odobritvi odstopanja iz točke 7 zgoraj.
11 Predsednik prvega senata Splošnega sodišča se je 27. marca 2014 odločil zaupati temu senatu, da presodi o vlogi za pravno pomoč.
12 Plenarno zasedanje je 11. junija 2014 na zahtevo prvega senata zadevo odstopilo v odločanje prvemu razširjenemu senatu.
13 Prvič, iz člena 94(1) Poslovnika izhaja, da za zagotovitev dejanskega dostopa do sodnega varstva pravna pomoč, odobrena za postopek pred Splošnim sodiščem, obsega vse ali del stroškov, ki se nanašajo na pomoč in zastopanje pred Splošnim sodiščem. Te stroške (v nadaljevanju: odvetniški stroški) prevzame blagajna Splošnega sodišča.
14 V skladu s členom 94(2) in (3) Poslovnika morata biti za odobritev pravne pomoči izpolnjena dva pogoja, in sicer mora biti prosilec po eni strani zaradi svojega premoženjskega stanja v celoti ali delno nesposoben nositi odvetniške stroške, po drugi strani pa uporabljeno pravno sredstvo ne sme biti očitno nedopustno ali očitno neutemeljeno.
15 V skladu s členom 95(2) Poslovnika morajo biti vlogi za pravno pomoč priloženi vsi podatki in dokazila, ki omogočajo oceno premoženjskega stanja prosilca, na primer potrdilo pristojnega nacionalnega organa, iz katerega je razvidno prosilčevo premoženjsko stanje. V skladu z isto določbo mora prosilec, če se vloga vloži pred vložitvijo pravnega sredstva, v njej na kratko navesti predmet nameravanega pravnega sredstva, dejstva v zadevi in trditve, ki pravno sredstvo utemeljujejo. Vlogi je treba priložiti ustrezna dokazila.
16 V obravnavani zadevi iz elementov spisa v zvezi s premoženjskim stanjem prosilca, kot je predstavljeno v točki 2 zgoraj, izhaja, da vloga za pravno pomoč izpolnjuje prvi pogoj iz člena 94(2) Poslovnika.
17 V zvezi z drugim pogojem iz člena 94(3) Poslovnika je treba navesti, da se pravno sredstvo, za katero je vložena prošnja za pravno pomoč, ne zdi očitno nedopustno ali očitno neutemeljeno.
18 Treba je torej ugotoviti, da prosilec izpolnjuje pogoje, pod katerimi ima v skladu s Poslovnikom pravico do pravne pomoči.
19 Drugič, treba je opozoriti, da člen 2(2) Uredbe št. 765/2006 v različici, ki se uporablja za obravnavano zadevo, določa, da fizičnim osebam, navedenim v Prilogi I k navedeni uredbi, med katerimi je prosilec, niti niso neposredno ali posredno na voljo niti se ne uporabljajo v njihovo korist nobena sredstva ali gospodarski viri.
20 Po drugi strani člen 3(1) Uredbe št. 765/2006 določa:
„Z odstopanjem od člena 2 lahko pristojni organi držav članic, kakor so navedeni na spletnih straneh iz Priloge II, odobrijo sprostitev določenih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov ali razpolaganje z določenimi zamrznjenimi sredstvi ali gospodarskimi viri pod takšnimi pogoji, kot se jim zdi primerno, potem ko ugotovijo, da so zadevna sredstva ali gospodarski viri:
[…]
b) namenjeni izključno za plačilo zmernih strokovnih honorarjev in povračilo nastalih stroškov, povezanih z zagotavljanjem pravnih storitev,
[…] “
21 Povezane določbe členov 2(2) in 3(1) Uredbe št. 765/2006 torej načeloma prepovedujejo uporabo sredstev v korist prosilca, če pristojni organi države članice ne odobrijo odstopanja.
22 Vendar, kadar uporabe sredstev v korist osebe, navedene v Prilogi I k Uredbi št. 765/2006, ni mogoče ločiti od postopka v zvezi s pravno pomočjo pred sodišči Unije, kakor je to v obravnavani zadevi, določb navedene uredbe ni mogoče razlagati brez upoštevanja posebnih pravil, ki veljajo za ta postopek in ki so v obravnavanem primeru določena v Poslovniku.
23 Ker Uredba št. 765/2006 in Poslovnik ne vsebujeta določb, ki bi izrecno določale, da eden od njiju prevlada v zvezi z odobritvijo pravne pomoči, je treba zagotoviti medsebojno združljivost uporabe obeh predpisov in tako omogočiti skladno uporabo, ki bo zlasti zagotavljala doseganje namena vsakega od teh dveh predpisov.
24 Kar zadeva Poslovnik, je njegov namen, kar zadeva pravila glede odobritve pravne pomoči, zagotoviti dejanski dostop do sodnega varstva, kot izhaja iz člena 94(1) Poslovnika in tretjega odstavka člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki konkretno določa, da se osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva.
25 Kar zadeva Uredbo št. 765/2006, iz njenih uvodnih izjav od 1 do 4 izhaja, da je njen namen uvesti omejevalne ukrepe zoper določene osebe. Med temi ukrepi je zlasti prepoved dajanja na razpolago sredstev ali gospodarskih virov iz člena 2(2) navedene uredbe.
26 Vseeno pa morajo biti ti omejevalni ukrepi uporabljeni tako, da osebam, katerih sredstva so zamrznjena, ne preprečijo dejanskega dostopa do sodnega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 2014 v zadevi Peftiev, C‑314/13, ZOdl., EU:C:2014:1645, točka 26), zlasti kadar gre za spodbijanje zakonitosti aktov, ki take omejevalne ukrepe uvedejo.
27 Tako je Sodišče v sodbi Peftiev, točka 26 zgoraj (EU:C:2014:1645, točka 25), razsodilo, da pristojni nacionalni organ nima absolutne diskrecijske pravice, kadar odloča o vlogi za odobritev odstopanja v skladu s členom 3(1)(b) Uredbe št. 765/2006, temveč mora svoje pristojnosti izvajati ob upoštevanju pravic iz drugega stavka drugega odstavka člena 47 Listine o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo možnost svetovanja, obrambe in zastopanja. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s tretjim odstavkom člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije in prvim pododstavkom člena 43(1) Poslovnika Splošnega sodišča zastopanje odvetnika nujno za vložitev pravnega sredstva, s katerim se spodbija zakonitost omejevalnih ukrepov.
28 V zvezi z merili, ki jih mora upoštevati pristojni nacionalni organ, kadar presoja o vlogi za odobritev odstopanja v skladu s členom 3(1)(b) Uredbe št. 765/2006, je treba opozoriti, da navedena določba predvideva omejitve glede uporabe sredstev, saj morajo biti ta namenjena izključno za plačilo zmernih strokovnih honorarjev in povračilo nastalih stroškov, povezanih z zagotavljanjem pravnih storitev. V tem okviru lahko pristojni nacionalni organ nadzoruje uporabo sproščenih sredstev ob določitvi pogojev, za katere presodi, da so ustrezni zlasti za zagotavljanje, da namen uvedene sankcije ni zanemarjen in da odobreno odstopanje ni zlorabljeno (glej v tem smislu sodbo Peftiev, točka 26 zgoraj, EU:C:2014:1645, točki 32 in 33).
29 Medtem ko se je v sodbi Peftiev, točka 26 zgoraj (EU:C:2014:1645), zadeva v glavni stvari pred nacionalnim sodiščem nanašala na prošnjo za sprostitev sredstev oseb, na katere so se nanašali omejevalni ukrepi, da bi lahko te osebe plačale svoje odvetnike, v obravnavani zadevi odobritev pravne pomoči pomeni, da odvetniške stroške prosilca prevzame blagajna Splošnega sodišča.
30 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da bi zavrnitev vloge za pravno pomoč samo zato, ker prosilec ni predložil odobritve nacionalnega organa iz člena 3(1) Uredbe št. 765/2006, čeprav vloga za pravno pomoč izpolnjuje pogoje, ki jih določa Poslovnik, navedene v točki 14 zgoraj, pomenila oviranje temeljne pravice, in sicer pravice do učinkovitega pravnega sredstva.
31 Poleg tega je treba v zvezi z zagotovili, določenimi za doseganje namenov Uredbe št. 765/2006, navesti, da noben mehanizem prava Unije pristojnim nacionalnim organom ne omogoča, niti da presojajo, ali je odobritev pravne pomoči s strani Splošnega sodišča potrebna za zagotovitev dejanskega dostopa do sodnega varstva, kar je prepuščeno prosti presoji Splošnega sodišča, niti da nadzorujejo njegovo uporabo sredstev, ki so nujna za to, niti da za Splošno sodišče določajo pogoje za zagotovitev, da namen uvedene sankcije ni zanemarjen.
32 Tako je treba za to, da bi v obravnavani zadevi omogočili skladno uporabo Poslovnika in Uredbe št. 765/2006, ugotoviti, da je Splošno sodišče hkrati obvezano, da na eni strani odobri pravno pomoč vsakemu prosilcu, ki je naveden v Prilogi I k navedeni Uredbi in ki izpolnjuje pogoje iz člena 94 in naslednjih členov Poslovnika, kar omogoča doseganje namena Poslovnika, in da se na drugi strani prepriča, da bo odobrena pravna pomoč uporabljena samo za kritje odvetniških stroškov prosilca ter ne bo škodila namenu uvedenega omejevalnega ukrepa, kakor je opredeljen v členu 2(2) Uredbe št. 765/2006.
33 V zvezi s tem je treba dodati, da v obravnavani zadevi določbe Poslovnika Splošnemu sodišču omogočajo, da se zagotovi, da bo pravna pomoč uporabljena samo za kritje odvetniških stroškov prosilca, ne da bi bilo treba od prosilca zahtevati, da predloži odobritev nacionalnega organa.
34 Po eni strani so v členu 94(1) Poslovnika navedeni samo odvetniški stroški kot stroški, ki jih lahko prevzame blagajna Splošnega sodišča.
35 Po drugi strani se lahko Splošno sodišče v skladu s tretjim pododstavkom člena 96(3) Poslovnika v sklepu o odobritvi pravne pomoči, ne da bi vnaprej določilo znesek te pomoči, omeji na navedbo najvišjega zneska za stroške in nagrado odvetnika, ki načeloma ne sme biti presežen. Splošno sodišče ima tako v skladu s členom 97(2) Poslovnika možnost, da naknadno izračuna znesek, ki je nujno potreben za kritje odvetniških stroškov, kadar mora v skladu s končno odločitvijo v postopku prejemnik pravne pomoči nositi lastne stroške. Pri tem lahko upošteva težavnost dela, ki ga je opravil imenovani odvetnik, in na podlagi dokazil, ki jih ta predloži, število ur, ki jih je dejansko moral posvetiti zadevi, ter različne stroške, ki jih je moral plačati.
36 Poleg tega je običajna praksa, da Splošno sodišče tako izračunani znesek plača neposredno imenovanemu odvetniku, tako da prosilec nima možnosti zlorabe pravne pomoči za druge namene kot za tiste, za katere je odobrena (glej glede tega tudi sklep z dne 2. septembra 2009 v zadevi Ayadi/Svet, C‑403/06 P, EU:C:2009:496, točka 21). Kar zadeva odvetnika, ga določbe Uredbe št. 765/2006 zavezujejo, da prosilcu ne preda dela nagrade ali celotne nagrade, ki jo prejme, prav tako pa mu je, bolj na splošno, prepovedano, da bi mu neposredno ali posredno dal na razpolago sredstva ali gospodarske vire.
37 Glede na zgoraj navedeno je treba v obravnavanem primeru odobriti zahtevano pravno pomoč, čeprav ni bilo odobreno odstopanje v skladu s členom 3(1)(b) Uredbe št. 765/2006, ob sprejetju ukrepov za zagotovitev, da pravna pomoč ne bo zlorabljena.
38 Nazadnje, ob upoštevanju predmeta in narave spora, njegovega pomena s pravnega vidika ter predvidljivih težav v zvezi z zadevo in predvidljivega obsega dela, ki jih bo postopek pomenil za stranki, je treba takoj v skladu s tretjim pododstavkom člena 96(3) Poslovnika določiti, da stroški in nagrada odvetnika, imenovanega za zagovarjanje interesov prosilca v postopku, ki naj bi ga sprožil, ne smejo presegati zneska 6000 EUR za celoten postopek.
39 Ti stroški in nagrada se plačajo neposredno A. Kolosovskemu in se določijo na podlagi podrobnega obračuna, predloženega Splošnemu sodišču.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)
sklenilo:
1. DD se odobri pravna pomoč.
2. A. Kolosovski je imenovan za odvetnika, ki zastopa DD v zadevi T‑228/12.
3. Stroški in nagrada se A. Kolosovskemu plačajo neposredno in se določijo na podlagi podrobnega obračuna, predloženega Splošnemu sodišču ob koncu postopka, vendar načeloma ne smejo presegati najvišjega zneska 6000 EUR.
V Luxembourgu, 10. novembra 2014.