Zadeva T‑844/16
Alpirsbacher Klosterbräu Glauner GmbH & Co. KG
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino
„Znamka Evropske unije – Prijava besedne znamke Evropske unije Klosterstoff – Absolutni razlogi za zavrnitev – Opisnost – Znamke, ki zavajajo javnost – Člen 7(1)(b), (c) in (g) Uredbe (ES) št. 207/2009 [postal člen 7(1)(b), (c) in (g) Uredbe (EU) 2017/1001] – Prejšnja praksa EUIPO“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 26. oktobra 2017
1. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke, sestavljene izključno iz znakov ali podatkov, ki lahko označujejo lastnosti proizvoda ali storitve – Pojem
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(c))
2. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke, sestavljene izključno iz znakov ali podatkov, ki lahko označujejo lastnosti proizvoda ali storitve – Besedna znamka Klosterstoff
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(c))
3. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke, ki zavajajo javnost – Merila presoje
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(c))
4. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke, ki zavajajo javnost – Besedna znamka Klosterstoff
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(c))
5. Znamka Evropske unije – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb – Člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 – Obseg, enak obsegu člena 296 PDEU
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75(1(c))
6. Znamka Evropske unije – Odločba Urada – Načelo enakega obravnavanja – Načelo dobrega upravljanja – Prejšnja praksa odločanja Urada – Načelo zakonitosti
(Uredba Sveta št. 207/2009)
7. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Presoja možnosti za registracijo znaka – Upoštevanje zgolj ureditve Unije – Prejšnja registracija znamke v nekaterih državah članicah ali tretjih državah – Odločitve, ki organov Unije ne zavezujejo
(Uredba Sveta št. 207/2009)
1. Znaki ali označbe, ki se lahko v trgovini uporabljajo za označevanje značilnosti proizvoda ali storitve, za katero se zahteva registracija, v skladu s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije ne morejo izpolnjevati bistvene vloge znamke, ki je identificirati trgovski izvor proizvoda ali storitve, da bi potrošniku, ki je pridobil z znamko označeni proizvod ali storitev, tako omogočili, da med poznejšo pridobitvijo zadevnih proizvodov ali storitev ponovi nakup, če se je ta izkazal za pozitivnega, ali da se mu izogne, če se je izkazal za negativnega.
Iz tega sledi, da je za znak, če naj zanj velja prepoved iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, potrebno, da ima dovolj neposredno in konkretno zvezo z zadevnimi proizvodi ali storitvami, in sicer tako, da zadevni javnosti omogoča, da takoj in brez nadaljnjega premišljevanja zazna opis zadevnih proizvodov ali storitev ali eno od njihovih lastnosti.
(Glej točki 13 in 14.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 21 do 32.)
3. V skladu s členom 7(1)(g) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije se kot znamka ne registrirajo znamke, ki lahko zavajajo javnost, na primer glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitve.
Pri primerih zavrnitve registracije iz člena 7(1)(g) Uredbe št. 207/2009 se predpostavlja, da je mogoče ugotoviti obstoj dejanskega zavajanja ali dovolj resne nevarnosti zavajanja potrošnika.
(Glej točki 41 in 42.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 43 do 46.)
5. V skladu s členom 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije (postal člen 94, prvi stavek, Uredbe 2017/1001), morajo biti odločbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino obrazložene. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima ta obveznost enak obseg kot obveznost iz člena 296 PDEU in je njen cilj, na eni strani zainteresiranim osebam omogočiti, da se seznanijo z razlogi za sprejete ukrepe in lahko na podlagi tega zavarujejo svoje pravice, in na drugi strani sodišču Unije omogočiti, da izvede nadzor nad zakonitostjo odločbe.
(Glej točko 50.)
6. Odločbe odborov za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino glede registracije znaka kot znamke Evropske unije v skladu z Uredbo št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije se sprejemajo na podlagi izvrševanja vezane pristojnosti, in ne pravice do prostega preudarka. Zato je treba zakonitost teh odločb presojati zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi prejšnje prakse odločanja Urada. Poleg tega je bilo razsojeno, da čeprav mora Urad – ob spoštovanju načel enakega obravnavanja in dobrega upravljanja – upoštevati že sprejete odločbe o podobnih zahtevah in posvetiti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu, mora biti uporaba teh načel kljub temu v skladu s spoštovanjem načela zakonitosti.
(Glej točko 51.)
7. Pravna ureditev Evropske unije v zvezi z znamkami je avtonomen sistem, sestavljen iz celote pravil, ki uresničuje posebne cilje, pri čemer je uporaba tega sistema neodvisna od slehernega nacionalnega sistema. Zato se lastnost znaka, ki se lahko registrira kot znamka Evropske unije, lahko presoja samo na podlagi upoštevnih predpisov. Urad Evropske unije za intelektualno lastnino in, odvisno od primera, sodišče Unije, nista zavezana, čeprav jih lahko upoštevata, z odločbami, izdanimi na ravni držav članic ali v tretji državi, in nobena določba Uredbe št. 207/2009 ne zavezuje Urada oziroma, v zvezi s tožbo, Splošnega sodišča, da pride do enakih ugotovitev, kot so ugotovitve nacionalnih upravnih ali sodnih organov v podobnem položaju.
(Glej točko 52.)