SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 21. decembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Člen 267 PDEU – Pojem ‚sodišče‘ – Merila – Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych (senat za izredni nadzor in javne zadeve) pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) – Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga vloži sestava senata, ki nima statusa neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča – Nedopustnost“
V zadevi C‑718/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Najwyższy (Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych) (vrhovno sodišče (senat za izredni nadzor in javne zadeve), Poljska) z odločbo z dne 20. oktobra 2021, ki je na Sodišče prispela 26. novembra 2021, v postopku
L. G.
proti
Krajowa Rada Sądownictwa,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, L. Bay Larsen, podpredsednik, A. Prechal (poročevalka), K. Jürimäe, predsednici senatov, C. Lycourgos, Z. Csehi, predsednika senatov, O. Spineanu-Matei, predsednica senata, M. Ilešič, S. Rodin, I. Jarukaitis, A. Kumin, N. Jääskinen, D. Gratsias, sodniki, M. L. Arastey Sahún, sodnica, in M. Gavalec, sodnik,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: C. Di Bella, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 8. novembra 2022,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za L. G. on sam,
– za Krajowa Rada Sądownictwa A. Dalkowska, J. Kołodziej-Michałowicz, D. Pawełczyk-Woicka in P. Styrna,
– za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,
– za belgijsko vlado C. Pochet, M. Jacobs, L. van den Broeck in M. van Regemorter, agenti,
– za dansko vlado V. Pasternak Jørgensen in M. Søndahl Wolff, agentki,
– za nizozemsko vlado K. Bulterman in P. P. Huurnink, agentki,
– za Evropsko komisijo K. Herrmann in P. J. O. Van Nuffel, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. marca 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med L. G. in Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska) (v nadaljevanju: KRS) zaradi sklepa o ustavitvi postopka v zvezi s prošnjo L. G., da se mu dovoli nadaljnje opravljanje sodniške funkcije po dopolnitvi redne upokojitvene starosti.
Pravni okvir
Ustava
3 Člen 10 Konstytucja Rzeczypospolitej Polskiej (ustava Republike Poljske) (v nadaljevanju: ustava) določa:
„1. Politični sistem Republike Poljske temelji na ločitvi zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti ter ravnotežju med njimi.
2. Sejm (spodnji dom parlamenta, Poljska) in Senat (zgornji dom parlamenta, Poljska) izvajata zakonodajno oblast. Predsednik republike in svet ministrov izvajata izvršilno oblast. Sodišča izvajajo sodno oblast.“
4 Člen 45(1) ustave določa:
„Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloči pristojno, neodvisno in nepristransko sodišče.“
5 Člen 60 ustave določa:
„Poljski državljani, ki v celoti uživajo državljanske pravice, imajo pod enakimi pogoji pravico do dostopa do javnih funkcij.“
6 Člen 77(2) ustave določa:
„Z zakonom se ne sme nikomur onemogočiti sodne poti za uveljavljanje kršitev svojih svoboščin in pravic.“
7 Člen 179 ustave določa:
„Sodnike imenuje predsednik republike na predlog [KRS], in sicer za nedoločen čas.“
8 Člen 186(1) ustave določa:
„[KRS] je varuh neodvisnosti sodišč in sodnikov.“
9 Člen 187 ustave določa:
„1. [KRS] sestavljajo:
(1) prvi predsednik Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče, Poljska)], minister za pravosodje, predsednik Naczelny Sąd Administracyjny [(vrhovno upravno sodišče, Poljska)] in oseba, ki jo imenuje predsednik republike,
(2) petnajst članov, izvoljenih izmed sodnikov Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)], splošnih sodišč, upravnih sodišč in vojaških sodišč,
(3) štirje člani, ki jih izvoli Sejm [(spodnji dom parlamenta)] izmed poslancev spodnjega doma, in dva člana, ki jih izvoli Senat [(zgornji dom parlamenta)] izmed poslancev zgornjega doma parlamenta.
[…]
3. Mandat izvoljenih članov [KRS] traja štiri leta.
4. Ureditev, področje delovanja in način dela [KRS] ter način izvolitve njegovih članov so določeni z zakonom.“
Zakon o vrhovnem sodišču
10 Ustawa o Sądzie Najwyższym (zakon o vrhovnem sodišču) z dne 8. decembra 2017 (Dz. U. iz leta 2018, pozicija 5) je začel veljati 3. aprila 2018. Ta zakon je bil nato večkrat spremenjen.
11 Z zakonom o vrhovnem sodišču sta bila pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) med drugim ustanovljena nova senata, imenovana Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych (senat za izredni nadzor in javne zadeve) in Izba Dyscyplinarna (disciplinski senat).
12 Člen 26(1) zakona o vrhovnem sodišču določa:
„Senat za izredni nadzor in javne zadeve je pristojen za izredna pravna sredstva, spore v zvezi z volitvami in izpodbijanja veljavnosti nacionalnega ali ustavnega referenduma, ugotavljanje veljavnosti volitev in referendumov, druge zadeve javnega prava, vključno s spori o varstvu konkurence, regulaciji energetike, telekomunikacijah in železniškem prometu ter spori, v okviru katerih se vložijo pravna sredstva zoper odločbe Przewodniczący Krajowej Rady Radiofonii i Telewizji [(predsednik nacionalnega sveta za radiotelevizijo, Poljska)] ali zaradi prekomernega trajanja postopkov pred splošnimi sodišči in vojaškimi sodišči ter pred Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)].“
Zakon o KRS
13 Člen 9a ustawa o Krajowej Radzie Sądownictwa (zakon o nacionalnem sodnem svetu) z dne 12. maja 2011 (Dz. U. iz leta 2011, pozicija 714), kakor je bil spremenjen z ustawa o zmianie ustawy o Krajowej Radzie Sądownictwa oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembah zakona o nacionalnem sodnem svetu in nekaterih drugih zakonov) z dne 8. decembra 2017 (Dz. U. iz leta 2018, pozicija 3), ki je začel veljati 17. januarja 2018, in z ustawa o zmianie ustawy – Prawo o ustroju sądów powszechnych oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembah zakona o organizaciji splošnih sodišč in nekaterih drugih zakonov) z dne 20. julija 2018 (Dz. U. iz leta 2018, pozicija 1443), ki je začel veljati 27. julija 2018 (v nadaljevanju: zakon o KRS), določa:
„1. Sejm [(spodnji dom parlamenta)] izmed sodnikov Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)] ter splošnih, upravnih in vojaških sodišč izvoli 15 članov [KRS] za skupni štiriletni mandat.
[…]
3. Skupni mandat novih članov [KRS], izvoljenih izmed sodnikov, se začne dan po njihovi izvolitvi. Odhajajoči člani [KRS] opravljajo funkcije do dneva, ko se začne skupni mandat novih članov [KRS].“
14 Člen 37(1) zakona o KRS določa:
„Če se je za mesto sodnika prijavilo več kandidatov, [KRS] preuči in oceni vse vložene prijave hkrati. V tem položaju [KRS] sprejme resolucijo, ki vsebuje odločitve o predložitvi predloga za imenovanje na mesto sodnika glede vseh kandidatov.“
15 Člen 43(2) zakona o KRS določa:
„Če resolucije iz člena 37(1) ne izpodbijajo vsi udeleženci v postopku, postane ta pravnomočna v delu, ki vsebuje odločitev, da se ne vloži predlog za imenovanje na mesto sodnika udeležencev, ki niso vložili tožbe, ob upoštevanju določb člena 44(1b).“
16 Prehodna določba, vsebovana v členu 6 zakona z dne 8. decembra 2017 o spremembah zakona o nacionalnem sodnem svetu in nekaterih drugih zakonov, določa:
„Mandat članov [KRS] iz člena 187(1), točka 2, [ustave], izvoljenih na podlagi sedanjih določb, traja do dneva pred začetkom mandata novih članov [KRS], vendar največ 90 dni od datuma začetka veljavnosti tega zakona, razen če se je mandat predhodno končal zaradi izteka.“
17 Člen 44 zakona o KRS je določal:
„1. Udeleženec v postopku lahko vloži tožbo pri [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] z utemeljitvijo, da je resolucija [KRS] nezakonita, razen če ni v ločenih določbah določeno drugače. […]
1a. V posameznih zadevah, ki se nanašajo na imenovanje na funkcijo sodnika Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)], se lahko tožba vloži pri Naczelny Sąd Administracyjny [(vrhovno upravno sodišče)]. V teh primerih ni mogoče vložiti tožbe pri [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)]. Tožba pri [Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče)] ne more temeljiti na tožbenem razlogu, da se je pri odločanju o predložitvi predloga za imenovanje na mesto sodnika [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] upoštevala nepravilna ocena glede tega, ali kandidati izpolnjujejo merila.
1b. Če v posameznih zadevah glede imenovanja na funkcijo sodnika Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)] resolucije iz člena 37(1) ne izpodbijajo vsi udeleženci v postopku, postane ta resolucija pravnomočna, in sicer v delu, ki vsebuje odločitev o vložitvi predloga za imenovanje na mesto sodnika Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)], in v delu, ki vsebuje odločitev, da se ne vloži predlog za imenovanje na mesto sodnika istega sodišča, v primeru udeležencev v postopku, ki niso vložili tožbe.
[…]
4. V posameznih zadevah, ki se nanašajo na imenovanje na funkcijo sodnika Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)], je razveljavitev resolucije KRS o nepredložitvi predloga za imenovanje na funkcijo sodnika Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)] s strani Naczelny Sąd Administracyjny [(vrhovno upravno sodišče)] enakovredna sprejetju kandidature udeleženca, ki je vložil pravno sredstvo, v postopku izbire za prosto mesto sodnika na Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)], in sicer za mesto, za katero na dan razglasitve sodbe Naczelny Sąd Administracyjny [(vrhovno upravno sodišče)] postopek pred [KRS] še ni končan, ali – če takega postopka ni – za naslednje prosto mesto sodnika na Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)], ki je predmet razpisa.“
18 Odstavek 1a člena 44 zakona o KRS je bil temu členu dodan z zakonom z dne 8. decembra 2017 o spremembah zakona o nacionalnem sodnem svetu in nekaterih drugih zakonov, odstavka 1b in 4 pa sta bila temu členu dodana z zakonom z dne 20. julija 2018 o spremembi zakona o organizaciji splošnih sodišč in nekaterih drugih zakonov. Preden so bile te spremembe dodane, so bile tožbe iz navedenega odstavka 1a vložene pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) v skladu z odstavkom 1 navedenega člena 44.
19 Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) je s sodbo z dne 25. marca 2019 ugotovilo, da člen 44(1a) zakona o KRS ni združljiv z ustavo, ker v bistvu pristojnost, ki je bila z navedenim odstavkom 1a podeljena Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), ni bila utemeljena niti z naravo obravnavanih zadev, niti z organizacijskimi značilnostmi tega sodišča, niti s postopkom, ki ga to sodišče uporablja. Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) je v tej sodbi navedlo tudi, da ta razglasitev neustavnosti „nujno povzroči ustavitev vseh sodnih postopkov, ki še niso končani in ki temeljijo na razveljavljeni določbi“.
20 Člen 44 zakona o KRS je bil nato spremenjen z ustawa o zmianie ustawy o Krajowej Radzie Sądownictwa oraz ustawy – Prawo o ustroju sądów administracyjnych (zakon o spremembah zakona o nacionalnem sodnem svetu in zakona o organizaciji upravnih sodišč) z dne 26. aprila 2019 (Dz. U. iz leta 2019, pozicija 914), ki je začel veljati 23. maja 2019. Odstavek 1 tega člena 44 zdaj določa:
„Udeleženec v postopku lahko vloži tožbo pri Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)] s sklicevanjem na nezakonitost resolucije [KRS], razen če ni v ločenih določbah določeno drugače. V posameznih zadevah, ki se nanašajo na imenovanje na sodniško funkcijo pri Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)], ni mogoče vložiti tožbe.“
21 Poleg tega člen 3 navedenega zakona z dne 26. aprila 2019 določa, da se „[p]ostopki v zvezi s pravnimi sredstvi zoper resolucije [KRS] v posameznih zadevah, ki se nanašajo na imenovanje sodnikov na Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)], ki so se začeli, vendar niso bili končani pred začetkom veljavnosti tega zakona, končajo po samem zakonu“.
Zakon o organizaciji splošnih sodišč
22 Člen 69 ustawa – Prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizaciji splošnih sodišč) z dne 27. julija 2001 (Dz. U. št. 98, pozicija 1070) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, določa:
„1. Sodniki se upokojijo, ko dopolnijo starost 65 let, razen če največ dvanajst mesecev in najmanj šest mesecev pred dopolnitvijo te starosti [KRS] ne predložijo izjave, v kateri navedejo, da želijo še naprej opravljati sodniško funkcijo, in potrdilo, sestavljeno v skladu s pogoji, ki veljajo za sodniške kandidate, da jim njihovo zdravstveno stanje omogoča izpolnjevanje sodniških obveznosti.
[…]
1b. [KRS] lahko sodniku odobri, da še naprej opravlja sodniško funkcijo, če je nadaljnje opravljanje njegove funkcije v skladu z legitimnim interesom izvajanja sodne oblasti ali pomembnim družbenim interesom, pri čemer upošteva racionalno uporabo osebja splošnih sodišč in potrebe, ki izhajajo iz delovne obremenitve posameznih sodišč. […]
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
23 L. G., sodnik na Sąd Okręgowy w K. (regionalno sodišče v K., Poljska), je z dopisom z dne 30. decembra 2020 KRS obvestil, da želi še naprej opravljati svojo funkcijo po 12. juniju 2021, ko bo dopolnil 65 let.
24 KRS je z resolucijo z dne 18. februarja 2021 odločil, da se postopek v zvezi s prošnjo L. G. ustavi, potem ko je ugotovil, da je bila ta prošnja vložena po izteku prekluzivnega roka iz člena 69(1) zakona o organizaciji splošnih sodišč.
25 L. G. se je zoper to resolucijo pritožil pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče).
26 V teh okoliščinah je Sąd Najwyższy (Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych) (vrhovno sodišče (senat za izredni nadzor in javne zadeve)) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nasprotuje določbi nacionalnega prava, kakršna je člen 69(1b), prvi stavek, [zakona o organizaciji splošnih sodišč], v skladu s katero je učinkovanje izjave sodnika, da želi po dopolnitvi upokojitvene starosti še naprej opravljati sodniško funkcijo, odvisno od soglasja drugega organa?
2. Ali člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nasprotuje taki razlagi nacionalne določbe, v skladu s katero je prepozno vložena izjava sodnika, da želi po dopolnitvi upokojitvene starosti še naprej opravljati sodniško funkcijo, brez učinka ne glede na okoliščine, v katerih je prišlo do neupoštevanja roka, in pomen tega neupoštevanja za postopek o soglasju za nadaljnje opravljanje sodniške funkcije?“
Postopek pred Sodiščem
27 Ker je Komisija v pisnem stališču izrazila dvome o tem, ali ima sestava senata za izredni nadzor in javne zadeve pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki je vložila ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, status „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU, je Sodišče vse zadevne stranke pozvalo, naj o tem vidiku razpravljajo na obravnavi.
28 Predložitveni organ je s sklepom z dne 3. novembra 2022, ki je na Sodišče prispel 4. novembra 2022, navedel različne elemente, s katerimi je po njegovem mnenju mogoče potrditi, da ta status ima. Elemente, podobne tistim, ki jih je izpostavil ta organ, sta poleg tega predstavila tudi KRS in poljska vlada in o njih je potekala razprava na obravnavi pred Sodiščem.
29 Nazadnje, zadevnim strankam je bila po obravnavi dana možnost, da pisno predložijo dodatne pripombe v zvezi z elementi, vsebovanimi v sklepu predložitvenega organa z dne 3. novembra 2022. L. G., KRS, belgijska in nizozemska vlada ter Komisija so to možnost izkoristili.
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
30 Komisija je izrazila dvome o tem, ali predložitveni organ, v obravnavanem primeru sestava senata za izredni nadzor in javne zadeve pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) (v nadaljevanju: senat za izredni nadzor in javne zadeve), ki ga tvorijo trije sodniki tega senata, izpolnjuje zahteve iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, natančneje zahtevo glede obstoja z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, ki jih mora predložitveni organ izpolnjevati za to, da bi lahko imel status „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU.
31 Iz pisnega stališča Komisije je razvidno, da so se zadržki te institucije v zvezi s tem na eni strani nanašali, natančneje, na okoliščino, da je predsednik Republike Poljske 10. oktobra 2018 imenoval tri zadevne člane senata za izredni nadzor in javne zadeve na podlagi predlogov iz resolucije št. 331/2018, ki jo je 28. avgusta 2018 sprejel KRS (v nadaljevanju: resolucija št. 331/2018), to je organ, o neodvisnosti katerega naj bi se večkrat podvomilo, tudi v mnogih novejših sodbah Sodišča. Na drugi strani naj ne bi bilo sporno, kot izhaja med drugim iz sodbe z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje) (C‑487/19, v nadaljevanju: sodba W. Ż., EU:C:2021:798), da je bila po teh imenovanjih zoper to resolucijo vložena tožba pri Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), ki je s sklepom z dne 27. septembra 2018 zadržalo izvršljivost navedene resolucije.
32 Komisija v zvezi s tem poudarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi z dne 8. novembra 2021, Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski (CE:ECHR:2021:1108JUD004986819) (v nadaljevanju: sodba Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski), ugotovilo obstoj kršitve zahteve glede „z zakonom ustanovljenega sodišča“ iz člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), zaradi postopka, ki je na podlagi resolucije št. 331/2018 pripeljal do imenovanja članov dveh sestav, ki so ju tvorili trije sodniki senata za izredni nadzor in javne zadeve. Dodaja, da je bil v eni od teh sestav eden od sodnikov predložitvenega organa, ki je vložil ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.
33 Komisija poleg tega trdi, da je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) po izdaji sodbe Sodišča z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo) (C‑824/18, v nadaljevanju: sodba A. B. in drugi, EU:C:2021:153), resolucijo št. 331/2018 razveljavilo s sodbo z dne 21. septembra 2021.
34 L. G. ter belgijska in nizozemska vlada se v bistvu strinjajo z dvomi, ki jih je izrazila Komisija.
35 Predložitveni organ pa je v sklepu z dne 3. novembra 2022, omenjenem v točki 28 te sodbe, navedel, da sklep Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) z dne 27. septembra 2018, s katerim je bila odložena izvršljivost resolucije št. 331/2018, ni bil vročen niti predsedniku Republike Poljske niti osebam, katerih imenovanje na delovno mesto sodnika senata za izredni nadzor in javne zadeve je bilo predlagano v tej resoluciji, saj zadevne osebe niso bile stranke v sporu pred tem sodiščem. Poleg tega naj bi bil 28. septembra 2018 objavljen le izrek navedenega sklepa Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), v katerem je bilo navedeno, da je izvršljivost resolucije št. 331/2018 odložena „v delu, ki se izpodbija“, obrazložitev navedenega sklepa pa je bila objavljena šele 19. oktobra 2018, to je devet dni po imenovanju zadevnih oseb.
36 Po mnenju predložitvenega organa pa glede na nacionalne določbe, ki so veljale ob vložitvi tožbe zoper resolucijo št. 331/2018 pri Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), na podlagi ničesar ni mogoče domnevati, da bi taka tožba lahko pripeljala do izpodbijanja predlogov za imenovanje kandidatov, ki jih je KRS izbral v tej resoluciji, ali – posledično – ovirala imenovanje teh kandidatov s strani predsednika Republike Poljske. V skladu s členom 44(1b) takrat veljavne različice zakona o KRS je namreč taka resolucija, če je niso izpodbijali vsi udeleženci postopka, postala dokončna in zato izvršljiva v delu, ki je vseboval predloge za imenovanje na funkcijo sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Poleg tega naj ob imenovanju sodnikov, ki sestavljajo predložitveni organ, še ne bi bil začet noben postopek za ugotovitev morebitne nezdružljivosti te nacionalne določbe s pravom Unije, saj so bila vprašanja za predhodno odločanje v zvezi s tem Sodišču predložena šele 22. novembra 2018 v zadevi C‑824/18, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo).
37 V sodbi Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) z dne 21. septembra 2021 pa naj bi bilo izrecno pojasnjeno, da se njeni učinki ne nanašajo na veljavnost in učinkovitost predsedniških aktov o imenovanju na zadevna mesta sodnikov, saj ti akti niso predmet sodnega nadzora.
38 Nazadnje, v zvezi z okoliščino, da so bili zadevni sodniki imenovani v senat za izredni nadzor in javne zadeve na podlagi resolucije KRS v novi sestavi, ki je posledica izvajanja člena 9a zakona o KRS, predložitveni organ meni, da ta okoliščina ne zadostuje za to, da bi se tem sodnikom ali sestavi, v kateri zasedajo, očital neobstoj neodvisnosti, kot naj bi izhajalo tako iz sodne prakse Sodišča kot iz sodne prakse Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče).
39 Poljska vlada in KRS imata v bistvu enako stališče, kot ga je izrazil predložitveni organ.
40 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče pri presoji, ali je predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, kar je izključno vprašanje prava Unije, in torej pri presoji, ali je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten, upošteva skupek elementov, kot so med drugim zakonska podlaga tega organa, njegova stalnost, obvezna narava njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost (sodba z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 66 in navedena sodna praksa).
41 Sodišče je že poudarilo, da Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) kot tako izpolnjuje tako navedene zahteve, in v zvezi s tem pojasnilo, da če predlog za sprejetje predhodne odločbe vloži nacionalno sodišče, je treba domnevati, da to izpolnjuje te zahteve ne glede na njegovo konkretno sestavo (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točki 68 in 69).
42 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU glede na razdelitev nalog med njim in nacionalnim sodiščem ni pristojno, da preveri, ali je bila predložitvena odločba sprejeta v skladu z nacionalnimi pravili o organizaciji sodišč in sodnih postopkih. Sodišče je torej vezano na predložitveno odločbo, ki jo izda sodišče države članice, če ni bila razveljavljena v okviru pravnih sredstev, ki so morebiti določena v nacionalnem pravu (sodba z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 70 in navedena sodna praksa).
43 Sodišče v tem okviru upošteva tudi to, da je bistvo pravosodnega sistema, uvedenega s Pogodbama, postopek predhodnega odločanja, ki je določen v členu 267 PDEU in katerega cilj je z vzpostavitvijo dialoga med dvema sodiščema, in sicer med Sodiščem in sodišči držav članic, zagotoviti enotnost razlage prava Unije, s čimer je tako mogoče zagotoviti njegovo skladnost, polni učinek in avtonomijo ter, nazadnje, posebno naravo prava, uvedenega s Pogodbama (sodba z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 71 in navedena sodna praksa).
44 Vendar je Sodišče v zvezi s sestavo sodnika posameznika tudi pojasnilo, da je domnevo, navedeno v točki 41 te sodbe, mogoče ovreči, če bi pravnomočna sodna odločba, ki jo je izdalo sodišče države članice ali mednarodno sodišče, pripeljala do ugotovitve, da sodnik, ki sestavlja predložitveno sodišče, nima statusa neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v smislu člena 19(1), drugi odstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) (sodba z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 72).
45 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da sta sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski in sodbo Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) z dne 21. septembra 2021, na kateri se sklicuje Komisija, izdali mednarodno sodišče oziroma sodišče države članice in da sta obe sodbi pravnomočni. Poleg tega se ti sodbi nanašata posebej na okoliščine, v katerih so bili sodniki senata za izredni nadzor in javne zadeve imenovani na podlagi resolucije št. 331/2018.
46 V teh okoliščinah je treba v obravnavanem primeru preučiti, ali lahko ugotovitve in presoje Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski glede na člen 6(1) EKČP v povezavi z ugotovitvami Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) v sodbi z dne 21. septembra 2021 Sodišče, ki je edino pristojno za razlago prava Unije, usmerijo k temu, da ob upoštevanju svoje sodne prakse šteje, da sestava senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki mu je predložila predlog za sprejetje predhodne odločbe v obravnavani zadevi, nima statusa neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine ter da zato ta sestava ne izpolnjuje zahtev, na katere je bilo opozorjeno v točki 40 te sodbe, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.
47 Na prvem mestu, v zvezi s sodbo Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski je Evropsko sodišče za človekove pravice v točkah od 272 do 280 te sodbe najprej opozorilo na svojo sodno prakso, v skladu s katero pojem „z zakonom ustanovljeno“ sodišče v smislu člena 6(1) EKČP, katerega cilj je zlasti varovanje sodne veje oblasti pred vsakršnim nezakonitim zunanjim vplivom, ki izhaja zlasti iz izvršilne veje oblasti, pa tudi zakonodajne ali celo same sodne oblasti, zajema spoštovanje nacionalnih pravil, ki urejajo imenovanje sodnikov in ki morajo biti oblikovana nedvoumno. Prav tako je opozorilo, da iz te sodne prakse izhaja, da je ta pojem zelo tesno povezan z jamstvom „neodvisnosti“ in „nepristranskosti“ v smislu tega člena 6(1) EKČP. Tem zahtevam je namreč skupno to, da se z njimi želi zagotavljati spoštovanje temeljnih načel vladavine prava in delitve oblasti, tako da je treba pri preizkusu z vidika zahteve po „z zakonom ustanovljenem sodišču“ sistematično ugotavljati, ali je nepravilnost, ki se zatrjuje v dani zadevi, tako huda, da sta bili z njo kršeni ti načeli in ogrožena neodvisnost zadevnega sodišča.
48 Evropsko sodišče za človekove pravice je v utemeljitev ugotovitve kršitve člena 6(1) EKČP v obravnavanem primeru v točkah od 281 do 338 sodbe Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski v bistvu navedlo, da je do imenovanj članov, ki so sestavljali zadevni sestavi senata za izredni nadzor in javne zadeve, prišlo ob očitni kršitvi temeljnih nacionalnih pravil, ki urejajo postopek imenovanja sodnikov. To ugotovitev je oprlo zlasti na različne odločbe, ki jih je sprejelo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), in sicer na sodbo z dne 5. decembra 2019, ki jo je izdal senat za delovno pravo in pravo socialne varnosti tega sodišča, in na resolucijo z dne 23. januarja 2020, ki so jo skupaj sprejeli civilni senat, kazenski senat ter senat za delovno pravo in pravo socialne varnosti navedenega sodišča, pri čemer sta bili obe sprejeti po izdaji sodbe Sodišča z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982), ter na sklep z dne 21. maja 2019, s katerim je isto nacionalno sodišče pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi, v kateri je bila izdana sodba W. Ż.
49 V zvezi s tem je na eni strani Evropsko sodišče za človekove pravice, kot je razvidno iz točk od 309 do 312 in 320 sodbe Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski, opozorilo na neobstoj zadostnih jamstev neodvisnosti KRS od zakonodajne in izvršilne veje oblasti v njegovi novi sestavi, ki izhaja iz izvajanja člena 9a zakona o KRS. Na podlagi tega je sklepalo, da je do imenovanj zadevnih sodnikov v senat za izredni nadzor in javne zadeve na podlagi resolucije št. 331/2018 prišlo ob kršitvi ustavnih načel, ki urejajo delovanje KRS, kot sta načeli delitve oblasti in neodvisnosti sodstva, tako da teh sodnikov ni mogoče šteti za neodvisne in nepristranske.
50 Na drugi strani se je Evropsko sodišče za človekove pravice v točkah od 321 do 338 sodbe Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski sklicevalo na okoliščino, da je predsednik Republike Poljske te sodnike imenoval, čeprav je bila izvršljivost resolucije št. 331/2018, ki je vsebovala predloge za imenovanje zadevnih oseb na prosta delovna mesta v senatu za izredni nadzor in javne zadeve, s sklepom Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) z dne 27. septembra 2018 odložena.
51 V zvezi z zadnjenavedenim iz sodbe Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski, zlasti iz njenih točk 330 in 338, izhaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice med drugim menilo, da imenovanja, do katerih je prišlo v takih okoliščinah, odražajo globoko zanikanje avtoritete, neodvisnosti in vloge sodstva s strani izvršilne veje oblasti ter da se želi z njimi namerno preprečiti učinkovito izvajanje sodne oblasti, tako da je treba šteti, da ta imenovanja pomenijo očitno kršitev člena 6(1) EKČP in da so očitno nezdružljiva z načelom pravne države.
52 To sodišče je v točkah od 331 do 333 iste sodbe poleg tega poudarilo, da je resnost te kršitve v obravnavanem primeru še toliko bolj izkazana glede na temeljni pomen in občutljivost pristojnosti, ki jih ima senat za izredni nadzor in javne zadeve.
53 Čeprav je res, da od šestih sodnikov, ki so sestavljali sestavi senata za izredni nadzor in javne zadeve, obravnavani v zadevah, v katerih je bila izdana sodba Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski, le eden od njih zaseda v sestavi tega senata, ki je vložila ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, pa je iz obrazložitve te sodbe jasno razvidno, da presoja Evropskega sodišča za človekove pravice brez razlikovanja velja za vse sodnike navedenega senata, ki so bili vanj imenovani v podobnih okoliščinah, zlasti na podlagi resolucije št. 331/2018.
54 Na drugem mestu, v zvezi s sodbo Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) z dne 21. septembra 2021 je treba ugotoviti, da je to nacionalno sodišče s to sodbo, ki je bila izdana po izdaji sodbe A. B. in drugi, resolucijo št. 331/2018 razveljavilo tudi v delu, v katerem je bilo predlagano imenovanje sodnikov iz prejšnje točke, pri čemer se je oprlo zlasti na ugotovitve in presoje, ki se v velikem obsegu prekrivajo z ugotovitvami in presojami iz sodbe Dolińska‑Ficek in Ozimek proti Poljski ter iz odločb Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), navedenih v točki 48 te sodbe.
55 Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) je v razdelkih od 7.1. do 7.6. sodbe z dne 21. septembra 2021 poleg tega na eni strani ugotovilo, da so spremembe člena 44 zakona o KRS, ki so bile z zakonoma z dne 8. decembra 2017 in z dne 20. julija 2018, navedenima v točki 18 te sodbe, vnesene v člen 44 zakona o KRS, tožbam, ki so bile dotlej vložene zoper resolucije KRS, s katerimi so bili predlagani kandidati za imenovanje na mesta sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), najprej odvzele vsakršen učinek. Na drugi strani je navedlo, da je bil navedeni člen 44, ko je bilo pri njem vloženih več tovrstnih tožb, nato ponovno spremenjen z zakonom z dne 26. aprila 2019, navedenim v točkah 20 in 21 te sodbe, zaradi česar je bilo izključeno, da bi bilo mogoče take tožbe v prihodnosti še vložiti, in da je bilo v zadnjenavedenem zakonu določeno, da se postopki s tožbami, ki še potekajo pred Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), ustavijo po samem zakonu.
56 Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) je v zvezi s temi zakonodajnimi spremembami ugotovilo, da je bil njihov namen – če se presojajo glede na svoj dejanski in pravni okvir – očitno preprečiti, da bi sodišče lahko presojalo, v kolikšnem obsegu bi kombinacija različnih dejavnikov lahko povzročila, da sodniki, ki so bili nedavno imenovani na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) na predlog KRS v novi sestavi, ne izpolnjujejo zahtev iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, namen tistih zakonodajnih sprememb, ki so bile uvedene z zakonom z dne 26. aprila 2019, pa je bil preprečiti, da bi se Sodišče lahko v zvezi s tem izreklo. Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) je tudi menilo, da lahko take okoliščine pri pravnih subjektih vzbudijo sistemske dvome o tem, ali sodniki, ki so bili tako imenovani, te zahteve izpolnjujejo.
57 V zvezi s sestavnimi elementi pravnega in dejanskega okvira iz prejšnje točke, v katerem je prišlo do navedenih zakonodajnih sprememb, se je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), kot je razvidno iz razdelkov 7.5. in 7.6. njegove sodbe z dne 21. septembra 2021, sklicevalo na več dejavnikov. To sodišče je v zvezi s tem, prvič, poudarilo, da je bil mandat članov KRS, ki so takrat zasedali mesto, na podlagi zakona z dne 8. decembra 2017 skrajšan in da je bila sestava tega organa spremenjena, kar je povzročilo močno povečanje vpliva zakonodajne in izvršilne veje oblasti na ta organ. Drugič, navedlo je, da je do te spremembe sestave KRS prišlo v času, ko je bila kratkoročno predvidena zapolnitev zelo velikega števila mest na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Tretjič, sklicevalo se je na obstoj dvomov in na nepreglednost pogojev, pod katerimi je potekal postopek imenovanja članov novega KRS, ter ugotovilo, da glede na, hkrati, konkretno sestavo tega organa in dejavnost, ki jo je navedeni organ dejansko opravljal, ta ni bil več neodvisen od zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Četrtič, poudarilo je, da so se zakonodajne spremembe, navedene v točki 55 te sodbe, nanašale le na resolucije KRS, s katerimi so bili predlagani kandidati za imenovanje na mesta sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), in ne na resolucije, s katerimi so bili predlagani kandidati za imenovanje na mesta sodnikov na drugih nacionalnih sodiščih.
58 Glede na lastno sodno prakso Sodišča v zvezi z razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine ugotovitve in presoje Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski ter Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) v sodbi z dne 21. septembra 2021, kot so opisane v točkah od 47 do 57 te sodbe, vodijo do sklepa, da sestava senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki je vložila ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, zaradi podrobnih pravil, ki so urejala imenovanje sodnikov, ki jo sestavljajo, nima statusa neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v smislu navedenih določb prava Unije, tako da ta sestava ni „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.
59 V zvezi s tem je treba spomniti na neločljive povezave, ki v skladu s členom 47, drugi odstavek, Listine za namene temeljne pravice do poštenega sojenja v smislu te določbe obstajajo med jamstvoma neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov ter dostopom do z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča (sodba z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 55).
60 Natančneje, v zvezi s postopkom imenovanja sodnikov je Sodišče razsodilo, da je glede na bistvene posledice, ki jih ima ta postopek za pravilno delovanje in legitimnost sodne oblasti v demokratični državi, v kateri velja vladavina prava, tak postopek nujno neločljiv element pojma „z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“ v smislu člena 47 Listine, pri čemer se neodvisnost sodišča v smislu te določbe presoja zlasti glede na način, na katerega so bili imenovani njegovi člani (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 57 in navedena sodna praksa).
61 Kot namreč izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, jamstva neodvisnosti in nepristranskosti, ki se zahtevajo na podlagi prava Unije za sodišča, ki morajo razlagati ali uporabiti pravo Unije, predpostavljajo, da obstajajo pravila, ki se nanašajo zlasti na sestavo organa in na imenovanje njegovih članov ter na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak legitimen dvom pri pravnih subjektih o zavarovanosti navedenega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov (sodba W. Ż., točki 109 in 128 ter navedena sodna praksa). Ta zahteva po neodvisnosti sodišč, ki je neločljivo povezana z nalogo sojenja, je del bistvene vsebine pravice do učinkovitega sodnega varstva in temeljne pravice do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 58 in navedena sodna praksa).
62 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Sodišče v sodbi W. Ż. v okviru zadeve, v kateri je šlo za odločbo, ki jo je sprejel senat za izredni nadzor in javne zadeve v sestavi sodnika posameznika, razsodilo, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da take sestave ni mogoče šteti za neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče v smislu te določbe, če je iz vseh pogojev in okoliščin, v okviru katerih je potekal postopek za imenovanje tega sodnika posameznika, razvidno, da je do tega imenovanja prišlo ob očitni kršitvi temeljnih pravil, ki so sestavni del vzpostavitve in delovanja zadevnega sodnega sistema, in če je s tem, da so pri pravnih subjektih nastali legitimni dvomi o neodvisnosti in nepristranskosti zadevnega sodnika, ogrožena integriteta rezultata, do katerega je pripeljal navedeni postopek.
63 V obravnavani zadevi pa je treba, na prvem mestu, poudariti, da je – kot je razvidno iz točke 146 sodbe W. Ż. ter po zgledu presoj Evropskega sodišča za človekove pravice in Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), ki sta omenjeni v točkah 49 in 57 te sodbe – med takimi pogoji in okoliščinami dejstvo, da so bili sodniki, ki sestavljajo predložitveno sestavo senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki je Sodišču postavila vprašanji v tej zadevi, v ta senat imenovani na predlog KRS v novi sestavi, ki je posledica izvajanja člena 9a zakona o KRS. V navedeni točki 146 se je Sodišče tako kot ti drugi sodišči v zvezi s tem natančneje sklicevalo na dejstvo, da je bil tekoči mandat nekaterih dotedanjih članov KRS, ki bi v skladu s členom 187(3) ustave moral trajali štiri leta, skrajšan, in na okoliščino, da je na podlagi navedenega člena 9a petnajst članov KRS, ki so imeli status sodnika in ki so jih prej izvolili njihovi kolegi, kar zadeva novi KRS, izvolil Sejm (spodnji dom parlamenta), kar je povzročilo, da je 23 od 25 članov, ki sestavljajo ta organ, imenovala izvršilna in zakonodajna veja poljske oblasti oziroma so bili sami člani navedene oblasti.
64 Iz sodne prakse Sodišča sicer res izhaja, da okoliščina, da v sestavi organa, kot je nacionalni sodni svet, ki je vključen v postopek imenovanja sodnikov, prevladujejo člani, ki jih izbere zakonodajna veja oblasti, sama po sebi ne more povzročiti dvoma o statusu z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča in o neodvisnosti sodnikov, imenovanih ob koncu tega postopka. Vendar je v skladu s to sodno prakso drugače, če je ta okoliščina razlog za nastanek takih dvomov skupaj z drugimi upoštevnimi elementi in pogoji, v katerih so bile te izbire opravljene (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točki 74 in 75 ter navedena sodna praksa).
65 V zvezi s tem pa je Sodišče že večkrat poudarilo, da je do zakonodajnih sprememb, navedenih v točki 63 te sodbe, prišlo hkrati s sprejetjem – z zakonom z dne 8. decembra 2017 – bistvene reforme Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki med drugim vključuje ustanovitev dveh novih senatov pri tem sodišču, in sicer disciplinskega senata in senata za izredni nadzor in javne zadeve, ter znižanje upokojitvene starosti sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Kot je prav tako navedlo Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) v sodbi z dne 21. septembra 2021, je do teh sprememb torej prišlo, ko bi bila številna mesta sodnikov na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki so bila prosta ali pa so bila ustvarjena na novo, kmalu zapolnjena (glej v tem smislu sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točki 106 in 107 ter navedena sodna praksa, in W. Ż., točka 150).
66 Na drugem mestu, treba je upoštevati tudi to, da so bile senatu za izredni nadzor in javne zadeve, ki je bil tako na novo ustanovljen pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) in katerega sodniki so bili vsi imenovani na predlog KRS v novi sestavi, kot izhaja iz člena 26(1) zakona o vrhovnem sodišču in kot je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo tudi v sodbi Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski, podeljene pristojnosti na posebej občutljivih področjih, kot so volilni spori in spori, povezani z izvedbo referendumov, druge zadeve javnega prava, zlasti tiste, ki so naštete v tej določbi, oziroma izredna pravna sredstva, ki omogočajo razveljavitev pravnomočnih odločb splošnih sodišč ali drugih senatov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče).
67 Na tretjem mestu, treba je poudariti, da so bila vzporedno z zakonodajnimi spremembami, navedenimi v točki 63 te sodbe, pravila iz člena 44 zakona o KRS na področju pravnih sredstev, ki so na voljo zoper resolucije KRS, s katerimi so predlagani kandidati za imenovanje na mesta sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), najprej bistveno spremenjena, kot je razvidno iz točk 17 in 18 te sodbe.
68 Sodišče, ki se je moralo izreči o takih spremembah, je opozorilo na problematičnost določb, ki odpravljajo učinkovitost tovrstnih pravnih sredstev, ki so obstajala do tedaj, zlasti kadar se zdi, da lahko njihovo sprejetje skupaj z drugimi upoštevnimi elementi, značilnimi za postopek imenovanja na mesta nacionalnega vrhovnega sodišča v danem nacionalnem pravnem in dejanskem okviru, pri pravnih subjektih vzbudi sistemske dvome o neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, imenovanih ob koncu tega postopka (glej v tem smislu sodbo A. B. in drugi, točka 156).
69 Sodišče pa je najprej tako kot Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) v sodbi z dne 21. septembra 2021 v zvezi s tem navedlo, da je pravno sredstvo, kot je določeno v členu 44, od (1a) do (4), zakona o KRS v različici, ki izhaja iz zakonov z dne 8. decembra 2017 in z dne 20. julija 2018, brez dejanske učinkovitosti in tako ponuja le še videz sodnega varstva. Nato je poudarilo, da se omejitve, ki so bile tako uvedene z zadnjenavedenima zakonoma, nanašajo le na tožbe, vložene zoper resolucije KRS, ki se nanašajo na oddajo kandidatur za delovna mesta sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), medtem ko za resolucije KRS v zvezi z oddajo kandidatur za sodniška mesta na drugih nacionalnih sodiščih še naprej velja prejšnji sistem splošnega sodnega nadzora. Nazadnje je ugotovilo, da je do navedenih zakonodajnih sprememb prišlo, kot je bilo že navedeno v točki 65 te sodbe, malo preden je moral KRS v novi sestavi odločati o kandidaturah, vloženih za zapolnitev številnih mest sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki so bila razglašena za prosta ali pa so bila ustvarjena na novo (glej v tem smislu sodbo A. B. in drugi, točke 157, 162 in 164).
70 Na četrtem mestu, Sodišče je v točkah 138 in 139 sodbe W. Ż. tudi navedlo, da je ob imenovanju – na podlagi resolucije št. 331/2018 – člana senata za izredni nadzor in javne zadeve, na katerega se je nanašala zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), ki je odločalo o tožbi za razveljavitev te resolucije, 27. septembra 2018 odredilo, da se postopek s to tožbo ustavi. Ta okoliščina, ki jo je izpostavilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski, pa je podana pri imenovanju treh članov, ki zasedajo v sestavi senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki je vložila ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.
71 V zvezi s tem je predložitveni organ v sklepu z dne 3. novembra 2022 sicer res navedel, da sklep Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) z dne 27. septembra 2018 ni bil vročen niti kandidatom za mesto sodnika v senatu za izredni nadzor in javne zadeve, ki jih je KRS izbral v resoluciji št. 331/2018, niti predsedniku Republike Poljske, ker ti niso bili stranke v sporu, ki je takrat potekal pred Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče). Navedel je tudi, da obrazložitev zadnjenavedenega sklepa ni bila takoj objavljena.
72 Vendar, kot v obravnavanem primeru potrjujejo navedbe, ki sta jih Sodišču predložila L. G. in Komisija, ter kot izhaja tudi iz presoje Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski, ob imenovanju treh sodnikov predložitvenega organa v senat za izredni nadzor in javne zadeve ni bilo mogoče prezreti – kar velja predvsem za predsednika Republike Poljske – da je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) s pravnomočno sodno odločbo učinke te resolucije odložilo.
73 Tako je bilo s tem, da so bila zadevna imenovanja na podlagi resolucije št. 331/2018, ki je bila sicer odložena s sklepom Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) z dne 27. septembra 2018, izvedena po nujnem postopku in brez čakanja na seznanitev z obrazložitvijo tega sklepa, resno kršeno načelo delitve oblasti, ki je značilno za delovanje pravne države (glej v tem smislu sodbo W. Ż., točka 127), kot je razsodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski.
74 Na petem mestu, medtem ko je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) odločalo o tožbi za razveljavitev resolucije št. 331/2018 in je odločanje o tem sporu prekinilo do izdaje sodbe Sodišča v zadevi C‑824/18, A. B. in drugi, je poljski zakonodajalec sprejel zakon z dne 26. aprila 2019, naveden v točkah 20 in 21 te sodbe.
75 V zvezi s spremembami, uvedenimi s tem zakonom, pa je Sodišče v točkah 137 in 138 sodbe A. B. in drugi že razsodilo, da take zakonodajne spremembe, zlasti če se obravnavajo skupaj z vsemi sobesedilnimi elementi, navedenimi v točkah od 99 do 105 in od 130 do 135 te sodbe, kažejo na to, da je poljska zakonodajna veja oblasti v obravnavanem primeru ravnala s ciljem, da prepreči vsakršno možnost sodnega nadzora nad resolucijami KRS, s katerimi je bilo predlagano imenovanje sodnikov na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), kar je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) medtem potrdilo v sodbi z dne 21. septembra 2021, kot je razvidno iz točke 56 te sodbe.
76 Na šestem mestu in nazadnje, treba je upoštevati, da je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) resolucijo št. 331/2018 v sodbi z dne 21. septembra 2021 razveljavilo, in sicer zlasti, kot je razvidno iz oddelka 10 te sodbe, ob upoštevanju ugotovitev in presoj, navedenih v točkah od 55 do 57 te sodbe. Toda čeprav je res, kot je poudaril predložitveni organ v sklepu z dne 3. novembra 2022, da se učinki navedene sodbe z dne 21. septembra 2021 ne nanašajo na veljavnost in učinkovitost predsedniških aktov o imenovanju na zadevna mesta sodnikov, je treba vseeno opozoriti, kot je to storilo Evropsko sodišče za človekove pravice v točki 288 sodbe Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski, da je akt, s katerim KRS predlaga kandidata za imenovanje na mesto sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), v skladu s členom 179 ustave pogoj sine qua non za to, da bi predsednik Republike Poljske tega kandidata lahko imenoval na tako mesto (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 101 in navedena sodna praksa).
77 Iz vsega navedenega izhaja, da je posledica vseh sistemskih elementov in elementov okoliščin, ki so bili navedeni v točkah od 47 do 57 te sodbe na eni strani in v točkah od 62 do 76 te sodbe na drugi strani ter ki so zaznamovali imenovanje treh sodnikov, ki sestavljajo predložitveni organ v tej zadevi, v senat za izredni nadzor in javne zadeve, če se ti elementi obravnavajo skupaj, to, da ta organ nima statusa neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine. Skupek vseh teh elementov lahko namreč pri pravnih subjektih vzbudi legitimne dvome o zavarovanosti zadevnih oseb in sestave, v kateri zasedajo, pred zunanjimi dejavniki, zlasti pred neposrednimi ali posrednimi vplivi nacionalne zakonodajne in izvršilne oblasti, in njihovi nevtralnosti v razmerju do nasprotujočih si interesov. Navedeni elementi lahko tako pripeljejo do vtisa, da navedeni sodniki in navedeni organ niso neodvisni in nepristranski, s čimer bi se lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in pravni državi pri teh pravnih subjektih zbujati pravosodje.
78 V teh okoliščinah je treba domnevo, navedeno v točki 41 te sodbe, šteti za ovrženo, zato je treba ugotoviti, da sestava senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki je pri Sodišču vložila ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ni „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, tako da je treba ta predlog razglasiti za nedopusten.
Stroški
79 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Najwyższy (Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych) (vrhovno sodišče (senat za izredni nadzor in javne zadeve), Poljska) z odločbo z dne 20. oktobra 2021, ni dopusten.
Podpisi