SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 21. decembra 2023(*)
„Pritožba – Odškodninska tožba – Koncentracije podjetij – Sklep Evropske komisije, s katerim je bila koncentracija razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in delovanjem Sporazuma EGP – Razglasitev ničnosti sklepa zaradi kršitve postopka – Nepogodbena odgovornost Evropske unije – Vzročna zveza“
V zadevi C‑297/22 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 3. maja 2022,
United Parcel Service Inc. s sedežem v Atlanti, Georgia (Združene države Amerike), ki jo zastopajo F. Hoseinian, advokat, W. Knibbeler, A. Pliego Selie, F. Roscam Abbing, T. van Helfteren, advocaten, in A. Ryan, solicitor,
tožeča stranka,
druga stranka v postopku je:
Evropska komisija, ki jo zastopajo P. Berghe, M. Farley in N. Khan, agenti,
tožena stranka v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča, v funkciji sodnika petega senata, Z. Csehi (poročevalec), M. Ilešič in I. Jarukaitis, sodniki,
generalni pravobranilec: A. M. Collins,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba United Parcel Service Inc. (v nadaljevanju: UPS) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. februarja 2022, United Parcel Service/Komisija (T‑834/17, EU:T:2022:84; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to sodišče zavrnilo njeno tožbo na podlagi člena 268 PDEU za povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitosti sklepa Komisije C(2013) 431 z dne 30. januarja 2013, s katerim je bila koncentracija razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (zadeva COMP/M.6570 – UPS/TNT Express) (v nadaljevanju: sporni sklep).
Pravni okvir
2 Člen 7 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40), naslovljen „Zadržanje izvajanja koncentracij“, v odstavku 1 določa:
„Koncentracija z razsežnostmi Skupnosti, kakor je opredeljena v členu 1 ali ki jo pregleda [Evropska k]omisija skladno s členom 4(5), se ne izvede bodisi pred priglasitvijo bodisi do takrat, ko je bila razglašena za združljivo s skupnim trgom z odločbo iz členov 6(1)(b), 8(1) ali 8(2), ali na podlagi domneve skladno s členom 10(6).“
3 Člen 10 te uredbe, naslovljen „Roki za začetek postopkov in izdajo odločb“, v odstavku 5 določa:
„Če se na podlagi sodbe Sodišča Evropskih skupnosti odločba Komisije, pri kateri se upošteva rok iz tega člena, v celoti ali delno razveljavi, Komisija znova preuči koncentracijo zaradi sprejetja odločbe skladno s členom 6(1).
Koncentracija se znova preuči ob upoštevanju trenutnih razmer na trgu.
Stranke, ki priglašajo koncentracijo, brez odlašanja predložijo novo priglasitev ali dopolnijo prvotno, kadar prvotna priglasitev postane nepopolna zaradi spremenjenih razmer na trgu ali predloženih podatkov. Kadar takih sprememb ni, stranke nemudoma potrdijo to dejstvo.
Roki, določeni v odstavku 1, začnejo teči na delovni dan, ki sledi dnevu prejema popolnih podatkov v novi priglasitvi, dopolnjene priglasitve ali potrdila v smislu tretjega pododstavka.
Drugi in tretji pododstavek se uporabljata tudi v primerih iz člena 6(4) in člena 8(7).“
Dejansko stanje
4 V točkah od 1 do 13 izpodbijane sodbe je bilo dejansko stanje spora opisano tako:
„1 Tožeča stranka, [UPS] in TNT Express NV (v nadaljevanju: TNT) sta družbi, ki sta prisotni na trgih mednarodnih storitev hitre dostave malih paketov v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP).
2 Evropska komisija je 26. junija 2012 objavila obvestilo o predhodni priglasitvi koncentracije (zadeva COMP/M.6570 – UPS/TNT Express) (UL 2012, C 186, str. 9) […]
3 Komisija je 11. januarja 2013 družbo UPS obvestila, da namerava prepovedati načrtovano koncentracijo nje in družbe TNT.
4 Družba UPS je 14. januarja 2013 to informacijo objavila v sporočilu za javnost.
5 […]
6 Komisija je 30. januarja 2013 sprejela sporni sklep. Komisija je menila, da bi koncentracija družb UPS in TNT pomenila bistveno oviranje učinkovite konkurence na trgih zadevnih storitev v petnajstih državah članicah, in sicer v Bolgariji, Češki republiki, na Danskem, v Estoniji, Latviji, Litvi, na Madžarskem, Malti, Nizozemskem, Poljskem, v Romuniji, Sloveniji, na Slovaškem, Finskem in Švedskem.
7 Družba UPS je v sporočilu za javnost z istega dne sporočila, da se odpoveduje načrtovani koncentraciji.
8 Družba UPS je 5. aprila 2013 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa, vpisano pod številko T‑194/13, in predlog za obravnavo po hitrem postopku, ki ga je Splošno sodišče zavrnilo.
9 Družba FedEx Corp. je 7. aprila 2015 objavila ponudbo za nakup družbe TNT.
10 Komisija je 4. julija 2015 objavila obvestilo o predhodni priglasitvi koncentracije (zadeva M.7630 – FedEx/TNT Express) (UL 2015, C 220, str. 15) v zvezi s transakcijo, s katero naj bi družba FedEx prevzela družbo TNT.
11 Komisija je 8. januarja 2016 sprejela sklep, s katerim je koncentracijo razglasila za združljivo z notranjim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (zadeva M.7630 – FedEx/TNT Express), katerega povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2016, C 450, str. 12) in ki se je nanašal na transakcijo med družbama FedEx in TNT.
12 Splošno sodišče je s sodbo z dne 7. marca 2017, United Parcel Service/Komisija (T‑194/13, EU:T:2017:144), sporni sklep razglasilo za ničen.
13 Komisija je 16. maja 2017 vložila pritožbo zoper sodbo z dne 7. marca 2017, United Parcel Service/Komisija (T‑194/13, EU:T:2017:144), ki jo je Sodišče zavrnilo s sodbo z dne 16. januarja 2019, Komisija/United Parcel Service (C‑265/17 P, EU:C:2019:23).“
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
5 Družba UPS je 29. decembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala, prvič, naj se ji povrne škoda v višini 1,742 milijarde EUR, ki naj bi jo utrpela zaradi nezakonitosti spornega sklepa, in, drugič, naj se ji dodeli nadomestilo za davke, ki bodo pobrani od dodeljene odškodnine.
6 Iz tožbe je razvidno, da naj bi bila škoda v višini 1,742 milijarde EUR sestavljena tako:
– 131 milijonov EUR ustreza neto znesku izgube, ki naj bi jo družba UPS utrpela iz naslova odškodnine zaradi razdora (200 milijonov EUR bruto), ki je bila družbi TNT na podlagi sporazuma o združitvi izplačana zaradi neizvedbe koncentracije;
– plus 1,638 milijarde EUR, ki odraža neto vrednost sinergij stroškov, ki jih zaradi prepovedi koncentracije ni bilo mogoče doseči, po davkih;
– plus 2,4 milijona EUR za sodne stroške, ki jih je imela družba UPS (3,7 milijona EUR bruto) za posredovanje v zvezi s koncentracijo FedEx/TNT;
– minus 29 milijonov evrov stroškov v zvezi s koncentracijo, ki se jim je izognila (44,2 milijona EUR bruto).
7 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo zavrnilo.
8 Na prvem mestu, glede nezakonitosti, ki izhajajo iz kršitve procesnih pravic, je Splošno sodišče, prvič, v točkah 94 in 123 izpodbijane sodbe razsodilo, da je bila kršitev pravice družbe UPS do obrambe, ker Komisija ni posredovala končne različice ekonometričnega modela, že dokončno ugotovljena s sodbo z dne 7. marca 2017, United Parcel Service/Komisija (T‑194/13, EU:T:2017:144, točki 221 in 222), ki je po zavrnitvi pritožbe Komisije s sodbo z dne 16. januarja 2019, Komisija/United Parcel Service (C‑265/17 P, EU:C:2019:23), postala pravnomočna. Splošno sodišče je menilo, da kršitev pravice družbe UPS do obrambe, ki jo je storila Komisija, pomeni dovolj resno kršitev pravila prava Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice.
9 Drugič, Splošno sodišče je v točki 143 izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo trditev družbe UPS, da je Komisija procesne pravice družbe UPS kršila tudi v okviru analize povečanja učinkovitosti, ker naj ne bi posredovala meril za oceno tega povečanja.
10 Tretjič, glede zatrjevane kršitve procesnih pravic zaradi neposredovanja nekaterih zaupnih dokumentov družbe FedEx je Splošno sodišče v točkah 172 in 182 izpodbijane sodbe menilo, da ta ni dokazana.
11 Na drugem mestu, v zvezi z zatrjevanimi nezakonitostmi, ki izhajajo iz domnevnih napak pri vsebinski presoji koncentracije, je Splošno sodišče, prvič, v točki 228 izpodbijane sodbe, potem ko je opravilo tehtanje upoštevnih interesov, navedlo, prvič, da nepravilnosti, ki jih zatrjuje družba UPS v zvezi z ekonometričnim modelom Komisije, niso dovolj resne, da bi lahko povzročile nastanek nepogodbene odgovornosti Unije.
12 Drugič, Splošno sodišče je v točki 289 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družbi UPS ni uspelo dokazati obstoja napak pri presoji preverljivosti zatrjevanega povečanja učinkovitosti, na podlagi katerih bi lahko nastala nepogodbena odgovornost Unije.
13 Na tretjem mestu je Splošno sodišče v zvezi z obstojem vzročne zveze med nezakonitostjo zaradi neposredovanja ekonometričnega modela in tremi zatrjevanimi vrstami škode, za katere je družba UPS zahtevala povračilo zaradi nezmožnosti izvedbe načrtovane koncentracije, najprej v točki 343 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba zavrniti zahtevek za povrnitev škode, ki se nanaša na stroške, povezane z njenim sodelovanjem v postopku nadzora koncentracije družb FedEx in TNT.
14 Nato je Splošno sodišče v točki 350 izpodbijane sodbe presodilo, da ker plačilo odškodnine družbe UPS – zaradi razdora v višini 200 milijonov EUR – v korist družbe TNT izhaja neposredno iz sporazuma med tema dvema podjetjema, ni dokazano, da so kršitev procesnih pravic družbe UPS ali druge kršitve, ki jih ta zatrjuje, odločilni razlog za to škodo.
15 Nazadnje, glede škode v zvezi z izgubljenim dobičkom, ki naj bi družbi UPS nastala zaradi nemožnosti izvedbe načrtovane koncentracije, je Splošno sodišče, prvič, v točki 353 izpodbijane sodbe menilo, da je treba zahtevek družbe UPS razlagati tako, da njegov namen ni odškodnina za izgubo možnosti za izvedbo navedene transakcije, ampak odškodnina za gotovo izgubo sinergij glede stroškov. Ker pa je družba UPS šele v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča navedla, da odškodninski zahtevek na neki način vključuje izgubo možnosti, je Splošno sodišče menilo, da je bila ta nova postavka škode uveljavljana prepozno in zato ni dopustna.
16 Drugič, Splošno sodišče je v točkah 355 in 358 izpodbijane sodbe navedlo, da družba UPS ni niti dokazala niti predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z zahtevano gotovostjo ugotoviti, da zatrjevane napake v zasnovi uporabljenega ekonometričnega modela zadostujejo za razveljavitev celotne ekonomske analize nameravane koncentracije in za ugotovitev bistvenega oviranja učinkovite konkurence. Splošno sodišče je v omenjenih točkah izpodbijane sodbe tudi štelo, da ni mogoče ugotoviti, da je kršitev pravice do obrambe odločilno vplivala na izid postopka nadzora načrtovane koncentracije.
17 Tretjič, Splošno sodišče je v točki 365 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ker se je družba UPS že 14. januarja 2013 odpovedala načrtu za prevzem družbe TNT, tudi če bi nepravilnost, ki jo je storila Komisija pri sprejetju spornega sklepa, lahko povzročila izgubo dobička družbi UPS, se je s tem, da se je to podjetje, čim je bil naznanjen sporni sklep, odpovedalo načrtovani koncentraciji, prekinila vsakršna neposredna vzročna zveza med to nepravilnostjo in zatrjevano škodo.
18 Splošno sodišče je v točki 371 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni dokazano, da so kršitev procesnih pravic družbe UPS ali druge kršitve, ki jih ta zatrjuje, odločilni razlog za zatrjevani izgubljeni dobiček, zaradi česar je treba odškodninski zahtevek za to škodo zavrniti.
Predlogi strank pred Sodiščem
19 Družba UPS Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– družbi UPS v skladu s postopkom iz člena 340 PDEU prisodi odškodnino za nastalo škodo, skupaj z obrestmi, kot je bilo predlagano na prvi stopnji;
– podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in
– Komisiji naloži plačilo stroškov tega postopka in postopka pred Splošnim sodiščem.
20 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– družbi UPS naloži plačilo stroškov.
Pritožba
21 Družba UPS v utemeljitev pritožbe navaja šest pritožbenih razlogov. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, prvič, s tem, da je menilo, da resne napake, ki jih je mogoče pripisati Komisiji v zvezi z ekonometričnim modelom, ki ga je uporabila ta institucija, niso mogle povzročiti nastanka nepogodbene odgovornosti Unije, in drugič, s tem, da je menilo, da ni vzročne zveze z zatrjevano škodo. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo s tem, da je menilo, da odškodnine zaradi razdora ni mogoče povrniti, ker je bila dogovorjena prostovoljno. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo s tem, da je presodilo, da je bila vzročna zveza med resno kršitvijo, ki jo je storila Komisija, in škodo zaradi izgubljenega dobička prekinjena zaradi ravnanja družbe UPS po spornem sklepu. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo s tem, da je menilo, da je Komisija razpolagala s poljem proste presoje, da sprejme povečanje učinkovitosti, tako da naj ne bi storila dovolj resne napake pri presoji povečanja učinkovitosti. Peti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo s tem, da je presodilo, da družba UPS pooblaščencu za zaslišanje ni predložila ustreznih zahtev za vpogled v dokumente družbe FedEx. Šesti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo s tem, da je ugotovilo, da škoda, nastala zaradi izgube možnosti, pomeni novo postavko škode, zaradi česar je zahtevek za njeno povračilo nedopusten.
Tretji pritožbeni razlog
Trditve strank
22 Družba UPS s tretjim pritožbenim razlogom, ki ga je treba preučiti najprej, Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je v točkah 364 in 365 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je trdilo, da so ukrepi, ki jih je družba UPS sprejela po sprejetju spornega sklepa, prekinili neposredno vzročno zvezo med resno kršitvijo, ki jo je storila Komisija, in škodo zaradi izgubljenega dobička, ki je družbi UPS nastala, ker ni mogla izvesti načrtovane koncentracije. Po mnenju družbe UPS so bili ukrepi, ki jih je ta družba sprejela, neposredna posledica spornega sklepa.
23 Družba UPS pojasnjuje, prvič, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da se je družba UPS odločila „opustiti“ nameravano koncentracijo, napačno uporabilo pravo, ker je prišlo do pravno napačne ugotovitve, ki temelji na očitno izkrivljeni razlagi razpoložljivih dokazov. Družba UPS naj se namreč ne bi odpovedala nameravanemu prevzemu, saj naj bi Splošnemu sodišču predlagala, naj sporno odločbo razglasi za nično in naj uporabi hitri postopek. Poleg tega naj bi se družba UPS pogodbeno zavezala, da bo svojo ponudbo ohranila, dokler je Komisija ne bo prepovedala. S sporočilom za javnost z dne 14. januarja 2013 naj bi kapitalske trge obvestila, da bi bila družba UPS, če bi Komisija dejansko sprejela sklep o prepovedi, pravno nezmožna izvesti ponudbo, ki bi se iztekla v skladu z njenimi pogodbenimi določili. Družba UPS naj bi nato 30. januarja 2013, ko je bil sprejet sporni sklep, objavila sporočilo za javnost, v katerem je pojasnila, katere pogodbene ukrepe je treba sprejeti na podlagi tega sklepa. V zvezi s temi pogodbenimi ukrepi naj Splošno sodišče družbi UPS ne bi moglo očitati, da je sprejela ukrepe, zahtevane s členom 7 Uredbe št. 139/2004, ki določa, da koncentracij, ki so bile prepovedane, ni mogoče izvesti.
24 Na drugem mestu družba UPS trdi, da je ugotovitev Splošnega sodišča, da je bila vzročna zveza med resno napako, ki jo je storila Komisija, in škodo zaradi izgubljenega dobička, ki je družbi UPS nastala zaradi nezmožnosti izvedbe načrtovane koncentracije, prekinjena, ker ni predložila druge ponudbe za prevzem družbe TNT ali objavila konkurenčne ponudbe kot odziv na ponudbo družbe FedEx, napačna in ne odraža gospodarske stvarnosti.
25 Prvič, družba UPS naj namreč ne bi imela nobenega razloga, da bi si prizadevala za drugačno rešitev, ker je, po eni strani, postopek za razglasitev ničnosti spornega sklepa še vedno potekal in ker je Komisija odločno zagovarjala zakonitost tega sklepa. Po drugi strani od nobene stranke ni mogoče zahtevati, da še naprej priglaša koncentracijo v upanju, da bo nazadnje dosegla odobritev, in to neodvisno od vprašanja, ali je bilo to mogoče na podlagi pravil o javnih ponudbah za nakup, s poslovnega ali drugačnega vidika.
26 Drugič, poleg tega, da naj ta nova ponudba ne bi bila odobrena ali da naj bi bilo zelo malo verjetno, da bi jo nizozemski finančni regulativni organ odobril na podlagi nizozemske ureditve na področju javnih ponudb za prevzem, ki je zahtevala, naj ta organ odobri vlogo v zvezi z javno ponudbo za nakup, preden bi stranka lahko izvedla ta prevzem, družba UPS poudarja, da je nepravilno in nerealistično zatrjevati, da bi lahko objavila spremenjeno ponudbo, še preden je Splošno sodišče razglasilo ničnost spornega sklepa.
27 Tretjič, ko je Splošno sodišče sporni sklep razglasilo za ničen, je družbo TNT prevzela družba FedEx, tako da družba UPS ni več mogla dati ponudbe za prevzem družbe TNT. V teh okoliščinah naj družba UPS tudi ne bi mogla več Komisiji predlagati, naj nadaljuje presojo ponudbe, ki jo je dala družba UPS v zvezi z družbo TNT. Splošno sodišče naj bi odločilo, da se zadeva obravnava prednostno, vendar naj bi do razglasitve ničnosti prišlo več kot leto dni po tem, ko je družba FedEx prevzela družbo TNT.
28 Komisija meni, da je tretji pritožbeni razlog delno nedopusten in delno neutemeljen.
Presoja Sodišča
29 Najprej je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je, kadar je Splošno sodišče ugotovilo ali presojalo dejstva, Sodišče pristojno le za to, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in pravnimi posledicami, ki so iz tega izpeljane (sodba z dne 14. oktobra 2021, NRW.Bank/EOR, C‑662/19 P, EU:C:2021:846, točka 35). Presoja dejstev torej, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija, C‑152/19 P, EU:C:2021:238, točka 68).
30 Kadar pritožnik trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno navesti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki so po njegovem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Poleg tega mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 10. novembra 2022, Komisija/Valencia Club de Fútbol, C‑211/20 P, EU:C:2022:862, točka 55 in navedena sodna praksa).
31 Za tako izkrivljanje se predpostavlja, da je Splošno sodišče očitno prekoračilo meje razumne presoje dokazov. V zvezi s tem ni dovolj dokazati, da bi bilo mogoče dokument razlagati drugače kot Splošno sodišče (sodba z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 44, in z dne 16. februarja 2023, Komisija/Italija, C‑623/20 P, EU:C:2023:97, točka 128).
32 V obravnavanem primeru družba UPS s tem pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču ne očita, da je napačno pravno opredelilo dejstva s tem, da je v točki 365 izpodbijane sodbe presodilo, da dejstvo, da se je družba UPS načrtovani koncentraciji, v okviru katere je želela kupiti družbo TNT, odpovedala takoj po tem, ko je bil sporni sklep naznanjen, torej precej preden je družba FedEx objavila svojo ponudbo za nakup te družbe, pomeni akt, ki je prekinil neposredno vzročno zvezo med nepravilnostjo, ki jo je storila Komisija pri sprejetju tega spornega sklepa, in zatrjevano škodo. Družba UPS pa Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo dokaze s tem, da je v točkah 364 in 365 izpodbijane sodbe presodilo, da se je tej koncentraciji odpovedala.
33 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točkah 364 in 365 izpodbijane sodbe v okviru proste presoje dejstev ugotovilo, da je družba UPS v prvem sporočilu za javnost z dne 14. januarja 2013 nedvoumno navedla, da je sprejela odločitev, da bo opustila nameravano koncentracijo z družbo TNT, in da je v drugem sporočilu za javnost z dne 30. januarja 2013 naznanila umik svoje ponudbe za nakup družbe TNT in odločitev teh dveh podjetij, da odstopita od sporazuma o združitvi. Splošno sodišče je tako v okviru proste presoje ugotovilo, da se je družba UPS od 14. januarja 2013 odpovedala nakupu družbe TNT in da odločitve o tej odpovedi ni nikoli spremenila, kar naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da družba UPS po sprejetju spornega sklepa ni dala nove ponudbe za nakup družbe TNT in se tudi ni odzvala na ponudbo družbe FedEx, s katero je ta družba dala konkurenčno ponudbo.
34 Ugotoviti pa je treba, da se družba UPS v argumentih, ki jih navaja v podporo temu pritožbenemu razlogu, opira le na razlago dokumentov, v obravnavanem primeru sporočil za javnost z dne 14. in 30. januarja 2013, in na dejansko stanje v zvezi s temi dokumenti, ki je drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ne da bi pri tem dokazala, da je Splošno sodišče v zvezi s tem očitno izkrivilo dokaze iz spisa in prekoračilo meje razumne presoje dokazov, ker je ugotovilo, da se je družba UPS odpovedala zadevni koncentraciji. V zvezi s tem je treba poleg tega navesti, da družba UPS Splošnemu sodišču ne očita izkrivljanja glede presoje tega sodišča iz točke 363 izpodbijane sodbe, da je sporazum o združitvi z dne 19. marca 2012 določal, da lahko družba UPS v primeru razglasitve nezdružljivosti podaljša svojo ponudbo za nakup družbe TNT, in to po svoji diskreciji.
35 Tudi s trditvijo, ki jo je v tem okviru družba UPS navedla v zvezi z upoštevnostjo nepredložitve druge ponudbe za prevzem družbe TNT ali konkurenčne ponudbe, kot odziva na ponudbo družbe FedEx, ni mogoče dokazati obstoja izkrivljanja. Družba UPS s to trditvijo – s katero nikakor ne izpodbija dejanskega stanja, ki ga je Splošno sodišče ugotovilo v točki 365 izpodbijane sodbe in v skladu s katerim družba UPS ni niti predložila druge ponudbe za prevzem družbe TNT niti objavila konkurenčne ponudbe, kot odziv na ponudbo družbe FedEx – priznava pravilnost ugotovitve tega dejanskega stanja in se omejuje le na navajanje okoliščin, ki po njenem mnenju upravičujejo tako ravnanje.
36 V teh okoliščinah je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
37 Družba UPS v drugem pritožbenem razlogu Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je v točkah 346, 347 in 350 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je obstoj vzročne zveze med dovolj resno napako, ki jo je mogoče pripisati Komisiji, in odškodnino zaradi razdora zavrnilo zgolj zato, ker je bila ta odškodnina prostovoljno dogovorjena.
38 Družba UPS najprej trdi, da kadar škodo, ki jo je utrpel posameznik, neposredno povzroči dovolj resna napaka institucije Unije, nepogodbena odgovornost Unije nastane tudi, če je dejstvo, zaradi katerega je nastala škoda, pogodba med posamezniki, katere temeljna obveznost je bila dogovorjena, še preden je Komisija storila to dovolj resno napako. Družba UPS v zvezi s tem pojasnjuje, da če bi sledili razlogovanju Splošnega sodišča, Unija ne bi bila nikoli odgovorna za škodo, ki so jo utrpeli posamezniki zaradi dovolj resne napake, ki jo je treba pripisati instituciji, če bi zadevni posamezniki prostovoljno vstopili v temeljno pogodbeno razmerje ali vanj privolili. Splošno sodišče naj bi domnevno voljo in svobodno privolitev posameznikov, na katere vpliva akt institucije Unije, opredelilo kot odločilna elementa, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj vzročne zveze. Člen 340 PDEU pa naj s svojega področja uporabe ne bi izključeval povračila škode, ki je povezana s pogodbami med posamezniki, ki so bile sklenjene prostovoljno in svobodno.
39 Dalje, družba UPS meni, da čeprav odškodnina zaradi razdrtja temelji na sporazumu o združitvi z dne 19. marca 2012, pa to ne velja za plačilo te odškodnine, do katerega je prišlo zaradi spornega sklepa. V zvezi s tem naj bi se obravnavana zadeva razlikovala od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. julija 2009, Komisija/Schneider Electric (C‑440/07 P, EU:C:2009:459). V tej zadevi bi se namreč družba Schneider lahko izognila uveljavljani škodi, če bi nadaljevala postopek nadzora nad koncentracijami, da bi tako dosegla odobritev prevzema družbe Legrand, potem ko je Splošno sodišče razglasilo za nično prepoved že izvedene koncentracije, vendar se je odločila, da odstopi od postopka. V obravnavani zadevi pa naj se družba UPS ne bi mogla izogniti plačilu odškodnine zaradi razdora, ker naj bi bilo to nadomestilo v praksi obvezno.
40 Nazadnje, družba UPS trdi, da Splošno sodišče ni odgovorilo na njeno trditev, da je bila vključitev odškodnine zaradi razdora v sporazum o združitvi z dne 19. marca 2012 v praksi obvezna. V zvezi s tem družba UPS pojasnjuje, da trditev, da vračila odškodnine zaradi razdora ni mogoče doseči že samo zato, ker je bila ta odškodnina prostovoljno sprejeta, ni pravilna. Podjetja, na katera se nanaša javna ponudba za nakup, naj bi namreč v praksi vztrajala pri vključitvi odškodnine zaradi razdora.
41 Komisija trdi, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Presoja Sodišča
42 Najprej je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah 344 in 345 izpodbijane sodbe ugotovilo, da plačilo odškodnine zaradi razdrtja temelji na pogodbeni obveznosti, ki izhaja iz določil sporazuma o združitvi z dne 19. marca 2012. Ta sporazum je določal, da je javna ponudba družbe UPS za nakup vrednostnih papirjev družbe TNT sklenjena pod odložnim pogojem pozitivne odločitve Komisije in da je neizpolnitev tega pogoja razlog za odstop od sporazuma o združitvi, kar je družbi TNT omogočalo, da od družbe UPS na prvi poziv prejme odškodnino zaradi razdora v višini 200 milijonov EUR.
43 Splošno sodišče je v točkah 346 in 347 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je ta pogodbena zaveza posledica volje strank, da si v skladu s svojo prosto presojo razdelita tveganje, da načrtovana koncentracija ne bo dobila predhodne odobritve Komisije, kar je tveganje, glede katerega je Sodišče v točki 203 sodbe z dne 16. julija 2009, Komisija/Schneider Electric (C‑440/07 P, EU:C:2009:459), opozorilo, da je značilno za vse postopke nadzora koncentracij. Splošno sodišče je ob sklicevanju na točko 205 zadnjenavedene sodbe pojasnilo, da škodljive posledice pogodbenih zavez, ki jih je naslovnik sklepa Komisije prostovoljno sprejel, ne morejo biti odločilni vzrok za škodo, nastalo zaradi nezakonitosti tega sklepa.
44 Na prvem mestu, v zvezi z očitkom družbe UPS, kot je povzet v točki 38 te sodbe, je treba ugotoviti, da izpodbijane sodbe ni mogoče razlagati tako, da je njen namen izključiti odgovornost institucije Unije v vseh primerih, v katerih zatrjevana škoda temelji na pogodbenih razmerjih. Ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 347 izpodbijane sodbe, da škodljive posledice pogodbenih zavez, ki jih je naslovnik sklepa Komisije prostovoljno sprejel, ne morejo biti odločilni vzrok za škodo, nastalo zaradi nezakonitosti tega sklepa, bi, če bi se jo razlagalo ločeno od konteksta, sicer lahko vodila do take razlage. Vendar se, kot je razvidno iz besedila točk od 344 do 347 izpodbijane sodbe, gledano v celoti, razlogovanje Splošnega sodišča nanaša na pogodbeno določilo iz te zadeve, s katerim sta si stranki tveganje, da načrtovana koncentracija ne bo dobila predhodne odobritve Komisije, po prosti presoji razdelili tako, da sta določili pavšalni znesek 200 milijonov EUR.
45 Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo družbe UPS, da je odškodnina zaradi razdora v praksi obvezna, zadostuje ugotovitev, da se z njo izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča iz točk 346 in 347 izpodbijane sodbe, do katere je to sodišče prišlo v okviru proste presoje dokazov, da je bila odškodnina zaradi razdora, ki je bila dogovorjena v tej zadevi, prostovoljno sprejeta, ne da bi se pri tem navajalo ali dokazovalo kakršno koli izkrivljanje.
46 Zato je ta trditev v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 29 te sodbe, v fazi pritožbe nedopustna.
47 Na tretjem mestu, v zvezi z očitkom, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, ker naj Splošno sodišče ne bi odgovorilo na trditev družbe UPS, da odškodnina ni bila prostovoljno sprejeta, ampak je v praksi obvezna, je treba opozoriti, da obveznost obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče na podlagi člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 36 Statuta Sodišča Evropske unije, temu sodišču nalaga, da jasno in nedvoumno navede razlogovanje, ki mu je sledilo, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega sklepa in da lahko Sodišče opravi sodni nadzor. Ta obveznost Splošnemu sodišču ne nalaga, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in posamično sledila razlogovanju strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katere se je oprlo Splošno sodišče, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe (sodba z dne 2. februarja 2023, Španija in drugi/Komisija, C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P, EU:C:2023:60, točka 113 in navedena sodna praksa).
48 V obravnavani zadevi zadostuje navesti, da je Splošno sodišče odgovorilo prav na trditev družbe UPS, da je odškodnina v praksi obvezna, s tem ko je v točki 346 izpodbijane sodbe navedlo, da je bila pogodbena zaveza, v skladu s katero se med družbi UPS in TNT porazdeli tveganje, da načrtovana koncentracija ne bo pridobila predhodne odobritve Komisije – ki je, kot je opozorilo Sodišče, značilno za vse postopke nadzora koncentracij – prostovoljno sprejeta.
49 Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot delno nedopusten in delno neutemeljen.
Prvi del prvega pritožbenega razloga
Trditve strank
50 Družba UPS s prvim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je zlasti v točkah od 356 do 358 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo in izkrivilo sporni sklep s tem, da je presodilo, da je ekonometrični model, ki ga je uporabila Komisija, le eden od elementov, ki upravičujejo prepoved, in da družba UPS ni dokazala odločilnega vpliva ugotovljenih resnih napačnih uporab prava na vsebino spornega sklepa.
51 Komisija trdi, da je ta del pritožbenega razloga delno nedopusten in delno neutemeljen.
Presoja Sodišča
52 Spomniti je treba, da je Splošno sodišče v točkah od 354 do 358 izpodbijane sodbe ugotovilo, da dovolj resne kršitve procesnih pravic družbe UPS, kot je bila ugotovljena v točki 123 te sodbe, ali zatrjevanih napak pri zasnovi ekonometričnega modela, ki ga je upoštevala Komisija, ni mogoče šteti za vzrok za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dobička, ki je družbi UPS nastala zaradi tega, ker ni mogla izvesti predlagane koncentracije.
53 Splošno sodišče pa je v točki 365 izpodbijane sodbe ugotovilo, da tudi če bi nepravilnost, ki jo je storila Komisija pri sprejetju spornega sklepa, lahko povzročila izgubo dobička družbe UPS, se je s tem, da se je to podjetje, čim je bil naznanjen sporni sklep, odpovedalo načrtovani koncentraciji, prekinila vsakršna neposredna vzročna zveza med to nepravilnostjo in zatrjevano škodo.
54 Ker so bile, kot je razvidno iz obrazložitve v točkah od 32 do 36 te sodbe, trditve, s katerimi je družba UPS izpodbijala to ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 365 izpodbijane sodbe, zavrnjene, je treba ugotoviti, da so točke od 355 do 358 izpodbijane sodbe v zvezi s presojo vzročne zveze med kršitvijo procesnih pravic te družbe ali drugimi zatrjevanimi kršitvami, ki naj bi jih storila Komisija, in zatrjevano premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dobička družbe UPS zaradi nezmožnosti izvedbe načrtovane koncentracije dodatno navedene samo zaradi celovitosti.
55 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča pa izhaja, da očitki, ki so usmerjeni zoper dodatne razloge iz odločbe Splošnega sodišča, ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni (sklep z dne 17. januarja 2023, Theodorakis in Theodoraki/Svet, C‑137/22 P, EU:C:2023:41, točka 43 in navedena sodna praksa).
56 Iz tega sledi, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot brezpredmeten.
Drugi del prvega pritožbenega razloga ter četrti in peti pritožbeni razlog
Trditve strank
57 Družba UPS v drugem delu prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 216 in 226 izpodbijane sodbe ugotovilo, da zgolj to, da je Komisija uporabila ekonometrični model, ki vsebuje nepravilnosti, in sicer nekonvencionalno metodo, ki temelji na nepreizkušenih in nepreverjenih hipotezah, ne da bi preučila robustnost rezultatov in občutljivost modela, ne zadostuje za ugotovitev, da so te nepravilnosti dovolj resne za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije.
58 Družba UPS v četrtem pritožbenem razlogu, ki je razdeljen na tri dele, trdi, da je Splošno sodišče zlasti v točkah od 124 do 143 in od 229 do 289 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo pri oceni povečanja učinkovitosti.
59 Družba UPS s petim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je v točkah 172, 182 in 183 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da družba UPS v svojih prošnjah za dostop do dokumentov v zvezi s konkurenčnostjo družbe FedEx ni bila dovolj natančna, zaradi česar je izgubila pravico do dostopa do nekaterih dokumentov družbe FedEx.
60 Komisija izpodbija vse trditve, navedene v okviru tega dela pritožbenega razloga in teh pritožbenih razlogov.
Presoja Sodišča
61 Kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 82 izpodbijane sodbe, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti za nepogodbeno odgovornost Evropske unije na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU izpolnjenih več pogojev, in sicer mora biti ravnanje, ki se očita instituciji Unije, nezakonito, škoda mora biti dejanska, med ravnanjem institucije in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza. Kot je Sodišče že presodilo, je treba tožbo v celoti zavrniti, če eden od teh pogojev ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije (sodba z dne 25. februarja 2021, Dalli/Komisija, C‑615/19 P, EU:C:2021:133, točki 41 in 42 ter navedena sodna praksa). Poleg tega sodišču Unije teh pogojev ni treba preučiti v določenem vrstnem redu (glej sodbo z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija, C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točka 148 in navedena sodna praksa).
62 Ker sta bila drugi in tretji pritožbeni razlog zavrnjena, je treba ugotoviti, da družba UPS ugotovitev Splošnega sodišča v točkah 350 in 365 izpodbijane sodbe, da vzročna zveza ni dokazana niti glede zatrjevane škode, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi razdrtja, niti glede izgubljenega dobička, ki naj bi družbi UPS nastal zaradi nezmožnosti izvedbe načrtovane koncentracije, ni uspešno izpodbijala. Poleg tega družba UPS ni izpodbijala ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 343 izpodbijane sodbe, da v zvezi s škodo, ki se nanaša na stroške, povezane z udeležbo družbe UPS v postopku nadzora koncentracije med družbama FedEx in TNT, ni podana vzročna zveza.
63 Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da vzročna zveza glede treh zatrjevanih ločenih škod ni podana.
64 V skladu z ustaljeno sodno prakso pa, če eden od razlogov, na katerega se opre Splošno sodišče, zadošča za utemeljitev izreka sodbe, napake, ki bi jih lahko vseboval drug razlog zadevne sodbe, ne morejo vplivati na ta izrek, tako da je pritožbeni razlog, ki se nanaša na te napake, brezpredmeten in ga je treba zavrniti (sodba z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija, C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284, točka 47 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu sodbo z dne 28. oktobra 2021, Vialto Consulting/Komisija, C‑650/19 P, EU:C:2021:879, točka 86).
65 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da trditve, s katerimi želi družba UPS v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga ter četrtega in petega pritožbenega razloga dokazati obstoj dovolj resnih kršitev pravnih pravil, ki so dodatne glede na kršitev, ki se nanaša na pravico do obrambe in je bila dokončno ugotovljena s sodbo z dne 7. marca 2017, United Parcel Service/Komisija (T‑194/13, EU:T:2017:144, točki 221 in 222), tudi če bi bile utemeljene, ne morejo povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe. Te trditve je treba zato zavrniti kot brezpredmetne.
Šesti pritožbeni razlog
Trditve strank
66 Družba UPS s šestim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v točki 353 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da se uveljavljana škoda zaradi izgubljenega dobička nanaša le na popolno izgubo ocenjenih sinergij in da vsak odškodninski zahtevek, ki je vložen pri Splošnem sodišču in se nanaša na znesek, ki je nižji od te ocenjene popolne izgube dobička, pomeni novo postavko škode, ki je nedopustna, ker je bila uveljavljana prepozno. Družba UPS trdi zlasti, da bi moralo Splošno sodišče, če meni, da družba UPS nima pravice do popolne odškodnine za zatrjevano izgubo zaradi nedoseženih sinergij, v okviru izvajanja svoje neomejene sodne pristojnosti seveda odločiti, v kolikšnem obsegu bi morala biti odškodnina, ki jo je treba dodeliti, nižja od celotnega zahtevanega zneska.
67 Komisija trdi, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Presoja Sodišča
68 Ugotoviti je treba, da trditve družbe UPS temeljijo na predpostavki, da –v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točki 353 izpodbijane sodbe – premoženjska škoda zaradi izgubljenega dobička vključuje škodo, ki je nastala zaradi izgube možnosti, pri čemer ta izguba tako pomeni minus glede na prvotno zahtevano odškodnino, to je znesek, ki je nižji od celotnega zahtevanega zneska.
69 Vendar je iz točk 5 in 6 te sodbe razvidno, da je Splošno sodišče v točki 353 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da odškodninski zahtevek zaradi izgube možnosti pomeni novo postavko škode, ki ni bila navedena v tožbi. Ker se škoda zaradi izgube možnosti izvedbe nameravane koncentracije bistveno razlikuje od škode zaradi izgubljenega dobička, ki je posledica prepovedi te koncentracije, ni mogoče šteti, da je prva postavka škode minus glede na drugo. Splošno sodišče torej ni napačno uporabilo prava s tem, da je ugotovilo, da je bila postavka škode, povezana z izgubo možnosti, ki je bila v postopku pred Splošnim sodiščem uveljavljana šele v odgovoru na vprašanja tega sodišča, navedena prepozno in zato ni dopustna (glej v tem smislu sodbi z dne 27. januarja 2000, Mulder in drugi/Svet in Komisija, C‑104/89 in C‑37/90, EU:C:2000:38, točka 47, in z dne 7. novembra 2019, Rose Vision/Komisija, C‑346/18 P, EU:C:2019:939, točka 43).
70 Zato je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti.
71 Ker nobenemu od pritožbenih razlogov, ki jih je družba UPS navedla v utemeljitev svoje pritožbe, ni bilo ugodeno, je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
72 Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da kadar pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških.
73 V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
74 Ker družba UPS s svojimi predlogi ni uspela in je Komisija predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbi United Parcel Service Inc. se naloži plačilo stroškov.
Podpisi