SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 18. junija 2009(*)
„Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Diskriminacija zaradi starosti – Določitev plačila za začasne uslužbence države –Neupoštevanje poklicnih izkušenj, pridobljenih pred 18. letom“
V zadevi C‑88/08,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija) z odločbo z dne 7. februarja 2008, ki je prispela na Sodišče 27. februarja 2008, v postopku
David Hütter
proti
Technische Universität Graz,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, A. Ó Caoimh, J. N. Cunha Rodrigues, sodnika, P. Lindh (poročevalka), sodnica, in A. Arabadjiev, sodnik,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Davida Hütterja T. Stampfer in C. Orgler, odvetnika,
– za Technische Universität Graz M. Gewolf-Vukovich, Mitglied der Finanz Prokuratur,
– za dansko vlado B. Weis Fogh, zastopnica,
– za Komisijo Evropskih skupnosti J. Enegren in B. Kotschy, zastopnika,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, str. 16).
2 Ta predlog je bil vložen v sporu med D. Hütterjem in Technische Universität Graz (v nadaljevanju: TUG) zaradi uvrstitve D. Hütterja na karierno stopnjo začasnega javnega uslužbenca ob sprejemu v službo.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 V uvodni izjavi 25 Direktive 2000/78 je navedeno:
„Prepoved diskriminacije zaradi starosti je bistven del izpolnjevanja ciljev, opredeljenih v smernicah o zaposlovanju, in spodbujanja raznovrstnosti delovne sile. Vendar je v nekaterih okoliščinah različno obravnavanje v zvezi s starostjo lahko upravičeno in so s tem v zvezi potrebni posebni predpisi, ki so glede na položaj v državah članicah lahko med seboj različni. Bistveno je torej razlikovanje med upravičeno različnim obravnavanjem, zlasti tistim na podlagi legitimnih ciljev zaposlovalne politike, trga delovne sile in poklicnega usposabljanja, in diskriminacijo, ki mora biti prepovedana.“
4 V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 je njen namen „opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.
5 Člen 2 Direktive 2000/78, naslovljen „Koncept diskriminacije“, določa:
„1. V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.
2. V smislu odstavka 1:
(a) se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;
(b) se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne navidez nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen če:
(i) tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen; ali
(ii) mora delodajalec oziroma oseba ali organizacija, ki jo ta direktiva zavezuje, glede oseb z določenim hendikepom na podlagi nacionalne zakonodaje sprejeti ustrezne ukrepe v skladu z načeli iz člena 5, da odpravi podlago za prikrajšanost, ki jo povzroča taka določba, merilo ali praksa.
[…]“
6 Člen 3 Direktive 2000/78, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:
(a) pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposlitev ali delo, vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo, ne glede na to, za katero vejo dejavnosti ali hierarhično mesto gre, vključno z napredovanjem;
[…]
(c) zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom;
[…]“
7 Člen 6 Direktive 2000/78, naslovljen „Upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti“, v odstavku 1 določa:
„Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.
Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:
(a) določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo;
(b) […] določit[ev] minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo;
(c) […] določit[ev] najvišje starosti za zaposlitev, ki temelji na zahtevah glede usposobljenosti za zadevno delovno mesto, ali na potrebi po primerni dobi zaposlenosti pred upokojitvijo.“
8 Republika Avstrija je morala v skladu s členom 18, prvi odstavek, Direktive 2000/78 najpozneje do 2. decembra 2003 sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo.
Nacionalna ureditev
9 Iz predložitvene odločbe izhaja, da člen 128 zveznega zakona iz leta 2002 o organizaciji univerz in univerzitetnih študijev (Universitätsgesetz 2002, BGBl. I, 120/2002) določa, da vsebino pogodb o zaposlitvi, sklenjenih med univerzo in njenimi zaposlenimi po začetku veljavnosti tega zakona 1. januarja 2004 do začetka veljavnosti kolektivne pogodbe določa zakon o statusu začasnih uslužbencev iz leta 1948 (Vertragsbedienstetengesetz 1948, BGBl., 86/1948), kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 2004 (BGBl. I, 176/2004, v nadaljevanju: VBG).
10 Člen 3(1)(a) VBG določa pravila o razvrstitvi začasnih uslužbencev. Kot uslužbence je mogoče zaposliti le osebe, starejše od 15 let.
11 Glede pravic, ki so odvisne od trajanja delovnega razmerja ali od delovnih izkušenj, VGB ne dovoli upoštevanja obdobja zaposlitve do 18. leta, razen v izjemnih primerih, ki za postopek v glavni stvari niso upoštevni. Člen 26(1) VGB tako pri določitvi referenčnega datuma za napredovanje v stopnji izključuje upoštevanje obdobja zaposlitve pred 18. letom. Kot določa člen 26(2), točka 1(b), VGB, je mogoče obdobje zaposlitve „v okviru poklicnega usposabljanja […] na univerzi ali visoki šoli […]“ upoštevati pri določitvi stopnje le pod pogojem, da je to obdobje nastopilo po 18. letu.
12 Direktiva 2000/78 je bila v Avstriji prenesena z zveznim zakonom o enakosti obravnavanja iz leta 1993 (Bundes-Gleichbehandlungsgesetz iz leta 1993, BGBl., 100/1993), kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 2004 (BGBl. I, 65/2004, v nadaljevanju: B-GIBG). Ta zakon ureja pogodbe o zaposlitvi z univerzami. Vendar B-GIBG v skladu s predložitveno odločbo ni prinesel sprememb v členu 26(1) VBG, ki zato ostane uporabljiv za postopek v glavni stvari.
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
13 D. Hütter, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je rojen leta 1986. S sodelavko je od 3. septembra 2001 do 2. marca 2005 opravljal vajeništvo kot laboratorijski tehnik pri TUG, javni organizaciji, za katero velja zvezni zakon iz leta 2002 o organizaciji univerz in univerzitetnih študijev.
14 D. Hütter in njegova sodelavka sta bila nato še naprej zaposlena pri TUG, in sicer od 3. marca 2005 do 2. junija 2005, torej nadaljnje tri mesece. Ker je bila sodelavka D. Hütterja 22 mesecev starejša od njega, je bila razvrščena na ugodnejšo stopnjo, zaradi česar je prejemala za 23,20 EUR višjo mesečno plačo. Ta razlika je nastala zato, ker je D. Hütter kot polnoleten opravljal vajeništvo le približno 6 mesecev in pol, njegova sodelavka pa 28 mesecev in pol.
15 D. Hütter je vložil tožbo pri Landesgericht für Zivilrechtssachen Graz. Zahteval je nadomestilo v višini razlike plače, ki je nastala zaradi njegove starosti in za katero meni, da je neutemeljena in v nasprotju tako z B-GIBG kot z Direktivo 2000/78. Ta razlika v plači znaša 69,60 EUR.
16 Ker je D. Hütter uspel na prvi stopnji in v pritožbenem postopku, je TUG vložila pritožbo na predložitveno sodišče. To sodišče predvsem zanima, ali člen 6 Direktive 2000/78 nasprotuje nacionalnemu ukrepu, ki delodajalcem dopušča, da ne upoštevajo obdobij pridobivanja poklicnih izkušenj pred polnoletnostjo, da bi se izognilo neugodnejšemu obravnavanju oseb s končano srednjo šolo, da se ne bi odvračalo dijakov od takega študija in, splošneje, da ne bi bilo vajeništvo v javnem sektorju odplačno, s čimer bi se spodbujalo vključevanje mladih vajencev na delovni trg.
17 V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člene 1, 2 in 6 Direktive [2000/78] razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi [...], ki pri določitvi referenčnega datuma za napredovanje v stopnji ne upošteva prejšnjih upoštevnih obdobij zaposlitve, če so ta obdobja nastopila pred dopolnjenim 18. letom?“
Vprašanje za predhodno odločanje
Stališča, predložena Sodišču
18 D. Hütter meni, da ob enakih delovnih izkušnjah ni na podlagi člena 6(1) Direktive 2000/78 nobenega temelja za različno obravnavanje zgolj zaradi starosti, v kateri so bile te izkušnje pridobljene. Pravilo, kakršno je to v postopku v glavni stvari, odvrača od opravljanja poklicne dejavnosti pred 18. letom. Gre za diskriminacijo, ki je prepovedana z Direktivo 2000/78.
19 TUG zanika obstoj diskriminacije. Trdi, da se člen 26(1) VBG brez razlike nanaša na vse osebe, neodvisno od njihove starosti. Zato naj ne bi šlo za vprašanje diskriminacije zaradi starosti. To določbo je torej mogoče preučiti le z vidika člena 2(2)(b) Direktive 2000/78 o posredni diskriminaciji zaradi kakšnega na videz nevtralnega merila.
20 TUG podredno trdi, da ukrep v postopku v glavni stvari sledi legitimnemu cilju in je v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78 primeren in nujen.
21 Ta člen namreč omogoča, da javne službe pri določitvi plač začasnih uslužbencev razpolagajo z jasno in enotno strukturo. To je legitimen cilj v smislu členov 2(2) in 6(1) Direktive 2000/78.
22 V letu 2000 je približno 0,03 % vajencev doseglo izobrazbo pred 18. letom. Dejstvo, da morajo vajenci utemeljiti obdobja pridobivanja poklicnih izkušenj pred dopolnjenim 18. letom, torej obdobja, ki se pri obračunu dohodka ne upoštevajo, naj bi spodbujalo njihovo poklicno vključevanje. Po mnenju TUG to omogoča delodajalcem, da zmanjšajo stroške v zvezi z zaposlovanjem mladih vajencev.
23 Dalje bi upoštevanje obdobij zaposlitve pred 18. letom nepravično spravljalo v manj ugoden položaj osebe s splošno izobrazbo. V državi, kot je Republika Avstrija, kjer delovni trg trpi pomanjkanje diplomantov visokih šol, tak ukrep, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, tudi preprečuje, da bi se osebe odvračalo od splošnega izobraževanja.
24 Danska vlada meni, da je treba člen 6(1) Direktive 2000/78 razlagati tako, da ne nasprotuje ukrepu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, če slednji utemeljuje legitimen cilj, ki je povezan s poklicnim usposabljanjem in politiko zaposlovanja v korist mladih ter je primeren in nujen.
25 Ta vlada poudarja široko polje presoje po prostem preudarku, ki ga imajo države članice pri ukrepih, ki temeljijo na merilu starosti (glej v tem smislu sodbi z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold, C‑144/04, ZOdl., str. I‑9981, točki 62 in 63, ter z dne 16. oktobra 2007 v zadevi Palacios de la Villa, C‑411/05, ZOdl., str. I‑8531, točka 68).
26 Danska vlada meni, da določitev manjšega plačila za osebe, mlajše od 18 let, v primerjavi s plačilom polnoletnih oseb spodbuja mlade, da nadaljujejo izobraževanje, kar jim bo omogočilo večje plačilo. Poleg tega, če bi bili delodajalci zavezani, da morajo osebam, mlajšim od 18 let, plačati pod enakimi pogoji kot polnoletnim, bi bili seveda bolj naklonjeni zaposlovanju starejših, izkušenejših delavcev. Nenazadnje pa osebe, mlajše od 18 let, na splošno niso sposobne opravljati enakih nalog kot polnoletne. Zaradi tega številne kolektivne pogodbe na Danskem določajo manj ugodne plačilne pogoje za delavce te starostne skupine.
27 Komisija Evropskih skupnosti meni, da se zadevno pravilo v postopku v glavni stvari nanaša na zaposlitev in delovne pogoje v smislu člena 3(1)(c) Direktive 2000/78, in sicer na pogoj plačila. Položaj v postopku v glavni stvari torej spada na področje navedene direktive.
28 Po mnenju Komisije pravilo, ki ne upošteva obdobij zaposlitve pred 18. letom, uzakonja neposredno diskriminacijo zaradi starosti. Dejstvo, da se ukrep v postopku v glavni stvari brez razlike nanaša na vse osebe po dopolnjenem 18. letu, naj bi bilo s tega vidika nepomembno. Diskriminacija naj bi bila namreč v tem, da je pravilo ugodnejše za osebe, ki so pridobile poklicne izkušnje po dopolnjenem 18. letu. Okoliščina v postopku v glavni stvari kaže na diskriminatorni učinek tega pravila, saj je tožeča stranka v postopku v glavni stvari z enakimi poklicnimi izkušnjami le zaradi razlike v starosti obravnavana slabše kot njena sodelavka.
29 Glede utemeljitve, da je nujno treba imeti za vse delavce enoten sistem upoštevanja obdobij poklicnih izkušenj, Komisija pritrjuje, da gre lahko za legitimen cilj v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78. Vendar pa meni, da zadevno pravilo ni ne primerno ne nujno za dosego tega cilja. Sistem štetja delovne dobe bi moral biti enoten in logičen brez neupoštevanja obdobij zaposlitve pred 18. letom.
30 Glede utemeljitve v zvezi z enakostjo obravnavanja vajencev po eni strani in dijakov s splošno izobrazbo po drugi strani Komisija priznava, da se lahko nanaša na politiko poklicnega usposabljanja iz člena 6(1) Direktive 2000/78. Vendar dvomi o primernosti in nujnosti ukrepa v postopku v glavni stvari, ker ta ukrep daje prednost dijakom s splošno izobrazbo v škodo vajencev, saj imajo zadnji običajno možnost pridobiti poklicne izkušnje pred polnoletnostjo.
31 Končno glede utemeljitve v zvezi z vključitvijo mladih na trg delovne sile Komisija dvomi, da naj bi imel zadevni ukrep tak učinek. Različno obravnavanje, ki ga uvaja ta ukrep, pomeni neugodnost, ki prizadetega delojemalca spremlja vse poklicno življenje. Neupoštevanje obdobij zaposlitve pred 18. letom se ne nanaša izključno na mlade, temveč po mnenju Komisije tudi na vse začasne uslužbence, za katere velja VBG, ne glede na njihovo starost ob sprejemu v službo. Komisija meni, da obstajajo manj omejujoči načini spodbujanja zaposlovanja mladih.
Odgovor Sodišča
32 Treba je preučiti, ali nacionalna zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2000/78, in če je tako, ali gre za diskriminatorni ukrep na podlagi starosti, ki je lahko v nekaterih primerih glede na navedeno direktivo upravičen.
33 Iz naslova, uvodnih izjav, vsebine in cilja Direktive 2000/78 izhaja, da naj bi se z njo vzpostavil splošen okvir, ki zagotavlja enako obravnavanje „pri zaposlovanju in delu“ vseh oseb, tako da jim omogoči učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki temelji na enem od razlogov iz njenega člena 1, med katerimi je tudi starost.
34 Natančneje, iz člena 3(1)(a) in (c) Direktive 2000/78 izhaja, da se ta uporablja v okviru pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, „za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi“, kar zadeva po eni strani „pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev [...], vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo, ne glede na to, za katero vejo dejavnosti ali hierarhično mesto gre“, in po drugi strani „zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom“.
35 Člen 26 VBG na splošno izključuje vsako upoštevanje poklicnih izkušenj, pridobljenih pred 18. letom, pri razvrstitvi avstrijskih začasnih uslužbencev na stopnje. Ta določba tako vpliva na določitev stopnje, na katero so te osebe uvrščene. Posledično vpliva tudi na njihovo plačilo. Zato je treba tako ureditev obravnavati, kot da uvaja pravila glede pogojev, pod katerimi je dostopna zaposlitev, ter glede pogojev za sprejem v službo in pogojev v zvezi s plačilom v smislu člena 3(1)(a) in (c) Direktive 2000/78.
36 V teh okoliščinah je Direktiva 2000/78 uporabljiva v sporu, kakršen je ta, o katerem odloča predložitveno sodišče.
37 Člen 2(1) Direktive 2000/78 opredeljuje „načelo enakega obravnavanja“, ki naj bi se z njo uresničevalo, s tem, „da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1“ te direktive. Njen člen 2(2)(a) za potrebe uporabe odstavka 1 istega člena določa, da se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1 te direktive.
38 Nacionalna zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, manj ugodno obravnava osebe, ki so, čeprav le deloma, pridobile poklicne izkušnje pred 18. letom, v primerjavi z osebami, ki so pridobile enake poklicne izkušnje primerljivega trajanja po dopolnjenem 18. letu. Taka zakonodaja predvideva različno obravnavanje oseb na podlagi starosti, v kateri so pridobile poklicne izkušnje. Kot kažejo dejstva v postopku v glavni stvari, sta lahko zaradi tega merila osebi, ki sta končali isto šolo in pridobili enake poklicne izkušnje, različno obravnavani izključno na podlagi njune starosti. Taka določba s tem določa različno obravnavanje na podlagi merila starosti v smislu člena 2(1) in (2)(a) Direktive 2000/78.
39 Vendar iz člena 6(1) Direktive 2000/78 izhaja, da tovrstno različno obravnavanje zaradi starosti „ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni“.
40 Glede legitimnosti cilja, ki mu sledi zakonodaja v postopku v glavni stvari, je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da naj bi bil namen avstrijskega zakonodajalca neupoštevanje poklicnih izkušenj, pridobljenih pred priznanjem polne pravne sposobnosti ob 18. letu, s čimer osebe s splošno srednješolsko izobrazbo ne bi bile manj ugodno obravnavane kot osebe s končano poklicno šolo. Predložitveno sodišče poleg te spodbude k nadaljevanju študija še navaja voljo zakonodajalca, da bi zmanjšal stroške v zvezi s poklicnimi vajenci v javnem sektorju in s tem spodbudil vključevanje mladih s tako izobrazbo na delovni trg. Treba je torej preučiti, ali se ti cilji lahko štejejo za legitimne v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78.
41 S tega vidika je treba spomniti, da so cilji, ki jih lahko štejemo za „legitimne“ v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78 in ki zato lahko utemeljijo odstopanje od načela prepovedi diskriminacije zaradi starosti, cilji socialne politike, kot so zaposlovalna politika, politika trga delovne sile in poklicnega usposabljanja (sodba z dne 5. marca 2009 v zadevi Age Concern England, C‑388/07, še neobjavljena v ZOdl, točka 46).
42 Cilji, ki jih navaja predložitveno sodišče, spadajo v to skupino legitimnih ciljev in lahko utemeljijo različno obravnavanje, s katerim sta povezani „določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve [...], vključno s pogoji glede [...] plačila, za mlade osebe [...], zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost“, in „določit[ev] minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo“, kot je navedeno v členu 6(1)(a) in (b) Direktive 2000/78.
43 Zato morajo cilji, ki jih navaja predložitveno sodišče, načeloma „objektivno in razumno“, „v kontekstu nacionalnega prava“, kot določa člen 6(1), prvi odstavek, Direktive 2000/78, utemeljevati različno obravnavanje zaradi starosti, ki ga predpisujejo države članice.
44 V skladu z istim besedilom te določbe je še treba preizkusiti, ali so načini uresničevanja teh ciljev „primerni in nujni“.
45 V zvezi s tem imajo države članice nesporno široka pooblastila pri izbiri ukrepov, s katerimi lahko uresničijo svoje cilje na področju socialne politike in politike zaposlovanja (zgoraj navedena sodba Mangold, točka 63).
46 Ne glede na to presojo po prostem preudarku držav članic je treba poudariti, da se lahko zdijo cilji, ki jih navaja predložitveno sodišče, na prvi pogled protislovni. Eden od teh ciljev naj bi bil namreč spodbujanje k splošnemu šolanju in ne k poklicnemu. Drugi cilj naj bi bil spodbujanje zaposlovanja oseb s poklicno izobrazbo in ne oseb s splošno izobrazbo, kot je razvidno iz točke 40 te sodbe. V prvem primeru gre za to, da osebe s splošno srednješolsko izobrazbo niso obravnavane manj ugodno od oseb s poklicno izobrazbo, v drugem primeru pa ravno nasprotno. Zato je na prvi pogled težko sprejeti, da bi lahko nacionalna zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, hkrati dajala prednost vsaki od teh dveh skupin na račun druge.
47 Poleg te notranje neskladnosti je treba še poudariti, da zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, pri uvrstitvi na stopnje in s tem pri določitvi plačila začasnih uslužbencev v javnem sektorju temelji na merilu poklicnih izkušenj. Nagrajevanje pridobljenih izkušenj, ki delavcu omogočajo boljše izvajanje njegovih nalog, je praviloma priznano kot legitimen cilj. Zato je delodajalcu omogočeno, da te izkušnje nagradi (glej sodbo z dne 3. oktobra 2006 v zadevi Cadman, C‑17/05, ZOdl., str. I‑9583, točki 35 in 36). Vendar je treba ugotoviti, da se nacionalna zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ne omejuje na nagrajevanje izkušenj, temveč predvideva različno obravnavanje ob enakih izkušnjah na podlagi starosti, v kateri so bile te izkušnje pridobljene. V teh okoliščinah tako merilo glede starosti ni neposredno povezano s ciljem, da delodajalec nagradi pridobljene poklicne izkušnje.
48 Glede cilja, da se splošne srednje šole ne obravnavajo manj ugodno od poklicnih, je treba poudariti, da merilo starosti, v kateri so bile pridobljene poklicne izkušnje, velja ne glede na vrsto šole. Tako se ne upoštevajo izkušnje, ki jih je pred 18. letom pridobila oseba s splošno srednješolsko izobrazbo, in tudi ne izkušnje osebe s poklicno izobrazbo. Zaradi tega merila sta lahko torej različno obravnavani osebi s poklicne šole ali osebi s splošne šole, in sicer izključno na podlagi merila starosti, v kateri sta pridobili poklicne izkušnje. V teh okoliščinah se merilo starosti, v kateri so bile pridobljene poklicne izkušnje, ne zdi primerno za uresničevanje cilja, da se splošne šole ne obravnavajo manj ugodno od poklicnih. V zvezi s tem je treba navesti, da se zdi merilo, ki temelji neposredno na vrsti študija in ne na starosti oseb, z vidika Direktive 2000/78 bolj prilagojeno uresničevanju cilja, da se splošne šole ne obravnavajo manj ugodno.
49 Glede cilja spodbujanja vključevanja mladih s poklicno izobrazbo na trg delovne sile je treba opozoriti, da neupoštevanje izkušenj, pridobljenih pred 18. letom, brez razlike velja za vse začasne uslužbence v javnem sektorju, ne glede na starost, ko so bili sprejeti v službo. Tako to merilo starosti, v kateri so bile pridobljene poklicne izkušnje, ne dovoljuje ločevanja skupine oseb, ki jih opredeljuje nizka starost, da bi se jim omogočile posebne okoliščine za zaposlitev, namenjene spodbujanju njihovega vključevanja na trg delovne sile. Pravilo, kakršno je to v postopku v glavni stvari, se razlikuje od ukrepov, ki jih navaja danska vlada, s katerimi se spodbuja poklicno vključevanje mlajših od 18 let, če ti ukrepi določajo zanje minimalne pogoje za plačilo, ki so inferiorni pogojem, ki veljajo za starejše delavce. Pravilo, kakršno je to v postopku v glavni stvari torej, pod pogojem, da ne upošteva starosti oseb ob sprejemu v službo, ni primerno za spodbujanje skupine delavcev nizke starosti k vstopanju na trg delovne sile.
50 Zato zakonodaje z značilnostmi, kakršne ima zakonodaja v postopku v glavni stvari, ni mogoče šteti za primerno v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78.
51 Zato je treba predložitvenemu sodišču odgovoriti, da je treba člene 1, 2 in 6 Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki zato, da se splošne šole ne obravnavajo manj ugodno kot poklicne, in zato, da se spodbuja vključevanje mladih vajencev na trg delovne sile, pri določanju stopnje, na katero so razvrščeni začasni uslužbenci v javnem sektorju države članice, ne upošteva obdobij zaposlitve pred 18. letom.
Stroški
52 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člene 1, 2 in 6 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki zato, da se splošne šole ne obravnavajo manj ugodno kot poklicne, in zato, da se spodbuja vključevanje mladih vajencev na trg delovne sile, pri določanju stopnje, na katero so razvrščeni začasni uslužbenci v javnem sektorju države članice, ne upošteva obdobij zaposlitve pred 18. letom.
Podpisi