Zadeva T-442/03

SIC – Sociedade Independente de Comunicação, SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Ukrepi Portugalske republike v korist izdajatelja javnega televizijskega programa RTP za financiranje njegovega opravljanja javne službe – Odločba, s katero je razglašeno, da nekateri ukrepi niso državne pomoči in da so drugi združljivi s skupnim trgom – Opredelitev državne pomoči – Združljivost s skupnim trgom – Dolžnost skrbne in nepristranske preiskave“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost ukrepa

(člen 87(1) ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Pomoči, ki jih dodeli javno podjetje

(člen 87(1) ES)

3.      Konkurenca – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Javni razpis, ki ni potreben za to, da se podjetju zaupa taka naloga

(člen 86(2) ES; Amsterdamski protokol)

4.      Konkurenca – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Opredelitev storitev splošnega gospodarskega pomena – Diskrecijska pravica držav članic

(člen 86(2) ES)

5.      Konkurenca – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Spoštovanje standardov kakovosti, ki so opredeljeni v pooblastilu za opravljanje javne službe, s strani izdajatelja programa javne radiotelevizije – Izključna pristojnost države članice

(člen 86(2) ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Upravni postopek – Obveznosti Komisije – Skrbna in nepristranska preiskava

(člen 88(2) ES)

1.      Pogoja selektivnosti ne izpolnjuje državni ukrep, ki kljub podelitvi prednosti posebni kategoriji gospodarskih subjektov ne odstopa od običajne uporabe sistema, ampak se, nasprotno, ta ukrep vanj vključi in s tem postane sestavni del tega sistema ali pa je različna obravnava utemeljena z naravo ali ureditvijo sistema.

Glede nacionalnega zakona, ki za javna podjetja pri njihovem preoblikovanju v delniške družbe določa, da jim ni treba predložiti običajno zahtevanega notarskega zapisa, mora Komisija preučiti, ali kljub svoji posebnosti oprostitev plačila notarskih storitev, ki izhaja iz te oprostitve obveznosti, ne pomeni državne pomoči, saj odločitev za ureditev tega z zakonom, ki ima za posledico to oprostitev, ni bila sprejeta s ciljem, da bi se javnim podjetjem omogočilo izogniti se stroškom, ampak je zgolj del logike nacionalnega pravnega sistema.

(Glej točke od 64 do 67.)

2.      Da bi se prednosti lahko opredelile kot pomoči v smislu člena 87(1) ES, jih je treba dodeliti neposredno ali posredno iz državnih sredstev in jih je mogoče pripisati državi. Državi ni mogoče pripisati ukrepa le na podlagi okoliščine, da je zadevni ukrep sprejelo javno podjetje. Četudi država lahko nadzoruje javno podjetje in ima prevladujoči vpliv na njegovo poslovanje, namreč ni mogoče avtomatično predpostavljati njenega dejanskega izvrševanja tega nadzora v konkretnem primeru. Tako je treba preučiti tudi, ali je treba javne organe šteti za tako ali drugače povezane s sprejetjem teh ukrepov.

Državi se ukrep pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, lahko pripiše na podlagi skupka indicev, kot so med drugim njegova integracija v strukturo javne uprave, narava njegovih dejavnosti in njihovo izvajanje na trgu v običajnih razmerah konkurence z drugimi zasebnimi gospodarskimi subjekti, pravni status podjetja, ali to spada v javno pravo ali pravo družb, intenzivnost vpliva javnih organov na upravljanje podjetja ali drugi indici, ki v posameznem primeru kažejo na vpletenost javnih organov ali na težko verjetni neobstoj vpletenosti pri sprejetju ukrepa, tudi ob upoštevanju razsežnosti tega, njegove vsebine ali pogojev, ki jih vsebuje.

(Glej točke od 93 do 95, 98 in 99.)

3.      Niti člen 86(2) ES niti sodna praksa glede tega člena ne vsebujeta zahteve, da mora država članica uporabiti postopek javnega razpisa za dodelitev službe splošnega gospodarskega pomena.

Čeprav se storitev javne radiotelevizije šteje za službo splošnega gospodarskega pomena, in ne za storitev splošnega negospodarskega pomena, je treba poudariti, da je ta opredelitev bolj posledica vpliva, ki ga ima de facto storitev javne radiotelevizije na sicer konkurenčen in tržen sektor radiotelevizije, kot domnevne tržne razsežnosti storitve javne radiotelevizije. Kot jasno izhaja iz amsterdamskega protokola o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah, so storitve javne radiotelevizije „neposredno povezane z demokratičnimi, socialnimi in kulturnimi potrebami vsake družbe“.

Ta posebnost storitev javne radiotelevizije je podlaga za svoboščino, ki je bila državam članicam priznana z amsterdamskim protokolom, pri dodeljevanju službe splošnega gospodarskega pomena radiotelevizije. Ta svoboščina razlaga in upravičuje dejstvo, da od države članice ni mogoče zahtevati razpisnega postopka za dodelitev take službe, vsaj če se odloči, da bo to službo zagotavljala sama prek javne družbe.

(Glej točke 145, 153 in 154.)

4.      Države članice imajo široko diskrecijsko pravico za opredelitev, kaj bodo štele za službo splošnega gospodarskega pomena. Te opredelitve s strani države članice Komisija ne more izpodbijati, razen če ne gre za očitno napako.

Poleg tega pravo Skupnosti v ničemer ne nasprotuje temu, da bi država članica široko opredelila službe splošnega gospodarskega pomena radiotelevizije, kar bi vključevalo oddajanje splošnih programov. Te možnosti ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da izdajatelj programov javne radiotelevizije poleg tega izvaja tudi gospodarske dejavnosti, zlasti prodajo oglasnega prostora. Takšno izpodbijanje bi opredelitev službe splošnega gospodarskega pomena radiotelevizije namreč ponovno postavilo v odvisnost od načina njenega financiranja. Vendar so službe splošnega gospodarskega pomena opredeljene glede na splošni interes, ki ga zadovoljujejo, in ne glede na sredstva, ki zagotavljajo njihovo izvajanje.

(Glej točke 195 in od 201 do 203.)

5.      Samo država članica lahko presodi, ali izdajatelj programa javne radiotelevizije izvaja standarde kakovosti, ki so opredeljeni v pooblastilu za opravljanje javne službe. Komisija se mora načeloma omejiti na ugotovitev obstoja mehanizma nadzora, ali ta izdajatelj programa javne radiotelevizije izpolnjuje svoje pooblastilo, ki ga opravi neodvisni organ. Šele če podatki, ki so bili Komisiji posredovani med preiskavo, vsebujejo resne indice, da se mehanizem nadzora kljub obstoju ni izvajal, lahko Komisija začne preiskavo v zvezi z dejanskim izvajanjem, vendar mora pri tem paziti, da ne prekorači te preiskave in zlasti da ne nadomesti države članice pri konkretni presoji izpolnjevanja meril kakovosti.

(Glej točke od 212 do 214.)

6.      V okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi imajo zainteresirane stranke, ki niso države članice, samo pravico, da so ustrezno vključene v upravni postopek, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera. V tem smislu zainteresirana stranka, ki pri Komisiji vloži zahtevo, da bi ta institucija uporabila svoje pristojnosti za pridobitev določenih podatkov od države članice, nima nobene pravice, s katero bi od Komisije lahko zahtevala, naj ugodi njeni prošnji. Komisija mora po potrebi presoditi v zvezi z uporabnostjo te zahteve za njen nadzor nad zadevnimi ukrepi. V tej presoji lahko Komisija upošteva podatke, ki jih že ima. Vendar omejenost pravice do udeležbe in pravice dostopa do podatkov zainteresiranih strank, ki niso države članice, v nobenem primeru ni v nasprotju z dolžnostjo skrbne in nepristranske preiskave, ki jo izvaja Komisija na področju državnih pomoči. Komisija tako kljub diskrecijski pravici, ob upoštevanju svoje dolžnosti skrbne in nepristranske preiskave, ne sme opustiti zahteve za posredovanje podatkov, za katere se zdi, da bodo potrdili ali ovrgli druge upoštevne podatke za preiskavo zadevnega ukrepa, katerih zanesljivosti ni mogoče šteti za zadostno dokazano.

(Glej točke od 222 do 225.)