Sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 15. julija 2014 – Siemens proti Komisiji

(Zadeva T‑223/11)

„Arbitražna klavzula – Pogodba o izposoji fisijskih snovi, namenjenih v center Skupnega raziskovalnega središča v Ispri – Neizpolnitev pogodbenih obveznosti – Zamudne obresti“

1.                     Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pogodba, za katero se uporablja nacionalno pravo – Razlaga pogodbe ob upoštevanju nacionalnega prava – Pogoji – Nezadostnost pogodbenih določil za rešitev spora – Dvom o vsebini ali smislu pogodbe (člen 272 PDEU) (Glej točki 53 in 54.)

2.                     Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pogodba o posodbi fisilnih snovi, namenjenih v center Skupnega raziskovalnega središča v Ispri – Predlog, naj Komisija povrne stroške recikliranja fisilnih snovi in zamudne obresti – Neutemeljen predlog (člen 272 PDEU) (Glej točke od 55 do 64, od 77 do 86 in 99.)

3.                     Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Tožbeni razlog, ki je bil prvič naveden v fazi replike – Nedopustnost (Poslovnik Splošnega sodišča, člena 44(1)(c), in 48(2)) (Glej točke od 90 do 98.)

Predmet

Tožba, ki temelji na arbitražni klavzuli in s katero se predlaga, naj se Komisiji naloži povrnitev vseh stroškov recikliranja fisijskih snovi ali njihovega dela, ki jih je tožeča stranka imela pri izpolnjevanju pogodbe št. AG 2052 o izposoji fisijskih snovi, v center Skupnega raziskovalnega središča v Ispri, Italija, in plačilo zamudnih obresti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Družbi Siemens AG se naloži plačilo stroškov.