SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 12. marca 2020(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva 2013/48/EU – Člen 3(2) – Pravica do dostopa do odvetnika – Okoliščine, v katerih je treba zagotoviti pravico do dostopa do odvetnika – Nenavzočnost – Izjeme od pravice do dostopa do odvetnika – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do učinkovitega sodnega varstva“
V zadevi C‑659/18,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Juzgado de Instrucción n. 4 de Badalona (preiskovalno sodišče št. 4 v Badaloni, Španija) z odločbo z dne 19. oktobra 2018, ki je na Sodišče prispela 22. oktobra 2018, v kazenskem postopku zoper
VW,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Arabadjiev, predsednik senata, P. G. Xuereb in T. von Danwitz (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: M. Bobek,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za špansko vlado M. J. Ruiz Sánchez in M. J. García-Valdecasas Dorrego, agentki,
– za Evropsko komisijo S. Pardo Quintillán in R. Troosters, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. novembra 2019
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(2) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL 2013, L 294, str. 1) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper VW zaradi kaznivih dejanj vožnje brez vozniškega dovoljenja in ponarejanja javne listine.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 4, 6, 19 in od 30 do 32 Direktive 2013/48 je navedeno:
„(4) Izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Obseg vzajemnega priznavanja je v veliki meri odvisen od vrste parametrov, ki vključujejo mehanizme za zaščito pravic osumljencev ali obdolžencev in skupne minimalne standarde, potrebne za lažje izvajanje načela vzajemnega priznavanja.
[…]
(6) Vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah lahko deluje učinkovito le v duhu zaupanja, v katerem ne le pravosodni organi, temveč vsi udeleženci v kazenskem postopku priznavajo odločbe pravosodnih organov drugih držav članic kot enakovredne svojim lastnim, kar pomeni ne le zaupanja v ustreznost pravil drugih držav članic, ampak tudi zaupanje v pravilno uporabo teh pravil. Za okrepitev medsebojnega zaupanja so potrebna podrobna pravila o varstvu procesnih pravic in jamstev, ki izhajajo iz Listine, [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu,] in [Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 16. decembra 1966 in ki je začel veljati 23. marca 1976]. Prav tako je treba s to direktivo in z drugimi ukrepi v [Evropski u]niji nadalje razviti minimalne standarde iz Listine in [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin].
[…]
(19) Države članice bi morale osumljenim ali obdolženim osebam brez nepotrebnega odlašanja zagotoviti dostop do odvetnika v skladu s to direktivo. V vsakem primeru bi morale osumljene ali obdolžene osebe imeti pravico do dostopa do odvetnika v kazenskih postopkih pred sodiščem, če se tej pravici niso odpovedale.
[…]
(30) V primerih geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe, na primer na čezmorskih ozemljih ali če država članica izvaja vojaške operacije izven svojega ozemlja ali v njih sodeluje, lahko države članice začasno odstopajo od pravice osumljene ali obdolžene osebe do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti. […]
(31) Državam članicam bi bilo treba dovoliti, da v nujnih primerih začasno odstopajo od pravice do dostopa do odvetnika v predkazenskem postopku, če je to v nujnih primerih potrebno, da se preprečijo resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe. […] Vsakršna zloraba tega odstopanja bi načeloma nepopravljivo posegala v pravico do obrambe.
(32) Državam članicam bi bilo treba tudi dovoliti, da začasno odstopajo od pravice do dostopa do odvetnika v predkazenskem postopku, če je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek, zlasti uničenje ali sprememba ključnih dokazov ali vplivanje na priče. […] Vsakršna zloraba tega odstopanja bi načeloma nepopravljivo posegala v pravico do obrambe.“
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:
„Ta direktiva določa minimalna pravila glede pravic osumljenih in obdolženih oseb v kazenskem postopku ter oseb v postopkih na podlagi Okvirnega sklepa [Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Izjave nekaterih držav članic o sprejetju Okvirnega sklepa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34)] do dostopa do odvetnika, do obvestitve tretje osebe o odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti.“
5 Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„1. Ta direktiva se uporablja za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku od takrat, ko jo pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali na drug način seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, ne glede na to, ali jim je odvzeta prostost. Uporablja se do zaključka postopka, torej do končne ugotovitve, ali je osumljena ali obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, če je ustrezno, tudi do izreka kazni in rešitve morebitne pritožbe.“
6 Člen 3 iste direktive, naslovljen „Pravica do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku“, določa:
„1. Države članice osumljenim in obdolženim osebam zagotovijo pravico do dostopa do odvetnika tako hitro in na takšen način, da se zadevnim osebam omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe.
2. Osumljene ali obdolžene osebe imajo dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja. V vsakem primeru imajo osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika od prvega od naslednjih dogodkov:
(a) preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ;
(b) od preiskovalnega dejanja ali drugega dejanja zbiranja dokazov, ki ga izvedejo preiskovalni ali drugi pristojni organi v skladu s točko (c) odstavka 3;
(c) brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti;
(d) kadar prejmejo poziv za zglasitev na sodišču, pristojnem za kazenske zadeve, v ustreznem roku, preden se zglasijo na tem sodišču.
3. Pravica do dostopa do odvetnika zajema naslednje:
(a) države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do zasebnega srečanja in komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa, tudi preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ;
(b) države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč pri njihovem zaslišanju in pri njem aktivno sodeluje. Takšno sodelovanje je v skladu s postopki iz nacionalnega prava, če se s tem ne posega v učinkovito uveljavljanje in v bistvo zadevne pravice. Kadar odvetnik sodeluje pri zaslišanju, se to evidentira po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne državne članice;
(c) države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do navzočnosti njihovega odvetnika vsaj pri naslednjih preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov, če so ta dejanja predvidena v zadevnem nacionalnem pravu in se jih osumljena ali obdolžena oseba mora udeležiti oziroma se jih lahko udeleži:
(i) prepoznavah;
(ii) soočenjih;
(iii) rekonstrukcijah kaznivega dejanja.
4. Države članice si prizadevajo dati na voljo splošne informacije, da osumljenim ali obdolženim osebam olajšajo poiskati odvetnika.
Države članice ne glede na določbe nacionalnega prava v zvezi z obvezno navzočnostjo odvetnika določijo ureditev, potrebno, da se osumljenim ali obdolženim osebam, ki jim je odvzeta prostost, zagotovi možnost učinkovitega uveljavljanja pravice do dostopa do odvetnika, razen če so se navedeni pravici odpovedale v skladu s členom 9.
5. V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe točke (c) odstavka 2, kadar je zaradi geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe nemogoče zagotoviti pravico do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti.
6. V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravic iz odstavka 3, kolikor je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno na podlagi enega ali obeh naslednjih nujnih razlogov:
(a) kadar je nujno odvrniti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe;
(b) kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek.“
7 Člen 8 Direktive 2013/48 določa:
„1. Vsakršno začasno odstopanje iz člena 3(5) ali (6) ali iz člena 5(3)
(a) je sorazmerno in ne presega tega, kar je potrebno;
(b) je strogo časovno omejeno;
(c) ne temelji izključno na vrsti ali teži domnevnega kaznivega dejanja;
(d) ne vpliva na splošno poštenost postopka.
2. Začasna odstopanja iz člena 3(5) ali (6) se lahko dovolijo le z ustrezno obrazloženo odločbo za vsak primer posebej, ki jo izda pravosodni organ ali, če je ta odločba lahko predmet sodne presoje, drug pristojni organ. Ustrezno obrazložena odločba se evidentira po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice.
3. Začasna odstopanja iz člena 5(3) lahko dovoli samo za vsak primer posebej bodisi pravosodni organ bodisi, če je ta odločitev lahko predmet sodne presoje, drug pristojni organ.“
Špansko pravo
8 Člen 24 Constituciόn (ustava) določa:
„1. Vsakdo ima pri uveljavljanju svojih pravic in legitimnih interesov pravico do učinkovitega sodnega varstva, ne da bi lahko v kakršnem koli primeru prišlo do tega, da ni zagotovljena obramba.
2. Poleg tega ima vsakdo pravico do rednega sodišča, vnaprej določenega z zakonom, do obrambe in do pomoči zagovornika, do tega, da je obveščen o predmetu obtožbe zoper njega, do javnega sojenja brez nepotrebnega odlašanja in z vsemi jamstvi, do izvajanja dokazov, potrebnih za njegovo obrambo, do tega, da ni dolžan izpovedati zoper sebe in da ni dolžan obdolžiti samega sebe, ter do domneve nedolžnosti. […]“
9 Člen 118 Ley de Enjuiciamiento Criminal (zakon o kazenskem postopku), kakor je bil spremenjen z Ley Orgánica 13/2015 de modificación de la Ley de Enjuiciamiento Criminal para el fortalecimiento de las garantías procesales y la regulación de las medidas de investigación tecnológica (organski zakon 13/2015 o spremembi zakona o kazenskem postopku za okrepitev procesnih jamstev in ureditev ukrepov tehnoloških preiskav), z dne 5. oktobra 2015 (BOE št. 239 z dne 6. oktobra 2015, str. 90192) (v nadaljevanju: zakon o kazenskem postopku) določa:
„1. Vsakdo, ki se mu očita kaznivo dejanje, lahko uresničuje pravico do obrambe s sodelovanjem v postopku, takoj ko je obveščen o njegovi uvedbi, je bil prijet ali pa je bil proti njemu sprejet kateri koli drug previdnostni ukrep ali uveden kazenski postopek, v zvezi s katerim mora biti brez nepotrebnega odlašanja obveščen o teh pravicah:
[…]
(b) pravici do pravočasnega vpogleda v spis, da bi se zavarovala pravica do obrambe, in vsekakor pred zaslišanjem;
[…]
(d) pravici do svobodne izbire odvetnika, brez poseganja v določbe člena 527(1)(a).
[…]
2. Pravica do obrambe se uveljavlja ob upoštevanju zgolj omejitev, ki so izrecno določene z zakonom, od očitka preiskovanega kaznivega dejanja do izvršitve kazni […].“
10 Člen 527 zakona o kazenskem postopku določa:
„1. V primerih iz člena 509 se lahko prijeti osebi ali zaporniku odvzamejo naslednje pravice, če to upravičujejo okoliščine primera:
(a) da svobodno izbere odvetnika;
[…]
(d) da ima sam ali ima njegov odvetnik dostop do spisa, razen do bistvenih elementov za izpodbijanje zakonitosti njegovega prijetja ali pridržanja.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
11 Policija v Badaloni (Španija) je 20. aprila 2018 po nadzoru cestnega prometa, pri katerem je VW predložil albansko vozniško dovoljenje, proti zadevni osebi podala ovadbo zaradi domnevnih kaznivih dejanjih vožnje brez vozniškega dovoljenja in ponarejanja javne listine.
12 Z izvedenskim poročilom je bilo 19. maja 2018 ugotovljeno, da je ta dokument ponarejen.
13 Juzgado de Instrucción n. 4 de Badalona (preiskovalno sodišče št. 4 v Badaloni, Španija), ki je odločalo v kazenskem postopku, uvedenem zoper VW, je s sklepom z dne 11. junija 2018 odločilo, da ga zasliši. V ta namen mu je bil dodeljen odvetnik po uradni dolžnosti. Po več neuspešnih vabilih zadevni osebi za zglasitev na sodišču je bil 27. septembra 2018, ker ni bilo znano, kje ta oseba je, zanjo izdan nalog za prijetje in privedbo.
14 Odvetnica je 16. oktobra 2018 po telefaksu poslala dopis, v katerem je navedla, da sodeluje v postopku za račun VW, s priloženim podpisanim pooblastilom ad litem in soglasjem odvetnika, ki je bil zadevni osebi dodeljen po uradni dolžnosti, o prevzemu spisa. Predlagala je, naj se prihodnji procesni akti pošiljajo njej in naj se nalog za prijetje, ki je bil izdan zoper njeno stranko, prekliče, pri čemer je navedla, da ta vsekakor želi sodelovati v postopku pred sodiščem.
15 Ker se VW ni odzval na prvo vabilo sodišča in zanj velja nalog za prijetje, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče njegovo pravico do odvetnika v skladu z nacionalno zakonodajo o pravici do obrambe odložiti, dokler se ta nalog ne izvrši.
16 V zvezi s tem to sodišče navaja, da ta ureditev temelji na členu 24 ustave in da je v kazenskih zadevah pravica obdolženca do obrambe urejena s členom 118 zakona o kazenskem postopku. Navedeno sodišče dodaja, da Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija) in Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) ti določbi razlagata tako, da je pravica do dostopa do odvetnika lahko pogojena z obveznostjo obdolženca, da se osebno zglasi na sodišču. Natančneje, v skladu z ustaljeno sodno prakso Tribunal Constitucional (ustavno sodišče) se lahko taka pravica zavrne, če ta oseba ni navzoča ali ni znano, kje je. V skladu s to sodno prakso naj bi se osebna navzočnost zadevne osebe štela za razumno zahtevo, ki ne posega bistveno v pravico do obrambe. Navzočnost obdolženca naj bi bila v bistvu obveznost. Lahko bi se izkazala za potrebno za razjasnitev dejanskega stanja. Poleg tega naj ob nenavzočnosti te osebe, ki bi trajala tudi ob zaključku preiskave, ne bi bilo mogoče izvesti obravnave in izdati sodbe, tako da bi bil nadaljnji potek postopka onemogočen, kar bi bilo v škodo zadevnih posameznikov in zadevnega javnega interesa.
17 Predložitveno sodišče poleg tega poudarja, da se je ta sodna praksa ohranila kljub reformi iz leta 2015, ki je bila med drugim uvedena zaradi prenosa Direktive 2013/48 v špansko pravo. To sodišče tudi opozarja, da je v skladu s členom 118 zakona o kazenskem postopku pravica do dostopa do odvetnika omejena le v primerih iz člena 527 tega zakona, ki je izrecno naveden v tej določbi.
18 Zato se navedeno sodišče sprašuje o obsegu pravice do dostopa do odvetnika, ki je določena v tej direktivi. Zlasti dvomi o skladnosti te sodne prakse s členom 3(2) navedene direktive in členom 47 Listine.
19 V teh okoliščinah je Juzgado de Instrucción n. 4 de Badalona (preiskovalno sodišče št. 4 v Badaloni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 47 Listine in zlasti člen 3(2) Direktive 2013/48 razlagati tako, da je mogoče pravico do dostopa do odvetnika upravičeno odložiti, če se osumljeni ali obdolženi ne odzove na prvi poziv sodišča in se izda nacionalni, evropski ali mednarodni nalog za prijetje, dostop do odvetnika in njegova udeležba v postopku pa se odložita, dokler se ta nalog ne izvrši in policijske sile osumljenca ne privedejo pred sodišče?“
Postopek pred Sodiščem
20 Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe predlaga uporabo hitrega postopka iz člena 105(1) Poslovnika Sodišča. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika Sodišča z dne 18. januarja 2019, VW (Pravica do dostopa do odvetnika v primeru nenavzočnosti) (C‑659/18, neobjavljen, EU:C:2019:45).
Vprašanje za predhodno odločanje
21 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2013/48 in zlasti njen člen 3(2) v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, v skladu s katero je mogoče pravico do dostopa do odvetnika v fazi predkazenskega postopka zato, ker se osumljena ali obdolžena oseba na podlagi vabila preiskovalnega sodnika ni zglasila na sodišču, odložiti do izvršitve nacionalnega naloga za prijetje, ki je bil izdan za zadevno osebo.
Uporaba Direktive 2013/48
22 Za odgovor na to vprašanje je treba najprej preučiti, ali se Direktiva 2013/48 uporablja za položaj osebe, kot je VW, ki je bila večkrat vabljena pred preiskovalnega sodnika, da bi bila prvič zaslišana o kaznivih dejanjih, storitve katerih je osumljena, in za katero je bil v ta namen izdan nacionalni nalog za prijetje.
23 Španska vlada v zvezi s tem dvomi, da tak položaj spada na področje uporabe te direktive. Ta vlada trdi, da ker vabljenje zadevne osebe ni bilo uspešno, naj ta v smislu člena 2(1) zadnjenavedene direktive ne bi bila seznanjena s tem, da je osumljena storitve kaznivega dejanja.
24 Opozoriti je treba, da je v skladu s členom 1 Direktive 2013/48 njen namen določiti minimalna pravila glede pravic osumljenih in obdolženih oseb v kazenskem postopku, zlasti glede dostopa do odvetnika. Področje uporabe te direktive je opredeljeno v njenem členu 2, ki v odstavku 1 določa, da se navedena direktiva uporablja za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku od takrat, ko jih pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali na drug način seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja.
25 Na eni strani je oseba, ki je bila vabljena pred preiskovalnega sodnika, ki je uvedel kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, storitve katerih je osumljena, zajeta s pojmom „osumljenec“ v smislu člen 2(1) Direktive 2013/48. Na drugi strani iz besedila te določbe, zlasti iz navedbe „jo pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali na drug način seznanijo“, izhaja, da za to, da se Direktiva 2013/48 lahko uporabi, zadostuje, da pristojni organi države članice zadevno osebo na kakršen koli način seznanijo.
26 Zato je treba šteti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 31 sklepnih predlogov, da zadostuje, da so ti organi sprejeli uradno odločbo ali opravili katero koli drugo procesno dejanje, s katerim so zadevno osebo nameravali seznaniti s tem, da jo v skladu z nacionalnim pravom obravnavajo kot osumljeno ali obdolženo osebo. Sredstvo, s katerim zadnjenavedena oseba prejme tako informacijo, pa pri tem ni pomembno.
27 V obravnavanem primeru je iz spisa, predloženega Sodišču, nedvoumno razvidno ne le, da je bila glede VW taka odločba sprejeta, ampak tudi, da jo je ta prejel, saj je pooblastil odvetnico, da ga zastopa v kazenskem postopku, ki je bil uveden proti njemu.
28 V teh okoliščinah dvomi španske vlade glede možnosti uporabe Direktive 2013/48 v postopku v glavni stvari očitno niso utemeljeni, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
Pravica do dostopa do odvetnika na podlagi Direktive 2013/48
29 V zvezi s pravico do dostopa do odvetnika, določeno z Direktivo 2013/48 v povezavi s členom 47 Listine, je treba najprej pojasniti, da želi predložitveno sodišče v skladu z navedbami v predlogu za sprejetje predhodne odločbe izvedeti, ali je to pravico mogoče odložiti, ker se osumljena ali obdolžena oseba ni zglasila na sodišču. Ta predlog pa se ne nanaša na vsebino pravice do dostopa do odvetnika na podlagi te direktive, med drugim na elemente, navedene v členu 3(3) te direktive.
30 Člen 3(1) navedene direktive državam članicam nalaga, da osumljenim in obdolženim osebam zagotovijo pravico do dostopa do odvetnika pravočasno in tako, da se jim omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe (sodba z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točka 103).
31 Čeprav ta člen 3(1) določa temeljno načelo, v skladu s katerim imajo osumljene in obdolžene osebe pravico do dostopa do odvetnika pravočasno in tako, da se jim omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe, je to načelo, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 40 sklepnih predlogov, glede trenutka, od katerega mora biti zadevna pravica zagotovljena, natančneje pojasnjeno v odstavku 2 tega člena.
32 V skladu s členom 3(2) te direktive morajo imeti osumljene in obdolžene osebe dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja in vsekakor od nastopa prvega izmed štirih konkretnih trenutkov, naštetih v točkah od (a) do (d) te določbe.
33 Ta člen 3(2) določa, da imajo osumljene ali obdolžene osebe v skladu s točko (a) navedenega člena dostop do odvetnika, „preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ“, in v skladu s točko (d) tega člena, „kadar prejmejo poziv za zglasitev na sodišču, pristojnem za kazenske zadeve, v ustreznem roku, preden se zglasijo na tem sodišču“.
34 V obravnavanem primeru pa je bila zadevna oseba na predložitveno sodišče, ki je pristojno za kazenske zadeve, vabljena na zaslišanje v zvezi s kaznivimi dejanji, storitve katerih je osumljena. V takem položaju je treba pravico osumljenca do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku, uvedenem zoper njega, načeloma zagotoviti.
35 V uvodni izjavi 19 Direktive 2013/48 je poleg tega navedeno, da bi morale države članice zagotoviti, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja in v vsakem primeru v kazenskih postopkih pred sodiščem, če se tej pravici niso odpovedale.
36 Po tem pojasnilu je treba ugotoviti, ali Direktiva 2013/48 v povezavi s členom 47 Listine državam članicam dopušča, da od pravice do dostopa do odvetnika, ki mora biti tako načeloma zagotovljena osumljencu, ki je bil vabljen na zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom, odstopijo, ker se ta ni zglasil na sodišču.
37 V zvezi s tem člen 3 te direktive določa, da je začasni odstop od pravice do dostopa do odvetnika, ki je določena s to direktivo, mogoč v treh okoliščinah, ki so navedene v členu 3(5), členu 3(6)(a) in členu 3(6)(b) te direktive.
38 Navedeni člen 3 v odstavkih 5 in 6 določa, da lahko „[v] izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku […] države članice začasno odstopajo od uporabe“ nekaterih določb tega člena.
39 Natančneje, v skladu s členom 3(5) Direktive 2013/48 lahko države članice začasno odstopijo od uporabe člena 3(2)(c) te direktive, „kadar je zaradi geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe nemogoče zagotoviti pravico do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti“.
40 V skladu s členom 3(6) Direktive 2013/48 lahko države članice začasno odstopijo od uporabe pravic iz odstavka 3 tega člena, kolikor je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno na podlagi dveh nujnih razlogov. Prvi nujni razlog je v skladu s členom 3(6)(a) te direktive podan, „kadar je nujno odvrniti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe“, drugi pa v skladu s členom 3(6)(b) navedene direktive, „kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek“.
41 V obravnavanem primeru v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni navedena nobena okoliščina iz člena 3(5) in (6) Direktive 2013/48.
42 Iz sistematike in ciljev Direktive 2013/48 pa je razvidno, da so začasna odstopanja, ki jih lahko glede pravice do dostopa do odvetnika določijo države članice, izčrpno našteta v tem členu 3(5) in (6).
43 Glede sistematike Direktive 2013/48 je treba odstavka 5 in 6 člena 3 te direktive kot določbi, ki odstopata od načel, določenih v členu 3, od (1) do (3), navedene direktive, razlagati ozko. Poleg tega se člen 8 te direktive, naslovljen „Splošni pogoji za uporabo začasnih odstopanj“, v zvezi s pravico do dostopa do odvetnika nanaša le na odstopanji iz člena 3(5) ali (6) te direktive. Tudi uvodne izjave od 30 do 32 Direktive 2013/48 napotujejo na zgolj ti odstopanji.
44 Glede ciljev Direktive 2013/48 je iz uvodnih izjav 4 in 6 te direktive razvidno, da je njen namen med drugim izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah, ki temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Namen navedene direktive je zlasti spodbujati pravico do svetovanja, obrambe in zastopanja, ki je določena v členu 47, drugi odstavek, Listine, ter pravico do obrambe, ki je zagotovljena s členom 48(2) Listine (sodba z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točka 104).
45 Razlaga člena 3 Direktive 2013/48 v smislu, da ta člen državam članicam dopušča, da poleg odstopanj od pravice do dostopa do odvetnika, ki so taksativno našteta v njem, določijo še druga, pa bi bila v nasprotju s temi cilji, sistematiko te direktive in besedilom te določbe ter bi, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 51 sklepnih predlogov, tej pravici odvzela polni učinek.
46 V teh okoliščinah je treba na eni strani ugotoviti, da pravica osumljene ali obdolžene osebe do dostopa do odvetnika iz Direktive 2013/48, ki je vsekakor nastala po prvem izmed štirih konkretnih trenutkov, naštetih v členu 3(2), od (a) do (d), te direktive, ni odvisna od navzočnosti zadevne osebe. Po drugi strani to, da se osumljena ali obdolžena oseba ni zglasila na sodišču, ne spada med razloge za odstopanje od pravice do dostopa do odvetnika, ki so v navedeni direktivi našteti izčrpno, zato to, da se osumljena oseba kljub vabilom preiskovalnega sodnika ni zglasila, ne more upravičiti, da se ji ta pravica odvzame.
47 Nazadnje je treba dodati, da je razlaga člena 3(2) Direktive 2013/48, v skladu s katero pravice do dostopa do odvetnika ni mogoče odložiti, ker se osumljena ali obdolžena oseba na podlagi vabila ni zglasila na sodišču, skladna z zahtevami, ki izhajajo iz temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena s členom 47 Listine.
48 Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2013/48 in zlasti njen člen 3(2) v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, v skladu s katero je mogoče pravico do dostopa do odvetnika v fazi predkazenskega postopka zato, ker se osumljena ali obdolžena oseba na podlagi vabila preiskovalnega sodnika ni zglasila na sodišču, odložiti do izvršitve nacionalnega naloga za prijetje, ki je bil izdan za zadevno osebo.
Stroški
49 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Direktivo 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti in zlasti njen člen 3(2) v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, v skladu s katero je mogoče pravico do dostopa do odvetnika v fazi predkazenskega postopka zato, ker se osumljena ali obdolžena oseba na podlagi vabila preiskovalnega sodnika ni zglasila na sodišču, odložiti do izvršitve nacionalnega naloga za prijetje, ki je bil izdan za zadevno osebo.
Podpisi