SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 26. januarja 2017(1)
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Belgijski, nemški, francoski, italijanski, nizozemski in avstrijski trg kopalniške opreme – Usklajevanje prodajnih cen in izmenjava občutljivih poslovnih informacij – Uredba (ES) št. 1/2003 – Člen 23(2) – Zgornja meja 10 % prometa“
V zadevi C‑618/13 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 26. novembra 2013,
Zucchetti Rubinetteria SpA s sedežem v Gozzanu (Italija), ki jo zastopajo M. Condinanzi, P. Ziotti in N. Vasile, odvetniki,
pritožnica,
druga stranka v postopku:
Evropska komisija, ki jo zastopata L. Malferrari in F. Ronkes Agerbeek, agenta, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, podpredsednik Sodišča v funkciji predsednika prvega senata, M. Berger, sodnica, E. Levits, S. Rodin (poročevalec) in F. Biltgen, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Wathelet,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. septembra 2015,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba Zucchetti Rubinetteria SpA s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. septembra 2013, Zuchetti Rubinetteria/Komisija (T‑396/10, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2013:446), s katero je to sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2010) 4185 final z dne 23. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39092 – Kopalniška oprema) (v nadaljevanju: sporni sklep), v delu, v katerem se nanaša nanjo, in podredno, zmanjšanje globe, ki ji je bila s tem sklepom naložena.
Pravni okvir
Uredba (ES) št. 1/2003
2 Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) v odstavkih 2 in 3 člena 23 določa:
„2. Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:
(a) kršijo člen [101 ali 102 PDEU] […]
[…]
Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.
[…]
3. Pri določanju višine globe se upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.“
3 Člen 31 te uredbe določa:
„S pritožbo zoper odločbo, s katero je Komisija določila globo ali periodično denarno kazen, ima Sodišče neomejeno pristojnost do pregleda odločbe. Sodišče lahko prekliče, zmanjša ali poveča naloženo globo ali periodično denarno kazen.“
Smernice iz leta 2006
4 Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006) v točki 2 določajo, da „mora Komisija pri določanju glob upoštevati trajanje in težo kršitve“ in da „naložena globa ne sme presegati omejitev, določenih v drugem in tretjem pododstavku člena 23(2) Uredbe št. 1/2003“.
5 Točke 19, 21, 23, 29 in 37 Smernic iz leta 2006 določajo:
„19. Osnovni znesek globe bo povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve, pomnoženo s številom let trajanja kršitve.
[…]
21. Praviloma bo upoštevani delež vrednosti prodaje določen v višini do 30 % vrednosti prodaje.
[…]
23. Horizontalni sporazumi […] o določitvi cen […], ki so na splošno tajni, štejejo zaradi svoje narave same med najtežje omejitve konkurence. [Z] vidika politike konkurence jih je treba preganjati z visokimi globami. Posledično bo upoštevani delež prodaje pri takih kršitvah na splošno v zgornjem delu omenjenega razpona.
[…]
29. Osnovni znesek globe se lahko zmanjša, kadar Komisija ugotovi, da obstajajo olajševalne okoliščine, kot so:
[…]
– kadar zadevno podjetje dokaže, da je njegova udeležba pri kršitvi bistveno omejena, ter posledično prikaže, da je bilo v obdobju, ko je bilo podjetje udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, njegovo ravnanje na trgu konkurenčno in se je podjetje tako dejansko izognilo izvajanju teh sporazumov; […]
[…]
37. V teh smernicah je predstavljena splošna metodologija za določanje glob, vendar lahko Komisija zaradi posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi utemeljeno odstopi od te metodologije ali omejitev, določenih v točki 21.“
Dejansko stanje in sporni sklep
6 Dejansko stanje je bilo navedeno v točkah od 1 do 11 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti tako.
7 Pritožnica je italijanska družba, ki proizvaja in trži izključno kopalniške armature.
8 Komisija je s spornim sklepom ugotovila obstoj kršitve člena 101(1) PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3) v sektorju kopalniške opreme. Ta kršitev, pri kateri naj bi bilo udeleženih 17 podjetij, naj bi potekala v različnih obdobjih med 16. oktobrom 1992 in 9. novembrom 2004 in naj bi zajemala vse protikonkurenčne sporazume in usklajena ravnanja na ozemlju Belgije, Nemčije, Francije, Italije, Nizozemske in Avstrije.
9 Natančneje, Komisija je v tem sklepu navedla, da je ugotovljena kršitev zajemala, prvič, usklajevanje med navedenimi proizvajalci kopalniške opreme glede letnih dvigov cen in drugih dejavnikov določanja cen v okviru rednih sestankov znotraj nacionalnih poklicnih združenj, drugič, določanje ali usklajevanje cen ob posebnih dogodkih, kot so povečanje stroškov surovin ter uvedba eura ali cestnin, in tretjič, razkritje in izmenjavo občutljivih poslovnih informacij. Komisija je poleg tega ugotovila, da se je določanje cen v sektorju kopalniške opreme izvajalo na letni ravni. V tem okviru so proizvajalci določali svoje cenike, ki so bili na splošno veljavni eno leto in so bili podlaga za poslovne odnose s prodajalci na debelo.
10 Proizvodi, na katere se je nanašal sporni sklep, so kopalniška oprema, ki je del ene od treh podskupin teh proizvodov, in sicer gre za kopalniške armature, zaslone za prhanje in z njimi povezano dodatno opremo ter izdelke sanitarne keramike (v nadaljevanju: tri podskupine proizvodov).
11 Protikonkurenčna ravnanja, ki naj bi potekala zlasti v Italiji, naj bi se izvajala v okviru dveh neformalnih skupin. Prvo, imenovano „Euroitalia“, naj bi sestavljala podjetja, vključno s pritožnico, ki naj bi se sestajala od dva- do trikrat letno med julijem 1992 in oktobrom 2004. Znotraj te skupine, ki se je oblikovala ob vstopu nemških proizvajalcev na italijanski trg, naj se izmenjave informacij ne bi nanašale samo na kopalniške armature, ampak tudi na izdelke sanitarne keramike. V drugo neformalno skupino podjetij, imenovano „Michelangelo“, naj bi bila vključena tudi pritožnica in ta skupina naj bi se večkrat sestala med koncem leta 1995 ali začetkom leta 1996 in 25. julijem 2003. Razprave na teh sestankih naj bi potekale o širokem spektru proizvodov kopalniške opreme, zlasti o kopalniških armaturah in izdelkih sanitarne keramike.
12 Komisija je v zvezi z udeležbo pritožnice na sestankih teh dveh neformalnih skupin navedla, da pritožnica, čeprav izpodbija pravno opredelitev usklajenih praks omejevalnega sporazuma, vseeno priznava, da je s svojimi konkurenti imela neprimerne razprave. Poleg tega naj bi ne glede na to, ali je pritožnica uporabila zadevne dvige cen, aktivno sodelovala pri organizaciji sestankov in razpravah na njih.
13 Komisija je v zvezi s sodelovanjem zadevnih podjetij pri ugotovljeni kršitvi navedla, da ni dovolj dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so pritožnica in druga italijanska podjetja, ki so sodelovala na sestankih skupin Euroitalia in Michelangelo, vedeli za celovit načrt.
14 Komisija je v členu 1(5), točka 18, spornega sklepa ugotovila, da je pritožnica med 16. oktobrom 1992 in 9. novembrom 2004 sodelovala pri kršitvi v zvezi s kopalniško opremo na italijanskem ozemlju.
15 Komisija je v členu 2(17) spornega sklepa pritožnici naložila globo v znesku 3.996.000 EUR.
16 Komisija se je pri izračunu te globe oprla na Smernice iz leta 2006.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
17 Pritožnica je 8. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, ki jo zadeva, podredno pa znižanje globe, ki ji je bila naložena.
18 V podporo svoji tožbi je navedla tri tožbene razloge, in sicer, prvič, napake, ki naj bi jih storila Komisija pri določitvi upoštevnega trga, drugič, Komisija naj bi napačno menila, da so zadevna ravnanja pomenila kršitev člena 101 PDEU, in tretjič, napake in kršitve, ki naj bi jih Komisija storila pri izračunu globe.
19 Splošno sodišče je, ko je odločilo, prvič, glede predlogov za razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem se nanaša na pritožnico, zavrnilo te tožbene razloge, razen dela tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na trditev Komisije v zvezi z uporabo koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“. Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 119 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija pri presoji storila dve napaki, ko je uporabo koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % utemeljila s tem, da je pritožnica sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala šest držav članic in tri podskupine proizvodov.
20 Splošno sodišče je v točkah od 138 do 140 izpodbijane sodbe vseeno menilo, da ti napaki pri presoji nista povzročili razglasitve ničnosti členov spornega sklepa, ki so navedeni v predlogih za razglasitev delne ničnosti tega sklepa.
21 Zato je v točki 141 izpodbijane sodbe te predloge zavrnilo.
22 Drugič, Splošno sodišče je v točki 152 izpodbijane sodbe zavrnilo tudi podredno podane predloge za odpravo ali zmanjšanje globe, naložene pritožnici.
23 V zvezi s tem je v okviru izvrševanja svoje neomejene sodne pristojnosti menilo, da sta ne glede na napake Komisije, kot so bile ugotovljene v točki 119 navedene sodbe, koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % utemeljena glede na vse upoštevne elemente obravnavanega primera.
24 Zato je Splošno sodišče tožbo v celoti zavrnilo.
Predlogi strank
25 Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče z njo zavrnilo tožbo;
– odpravi ali zmanjša globo na podlagi izvajanja neomejene sodne pristojnosti ter dokončno odloči o zadevi in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
26 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– pritožnici naloži plačilo stroškov.
Pritožba
27 Pritožnica v utemeljitev svoje pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev prava Unije pri izračunu globe, ki ji je bila naložena. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na dejstvo, da Splošno sodišče pri izračunu te globe ni upoštevalo olajševalnih okoliščin.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
28 Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na točke 118, od 120 do 124, 127 in 128 izpodbijane sodbe, trdi, da je Splošno sodišče kršilo pravo Unije pri preverjanju izračuna globe, ki ji je bila naložena, na eni strani s tem, da je napačno presodilo težo zadevne kršitve, na drugi strani pa s tem, da je kršilo kontradiktornost postopka ter obveznost obrazložitve. Splošno sodišče naj bi zlasti kršilo člen 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 ter načela osebne odgovornosti, sorazmernosti in enakega obravnavanja pri uporabi sankcij na področju ukrepanja proti kartelom.
29 Pritožnica navaja, da je Splošno sodišče v točki 118 izpodbijane sodbe potrdilo tezo, da ni mogoče šteti, da ima zadevna kršitev, ki je bila storjena na ozemlju šestih držav članic in se nanaša na tri podskupine proizvodov, enako težo kot kršitev, ki je bila storjena na ozemlju zgolj ene države članice in se je nanašala na dve podskupini proizvodov. Prav tako naj bi Splošno sodišče v točkah 120, 127 in 128 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo na obseg načela sorazmernosti in načela enakega obravnavanja. Na podlagi teh trditev bi Splošno sodišče v okviru svoje neomejene sodne pristojnosti moralo zmanjšati naloženo globo, da bi se upoštevala manjša teža sodelovanja pritožnice pri očitani kršitvi. Splošno sodišče je po ugotovitvi v točki 119 izpodbijane sodbe, da je Komisija pri preučitvi koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ storila dve napaki pri presoji, potrdilo znesek globe, kar naj bi bilo popolnoma nelogično in v nasprotju z obrazložitvijo te sodbe.
30 Poleg tega po mnenju pritožnice tako razlogovanje krši načela sorazmernosti, enakega obravnavanja in individualizacije kazni, zlasti glede na ravnanje podjetij s sedežem zunaj Italije, za katera je bila uporabljena ista stopnja množitelja v višini 15 %, čeprav so kršila pravila o konkurenci na ozemlju šestih zadevnih držav članic v zvezi s tremi podskupinami proizvodov.
31 Komisija najprej meni, da je prvi pritožbeni razlog nedopusten, ker pritožnica ne graja dela izpodbijane sodbe, v katerem je Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene sodne pristojnosti preračunalo globo. Vendar je ta del edini upoštevni del za namene te pritožbe. Pritožnica naj bi se tako sklicevala samo na točke te sodbe, ki se nanašajo zgolj na nadzor zakonitosti. Poleg tega naj bi napačna uporaba prava, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče pri izvrševanju svoje neomejene sodne pristojnosti, ostala nejasna. Pritožnica naj bi se abstraktno in na splošno sklicevala na načela sorazmernosti, enakega obravnavanja in individualizacije kazni. Da bi bila pritožba dopustna, bi morali biti v njej natančno navedeni pravni argumenti, na katere se v njej sklicuje v podporo predlogu za razglasitev ničnosti. Poleg tega naj bi iz sodne prakse izhajalo, da Sodišče ni pristojno za to, da nadomesti Splošno sodišče in pri izvrševanju svoje neomejene sodne pristojnosti odloči o znesku globe, razen če je ta znesek ne le neprimeren, temveč tudi pretiran, tako da je že nesorazmeren.
32 Glede vsebine tega pritožbenega razloga Komisija podredno navaja, da je Splošno sodišče v točkah od 146 do 150 izpodbijane sodbe natančno analiziralo vse razloge, zaradi katerih je v tem primeru določila koeficient v višini 15 % za težo kršitve in dodatni znesek.
33 Komisija zlasti poudarja, da je koeficient v višini 15 % najnižji koeficient za vrsto zadevne kršitve. Vendar v zvezi s tem v bistvu dodaja, da – v nasprotju z mnenjem Splošnega sodišča – teža takšne kršitve ni nujno drugačna, če se omejevalni sporazum nanaša na dve ali tri vrste proizvodov ali pa zadeva šest držav članic namesto ene same, ko gre za resno kršitev glede na cilj člena 101 PDEU, ki je tudi zavarovati konkurenco kot tako. Poleg tega Komisija ugotavlja, da so se razlike, na katere se sklicuje Splošno sodišče v točki 114 izpodbijane sodbe, med pritožnico, ki je sodelovala pri kršitvi samo v Italiji in v zvezi z dvema od treh podskupin proizvodov, na eni strani ter preostalimi člani omejevalnega sporazuma, ki so sodelovali pri tej kršitvi na ozemlju šestih držav članic in v zvezi s tremi podskupinami proizvodov, na drugi strani, že odrazile v različnih vrednostih, ki se nanašajo na promet, ki je osnova za izračun glob. Poleg tega naj vloga pritožnice ne bi bila sekundarna. V zvezi s tem naj bi njeno sodelovanje pri zadevni kršitvi trajalo dvanajst let in dejavnike, kot so število prebivalcev Italije in bruto domači proizvod (BDP) v Italiji, naj bi se ustrezno upoštevalo pri izračunu globe. Zato naj načelo enakega obravnavanja ne bi bilo kršeno.
34 V vsakem primeru se pritožnica ne more v lastno korist sklicevati na nezakonitost, ki naj bi bila pri izračunu globe morebiti storjena v korist drugih udeležencev v zadevnem omejevalnem sporazumu.
Presoja Sodišča
35 Najprej je treba zavreči ugovor nedopustnosti, na katerega se sklicuje Komisija.
36 Iz vlog je v bistvu razvidno, da družba Zucchetti Rubinetteria v bistvu trdi, da je Splošno sodišče kršilo načela sorazmernosti, enakega obravnavanja in individualizacije kazni, ker ni ponovno ovrednotilo zneska globe, potem ko je v točki 119 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija pri izračunu globe pri presoji storila dve napaki. Na podlagi pritožbe je mogoče jasno in dovolj natančno opredeliti domnevno napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi.
37 Zato je prvi pritožbeni razlog dopusten.
38 Glede utemeljenosti prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načel osebne odgovornosti, sorazmernosti in enakega obravnavanja s strani Splošnega sodišča pri izračunu globe, je treba najprej opozoriti, prvič, da je načelo enakega obravnavanja splošno načelo prava Unije, ki je določeno v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V skladu z ustaljeno sodno prakso to načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena. Drugič, iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da se pri določitvi zneska globe z uporabo različnih metod izračunavanja ne sme diskriminirati med podjetji, ki so sodelovala pri sporazumu ali usklajenem ravnanju v nasprotju s členom 101(1) PDEU. Tretjič, Sodišče je vendarle večkrat razsodilo, da predhodna praksa odločanja Komisije ne more biti pravni okvir za globe na področju konkurence in da so odločbe, ki se nanašajo na druge zadeve, le okvirne glede ugotavljanja obstoja diskriminacije (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točke od 132 do 134).
39 Dalje, iz ustaljene sodne prakse izhaja, prvič, da nadzorstvena vloga, ki jo Komisiji podeljujeta člena 105(1) in 106 PDEU, ne zajema samo naloge preiskovanja in preganjanja posamičnih kršitev, temveč zajema tudi dolžnost uresničevanja splošne politike, katere namen je, da se na področju konkurence uporabljajo načela, ki jih določata Pogodbi, in da se v to usmeri ravnanje podjetij. Za to politiko konkurence je značilno, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico, zlasti glede določitve zneska glob (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točki 170 in 172).
40 Drugič, za določitev globe je treba upoštevati težo in trajanje kršitve, tako da je treba upoštevati zakonodajni in gospodarski okvir spornega ravnanja, naravo omejitev konkurence, število in pomembnost zadevnih podjetij (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 1975, Suiker Unie in drugi/Komisija, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, EU:C:1975:174, točka 612).
41 Tretjič, upoštevati je treba vse elemente, ki lahko vplivajo na presojo teže kršitve in ravnanja podjetja med upravnim postopkom (sodba z dne 11. januarja 1990, Sandoz prodotti farmaceutici/Komisija, C‑277/87, EU:C:1990:6, točka 27).
42 Četrtič, za določitev teže kršitve je treba upoštevati veliko dejavnikov, katerih narava in pomembnost se spreminjata glede na vrsto zadevne kršitve in posebne okoliščine zadevne kršitve. Med temi dejavniki so lahko, odvisno od primera, ravnanje vsakega podjetja, vloga, ki jo ima vsako izmed njih v omejevalnem sporazumu, obseg in vrednost blaga, ki je predmet kršitve, ter velikost in gospodarska moč podjetja ter zato vpliv, ki ga je lahko imelo na trg (glej v tem smislu sodbe z dne 7. junija 1983, Musique Diffusion française in drugi/Komisija, od 100/80 do 103/80, EU:C:1983:158, točka 120; z dne 9. novembra 1983, Nederlandsche Banden-Industrie-Michelin/Komisija, 322/81, EU:C:1983:313, točka 111, in z dne 11. julija 2013, Gosselin Group/Komisija, C‑429/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:463, točki 89 in 90).
43 Nazadnje, samo če bi Sodišče ocenilo, da višina sankcije ni le neprimerna, ampak tudi tako pretirana, da je nesorazmerna, bi bilo treba ugotoviti, da je Splošno sodišče zaradi neprimernosti zneska globe napačno uporabilo pravo (sodba z dne 22. novembra 2012, E.ON Energie/Komisija, C‑89/11 P, EU:C:2012:738, točka 126).
44 Splošno sodišče je v tej zadevi v točkah od 145 do 150 izpodbijane sodbe preučilo posledice, ki jih je treba izpeljati iz njegove ugotovitve v točki 119 navedene sodbe, da je Komisija pri izračunu globe napačno štela, da je pritožnica sodelovala pri očitani kršitvi na ozemlju šestih držav članic in za tri podskupine proizvodov, in pri presoji storila dve napaki s tem, da je uporabo koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % utemeljila s takšno udeležbo.
45 Tako je Splošno sodišče v točki 145 izpodbijane sodbe najprej ugotovilo, da bo pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti vzelo za vodilo Smernice iz leta 2006. Nato je v točki 146 navedene sodbe opozorilo, da sta koeficienta, ki se uporabita za to vrsto zadevne kršitve, skladna z načelom sorazmernosti, glede na razpon od 0 % do 30 % za koeficient „teža kršitve“ in od 15 % do 25 % za koeficient „dodatni znesek“. Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 147 izpodbijane sodbe, ki v bistvu povzema ugotovitve iz točk 118 in 128 navedene sodbe, menilo, da je kršitev, ki se nanaša na tri podskupine v šestih državah članicah, zaradi geografskega obsega in števila podskupin proizvodov, težja od kršitve, pri kateri je sodelovala pritožnica.
46 Poleg tega je Splošno sodišče je v točki 148 izpodbijane sodbe ugotovilo, da okoliščina, da bi morala biti podjetjem, ki so sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala ozemlje šestih držav članic in tri podskupine proizvodov, naložena globa, izračunana na podlagi koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“, višjih od koeficientov, ki sta bila uporabljena za sankcioniranje pritožnice, ne upravičuje, da ji Splošno sodišče v okviru izvrševanja neomejene sodne pristojnosti naloži globo v znesku, ki ne bi bil dovolj odvračalen glede na težo kršitve, pri kateri je sodelovala. Tako je v točki 149 navedene sodbe menilo, da sta koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % primerna glede na ugotovitve iz točke 148 iste sodbe in Smernic iz leta 2006.
47 V zvezi s tem je treba poudariti, kot v bistvu navaja Komisija, da je bilo napačno uporabljeno pravo v zvezi z razlogi, navedenimi v točkah 118 in 128 ter 147 in 148 izpodbijane sodbe, v skladu s katerimi je, na eni strani, kršitev, ki se nanaša na tri podskupine proizvodov v šestih državah članicah, težja od kršitve, pri kateri je sodelovala pritožnica in ki je bila storjena na ozemlju ene same države članice ter se je nanašala samo na dve podskupini proizvodov, na drugi strani pa bi morala biti podjetjem, ki so sodelovala pri tej prvi kršitvi, zgolj iz tega razloga naložena globa, izračunana na podlagi koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“, ki sta višja od tistih, ki so se uporabili pri pritožnici.
48 Čeprav se za presojo teže kršitve in nato za določitev zneska globe, ki jo je treba naložiti, lahko med drugim upošteva geografski obseg te kršitve in število proizvodov, na katere se nanaša, pa okoliščina, da se neka kršitev nanaša na večje geografsko ozemlje kot druga in na večje število proizvodov kot druga, sama po sebi ne more nujno pomeniti, da bi bilo treba to prvo kršitev, gledano v celoti in zlasti glede na njeno naravo, opredeliti kot težjo od druge in da kot taka upravičuje določitev višjih koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ od tistih, ki se upoštevajo za izračun globe, s katero se sankcionira ta druga kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 178).
49 Vendar je treba opozoriti, da če obrazložitev odločbe Splošnega sodišča vključuje kršitev prava Unije, hkrati pa je njen izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti razveljavitve te odločbe in je treba obrazložitev nadomestiti (glej v tem smislu sodbi z dne 9. junija 1992, Lestelle/Komisija, C‑30/91 P, EU:C:1992:252, točka 28, in z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 187 in navedena sodna praksa).
50 Zato je treba ugotoviti, ali napačna uporaba prava s strani Splošnega sodišča lahko povzroči razveljavitev izpodbijane sodbe.
51 V zvezi s tem je treba opozoriti, da osnovni znesek globe vključuje znesek na podlagi teže kršitve in dodatni znesek.
52 Znesek na podlagi teže kršitve se določi v skladu z odstotkom od 0 % do 30 % vrednosti upoštevnih prodaj zadevnega podjetja v zadnjem letu njegove udeležbe v omejevalnem sporazumu. Zato je ta vrednost specifična za vsako podjetje, ki je sodelovalo pri očitani kršitvi.
53 Kot je Komisija pravilno navedla v točki 1220 obrazložitve spornega sklepa, je treba za namene določitve koeficienta „teža kršitve“ upoštevati zlasti naravo očitane kršitve.
54 Kot je poudarilo Splošno sodišče v točki 104 izpodbijane sodbe, omejevalni sporazum s ciljem usklajevanja cen že po naravi spada med najtežje omejitve konkurence. Posledično Komisiji in Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da sta napačno uporabila pravo s tem, da sta za takšno kršitev določila stopnjo koeficienta „teža kršitve“ v višini 15 %, in s tem, da sta menila, da je bila ta stopnja skladna z načelom sorazmernosti.
55 Poleg tega, kar zadeva koeficient „dodatni znesek“, kot je navedla Komisija v točkah 1224 in 1225 obrazložitve spornega sklepa, je koeficient v višini 15 % najnižja stopnja, ki je določena v Smernicah iz leta 2006. Zato je stopnja, ki je določena, najbolj ugodna za pritožnico glede na preglednico, določeno v teh smernicah.
56 Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da razlikovanja med zneski globe, ki se zahteva na podlagi načela enakega obravnavanja podjetij, ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki je Komisiji priznana za izračun zneska globe, ni treba nujno izvesti v okviru določitve koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“, temveč se lahko razlike in okoliščine, ki so specifične za zadevna podjetja, po potrebi upošteva v drugi fazi izračuna globe, na primer pri določitvi osnovnega zneska globe glede na obteževalne in olajševalne okoliščine, v skladu s točkama 28 in 29 Smernic iz leta 2006 (glej v tem smislu sodbi z dne 11. julija 2013, Gosselin Group/Komisija, C‑429/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:463, točke od 96 do 100, in z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točki 104 in 105), ali pa v okviru vrednosti prodaje, upoštevane pri določitvi osnovnega zneska globe, če ta vrednost za vsako udeleženo podjetje odraža pomen njenega sodelovanja pri zadevni kršitvi v skladu s točko 13 Smernic iz leta 2006.
57 Kot je Sodišče že ugotovilo, je namen zadnjenavedene točke, da se kot izhodišče za izračun globe, naložene podjetju, vzame znesek, ki izraža gospodarski pomen kršitve in relativno težo posameznega podjetja v tej kršitvi (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 76).
58 Posledično, ker ni sporno, da je bil osnovni znesek globe, naložene pritožnici, določen glede na vrednost prodaj, ki jih je pritožnica opravila v Italiji, kot je razvidno iz točke 1219 obrazložitve spornega sklepa, je Splošno sodišče v točki 149 izpodbijane sodbe, ne da bi kršilo načelo enakega obravnavanja, za izračun zneska globe, ki jo je treba naložiti pritožnici, smelo določiti koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ po stopnji 15 %, ki je enaka tisti, se uporabi za podjetja, ki so sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala tri podskupine proizvodov in šest držav članic.
59 Zato je treba z nadomestitvijo obrazložitve zavrniti trditev, da Splošno sodišče na podlagi ugotovitev, navedenih v točki 119 izpodbijane sodbe, ni izpeljalo nobenih posledic in je kršilo načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja.
60 Iz navedenega izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
61 Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom v bistvu zatrjuje, da je obrazložitev, s katero je Splošno sodišče v točki 150 izpodbijane sodbe zavrnilo njene trditve, ki jih je navedla zoper Komisijo, ker ji slednja v skladu s točko 29 Smernic iz leta 2006 ni odobrila zmanjšanja globe zaradi njenega omejenega sodelovanja pri kršitvi, napačna.
62 V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da pritožnica ni dokazala, da je bila njena vloga pri zadevni kršitvi majhna, ker naj bi sama Komisija v spornem sklepu priznala, da so osrednjo vlogo v okviru ugotovljenih nezakonitih praks imela nekatera druga podjetja. V nasprotju z navedbami Komisije in Splošnega sodišča se drugačna ali majhna vloga pritožnice ter drugačna teža udeležbe pri zadevni kršitvi ne odražata v vrednosti prodaje zadevnih proizvodov, ki so bili podlaga za izračun njej naložene globe, ker je ta vrednost zgolj izraz količinskega parametra, ki ni v nikakršni zvezi s kvalitativno vrednostjo ravnanj zadevnih podjetij.
63 Zato sta bili po mnenju pritožnice očitno kršeni načeli enakega obravnavanja in osebne narave odgovornosti, ker sta Komisija in Splošno sodišče enako obravnavala položaje, ki so bili popolnoma različni, saj njene vloge pri dogovarjanju ni bilo mogoče primerjati z vlogo drugih podjetij, odgovornih za zadevne prakse.
64 Po mnenju Komisije je treba drugi pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten oziroma ga zavrniti kot brezpredmeten. Ta pritožbeni razlog naj bi se nanašal samo na dejanske okoliščine, z njim pa se želi doseči ponovno preučitev dejstev. Pritožnica naj ne bi nikjer pojasnila – kakor se zdi, da zatrjuje – na kakšen način naj bi Splošno sodišče izkrivilo dejstva. V vsakem primeru naj bi bil ta pritožbeni razlog preveč nejasen in nenatančen, da bi bil dopusten.
65 Podredno Komisija glede vsebine drugega pritožbenega razloga ugotavlja, da je Splošno sodišče po analizi spornega sklepa v točkah od 133 do 140 in v točki 150 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožnici ni mogoče priznati nobene olajševalne okoliščine. Še več, upoštevanje takih okoliščin naj ne bi bilo samodejno, pritožnica pa naj ne bi predložila dokazov za svojo trditev, da je v zadevnem omejevalnem sporazumu imela pasivno vlogo oziroma vlogo „sledi svojemu vodji“. Nikakor ni mogoče trditi, da je imela pritožnica pasivno vlogo, saj je neprekinjeno in precej vztrajno sodelovala pri protikonkurenčnih ravnanjih in je, kot je ugotovilo Splošno sodišče v točki 52 in naslednjih izpodbijane sodbe, imela koristi od informacij, pridobljenih od drugih udeležencev omejevalnega sporazuma.
66 Komisija dalje ugotavlja, da četudi bi bile trditve pritožnice utemeljene, bi bile v vsakem primeru brezpredmetne, saj kljub temu, da bi se v primeru pritožnice uporabil koeficient v višini 14 %, se ji naložena globa ne bi zmanjšala, ker bi moral biti znesek globe, izračunane na podlagi tega koeficienta, v vsakem primeru višji od praga 10 % prometa pritožnice.
Presoja Sodišča
67 Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom v bistvu izpodbija obrazložitev, s katero je Splošno sodišče v točki 150 izpodbijane sodbe zavrnilo njene trditve, ki jih je navedla zoper Komisijo, ker ji slednja ni odobrila zmanjšanja globe zaradi njenega omejenega sodelovanja pri kršitvi.
68 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s členom 256(1), drugi pododstavek, PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožba omejena na pravna vprašanja. Splošno sodišče je zato edino pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva ter da presodi dokaze, ki so mu predloženi. Presoja teh dejstev in dokazov, razen ob njihovem izkrivljanju, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako v okviru pritožbe predmet nadzora Sodišča (glej zlasti sklep z dne 11. junija 2015, Faci/Komisija, C‑291/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:398, točka 31 in navedena sodna praksa, ter v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 46 in navedena sodna praksa). Na tako izkrivljanje morajo očitno kazati listine iz spisa, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze (glej zlasti sklep z dne 11. junija 2015, Faci/Komisija, C‑291/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:398, točka 32 in navedena sodna praksa).
69 V tem primeru se s pritožbo, pod krinko domnevnega neupoštevanja načel enakega obravnavanja in osebne narave odgovornosti s strani Splošnega sodišča, Sodišču dejansko predlaga, naj na novo preuči elemente iz spisa, zlasti vprašanje, ali je pritožnica, kot je ugotovilo Splošno sodišče v točki 150 izpodbijane sodbe, aktivno sodelovala pri izvajanju očitanih praks.
70 Ker pritožnica ni niti navedla niti dokazala očitnega izkrivljanja dejstev ali dokazov, je drugi pritožbeni razlog očitno nedopusten.
71 Ker nobeden od pritožbenih razlogov, ki jih je navedla pritožnica, ni bil sprejet, je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
72 Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških.
73 V skladu s členom 138(1) istega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbi Zucchetti Rubinetteria SpA se naloži plačilo stroškov.
Podpisi