Zadeva T-141/03

Sniace, SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državna pomoč – Udeležbeno posojilo – Pravni interes – Nedopustnost“

Povzetek sodbe

1.      Postopek – Dopustnost – Obveznost tožene stranke, da jo izpodbija z ločeno vlogo – Neobstoj – Možnost, da se jo izpodbija v odgovoru na tožbo

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člena 113 in 114(1))

2.      Ničnostna tožba – Pravni interes – Zahteva po obstoječem in dejanskem interesu – Presoja ob vložitvi tožbe – Interes, ki zadeva prihodnje in negotove situacije – Izključitev

(členi 87(1) ES, 88(3) ES in 234 ES)

1.      Člen 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje stranke, ki namerava izpodbijati dopustnost tožbe, ne zavezuje, da mora to storiti v ločeni vlogi. Tožena stranka se lahko, ne da bi formalno uveljavljala ugovor nedopustnosti, zadovolji s tem, da v svojem odgovoru na tožbo pred preučitvijo utemeljenosti izrazi resne dvome o dopustnosti te tožbe in Sodišču prve stopnje prepusti presojo možnosti, da jo razglasi za nedopustno. V vsakem primeru lahko Sodišče prve stopnje na podlagi člena 113 svojega poslovnika vedno po uradni dolžnosti preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda, kot je neobstoj pravnega interesa.

(Glej točke od 20 do 22.)

2.      Ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, je dopustna le, če ima tožeča stranka interes, da se ugotovi ničnost izpodbijanega akta. Ta interes mora biti obstoječ in dejanski in se ga ocenjuje na dan, ko je vložena tožba. Če se interes, na katerega se sklicuje tožeča stranka, nanaša na prihodnji pravni položaj, mora ta dokazati, da je ogrožanje tega položaja odslej gotovo. Zato se tožeča stranka za utemeljitev svojega interesa glede zahteve za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta ne more sklicevati na prihodnje in negotove položaje.

Tako se tožeča stranka za predložitev zahtevanega dokaza obstoječega in dejanskega pravnega interesa za vložitev tožbe zoper odločbo Komisije, v kateri je udeležbeno posojilo tožeči stranki, ki ji ga je dala kreditna institucija, ki je javno podjetje, opredeljeno kot državna pomoč, združljiva s skupnim trgom, ne more omejiti na to, da zgolj hipotetično zatrjuje, da lahko pride do tožb pred nacionalnimi sodišči na podlagi člena 88(3), zadnji stavek, ES, ne da bi vsaj zatrjevala da so take tožbe vložene. Ravno tako se ne more se opirati na argument domnevnih učinkov opredelitve zadevnega ukrepa za državno pomoč na njene odnose z zadevno kreditno institucijo, ker dejstvo, da je Komisija v tem primeru to institucijo opredelila za javno podjetje, ne more povzročiti obveznosti, da jo v prihodnje obvesti o uvedbi vsakega ukrepa, ki ga ta ustanova sprejme v korist tožeče stranke.

Nazadnje, čeprav bi bili sodni postopki še sproženi pri nacionalnih sodiščih, taka tožeča stranka nikakor ne bi bila prikrajšana za kakršno koli učinkovito sodno varstvo, pravic ki jih ima na podlagi pravnega reda Skupnosti. Po eni strani bi namreč lahko uveljavljala vsa sredstva obrambe nacionalnega prava, s katerim bi nasprotovala povračilu pomoči. Po drugi strani, ker je bila ta tožba razglašena za nedopustno, nič ne nasprotuje temu, da tožeča stranka predlaga nacionalnemu sodniku v okviru spora pred nacionalnim sodiščem, naj začne postopek za predhodno odločanje na podlagi člena 234 ES glede veljavnosti odločbe v delu, v katerem določa, da je zadevni ukrep pomoč.

(Glej točke 23, od 25 do 33, od 39 do 41.)